Ali ima še smisel?
27 let zakona, v začetku je izgledalo kot ideal, 5 otrok kot si jih je on zelo želel, jaz tudi, saj sem v materinstvu našla precejšnjo izpolnitev. On vedno samozavesten, zadovoljen, jaz vedno bolj nezadovoljna, utrujena, živčna. On, ko je prihajal domov, je odigral vlogo modrega razsodnika, običajno v stilu, mamica je živčna, nesamozavestna, grdo govori in se huduje na otroke, jaz sem vzor za uglajeno vedenje, diplomacijo,..In je šlo dokler je šlo – oz dokler se nisem sama odločila, da tako ne gre več in sem začela delati na sebi. Ustavila sem se in se pogledala res temeljito in ugotovila, da so mi v bistvu otroci ves čas nastavljali ogledalo, pa se nisem hotela pogledati zaradi svoje slabe samopodobe, ki jo je (morda nevede) moj mož le ohranjal. In da sem mislila, kako lahko nadomestim očeta, da je moja dolžnost vse furat doma, ker on je vendar slaven, on ureja in poskrbi za naše počitnice, on prinese domov veliko denarja,…
Pogovora, tistega iskrenega, odprtega o nama, o najinih težavah nikoli ni bilo. V dobrih trenutkih je obljubil, da se bo pogovoril, ko bo primeren čas za to, a v resnici tega nikoli ni bilo. Bolj kot sem odkrivala v sebi zadovoljstvo, da sem zmogla suvereno peljat družino naprej, zadovoljstvo, ko so se otroci odpirali in se pogovarjali z mano, bolj kot sem bila mirna, nič več žaljiva in živčna, bolj je imel izpade on. Postal je mrk, besedno agresiven, še bolj odtujen, dokler ni čisto “izpuhtel”. Pravzaprav sploh ne ve več, kaj se dogaja ne z otroci, ne z mano, nič ne vpraša – preprosto ga ni!. Zjutraj gre in zvečer kdo ve kdaj pride.
Šla sem iz spalnice, ker sem preveč trpela – on je v trenutku zaspal z izjavo, da on bo v spalnici spal in se ne bo pogovarjal. Ko noč za nočjo ležiš poleg osebe, ki je bil včasih vsaj navidezno ljubeči mož, ko poslušaš še smrčanje, si pač po nekaj tednih samo še neprespana cunja – in sem odšla v bivšo otroško sobo, kjer sem končno zopet spala. Pa sem mu še vedno ponujala roko, šla v spalnico da sem spregovorila “njegov jezik ljubezni”, dotik, sex, pa je pri njem ostalo zgolj pri tem – drugi dan, in vedno znova je bilo tako – nič besed, nobenega problema nisem smela niti omeniti.
Preveč je vsega, ker zgodba že predolgo traja, zato za konec le še nekaj njegovih izjav, ki so me vedno znova dotolkle, saj so mi kot klofute dale vedeti, da bijem že naprej izgubljeno bitko:
– v začetki, ko še ni bilo tako pereče, je bilo ob vsakem izpostavljenem problemu rečeno: mi smo povprečno dobra družina, najini otroci imajo povprečno dobre starše,.. skratka vse je OK in v mejah normale. Potem so sledile take izjave: če ti kaj ni prav pojdi; da ne boš mislila, da ne morem živeti brez tebe – jaz brez ženske ne bom; jaz sem zadovoljen, jaz sem zase poskrbel, ti imaš probleme, poskrbi zase; pa kaj mi skoz govoriš o svojih občutkih – kar naenkrat sam občutki, ki sploh niso pravi!!! Če sem mu rekla, da pač čutim, kot da me nima več rad, je pač le zatrdil, da on me ima, moji občutki pa so napačni.
Vem, da je vse skupaj le moja plat zgodbe, njegove plati žal ne morem slišati, ker je ne izda, ni pristal v pogovor v troje, vsi terapevti imajo svoje probleme in naj najprej le te rešijo, njemu nobeden ne bo solil pameti in mu govoril kaj naj naredi. Nisem mu uspela niti dopovedati, da ti nihče na terapiji ne daje receptov, a je bilo vse kot bob ob steno.
No in če je že vse med nama narobe – zakaj se je obrnil od otrok, kako je lahko popolnoma zanemaril očetovstvo, kako lahko z levo roko zamahne in odide, ko mu ta mala (13 let) direktno reče, da ga pogreša, da bi rada da bi se kdaj tudi on z njo pogovoril.
In sedaj se odločam, kaj narediti. Iščem službo, da ne bom več v njegovi firmi, mala bi rada ostala doma, ker jo je groza, da bo ostala brez prijateljic, jaz nimam kam, spodaj imam njegove ostarele starše, skrbim za velik vrt, skrbim za starejšega sina, ki ima hude zdravstvene težave, vem da bom zmogla, le da se težko odločim, kaj je v tem trenutku najbolje narediti.
Mislim, da ga nimam več rada, jezna sem nanj, na trenutke ga sovražim, v naslednjem hipu se mi smili, ker se mi zdi, da je nikoli odrasel otrok. Boli me ker ne morem preprečiti trpljenja mojim otrokom, ga pa vsaj ne bi rada potencirala.
Spoštovana gospa,
Čeprav boleče, je vaše pisanje brati lepo, saj se takoj začuti, da ste prevzeli SVOJ del odgovornosti za odnos. In to je vse, kar lahko storite. Večkrat pa imamo pričakovanja, da nam bo to zagotovilo želeni izid: da bomo s tem odnos odrešili trpljenja in si z delom na sebi prislužili ljubezen. Prav to vidim pri vas, in sicer ljubezen do sebe, s katero ste prišli do stika s svojimi potrebami in željami, katerih uresničitev vam tudi pripada. Potreba in želja biti srečna. In če se nekdo ob tem počuti ogroženega, ker zna biti miren le ob dejstvu, da je boljši, uspešnejši in sploh bolj »ne mestu« kot drugi, tudi to ni vaš problem. Da ste postali v resnici bolj srečni, kaže tudi vaš opis spremenjenega odnosa do otrok.
Ker niste napisali eksplicitnega vprašanja, razumem »Ali ima še smisel« kot to dilemo, ki ostaja. Čutiti je nesigurnost, kar je po 27 letih relativno nesamostojnega življenja več kot logično. Morda niste prepričani, da so vaša občutja do moža in situacije realna, upravičena; morda se bojite stopiti na popolnoma samostojno pot, saj niste prepričani, da vam bo uspelo; morda je nekje občutek krivde, da boste otrokom razdrli družino (ki niti ni tako slaba) in vas bodo za to obsojali; morda niste prepričani, da ste res naredili vse, da bi se približali svojemu možu na pravilen način in s svojimi občutji do njega rušite še tisto, kar je ostalo,… In vsa ta vprašanja so legitimna in se je potrebno z njimi soočiti. In verjamem, da to tudi počnete.
Seveda vam na vprašanje, ali ima še smisel, ne morem dati rešitve, lahko pa vam povem le to, kar najverjetneje že veste; če drugi v odnosu ni pripravljen na dialog, na skupno življenje, kar vključuje tudi in predvsem pripravljenost in željo po pogovoru o tem, kako se ob njem počuti partner, se odnos enostavno ne more razviti v nekaj kvalitetnega. In tu je zanka, v katero se ujamemo, želimo vso situacijo rešiti sami. Vendar je tak odnos kot ptič, ki ima le eno krilo. Čisto normalno in razumljivo je obžalovanje, tudi razočaranje in jeza na drugega, da se ni bil pripravljen truditi. Ker je v tem dejstvu skrito sporočilo, da nisi dovolj dober, vreden, da bi se drugi zares potrudil. In najverjetneje to globoko občutje, ki spodnese tla pod nogami, izvira iz odnosa, ki so ga imeli do otroka (vas) starši. Zato je ta neustavljivi trud rešiti zakon povezan s tem, da bi v sebi preprečili prebujenje teh tako uničujočih občutij nevrednosti, nepomembnosti.
V vašem pisanju berem, da ste čutenjsko že na jasnem, kaj želite oziroma česa ne želite več. Le veliko dvomov in strahov je prisotnih, ko želite ta čutenja realizirati. In to je normalno. Lahko vam v oporo pri nadaljnjem odločanju in korakih napišem le to, da poznam kar nekaj gospa, ki so se po mnogih letih zakona s 3, 4 ali 5, tudi več otroki odločile ZASE. Ni jim bilo lahko, a po določenem času prav VSE poročajo, da so neizmerno hvaležne sebi in zadovoljne, da so se tako odločile.
Vso podporo in zaupanje v to, kar čutite, vam želim
