Spoštovani,

z možem sva skupaj 14 let, imava dva majhna otroka. Bom poskusila biti kratka, če bi pisala vse, lahko, pišem cel dan:)). Resnično bi rada to “agonijo” končala, s tem da bi rešila družino.
Navzven je z možem vse v redu, je dober oče, veliko smo skupaj. V mladosti je bil kar “problematičen”…veliko je pil, droge, pretepi…(imel je tako družbo), zdaj tega ni več, tudi pije občasno.
Ostalo pa mu je nekaj, kar me resnično ubija (in s tem vso družino). Parkrat letno še gre kam ven (pikniki, roj dnevi…). Pri alkoholu nima meje, napije se ga ko “konca” in mu cel “sistem” čisto odpove. Sploh se ne zaveda kaj dela, lahko postane agresiven, največji problem pa je, da se tudi usede za volan!!!! Že dvakrat so mu vzeli vozniško dovoljenje (po NOVEM zakonu, že prej po starem zakomu pa je imel tudi nekaj krajših odvzemov-mesec, dva) in s tem nam je naredil tudi ogrooooooomne dolgove, ki jih (če jih sploh bomo lahko) plačevali verjetno še 10 ali 15 let (nimava visokih plač). Jaz pravim, da nam je skorajda uničil življenje. Bojim se za prihodnost otrok, morda bomo morali nekoč še hišo prodati, da bomo lahko odplačali njegove “grehe”. Že vseh 14 let mi pravi, da tega pa res več ne bo delal, pa se venomer ponavlja. Problem je ko je brez izpita, kdo bo vozil otroke sem in tja, kako do službe, jaz sem v službi do 16, 17 in potem ni koga da bi šel po otroke v vrtec……in še in še….začaran krog!!!!!
Res ne zmorem več živeti pod takim pritiskom, vedno ko kam gre (pa četudi je to samo občasno, nekajkrat letno), komaj preživim dan, še slabše pa je ponoči. Domov ga ponavadi ni do jutra (ko mi že vstanemo), pa tudi na telefon se ne oglašuje nikoli. Vse to me je že pripeljalo tako daleč, da celo noč ne spim, pa tudi bruham, tako sem nervozna. Razmišljam, kaj se mu je zgodilo, kaj ga bo spet “zmešalo”…..kako bomo plačali kazni in dolgove…..Do zdaj vedno ko je napihal za volanom, se mi je pač opravičeval, da pač se ni počutil pijanega, da bi lahko kaj napihal, v resnici pa je bil kar orng okajen. Že dlje časa se sprašujem, če je vse vredu z njim (njegovimi možgani), saj se mi včasih zdi da mu ne funkcionirajo čisto tako kot bi morali.
Zelo slabo preneša alkohol, saj mu vse “odpove”, in on sam ve, da bi moral popolnoma abstinirati, tudi občasno uživanje alkohola ni zanj.
Potem pa mi pravi, da jaz paničarim, da sem jaz nora in ne vem kaj še vse. Ne morem mu dopovedati, da me je on naredil tako (da “paničarim”), posledično pa sem dobila nekakšen odpor do njega (še posebej pri spolnosti se pozna), on pa nikakor ne more razumeti zakaj sem tako “hladna”. Včasih se sprašujem, če se dela norca iz mene, ali je res tako “neumen”.
Jaz upam, da sem zadela res bistvo in da mi boste lahko kaj svetovali. Ali obstaja kdo, ki bi mu lahko bolj na strokoven način dopovedal, da je njegovo početje “bolano” in nevarno. Jaz mu namreč ne morem.
Iskrena hvala, lep pozdrav. A

Spoštovana Alexeja,

hvala za zaupanje, naj vam odgovorim: upravičeno se bojite za prihodnost družine. Kar opisujete kaže na čustveno in vedenjsko nefunkcionalnost, da ne rečem, motnjo, ki jo je potrebno jemati resno in odgovorno. Po opisu sodeč, je partner povsem izgubil nadzor nad življenjem in tako so družini stvari ušle izpod nadzora. V taki situaciji se nemočno sprašujemo, pa kaj še potrebujemo, da spregledamo? Nič, prav nič koristnega za vas, otroke in celo družino se ne more zgoditi, dokler se takšno vedenje ne USTAVI! Ali se to pri priči neha ali pa podati prijavo pristojnim organom. S skrajnim tveganim vedenjem ta mož okolici sporoča, “Tako boli, da ne morem nehati, ustavite me, ker se sam ne zmorem!”, le da se tega (še) ne zaveda. Žal.

Seveda je jasno in razumljivo, da ga ni hujšega občutka kot to storiti lastnemu partnerju (ki to – po vedenju – sploh ni več) oz. očetu vajinih otrok, vednar je potrebno dati na tehtnico: s čim naredite zdravju družine manj škode, z dopuščanjem škode ali ukrepanjem za varnost otrok in vas samih? Da ne govorimo o tem, da je gospod povsem zapravil svoj in ugled družine, ki jo je spravil v krivične dolgove in skrajno življenjsko nevarnost. Tako se ne da živeti.

Resda je težak izziv, da si ga nihče noče zamišljati, toda potrebno je ukrepati. Če vi ne boste… Zatorej, kvečjemu je potrebno – že včeraj! – pripraviti konkreten trezen pogovor z možem in ga hočeš nočeš postaviti pred izbiro. Za to si lahko pomagate s svojci, če bi za vas bilo prenevarno, vendar ste lahko zraven, otroke pa na varno. Po merilih socialne varnosti, terapevtske stroke in etike, je situacija povsem zrela za prijavo, saj gre za ogrožanje lastnega in življenja cele družine.

Da ne pozabim, ta gospod je v strašni stiski, sicer bi ne počel tako nevarnih reči, vendar VARNOST in ODGOVORNOST sta na prvem mestu, potem so možne pomoči (za oba oz. celo družino). Če gospod ni pripravljen na STOP in za strokovno pomoč, boste za oboje morala poskrbeti vi, če ne se lahko zgodi, da bo nekdo drug. Da ne bo še večje škode.

Verjemite vase in svoje otroke, ker boste v tem našla moč za odločitve. Srečno!

Kako je s hišo (čigavo lastništvo)…. morda je rešitev ločitev in njegov osebni stečaj?

Kaj pa ko bi ti končala s takim? Saj nimaš nič od njega, samo skrbi, otroke pa tudi ne želiš izpostavljati alkoholu in očetu ki pije, mar ne?

Spoštovani g. Duraković

Moje razmišljanje pri vašem odgovoru gre v dve smeri: prvo je, da je nasilje resnično nedopustno, da so odlično postavljene razmejitve odgovornosti ter da je potrebno takšno vedenje ustaviti oz. razmisliti o odhodu ali ultimatu. Sama imam izkušnje s tovrstnim nasiljem ter tudi, drugimi hudimi oblikami, ko sem se partnerja totalno bala, prevzemala odgovornost, dogajalo se je marsikaj, kar se ne bi smelo, vendar se mi je s strokovno pomočjo uspelo izviti iz hude situacije.

Drugo razmišljanje pa gre v smeri, ki meni prebuja strah oz. ga je prebujalo pred strokovno pomočjo: kaj če strokovna oseba prijavi (pa ne zaradi mojega ugleda) kaj se dogaja pri nas doma; komu bom sploh lahko povedala, kdo mi bo verjel, kako bom našla moč povedati. Drugi del odgovora, v katerem govorite: ” Po merilih socialne varnosti, terapevtske stroke in etike, je situacija povsem zrela za prijavo, saj gre za ogrožanje lastnega in življenja cele družine”, pa mi je strašljiv, saj je načeloma potrebno ustvariti pogoje, da človek lahko spregovori o nasilju “varno”, torej brez strahu, da te bo nasilnež udaril, poniževal, kričal, norel. Poleg tega je potrebno človeka opogumiti do te mere (vsaj meni je pomagalo), da se o nasilju spregovori v prisotnosti tretje osebe. Pogum in podporo pa človek potrebuje, da se tudi doma SAM/A lahko počutiš toliko varno/varnega, da bodisi se umakneš, bodisi z notranjo držo pred nasilnežem pokličeš policijo in veš, da si toliko trden, da se te ne bo (več) niti dotaknil. Mene je bilo strah, da mi niti strokovna oseba ne bo verjela, vendar mi je, strah me je bilo, kaj če spregovorim o vsem, kar se doma dogaja, da bo prišlo do prijave, kako bo, kaj bo z otroki itd. Terapevtovo nalogo pri izhodu iz nasilja razumem in dojemam bolj v tem, da človeka tudi pripravi na možnost prijave in da, če do prijave pride, tako “klient” kot terapevt za tem stojita.

Razumem, da mora terapevt ukrepati v smislu zaščite družine; ampak kako naj zaupam, če terapevt z osebno integriteto ne zagotovi varnosti in da je dovolj varno govoriti o nasilju, ne da bi mi še zaradi tega, ker sem končno zbrala pogum in spregovorila, kaj se dogaja doma, “grozila” prijava s strani tistega, ki sem se nanj obrnila po pomoč. Sama sem to “osebno integriteto” dobila v zadostni meri, da prijavljanje ni bilo potrebno, sem pa dobila pogum, da to storim SAMA, če bi bilo potrebno in da sem z notranjo držo dosegla mejo, da me nikoli več ne bo nihče ne udaril, ne poniževal.

Pri vsem tem naj povem, da izhod iz nasilja je vedno, ko je zrela odločitev oz. ultimat, je pa po začetnem izhodu potrebno posledice nasilja še predelovati na zelo globoki in subtilni ravni.

Moj predlog:

Zahtevaj od moža, da finančne posledice pijančevanja pokriva sam, z dodatnim delom po službi.

Naloži vsaj finančne posledice njegovih dejanj na njegov hrbet.

Spoštovana slapovi,

če imate vprašanja v zvezi z vašo situacijo, me prosim kontaktirajte oz. nagovorite v ločeni temi ali pa preko zasebnega sporočila.

Hvala za razumevanje.

Lep pozdrav,

Problem, ki ga bom navedla ni direktno povezan z avtorjevo problematiko, mi pa asociira odgovor pod imenom: slapovi. Sama praktično nisem imela do nedavnega predsodkov glede iskanja tovrstne pomoči, žal pa sem doživela totalno nekorektno obravnavo s strani ene psihologinje, kar mi je dalo močno misliti komu bom še “nosila na ogled” svojo osebnost. Dejansko sem na lastni koži občutila kako izgleda ko “odpove” stroka. Pričakovati bi bilo, da ljudje na delavnih mestih kot so socialne službe, psiho-terapevtske …posedajo visoko stopnjo morale in etike in da so predvsem zaupanja vredni – pa imajo le-ti “vse ase v rokah”, da delujejo nekorektno, nemoralno, zlorabljajoče, brez da bi za svoja dejanja kdaj odgovarjali in se tako napajajo z energijo nekoga, ki je že itak psiho-emocionalno “na psu”. Brez pretiravanja lahko napišem: SRAM JIH BODI.
Nikakor ni moj namen, da bi posploševala, vendar mi je izkušnja dala krepko misliti. V situaciji kateri sem se znašla, me je spominjala na eno povprečno ameriško kriminalko, kjer osebo aretirajo in ji preberejo pravice: ….in vse kar boste povedali se lahko uporabi proti vam, tudi molk. Z navedbo, da sem do omenjene “strokovnjakinje” prišla čisto odprta z zaupanjem in me je že na “pragu” potolka.
Navedla bi le nekaj primerov nekorektnosti in neprofesionalnosti:
– opisovala je svojega sina kako superioren je
-opisovala je svoj odnos s svojo bivšo prijateljico in me primerjala z njo
-ocenila je da obiskujem neugledno šolo
-ocenila je da nimam nikakršnega razloga za tako “visoko” depresivno stanje, ker nimam doma treh otrok
-karkoli sem odgovorila je opisala kot obrabne mehanizme …
-podcenjevala je tudi moje intelektualne sposobnosti
-opisano traviramo otroštvo (le majhen delček)- pomen tega je minimalizirala in celo omenjala fantazije….in še vrsto drugih zadev…
Čeprav je od tega minilo že nekaj mesecev mi gre še vedno na bruhanje…, vem, da je ona z vso svojo lažno superiornostjo samo odsev mojega predvsem bednega otroštva, pa vendar le, taki ljudje ne bi smeli biti na teh del. mestih.
Sram me je da sem bila tako tretirana, sram me je, da se v že čisto odrasli dobi nisem sposobna primerno postaviti zase oz. meje…
In ta ženska je dosegla to, da so se mi nekaj časa pošteno “majala tla pod nogami”…zgoraj sem omenila intelektualne sposobnosti-itak so me celo otroštvo poniževali in me imenovali ali niče ali .. drugih izrazov nebom omenjala… in kot vidite “je še vedno nisem prebavila”…
Takrat sem celo pomislia, da se gre morda t.i. šok terapijo, glede na to ,da sem bila takrat prvič in seveda tudi zadnjič pri njej in da sem pravzaprav prišla z drgimi razlogi do nje, ne po pomoč, si kaj takega ne bi smela dovoliti, ali pač?

Ni mi čisto jasno ali želim, da je to sporočilo objavljeno javno, morda bo bolje če ne.
Vsekakor pa želim Vaše mnenje.

Hvala in lepo pozdravljeni.

Pa saj je v bodoče vse čisto enostavno – na piknike, rojstne dneve in zabave naj se NIKOLI več ne pelje s svojim avtom. Najem taksija je mnogo cenejša opcija!

Spoštovana,

se opravičujem pozen odziv, smo med dopusti. Ker sprašujete za mnenje, sem vaš odziv objavil. V kolikor tega še vedno ne želite, mi sporočite, da ga umaknem.

Sočustvujem z vami glede grenke izkušnje s psihologinjo. Čeravno tega niste želeli pokazati, je iz vašega odziva jasno ravno posploševanje in sklepanje na celotno stroko iz posameznega primera je seveda nelogično, pa vendar razumljivo in sprejemljivo. Vas je to močno prizadelo, saj v odnosu kot ga opisujete, vsekakor niste bila deležna spoštljive obravnave. Odgovornost za to je vsekakor bila v rokah strokovne delavke oz. če bi se bila odločila za pritožbo na pristop, pa v rokah etične komisije organizacije, ki ji poklicno pripada.

V mislih imam analogijo, je širšega značaja, ampak se kaže kot nalašč in mislim da ohranja sporočilo za takšne primere. Gre za odziv norveške vlade na aktualen primer psihopatologije posameznika (verjamem, da poznate tragedijo); če parafraziram ne tako pričakovano sporočilo globalni družbi iz strani njihove politike: “Iz tega primera smo le še bolj trdni v prepričanju kako dragocena je svoboda in tradicija demokratične ureditve na norveškem z visokim spoštovanjem človekovega dostojanstva. En primer tega ne bo zrušil!” Brez konzervativnih in jalovih političnih groženj terorizmu ipd. populističnih nesmislov. Ljudje, ki so odgovorni za to družbo se očitno zavedajo, da nezaupanje in grožnje ter strah vse povprek ne bodo nikomur koristili. In če pogledamo odzive po svetu na to, vidimo in čutimo le en val: val navdušenja in čestitk.

Če se vrnem, bi poudaril, da bi morda bilo priznanje in opravičilo psihologinje primeren preventiven odziv, ko vam je bilo težko. Toda očitno se to ni zgodilo. Kakorkoli, vi ste za veliko izkušnjo bogatejša, zato se ne prepustite bolečinam žrtve, naslednjič si kaj takega ne boste več dovolila. Zdaj lahko še bolj cenite na eni strani človeka, ko se ranljiv zateče po pomoč, na drugi pa na stroko, ki si vselej prizadeva za najboljše za človeka in njegovo družbo.

V kolikor čutite posledice iz tega odnosa, priporočam da si poiščete dodatno strokovno pomoč, da bolečino omilite in pričnete predelovati stisko z njenimi izvori vred. In ko boste pri močeh, se lahko še vedno obrnete na etično komisijo, kjer lahko podate pritožbo/ugovor.

Srečno.

Spoštovani!

Ko sem pisala svoj odziv, sem imela v mislih tudi etična merila, ki jih za zaupanje in varnost strank mora imeti strokovna oseba. Ko sem se sama odločala za strokovno pomoč, sem imela v mislih tudi tako škodljive odzive, kot je bil vaš, vendar je prevladalo zlasti to, kar tudi vi sami pravite: od strokovnjaka pričakujem visoka moralno etična merila in predvsem upoštevanje moje osebne stiske. To je tisto, kar pri večini prevlada. Morda samo moje osebno mnenje: kar se tiče pomoči med psihologi ali psihoterapevti, menim, da je slednje veliko učinkoviteje in da vas tako slaba izkušnja ne odvrne od pomoči, ki jo (morda) potrebujete, saj boste na drugi strani neverjetno veliko osebnostno pridobila.