trenutno sem žalostna, tako da ne vidim realne slike.vem da sva zelo različna, on ima hobi ki mu vzame precej časa in kamor jaz ne morem vstopiti (glasba), saj se ukvarja z njim poleg službe precej resno. Zaradi njega sem pustila svoje okolje in se preselila v njegove kraje, v svoje stanovanje.
A vendar se mi je zdelo da nama gre. verjel je vame zelo, želel me je,hvalil me, želel da ostanem taka kot sem bila na začetku-zabavna, nekomplicirana. a v treh letih sem zanj žrtvovala in pustila staro življenje.vmes sem dozivela vec rahlih kriz, depresij zaradi preselitve, oddaljenih prijateljev, a zdaj sem se končno osvobodila in se navadila in sprejela novo oklje, uvidla da se tukaj lahko ustalim in se zmeraj ohranjam stara prijateljstva. Se je nabralo pa njemu- da se prerekava za vsako stvar, čeprav so to manjše stvari a res zgleda kot da nisem na njegovi strani.on pa ne na moji.
Zaradi preveliko družinskih obveznosti (sorodstvo), njegov hobi, sva veliko vikendov prisiljena v prezivljanje prostega časa ki si ga ne izbereva sama. Spet slaba volja, saj je njemu preveč družinskih srečanj(poroke, birme, obhajil….roj dni..-zmeraj nekaj).
In zdaj se je nabralo. Rekel mi je da rabi čas, da razmisli ali si želi še tako naprej z mano.

Ne vem kaj naj ..
ali je možno da kratek oddih kdaj reši zvezo?sem pripravljena mu pustiti čas a se bojim, ker je preveč črnogled, da ko bo sam , bo vse stvari potenciral še bolj. Ker top naredi pogosto- in ne pozabi stvari za nazaj, zmeraj jih prinaša naprej in sešteva ter gradi “stolp”, koliko je bilo že situacij…

Hvala za mnenje

Pozdravljeni, katarina31!

Iz naslova, ki ste ga izbrali, je čutiti, da doživljate resnično stisko, v kateri se utapljate v žalosti, nemoči, zavrženosti in že kar obupujete, če je sploh še možno, da se kaj reši… Zdi se kot da v obupu pričakujete neko čudežno rešitev, ki se bo pokazala sama od sebe, v kateri pa vsakemu od vaju ne bo potrebno dejavno sodelovati…Žal ta ne obstaja. Sicer pa sami tudi veste, da nek kratek oddih, ki si ga je (morda v enakem obupu kot vi) vzel vaš partner, nikakor ne reši zveze. S tem vam je želel samo povedati, da tudi z njegove strani tako res ne bo šlo naprej, da želi, da ga vzamete resno – in da bosta oba (!) morala nekaj močno spremeniti, če bosta želela ohraniti zvezo. Vprašanje je kaj ste vi pripravljeni narediti in kaj je pripravljen spremeniti partner? Oba skupaj? Koliko iskric je še ostalo na tem pogorišču? Upam, da še kaj. Bosta preverila – vsak pri sebi in drug pri drugem. Verjamem, da se da z odločitvijo in močno željo ( seveda z obeh strani) narediti še marsikaj.

Potrebno se bo začeti (sproti) odkrito pogovarjati – brez obtoževanj, krivde in očitkov (v smislu – ker si ti tak/a…). O vajinih doživljanjih, pričakovanjih, željah, razočaranjih, pa tudi o strahu, obupu, jezi (morda še potlačeni), trudu in naporih, ki sta jih sigurno vlagala vsak s svoje strani (pa ne vemo, če je drugi sploh vedel za te odpovedi), o sanjah, da bi vama uspelo in o krutem dejstvu, da (kljub skupnemu življenju) pravzaprav ostajata vsak na svojem bregu…Oba razočarana, osamljena, zavržena… Kar je krivično do vaju obeh. Imata pa možnost (in odgovornost), da se odločita – za odnos. Za vaju, zato, da sta skupaj vidva – in ne le za sorodnike, ki so sicer verjetno čisto v redu, vendar jim bo verjetno kdaj potrebno reči tudi ne – na 1.mestu sva midva! Tudi s hobiji ni načelno nič narobe, če le niso pretirani in ne gredo na račun vajinega skupnega časa. Imate tudi vi kake hobije in si najdete čas zase, za svoje veselje ali vam je medtem, ko je partner s svojo glasbo dolgčas in ne veste kaj bi sami s sabo? Pomembno je, da najdete nekaj tudi za svojo dušo. Da niste medtem ( v čakanju nanj) čisto dotolčeni in povsem odvisni od njega. Ste mu kdaj povedali, da ga pogrešate, da si želite več časa preživeti z njim, predlagali kaj, kar lahko počneta skupaj, bili z njim morda na kakem koncertu, čeprav vam njegova glasba verjetno ne pomeni toliko kot njemu….? Ste se potrudili, da bi ga spoznali, ga morda prosili, da vam pokaže kaj njega tako navdušuje v njegovem hobiju – in se vi morda do tega še niste uspeli dokopati, vendar vas zanima zato, ker je to del njega, ki ga imate vi radi… Se je on potrudil, da je spoznal vas?

Verjamem, da ste se trudili in vložili v vajino zvezo velik del sebe, da ste z velikim upanjem odšli v novo okolje (kar ni niti najmanj enostavno) in ste zdaj še toliko bolj razočarani, ker sta se medtem nekje zgrešila. Poraja se veliko vprašanj, na katera bosta iskala odgovore. Kaj to pomeni, da ste se zanj žrtvovali (se odpovedovali sebi? Zakaj?) in pustili staro življenje (kakšno?). Kaj pomeni, da ste bili zabavni in nekomplicirani – in zaradi česa niste več taki? Ni enostavno začeti živeti skupaj in (so)ustvarjati odnos. Vedno se je v odnosu potrebno tudi prilagajati (vendar ne za vsako ceno in ne predaleč), potrebno pa je tudi toliko dobro poznati sebe, da v želji ustreči/ugajati partnerju ne gremo čez svoje meje. Pomembno je pravzaprav ugotavljati zakaj neke stvari počnemo – ali zaradi njega (da bi nas imel rad, da bi nas sprejel, da bi bil zadovoljen z nami, da bi mu ugajali…)– ali zaradi sebe (ker si to želimo in to delamo radi – zaradi sebe). Morda je velik del odgovora že v tem, da res v sebi odkrijemo zakaj nekaj počnemo, čeprav navidez izgleda kot da je vse isto. Pa ni. Morda je tole malo težje razumeti, pa vendar. Dokler stvari ne delamo izključno zaradi sebe, bomo razočarani, če na drugi strani ne bo odziva kot ga pričakujemo.Če jih delamo zaradi sebe, jih delamo iz veselja, ni nam problem in tudi ne pričakujemo ničesar, nagrada pa je veselje ob tem samo po sebi. Če pa stvari delamo zaradi drugega, pomeni, da se žrtvujemo, da nekaj pričakujemo v zameno (najmanj hvaležnost!), vendar to pomeni, da na nek način manipuliramo s tem človekom. To pa bo ta človek vsekakor začutil in mi bomo razočarani ugotavljali kaj je narobe.

Katarina31, vi niste tako nemočni kot se vam morda zdi, imate možnost, da vplivate na svoj del vajinega odnosa (vaš partner pa se bo seveda odločil po svoje in na njegovo odločitev vi ne morete vplivati), prepričana sem, da obstaja možnost, da še prilijete olje na ogenj. Se bo pa potrebno potruditi (z obeh strani, da se razumemo!), da si priskrbita zadostno količino olja, da budno spremljata kakšno je stanje plamena, poskrbita za zaščito, če piha veter ali dežuje itd… Za kvaliteten, živ in osrečujoč odnos se je potrebno stalno truditi, prav tako kot obdržati ogenj. Nič ni narobe z vami, verjemite, da ste v redu, da niste vi krivi, da je odnos zašel v slepo ulico, bo pa potrebno prevzeti odgovornost kako z vama naprej. Vi imate svojih 50 %. Kaj boste naredili z njimi je odvisno od vas.

Veliko poguma in vztrajnosti vam želim.

kaj pomeni da sem se odrekla sebi? jaz menim da se nisem. imam hobije-brez skrbi ko ga ni bilo zaradi vaj sem se sproščsla na svoje ljube načine, uživam v pohajanju v naravi, teku, s prijateljicami. ..med tednom ni bilo problema.
Sem oseba ki veliko da na druženje s prijatelji-to pomeni da prezivimo dan na pohodih, na kratkih izletih, kamorkoli (najraje v hribe, naravo ali druženje pri komu doma). Imam pare prijatelje ki so moji stalni še od prej ko sva se midva zbližala in mi veliko pomeni da kaksen dan skočimo iz vsakdanjika v naravo, na piknik, na pohod, druženje ob večerji, itd. Njega sem v to prepričala a z veliko truda. Redko da se je veselil teh druženj, čeprav mi je na koncu vedno priznal da se je imel res lepo . A energije za to da sem ga pripravila kam -je šlo preveč.
Njegova glasba –so koncerti..Ne mislit da ga ne spodbujam-ga spodbujam, sem ponosna, vse moje prijatelje sem gnjvila in navdušila, …še kolikokrat smo sli na koncert! In v planu je bilo da grem in gremo v bližnji prihodnosti -vsi moji prijatelji, pa ne le na enega !veselila sem se in zmano moji prijatelji
Kmalu bi dobila službo v njegovem kraju…vse bi slo tako kot sva hotela. Želela sva družino. Tudi to ni slo, nisem zanosila 2 leti. Spet zalost…
A menim da je zadnje leto njegov hobi ni vec le hobi ampak obsesija in je na racun najinega prostega casa.Slednji mu ne pomei vec kot pred letom dni, ko je bilo okupacije z glasbo manj. Zdaj …mi pravi da mu ne privoščim in ne razumem. Jaz pa si le zelim da bi vstal eno soboto in rekel…draga greva kam! Ne. Zmeraj je on. on. in njegove stvari.

Sicer en teden razmišljanja….vidim da ni z mano nič narobe. Sva res vsak na svojem bregu. Zal. Prejokala sem teden, žal mi je toliko zrtvovanja.

Vidim njegove napake, ki so v stilu….egoizma. Ne vem ali je tak ker tak pač je ali je res tak zaradi mene.
Mogoče z njim ni nic narobe…ali pač? Ne vem Šele sedaj si priznam dejstva,besed s katerimi me je počasi ubijal, zalil. Vsaj jaz sem sem se tako počutila in se še in ne morem verjeti da ti ljubljena oseba lahko govori take stvari.
Npr. ne ceni mojih staršev, ki so midali vse kar so lahko po svojih zmožnostih,še sedaj mi stojijo ob strani, kot ti lahko le starši. On jih ne ceni, ker sta manj izobrazena in ne tako premožna kot njegova. Vse sta mu kupila -stanovanje, avto, pohistvo, jaz si vse to lahko privoščim le sama s krediti. Ne on se ne bo zakreditiral!To so njegove besede. Ceprav sem jaz želela da sva tu samostojna, a je obveljala njegova-meni starši toliko,koliko pa tvoji? Spet dopovedovanje da moji ne morejo. In se mi zdi da dosti stvari izvira iz nespostovanja, ker pač nisva enokovredna.
Spremenila sem se ker je v nič dajal tudi moje prijatelje, čeprav so večina bolj izobraženi, sproščeni in znajo uživati življnje z veliko manj žurk in ponočevanja kot njegovi.Pa nimam slabega mnenja o njegovih. Le bolelo me je ko je z užitkom žalil prijateljice, ki mi prav zdaj stojijo ob strani kot zmeraj do zdaj -ze celo mladost (10 in več let)

Pišem zmedeno, saj je toliko stvari ki so v glavi….in dejstev, ki se jih prej potlačila.
Prizadel me je in ne vem ali bom še kaj naredila. Vem le da boli in da ga bom spustila v svoj svet, jaz grem pa nazaj. Na svojo pot.

Želim osebo ki mu bo na prvem mestu jaz in družina, ki si jo jaz tako zelim, in ki bi jo delila s prijatelji in ozjo družino.
Ne vem kako bom prebolela da nama ni uspelo, boli, boli…

Pozdravljeni, katarina31!

Polno bolečine, solz in žalosti je v vas… Ne predstavljamo si kako zelo vas to boli in kako težko vam je prebolevati razočaranje… Zaslužite si osebo, ki ji boste vi in vajina družina na prvem mestu. Prepričana sem, da ste vi partnerja in vaju postavili na najvišje mesto in veliko investirali v ta odnos, očitno pa tega ni storil on (vsaj ne na način, ki ste ga vi pričakovali). To je njegova odgovornost in vi se niste zmotili, ko ste mislili z njim popolnoma resno (vprašanje pa je kako si je odnos v resnici predstavljal on – kaj naj bi on investiral (morda le materialno?). Vi ste se trudili na vse možne načine, njemu pa se očitno ni bilo potrebno kaj dosti spreminjati in odpovedovati in truditi (kako to, da ste mu to dovoljevali?). Zato ste še toliko bolj razočarani in prizadeti, ko z njegove strani ni pravega odziva. Verjetno pa je tudi on v veliki stiski in mu ni vseeno, saj prav z očitno vedno večjim pobegom v svoj hobi rešuje svoj strah, nemoč, razočaranje in nesposobnost in ne ve kaj in kako narediti, da bi bil lahko z vami na drugačen način (vendar pa ta pobeg stran od vas sigurno ni prava pot). Vendar bo tudi z njegove strani morala priti neka odločitev – da si prizna, da ne zmore sam, da na tak način ne gre in da je morda pripravljen priti nasproti vam, si morda poiskati pomoč in nekaj resnično spremeniti. Ne vemo pa, če je to pripravljen.

Verjemite si, da čutite prav. Da se čutite prikrajšano in prizadeto, ker vam s svojimi dejanji ni pokazal dovolj pozornosti, spoštljivosti in ljubezni, ki si jo zaslužite. Če bi vprašali njega, bi trdil in verjetno tudi v resnici doživljal s svoje strani drugače… Razmišljate v smeri odhoda stran. Vi veste koliko vas je prizadel, kaj sploh še (ali nič več) čutite do njega, kaj bi moral storiti, da bi bilo za vas morda še sprejemljivo… Na potezi ste vi, da mu to jasno poveste (ko boste tako začutili), potem pa on, da pokaže kako je pri njem z vašim odhodom… Bo morda takrat storil kaj bolj konkretnega? Bo to za vas še dovolj zgodaj? Morda bi pred tem odločilnim korakom lahko poiskala pomoč zakonskega in družinskega terapevta – če je partner pripravljen še kaj storiti za odnos z vami, bo šel z vami, ko boste vi odločeni, da greste. Če ni pripravljen, tudi to pove veliko o tem, da očitno ni pripravljen storiti ničesar in da vam potem res preostane samo še odhod stran… Terapija bi bila priporočljiva že zato, da ugotovita kaj sta delala, s čim sta se morda nehote in nezavedno prizadela, kako je to vsak od vaju doživel, katere boleče stvari sta si prebudila in da si vsaj enkrat te stvari sploh lahko povesta in da se jih s pomočjo terapevta ovrednoti – odločitev ali bosta šla narazen ali pa ostala skupaj pa bosta sprejela vidva (vsak zase) po končanem procesu… Če z vaše strani ni več upanja v vajin odnos, si lahko tudi sami poiščete terapevtsko pomoč, morda kot podporo pri procesu žalovanja in poslavljanja in iskanja (nezavednih) vzorcev, da se vam je to zgodilo, kar nikakor ni enostavno…Nič pa ni obvezno. Vi boste zase najbolje vedeli kaj storiti.

Krasno, da imate dobre prijateljice in prijatelje in podporo staršev. Vredni ste (in so tudi oni) vsega spoštovanja. Pri tem materialno in finančno stanje sploh ne sme biti nobeno merilo.

Želim vam, da greste pogumno po poti, ki jo čutite, da je za vas, pa naj bo z njim ali brez njega…

Jaz kot starejša in izkušena v življenju, bom rekla takole: glede na vse napisano menim, da je za tebe najbolje, da zaživiš na novo, brez njega. Zaslužiš si biti ljubljena. V tem stanju pa to nikakor nisi. Očitki glede premoženja že na samem začetku, očitki čez tvoje prijatelje, zanemarjanje. Kaj bo čez leta, če je že sedaj tako? Sedaj bi moralo biti še vse v najlepšem redu. Ja, prav si ugotovila, da sta vsak na svojem bregu. Bregova reke nikoli ne prideta skupaj! Govorim tudi iz svojih izkušenj. Če je ljubezen prava in resnična, ni nikoli tako, kot opisuješ. Začni ceniti samo sebe. Ko boš resnično cenila sebe, boš tudi zase zahtevala več, ne le to, kar prejemaš trenutno. Bodi vesela, da še nimata otrok, ker potem je odločitev težja. Nikoli ni prepozno za novo srečo, če vidiš, da to ni to.

Greva vsak na svojo stran, tako se je odločil on in jaz potem z njim, saj sem se preveč predala in ne morem več. Na čudeze v odnosih pa ne verjamem, le če bi vidla da je tudi njemu za to da reši odnos. Noče, saj kljub temu da me ima rad ima nekaj prav – različna sva si zelo. Očitno se nasprotja samo privlačijo, za dolgoročno pa niso in vedno nekdo trpi.
Dnevi zame so naporni , priznam sem na antidepresivih, prvič v življenju ,a ne morem drugače, ne zmorem. Preveč sem obupana, strta in žalostna.
če bi bilo 10 let nazaj, bi si rekla saj si še mlada kaj te vse še čaka!jaz pa sem 31, biološka ura se izteka in zelim si družine, partnerja, ….vse se je podrlo, vse kar sem sanjala sem ze skoraj imela in se je sesula hišica -očitno iz kart.
Zanima me ali je smiselno da se na nekoga obrnem, kam in kako v Lj.Nočem jokati celo leto!ali več….Rada bi si pomagala. Čeprav vem da največ naredi čas, a dan se tako vleče če veš da greš spat -sam.

katarina31, kakorkoli si se že odločila, želim ti vse najlepše na tvoji poti.
Upam, da boš našla človeka, kateremu boš pomenila vse. Verjetno ti bo na začetku zelo hudo, ampak pozneje boš spoznala, da si se prav odločila. Občudujem tvoj pogum…. jaz imam tudi kar nekaj težav (če želiš pogledati je moj opis pod naslovom “težave s starši, taščo, svakinjo”) in že ničkolikokrat sem pomislila, da bi vzela svoja otroka in odšla nekam daleč., daleč…pa ne zmorem.
Bodi srečna, kjerkoli že boš!

Katarina31, razumem te bolj kot si lahko predstavljaš. Tudi sama sem imela partnerja, za katerega bi storila vse. In tudi midva sva bila na različnih bregovih. Kljub trudu, matranju… se ni izšlo. Prekinila sem razmerje pred šestimi meseci, z glavo in ne s srcem. Jokam še danes. Ne vem, če ga bom kdaj prebolela. Meni ga je vzel šport in ne glasba….

Hvala vsem za spodbudne besede. Te dni sem otopela, kot da to kar je da se ne dogaja zares, še mesec nazaj sva bila …midva. Zdaj kot da sva tujca,kot da sploh nisva gradila nekaj velikega.
Rad me ima, jaz njega, a ne gre…Vsak zagovarja svoje stališče.Jaz vem da sem se predala toliko, da se še dolgo ne bom nobenemu tako. Čeprav ni bil prva resna zveza,je bil pa po mojih prepričanjih nekdo, ki bi bil pravi. In sedaj priznati da ni, in da naj pustim za sabo življenje, ki sem ga tri leta dajala v oblake, je težko.Boleče.
On ki je bil moj vse, sedaj naj bi bil…nihče. ???????????Kako?
Česa se oprijeti? Prijatelji so, a jih prav nočem obremenjevati s svojo žalostjo.
Sedaj bi šla v objem, spat v toplo posteljo. Jaz pa sama, brez njega.
Tolažijo me, da čez leto dni se bomo temu smejali, da bom vidla da je tako prav. Rada bi verjela.Enkrat bo že moglo manj boleti, vem. A izgubila sem tudi en del socialnega življenja, ki je bil moj smisel. Sedaj so tako—-njegovi.Jaz pa spet na začetku.

Prevarana, evelyn,Olivija39-mi lahko opišete kakšne so bile vaše težave?Ali so res tako nepremostljive?
Naslednjič bom fante po moje kar intervjuvala kaj so njihove prioritete. Opazujem in vidim da enim fantom je prav tako družina vse. Le kako jaz naletim vedno na ene posebneže?

katarina 31, obesila se bom na tvoj zadnji stavek – se mi zdi pomemben

Le kako jaz naletim vedno na ene posebneže?

na nikogar v življenju ne naletiš. Vsakega privlačiš s svojo energijo in nasprotno tebe privlači človek s tako energijo. In to ni v nobenem…je v tebi…ti si tista, ki rabiš take izkušnje zato, da določeno stvar v življenju vidiš, predelaš….kar je tudi namen tega bivanja tukaj. Končno si si tudi starše izbrala take kot imaš le z namenom, ker rabiš tako izkušnju tukaj, zdaj.
Svetujem ti, da globoko pregledaš vse tvoje odnose z moškimi in zagotovo boš ugotovila podobnosti med njimi. In tukaj…torej v tem grmu tiči zajec….

Napisala sem ti zato, ker imam sama podobne izkušnje…vedno sem govorila, da naletim na posebneže, s katerimi se imam noro dobro, vendar kratek rok ( govorim o letu, dveh, treh in ne o mesecih ali avanturah – to puščam pri miru, ker v takih kratkih navezah je vedno le erotični naboj ).

Šele ko boš vedela kaj na tebi privlači tako skupino ljudi in kaj privlači tebe na teh ljudeh boš imela možnost spoznati drugačno osebo.
Pa še nekaj…takoj stran z antidepresivi…le kaj ti bodo v življenju, bi bila rada odvisnica ( od tablet sicer splošno odobravano v Sloveinji ) vendar ti tega res ni treba. Z njihovo pomočjo boš obtičala na mestu in ne boš stopila stopnico naprej, ki ti jo življenje prav v tem trenutku ponuja.

pozdrav

Draga katarina31, verjamem, da ti je zelo hudo in čeprav se ti zdi, da vsi avtomatično govorijo, da čas zaceli vse rane, verjemi da bo res. Tudi moja najboljša prijateljica zelo dolgo ni mogla preboleti fanta (on jo je zapustil), bila je razočarana, obupana, bilo jo je celo sram, kot če bi ona komu kaj storila hudega in bi jo odkrili. Danes ima ljubko hčerkico in na poti je že njen drugi otrok – seveda z drugim moškim. Kar nekaj let je trajalo,da je prebolela. Danes ji ni nič žal, da jo je takrat zapustil in pravi, da če se ne bi takrat to zgodilo, danes ne bi bila tako srečno poročena.Pred vstopom v novo zvezo je bila prestrašena, ni si upala…. Pa sem jo vzpodbujala, češ, če misliš da je pravi,zakaj pa ne.
Praviš, da svojih prijateljev ne bi rada obremenjevala s svojo žalostjo. Povem ti, če so pravi prijatelji, jim ne bo težko te poslušati, ti pomagati preboleti… Izjoči se, povej, izlij svojo žalost in naredi prostor lepim trenutkom, ki te čakajo v življenju. Pojdi v družbo, pozabi za hip na težave, v to se moraš sama prisiliti. Zberi ves svoj pogum in začni na novo.
Praviš, če ti lahko opišemo svoje težave – moje so na taistem forumu, kot sem že v prejšnjem pisanju napisala, kje jih lahko najdeš. So sicer vsebinsko drugačne od tvojih, a v samem cilju so približno iste. Jaz sicer imam zakonskega partnerja, pa sem vseeno osamljena, ker je posredi vse drugo, za kar si mora vzeti čas. Tako, da …preberi… in boš verjetno spoznala, da je v tvojem primeru bolje tako kot se je zgodilo, kot pa da bi ostala supaj z njim in potem nadaljevala tako življenje. Kot je v mojem primeru… Jaz nimam tega poguma in ga najverjetneje nikoli ne bom imela, da bi rekla vsemu skupaj, da je sedaj zadosti in da grem svojo pot. Kar naprej upam, da bo jutri bolje, pa se to ne zgodi…
V vsak nov dan glej z vedrimi očmi, le tako boš videla, da je okoli tebe veliko lepega….veseli se sončnega dne, igre vetra v krošnjah dreves, ptičjega petja, pa tudi kapljic dežja, ki v svoji biti prinašajo nov začetek življenja.

Tudi jaz sem trpela in trpela, ker mu je šport pomenil vse. Premalo se mi je posvečal. Potem sva pričela graditi hišo in to je bil eden od vzrokov oziroma mojih izgovorov, da ga ne morem pustiti. Videla sem, da ima za vse čas, le zame ne. Čeprav sem čutila, da me ima rad. Čedalje bolj sem se pogrezala v to vezo, vedela pa sem, da ni prava. Toda tega je 26 let. Poročena sva, toda to ni to. Živiva vsak svoje življenje. Pred leti sem doživela hudo krizo, vendar nisem jemala nobenih tablet. To ti odločno odsvetujem. Pojdi v naravo, ki te bo pozdravila. Višji ko je hrib, bolj zdrava boš prišla nazaj. Predvsem pa ti čestitam iz vsega srca in res iskreno, da si ga pustila. To je bila najbolj prava pot, zato res ne rabiš tablet. Ne obremenjuj se z biološko uro. Zaupaj, da bo vse v redu. Mislim pa, da si dostikrat šla sama spat, če se je on ukvarjal z muziko, zato ne jokaj za tem. Prava ljubezen še pride, verjemi mi.