Draga Nataša,
vsak dan bo težji, vsak dan bo hujši, a enkrat se bo tudi to končalo. Zdrži, zavoljo očeta, če že ne zavoljo sebe! Biti moraš pogumna in vlivati moč vsem, ne samo očetu, tudi sebi in svojim. Kot ljudje se niti zavedamo ne, koliko zdržimo, ko smo potegnjeni v situacijo, kadar je treba biti močan. Ne vsi, seveda so tudi izjeme, a dejstvo je, da človek dobi neverjtno moč in voljo, ko je treba nekomu pomagat.

Zdrži in dodajaj si moči, Nataša, da ne bo očetu hudo, če bo opazil, kako bogi ste vi okrog njega.

lp,

Predraga rejnica.

Kako pomagati tvojemu fantu? Ne vem. Sem pa že tu pred časom spraševala kdo je v sloveniji pravi strokovnjak za pomoč otrokom, ki so jim v teh letih kot je vaš fant umrli starši. In kar je še hujše, sedaj bi vprašala še, ki so bili hkrati od kogarkoli še zlorabljeni.

Ali ga kdo pozna, ali imamo skupino ljudi, ki bi skušala omiliti te bolečine in stiske otrokom?

Ko je nekdo bolan na telesu se več ali manj veliko ljudi ukvarja z njim. Kaj pa tedaj ko te duševna bolečina ohromi, pa si še otrok in nimaš pojma komu sploh zaupati, ko ne verjameš da sploh obstaja življenje brez duševne bolečine’

Ana

Hvala vam za malo vašega dragocenega časa, ki ste mi ga naklonile.
glede strokovnioh služb je težko ker jih načeloma ni dovolj – verjetno beg možganov v tujino. Vsaka služba pomaga po svojih močeh. Naš zakon pa je načeloma takšen, da dokler se ne dokaže krivda na sodišču imam mama vso pravico odločat in ga tudi videti ter dosegla je da je otrok pri njej za vikende.Odprta je še ena fronta, ko želi mama zastrupiti odnose med nami in tem mojim žalostnim dečkom. Tako je težko, da me včasih zmanjkajo moči in se še samo jočem v sobi, ko ni nikogar.Tako zelo bi mu rada pomagala.
Pri pedopsihologinji pa sem postavila vprašanje zakaj se ne dela bolj z njim na pogovorih ali ne vem kaj – pač nekaj. Ne smejo in ne morejo posegat v njega in njegove občutke dokler ni otrok sam pripravljen spregovorriti. Njega pa tako boli v duši.Za pomoč pa obstaja društvo Hospic, in imajo tabore, vendar je to za male otroke premalo in to vedo tudi sami, ampak ni možnosti da bi bilo drugače. Sama pa ne upam preveč posegati v njega in se pogovarjati o odnosih z mamo, saj se takoj zapre in postane sovražen.
Pa res ga imam tako zelo rada, da ne morem več gledati tega trpljenja.

Ali ima kdo morda sledečo izkušnjo? Zakaj se moj ati tako zelo zelo poti?
Sicer je na sondi, negiben na postelji, a neprestano se poti.

Hvala za morebiten odgovor kogar izmed vas.

Nataša
moja mama se je skoz non stop potila,tako da je lilo z nje.To bo verjetno odsamih zdravil,saj tako so nam povedali.Prej ko je jedla Zaldiar je blo še slabš.Mogoče bi bilo najboljš da vprašaš zdravnika.

drži se

lp

Pozdravljeni!

Danes sem bila dvakrat pri mojem atiju. Zvečer sem ga nahranila. Mislim, da me ni prepoznal,niti svojega vnuka. Bila sva skupaj, pogovarjala sva se ob njemu, on pa je mirno spal. Ne gleda veliko oči, ima zaprte.

Upam, da res nima bolečin, ker so itak v moje srcu prevelike…

Baj

Pozdravljena Nataša

Očeta ne boli, se ne muči, saj je pod močnimi zdravili, ki ublažijo bolečine.
Nedolgo nazaj sem bila v podobni situaciji kot ti zdaj. Meni je zelo pomagalo, da sem se lepo poslovila od njega, kot bi vedela tisti večer, da ga bom še zadnjič videla. Je pa najbolj grozno mi bilo pri tem, da sem vse skupaj samo nemočno gledala in da nisem mogla nič pomagat. To pa me je ubijalo.

LP

nataša. verjamem da obstaja posmrtno življenje. in atm je lepo. in enkrat se vsi srečamo. vem da je tako saj je ob smrti mojega strica vse ružilo.

ghfz, mi lahko kaj več napišeš o temu ruženju?

ali se je to dogajalo že kakšne dni preden je umrl, ali ob uri smrti?

Ima kdo mogoče še podobno izkušnjo, kot sem jo doživela jaz včeraj? Bila sem nekje v neki družbi, in nenadoma sem zaslišla, kot da bi me ati klical. Obrnila sem se, vprašajoč sama sebe, le kdo me kliče? Vendar globok v sebi sem vedela, da je to atijev glas.

Danes sem se peljala z avtom in nenadoma zaslišim, kako me je enkrat samkrat poklical…

Ne vem ali sem pod takim stresom, ALI je to mogoče res njegovo klicanje v nekem trenutku? Da me pač pokliče takrat, ko me rabi in jaz to začutim? Vendar, da se morda to začuti pač takrat, ko se človeku čas izteka??

Upam, da mi kdo ve kaj napisati o temu, morda izkušnjo…

Nataša pozdravljena

Tvoji zgodbi sem sledila že od takrat, ko si se prvič oglasila.
Ti si takrat – jasno – imela še veliko upanja, jaz pa sem že takrat po
tvojem opisu stanja vedela, da je življenje tvojega očeta samo še vprašanje časa. Mislim, da sem ti to celo jasno napisala, ali vsaj namignila.

Moje predhodnice ti svetujejo, da se od očeta poslavljaj, se z njim pogovori vse tisto, kar se do zdaj mogoče nisi – ampak jaz ti ne bi tako svetovala.

Jaz se od moje mame, ki je tudi umirala, nisem nič poslavljala in tudi pogovarjala sem se z njo običanje reči – kot da bo še dolgo živelo.

Sama je v zadnjih dveh tednih (seveda pod vplivom močnih pomirjeval in protibolečnskih infuzij) mislila, da je z njo vse vredu. Nič je ni bolelo, niti ni spraševala, kdaj bo šla domov.

Zdelo se mi je nesmiselno, da bi v taki situaciji jaz namigovala na to,
da se je treba posloviti.

Prijatelji so mi svetovali, naj pripeljem duhovnika k njej, ker je bila
tako-tako verna. Pa nisem hotela ravno zato, ker bi me potem vprašala – kaj za vraga pa je zdaj on prišel ?!

Kot pišeš, tvoj oče ne govori več. Mislim, da ne bo več govoril.
Moja mama je zadnjič govorila točno 48 ur pred smrtjo.
Po zadnjih besedah je zaspala in spala dva dni, čisto mirno.
Samo eno pred smrto je začela strašansko hropsti – takrat se je tudi vedelo, da je zares konec.

Kar se potenja tiče ti lahko povem samo, da se moja mama ni potila.

Drži se, kaj naj ti drugega rečem – glede na tvoj opis je življenje
tvojega očeta samo še vprašanje dni ali ur.

Draga Valenska,

hvala za tvoj odgovor in, ker si moji zgodbi sledila od začetka, tako da zdaj res točno veš potek.

Včeraj sem bila pri njemu popoldan. Desno roko je imel privezano, leva pa je itak bolj kot ne hroma. In imel je sondo. Ves se je tresel, bil je poten in nič mi ni mogel povedati, mislim – povedati – tako, da pač nekaj prišepne kolikor to lahko…

Od njega sem šla popolnoma izmučena, saj se mi je zdelo, da so to bolečine, na momente se je zelo tresel, zelo hudo. Povedala sem sestram in so mu dali še dodatno zdravilo proti bolečinam.

Seveda mi je bilo še potem ure in ure grozno, saj sem napisala zgoraj, da sem imela občutek, da me kliče.

No, danes pa sem šla ponovno k njemu. In sestra mi je povedala, da so mu ponoči naredili – kako se že reče – kot neko čisčenje pljuč (nekaj takega), potem pa so mu dali kisik. Da je bila napaka to, da je še včeraj dobil po žlici tisto ubogo tekočo hrano in se mu je zaletelo in potem je prišlo do težav… uh, grozno.

Torej, ko sem prišla k njemu danes, me je tako prepoznal. Ne moreš verjet. Ni bil privezan in sonde ni imel. Bil je spet nekje bolj normalen vizualno, saj je desna roka gibala sem ter tja.

In potem? Prijela sem ga za roko, on mojo in mi rekel, kako zelo mrzlo imam. Joj…. nisem vedela, ali naj bom srečna ali naj se zjočem v srcu, od samega vznemirjenja.

V trenutku je bil popolnoma pri zavesti. Ko rečem, da je povedal – to je govorjenje, ki ga moraš dobro poslušati in brati z ustnic, da razumeš.

Potem mi je počasi povedal kdo sem in videla sem, da je trenutno zelo pri sebi. In povedal mi je, da ga boli črevesje, seveda sem ga 10x vprašala KAJ mi hoče povedat, da sem končno razumela. In mu nisem verjela. Le zakaj bi ga bolelo črevesje? Nakar sem to povedala sestri in je rekla, da je res, ker so mu dali odvajalo, saj se mu zapira blato.

Hudo. Prišepnil mi je, da ne more v plenico opraviti potrebe, ker mu je nerodno. Še bolj hudo…

Nadalje, kako me je gledal, kot da sem odrešiteljica…

Potem je zaspal, saj se je utrudil tudi od tistih parih besed.

Ko sem odšla, je spal.

Na večer pa je odšel k njemu moj mož. Prva beseda je bila, da ga je prišel ubit (moj mož njega). Torej, stanje se je v eni dobri uri popolnoma spremenilo. In kar je še huje? Imel je neznosne bolečine, kar zvijal se je od njih. Mislim, da se ti strga srce. Dali so mu dodatno zdravilo. Tako hude bolečine ima, da je res hudo.

Trga se mi srce. Naj ga bog reši, naj ga reši. Ponovno je privezan in ponovno ima sondo.

Bila sem tako srečna, ko sem videla, da z desno roko drži svojo levo ohromelo roko. Zdaj pa je spet ne more držati… In najhuje je to, ko vidim, da se na trenutke zaveda svojega stanja, potem pa spet pade nazaj nekam v svoj svet.

In sam bog ve, kako je tisto njegov svet? Dvomim, kajti jaz mislim, da on v sebi zelo ve kaj se dogaja z njim.

Trpim, tako trpim, to je moj ati…

nataša,pozdravljena. prebrala sem to kar si napisala včeraj,moram ti napisati da so to vzponi in padci v tej bolezni , moj mož je tudi bil tako en dan ali pa nekaj ur čisto čišt v razmišljanju,tudi ponoči je bil včasih čisto vredu, včasih pa sem spala kar na stopnicah ali pa ob njegovi bolniški postelji,tudi on je imel predsodek da ne more kakkati v plenico -ampak on je rekel tudi da je v kopalkah in da v kopalke pa res ne more naredit kakeca,samo da je moj mož lahko jedeloziroma smo ga hranili na žlico in ni imel sonde za hranit.ti veš da sem jaz imela mojega do skoraj zadnjega dne doma in da je bilo to zelo težko,se beremo piši še kaj na mail.

Moj ati se je poslovil pred peti meseci.Z vsakim novim dnem mi bolj manjka.Ostala je grozna bolečina in neskončna praznina.

berem in podoživljam svojo zgodbo.Čutim tvojo bolečino in nemoč.Skušaj biti močna in veruj da ati odhaja na lepše, kjer ni več bolečine ampak brezmejna ljubezen.Dovoli mu, da odide spokojno po svoji poti…

Pošiljam ti topel objem in ti želim veliko moči v prihajajočem tednu.

Nici, hvala, danes sem bila 3x pri njemu in moram rečt, da mi je tako lahko pri srcu.

Še vam pišem, absolutno ostajam na tej strani, vi pa me berite in bodite z menoj.

Hvala, noč!

Nataša tudi jaz podoživljam mamino zgodbo,čeprav nam nihče ni povedal,da se bliža njeno slovo.Večkrat mislim nate,zato bodi močna in bodi ob očetu.

Ja, hvala, saj sem res dobila neverjetno moč in sem veliko ob atiju.

Včeraj, ko sem prišla k njemu, je imel hude bolečine. Prosila sem sestro, da naj mu dajo še eno dodatno zdravilo proti bolečinam. Vendar sestra me je tako ustavila, da pač ne smejo pretiravati. Kajti moj ati ima dobro srce in ne bo še kar konec. Torej? Vprašala sem, ali bo moral trpeti bolečine? Odgovorila mi je, da ja, kajti če ne na koncu ne bo nobeno zdravilo prijelo. Meni so tekle solze.

Rekla sem ji, da sem že velikokrat prebrala, da rak ne sme boleti. Tako mi je napisala tudi Kristina Modic, tu na forumu. Pa mi je sestra odgovorila, da to ni čisto res, da rak boli.

Potem sem šla nazaj k njemu, šla je tudi sestra,mu dala še eno zdravilo. Vendar ko sem potem popoldne ponovno prišla, je še kar stokal in zvečer je tudi še bilo hudo. Brisala sem mu pot in mu govorila same lepe stvari.

Danes grem k zdravniku, ki je v domu, da dobim malce informacij kako in kaj.

Ponovno se vam javim, hvala, ker vas imam, baj

Pravijo da rak ne boli,bolijo pa metastaze,Menda so to grozne bolečine.Sicer moja mami ni jamrala razen zadnjih 14 dni,ko jo je glava tako bolela,da ni zdržala.Mela je pa obliže.Pri moji mami pa je bilo srce oslabelo,tako da je v miru zaspala.

Nataša zakaj tvojga očeta ne dajo v bolnico,kjer bi mu lažje lajšali vse skupaj,posebej bolečine.

lp ,semv mislih steboj.

Pozdravljena Nataša!

Zelo mi je hudo ko berem kaj doživljaš ti, kaj tvoj oče, tvoji otroci saj ne vedo točno kaj je z dedkom. Žalostno se počutim in sploh ne najdem besed s katerimi bi te potolažila, ti optimistično povedala saj bo bolje. Spomnim se svoje babice in sicer pogleda moje mame, ki je čakala v milosti in nemilosti kaj bo z njeno mamo, ali bo ozdravela, ali bo okrevala, ali bo sploh kdaj bolje. Pa vendar ni bilo. Ležala je v bolnici, takrat še v Zagrebu, spomnim se da sem še enkrat skupaj z mamo šla k babici na obisk, ampak se naju več ni spomnila, ležala je in samo nemo gledala. Spomnim se svoje mame kako je trpela, jaz sem bila še premajhna, da bi vse razumela, pa vendar sem bila dovolj stara, da sem vedela, kaj je žalost, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo. Še zdaj ko pišem mi gre na jok, kajti ta babica je meni bila kot druga mama, drugo babico in oba dedka sploh nisem spoznala, saj so preden sem se rodila že umrli. Nataša srčno upam, da bo tvoj oče ozdravel, resnično upam.

Izguba bližnjega te zakoplje v žalost in te ne spusti. Mogoče it bo tale prispevek približal razumevanje, da smo vsi eno, tudi s tistimi, ki jih ni več
http://www.s12.si/index.php?option=com_seyret&task=videocatlist&act=next&navstart=7&catid=6&&Itemid=85

Jana, poslušam tvoj prispevek in tudi pišem hkrati. Zelo vesela sem, da si mi to poslala.

Danes sem bila že dopoldne pri atiju. Vzela sem dopust, čeprav težko, ampak sem. Potem sem šla k zdravniku v domu, ki je zdaj atijev zdravnik. Povedala sem mu, da mi je hudo, ker ga boli glava, da pa vem, da ne sme dobiti preveč zdravil, ker je še prehitro.

Vendar zdravnik me je zelo potolažil, je rekel, da to ni res in da mu bodo začeli danes dajati injekcije. Kajti zadeva je taka, da moj ati osebju ne pove, da ga boli glava, to pove samo nam. Imam občutek in to sem tudi povedala zdravniku, da noče povedati, ker če bo zdravnik vedel, da ga še kar boli, potem ne bo smel domov…

Zdravnik mi je rekel, da je ati še zelo pri zavesti in se zaveda.

No, potem so mu takoj dali injekcijo in rekel je, da naj veliko hodimo k njemu in spremljamo njegove bolečine in takoj to sporočamo sestram, če res še ne bo povedal njim on sam.

Je pa rekel zdravnik, da ima sicer zelo zdravo srce, in ostalo.

Sicer ne govori, le dobro dobro ga moraš poslušati, da razbereš, kaj želi povedati.

Popoldne sem šla ponovno k njemu in je bil brez bolečin, ni bil poten. Razločno sem razbrala, da želi, da pride k njemu njegov brat.
Seveda sem takoj poklicala in sporočila mojemu stricu njegovo željo.

Ko sem prišla domov, sem se spravila k otrokoma, da bomo naredili nalogo, da se bomo učili. In? Kaj se je zgodilo? Zaspala sem zraven in spala 2 uri, nakar me je starejši sin zbudil, da naj se oblečem in peljem tamalega k verouku. Da je že pripravljen, samo odpeljem ga naj…

Ja, tako je to…

Spet vam pišem jutri, hvala, ker me berete, hvala, ker ste z menoj. Saj meni je kar hudo, ker eni podoživljate svoje izkušnje… joj, nočem komu vzbujati žalost…