Ali iti v vezo če ni zaljubljenosti
Pozdravljeni,prosim za vaše nasvete. Imam prijatelja, če temu tako lahko rečem, s katerim se družim že leto dni, lahko rečem da pol leta pa skoraj vsak vikend, sicer jaz sem iz slovenije on iz avstrije ima fantka jaz pa punčko, oba sva ločena. Razumeva se super, družimo se tusi skupaj z otroci, bili smo tudi skupaj na dopustu, res lahko rečem da se navshe področjih ujameva, vedno se pogovoriva in anjdeva neko srednjo varianto, pač vse je ok edino včasih se otroka pričkata kot so pač otroci. Vendar pa imava čisto prijateljski odnos. Z moje strani je prerasel v neko ljubezen lahko rečem, jaz imam rada njega in fanta, pripravljena bi bila z njim biti v vezi, tudi privlačiti me je začel. On pa me je vedno gledal kot prijateljico in nikoli ni nič poskušal. Se je pa zgodilo pred kratkim, da sem pri njemu prespala in me je močno zamikalo in sem se ga začela dotikat, božat in na koncu sva pristala v postelju, super je bilo, res sva se tudi tu ujela. Naslednji dan sva o tem govorila ker nisem vedela kak odnos naj imava naprej, rekel je, da sem mu všeč, da se super ujameva, da nima niti ene pripombe, sam pa da ni zaljubljen vame, bi bil pa še vedno zato, da se dobivava in skupaj preživljava čas. In ap da ni nikol v celem letu pomislil, da bi bil intimen in seksal z mano, ne vema li je to res ali ne. Ne vem kako naprej. Meni ni več zaljubljenost pogoj za ljubezen. Kaj naj naredim ali anj ga pustim in si išeč drugega partnerja ker zgubljam čas ali se pogovorim, če želi poskusiti vezo brez zaljubljenosti. Itak vsi pravijo da izgledava kot par oz. kot ena družinca kot smo skupi. Navadila sva se nekako drug na drugega no vsaj jaz in bi mi blo težko prekinit stike in prijateljstvo. Ali je možno, da bi veza na teki prijateljski ravni uspela. Prosim za mnenje, hvala
Lepo pozdravljeni.
Zelo lepo ste opisali vajin odnos. Ob vašem pisanju sem začutila toplino in ljubezen.
Za vama obema je že zveza, ki ni uspela. Človek, ki se loči, je veliko bolj previden pri novih odnosih, kot nekdo, ki nima te izkušnje. Najverjetneje gre z njegove strani samo za previdnost. Boji se spustiti v odnos, ker vas ne želi izgubiti. Najverjetneje ne bi toliko časa vztrajal ob vas, če ne bi do vas tudi nekaj čutil. Strah ga je novih konfliktov in občutka, da vama ne bi uspelo. Morda ste vi toliko že predelali prejšnji zakon, da čutite, da se lahko predate v novem odnosu. Morda pa on ni prišel še tako daleč. Vsekakor vas čuti in si želi biti z vami, drugače ne bi šel z vami v spolnost. Moški gre v spolnost v dveh primerih, ali ljubi, ali pa išče avanturo. Iskreno povedano mislim, da pri njem ne gre za drugi primer. On je z vami v odnosu že leto dni. Spoštuje vas, ceni vas, rad je z vami. Najverjetneje si vas zelo želi in stavek »niti pomislil ni na vas«, lahko pomeni samo to, da si ni dovolil zgolj iz strahu pred ponovno bolečino.
Poskušajte biti samo nežna in mu pustite ritem, ki mu ustreza. Sprostiti se mora ob vas in si dovoliti ponovno predati. To pa je lahko za nekoga, ki je ločen, prav zastrašujoče.
Nič hudega, če med vama ni bilo zaljubljenosti, ni nujno da zaljubljenost nastane ob prvem pogledu, lahko pride kasneje. Vendar vse to niti ni toliko pomembno, zaljubljenost ni bistvo odnosa, ljubezen, ki v odnosu nastane s časoma, je bistvena. Ko imaš nekoga preprosto rad, ker je, takšen kot je in takšen kot je, je resnično tvoj. Če greste s temi čutenji v odnos, vam ne more spodleteti.
Vse dobro vam želim na novi poti.
Pozdravljeni,
Hvala vam za odgovor, zelo lepo ste napisali. Jaz razumem, da bistvo veze ni zaljubjenost, vendar on ni takega mnenja. On je v bistvu že 7 let odkar je zaključil z bivšo, z njo je ostal v zelo dobrem prijateljskem odnosu, bivša ima novega partnerja, tako dobro se razumejo da celo skupaj praznujejo božič da sta oba laho skupoaj s sinom. Vmes je imel kot je rekel nekaj krajših vez. Jaz sem 4 leta odkar sem narazen z očetom od moje hčerke. V bistvu ne vem kaj je tisto kar ga zadržuje, mislim, da se res ne upa prepustiti, tudi kadar sva skupaj in sama se sploh ne upava kaj v tej smeri pogovarjati, nihče ne začne te teme. Odkar sva spala skupaj sva bila še trikrat skupaj v družbi, dvakrat z otroki, in sva se čisto dobro razumela kot prej, kot prava prijatelja. Želi se videvati z mano, vendar pa nima neke zelje prav vsak vikend, je on namreč iz avstrije in so tukaj tudi omejitve glede razdalje. Ima tudi dosti drugih prijateljev in se dobi tudi z njimi amapk mene pač ne povabi zraven ali pa na kakšne družinske piknike.. Pač pustila bom kot je pa upam, da se najde čas in prilika, da se o tem pogovoriva, res me zanima kaj ga muči, nekaj je tu v ozadnju ali pa apč tak je in se mi samo dozdeva.
Hvala vam v naprej za mnenje
Ker grem ravno tod mimo, bom napisal svoje mnenje.
Res je, bistvo zveze ni zaljubljenost. Kako naj bo ta bistvo, če pa je le iluzija? Zaljubljenost je projekcija svojih predstav o nekom v nekoga, nekoga vidimo takega, kot ga hočemo videti in v to podobo smo potem – zaljubljeni. Ne v njega, takega, kot je, le v njegovo iluzorno podobo. Povzoča nam to stanje mavrične občutke, da lepši ne obstajajo, enake tistim pri drogiranju, ki prej ali slej minejo. Povzročajo jih namreč enake substance v krvi, kot pri drogah in to stanje ima svoj namen. A sčasoma na dan prihajajo prave lastnosti objekta zaljubljenosti, ki so lahko povsem drugačne od njegove iluzijske podobe. Učinek iluzije je zato sčasoma vse manjši, dokler povsem ne – izgine. Metuljčki odletijo. Ostane nam le človek takšen, kot dejansko je. Zgodi se to lahko zelo hitro, po parih mesecih, po pol leta, po letu, kvečjemu dveh, morda še nekaj več… A vedno se iluzija razblini kot milni mehurček. Puuuuf!
Po tistem uzremo partnerja takega, kot je. Če odkrijemo v njemu medtem in nato kup slabosti, ki nas motijo tako, da ni za povedati, ne ostane za zaljubljenostjo nič, le morda lep spomin. A če nasprotno odkrijemo pri njemu večji kup dobrih lastnosti, ob katerih se njegove slabe lastnosti lahko samo skrijejo in smo jih, slabe lastnosti, celo pripravljeni prenašati, ali se morda celo on potrudi jih je pripravljen popravljati, ko izve zanje, če nas potem še vedno vleče k sebi z vsem in tak, kar in kot on je, če smo ga zares vzljubili in ga imamo zares in zavestno radi, če se z njim dogaja vse v enaki meri, kot z nami in kot sem tukaj zapisal, potem je za zaljubljenostjo ostalo nekaj večjega in trajnejšega, kot je sama minljiva zaljubljenost, njeni mavrični občutki in metuljčki. Ostal je žar, toplina, občutek miru in konca iskanja, občutek mirnega zaliva in pristana, vse napolnjujoči občutek sreče in žar, ki se mu reče – Ljubezen. Ljubezen, njen pojav sam po sebi še ni zagotovilo, da bo obstala in trajala. Je le plamen, žar, ki je zagorel in ki ga je potrebno vzdrževati. Če to počneta oba, gori lahko večno.
Zaljubljenost ima svoj namen. Ni bistvo zveze, ima pa namen dva zlepiti skupaj v celoto. Jima zamegliti um in presojo. Njen namen je roditi žar ljubezni. Če ta zagori, je spomin na močna in silna čustva zaljubljenosti, tudi ko ta zagorijo z novim žarom ljubezni, neskončno lep. Zaljubljenost je tako izpolnila svoj namen. Nastane par.
Zgodi se, da se srečata dva in nista zaljubljena, a sta skupaj, nekaj se gresta, pa nobeden ne ve natančno, kaj in zakaj. Nista zaljubljena, ne čutita silnih čustev, ki bi ju zvezala in zlimala v celoto in v par, živita nekako mimo drugega, ker je tako pač naravno in primerno, a vseeno vztrajata iz nekih drugih vzgibov. Ne dotakneta se drug dugega v tistih najglobljih plasteh, kamor seže samo zaljubljenost. Ne dotakneta se drug drugega in to čutita oba. Četudi bi se nekoč zavestno odločila ostati skupaj, ker se nekako navežeta, navadita….!, to ni isto, kot v primeru zaljubljenosti. Ni veziva, ni lepila, ki bi ju povezalo na začetku. Dvomim, da so drugi vzgibi, drugi razlogi, dovolj močni, da dva zadržijo skupaj trajno in večno, do do konca življenja. Nikoli doživeta zaljubljenost je tempirana bomba. Prej ali slej se zgodi, da pride mimo nekdo, ki vzvalovi človeko notranjost brez, da bi si ta to želel ali dopustil… Četudi si človek ne prizna, nezavedno pogeša tista močna čustva, ki jih ni doživel prej nikoli, nikoli s prvim partnerjem. Lahko ima družino, otroke, lahko se tudi oba spoštujeta, sta si zvesta, a ni lepila in veziva in spominov na metuljčke, ne vesta, kaj to sploh je in kako silno je… Čustva, ki jih lahko nekdo nezavedno in nehote razburka v notranjost takega človeka in v njemu prebudi prvič nekaj, kar ta še ni doživel, nemir strasti, hrepenenje, zaljubljenost…, so lahko tako močna in silna, tako zameglijo človekov razum, zameglijo presojo človeka, da ta postavi na kocko vse v dosedanji zvezi, družino, otroke, vse, kar je z dosedanjim partnerjem ustvaril in vse to zavrže za nekaj metuljčkov in gre za njimi, ne da bi pomislil, da lahko minejo in bo ostal brez vsega… Ko pa so res tako čudoviti, res čudoviti. Kot droga so. Vendar, imajo napako, minejo. Taka odločitev pod vplivom metuljčkov je kot ruska ruleta. Tedaj se pokaže trdnost človekove odločitve za nekaj, za zvezo, za katero se je odločil, brez da bi doživel mavrično lebdenje, ki je kot droga…, brez zaljubljenosti. Zaradi nepoznavanja narave minljivosti teh občutkov zaljubljenosti, zaradi silne moči doživetih čustev, se žal zgodi premnogo ločitev, torej, ne v treznem stanju, ki ne prinesejo srečnega konca. Ko se občutki razkadijo, ne ostane lahko spet in spet, znova in znova za njimi – čisto nič. Da se jih izkoriščati, zlorabljati, te mavrične občutke zaljubljenosti, namesto droge. Cena zanje je lahko visoka, neprimerno višja od cene heroina, v prenesem pomenu. Povzročijo lahko katastrofe v družinah in nesrečo ljudem, lahko pa tvorijo pare in med pari lahko nato včasih vzklije tudi čisto taprava…, Ljubezen. To je njihov namen.
Menim, da je zaljubljenost tista, ki pove dvema, da se spolno zares nadvse privlačita, da si dišita, da sta s tega vidika primerna drug za drugega… Hudo dišeči feromoni so znak odličnega genskega ujemanja in s tem je to pot do močnih, zdravih potomcev, odprta. To vendar ve in čuti vsak lev in levinja, gepard in njegova samica, vsaka žival, da se ujemata gensko, če si dišita, če se torej zaljubita, v človeškem jeziku… Iti v začetek neke zveze brez teh občutkov, iz nekih drugih, neznanih, nejasnih, čudnih, nenaravnih, morda preračunljivih vzgibov, brez zaljubljenosti, to ni povsem naravno! Je zgrešeno. Zaljubljenost pa seveda ni zadosten pogoj in garancija, da bi se iz teh mavričnih občutkov razvila tudi ljubezen pri človeku. Je le eden od pogojev. Za ljubezen je potrebno pri človeku veliko večje ujemanje, kot le gensko. Kar povsem zadošča gepardom, človeku ne zadošča, vendar, potrebno je tudi to; veliko gensko ujemanje in posledično spolni privlak… Ta mora obstajati. Zaljubljenost razkrije in pove obstoj tega privlaka človeku na svoj čudoviti način, v obliki najlepših možnih občutkov, ki poganjajo ta svet naprej. Prej ali slej jih doživi vsakdo in če jih ne doživi prej, jih doživi slej, z vsemi posledicami. Zatorej jih je bolje doživeti prej. Ti občutki zagotovo minejo, so lahko le začetek nečesa trajnejšega, večjega in še silnejšega od teh občutkov… So lahko začetek Ljubezni, kjer ni več omejitev glede prostora in časa, kjer razdalje niso več problem, niti prostor, niti čas… Traja lahko namreč večno in imenuje se preprosto – Ljubezen.
Lep pozdrav.
Marinec, menim, da se strinjam s tabo. Med nama z možem ni bilo tiste “nore” zaljubljenosti, sam on in midva…pa nama je zelo “zaškripalo v spolnosti, je ni več…. Kot da nama res manjka tista kemija, ki te skupaj vleče.
Je seveda tudi res, da se oba glede na najine zgodbe iz otroštva in preteklih zvez, bojiva bližine…
Ne vem, zmeda! Kaj naj svetujem hčeri. Kateri je pravi? Kaj je najpomembnejše pri zvezi z moškim?
Kaj pravite terapevti?
Re: vprašanje
08.10.13 11:17
Navedeno
JanaLavtizar
Spoštovani,
z možem sta si izbrala zanimivo, tako rekoč neizčrpno temo za debato….Kako bi bilo, če bi spregovorila neposredno, si priznala, kaj v zakonu pogrešata in zakaj? Verjamem namreč, da se v pogumni, včasih že kar drzni iskrenosti med dvema, ki mislita, da partnerja in odnos poznata do obisti, skriva največ kemije, včasih prav presenetljive…
Preden boste mislili, da ste v tem zakonu izčrpali vse možnosti, preberite še kako knjigo, ki govori o posledicah prevare, med katerimi je moralni maček še najmanj naporna; Skok čez plot ameriško pragmatične Mire Kirshenbaum ali Nezvestobo domače strokovnjakinje Veronike Seles.
Lepo pozdravljeni in srečno,
Na tole in tole…
Med nama z možem ni bilo tiste “nore” zaljubljenosti, sam on in midva…pa nama je zelo “zaškripalo v spolnosti, je ni več…. Kot da nama res manjka tista kemija, ki te skupaj vleče.
Je seveda tudi res, da se oba glede na najine zgodbe iz otroštva in preteklih zvez, bojiva bližine…
Ne vem, zmeda! Kaj naj svetujem hčeri. Kateri je pravi? Kaj je najpomembnejše pri zvezi z moškim?
Kaj pravite terapevti?
…je odgovor tole;
Bližina.