Najprej lep pozdrav vsem!
Situacija je sledeča…
Pred dobrimi šestimi meseci, sem po naključju na internetu naletela na nekoga, s katerim sva si potem vse pogosteje dopisovala preko spletne klepetalnice. To dopisovanje se je preraslo v vsakodnevno, več urno…
Lahko se pogovarjava o vsem, jaz sem se že pošteno navezala nanj, tudi on name, srečala se še nisva, po moje se niti ne bova, jaz nočem.
Dejstvo je, da je on poročen, že dve leti, otrok še nima.
Že od začetka najinega dopisovanja, je včasih rekel kaj o ženi. Da je tečna in kaj takega, ampak jo ima seveda vseeno rad. Zdaj se z ženo čedalje bolj prepirata, pravi, da sploh ne čuti nič več, da ni srečen, tudi o ločitvi je že razmišljal, jaz mislim, da nekaj malega pa le še čuti do nje, ona ga ima rada, ima težko osebnost, glede na to kaj vse mi je povedal.
Razmišljala sem, da sem mogoče jaz kriva, da se njegov odnos z ženo čedalje bolj krha. On je rekel, da nisem jaz nič kriva, da je že prej bilo tako, ampak vem, da jo je na začetku najinega dopisovanja bolj oboževal. Med nama ne more biti nikoli več prijateljstva, to veva oba (ni pomembno zakaj). Včasih se celo hecava, da bova nekam šla in živela srečna, do konca svojih dni. Seveda je le hec, je pa res, da se absolutno dobro razumeva.
Mene zanima, če je tu kakšen, ki se bolj spozna na odnose med ljudmi, kak sociolog, še raje psiholog. Zanima me, vsaj jaz sklepam, kolikor kot laik poznam psihologijo, da se je on name navezal in podzavestno ženo še bolj stran od sebe odriva, dostikrat se prepirata zaradi banalnih stvari, torej v vsem vidi še večjo priložnost za prepir oziroma je še bolj pozoren na ženine napake. Poleg tega, bi verjetno bilo pametneje, da bi čas, ki ga preživi v moji virtualni družbi, namenil ženi. Ampak reče, da ne more biti ves čas z njo, pa tudi lepo mu je z mano in meni z njim, priznam.
Nočem pa, da se z ženo ločita, nočem, da se prepirata, mi pa veliko pomeni najino dopisovanje.
Ampak če mi lahko kdo, ki ima več znanja obrazloži, če mu jaz škodujem, sicer sem se že mislila umakniti, ampak mi še ni uspelo, ker sem ga prehitro začela pogrešat.
Mu pa res privoščim vse najlepše v življenju, tako da, če mu škodujem, potem se bom poskusila umakniti in izginiti iz njegovega življenja.

Spoštovana jasmina83,

vaša situacija je klasičen trikotnik, kar se dogaja med vama, pa čustvena afera. Njemu pomaga ohranjati njegov zakon – če si ne bi dovolil tega virtualnega zatočišča, bi se moral soočiti z odnosom z ženo. Toda tisti, ki ste želeli dobiti drugo mnenje, ste vi, zato se posvetiva vam. Veliko ste napisali o njem, o njegovi ženi in celo o njunem odnosu (seveda kolikor in kakor vam je o njem povedal on in ste si ustvarili sliko na podlagi njegovih zapisov), o sebi pa zelo malo. Zdi se, da vam vloga druge ženske, vloga ženske v senci, virtualne zaupnice, vsaj za zdaj kar ustreza. Kakor da bi bilo to ravno še dovolj varno; zdaj pa že tudi razmišljate, da bi kar izginili iz njegovega življenja, če bi s tem pripomogli, da bi mu bilo lepše.

Malo »matematike«: ker funkcionirate v trikotniku, prispevate vanj tretjino. Med dva človeka pa ne more zares prodreti tretja oseba, če imata dovolj poln in pretočen odnos, v katerem je med najpomembnejšimi vrednotami zaupanje. Namesto tega, ali vi temu odnosu lahko škodujete (oziroma ali ga lahko pomagate izboljšati, če se boste umaknili iz trikotnika), bi se bilo bolj smiselno vprašati, ali z vztrajanjem v tem odnosu škodujete sami sebi. Včasih je udobneje razmišljati, kako bi nesebično koristili drugim … kakor pa se soočiti s tem, s katero vsebino bi napolnili svoje življenje, če bi prekinili ta odnos. Kot pravite, se z omenjenim virtualnim prijateljem niti nočete srečati. Zakaj ne? Ker ne želite še bolj posegati v njegov zakon – ali zato, ker bi morali prevzeti odgovornost za to, da se vam razbije neka iluzija ali pa da morda celo dobite možnost, da z moškim iz mesa in krvi stopite v celosten odnos? Ali bi se tedaj še lahko pogovarjala »o vsem«, ali bi se še »absolutno dobro razumela«? Ali pa se bojite, da bi, potem ko bi se moral vajin odnos soočiti s stvarnostjo, čas za vajine zaupne pogovore začel kopneti in bi se morda zatekel k novi spletni dopisovalki? Ali pa bi se morda, ko bi vas bolje spoznal, celo raje »vrnil« k ženi? Možnosti je veliko in prav vse vsebujejo tveganje.

Upanje, ki ga čutim v vašem pismu, je tisto, kar se kaže kot vaš občutek krivde. Začelo vas je najedati nelagodje (bi se že lahko razjezili na to situacijo in na vlogo nesebične »podpornice«, ki ste si jo sami izbrali?), želite si, da bi se nekaj spremenilo (k temu vam bo pomagala jeza, ko jo boste začutili in jo seveda tudi uporabili kot pogonsko gorivo na poti k spremembi). Pa vam ne želim zbujati še večjega občutka krivde, ker se mi zdi povsem nesmiselno. Če se res počutite moralno krivi, pretrgajte odnos, pa se boste počutili bolje. Toda občutek krivde včasih uporabljamo samo kot obrambni mehanizem – kakor da bi si s tem, da se počutimo »krive«, torej slabo, že dali dovoljenje, da s svojim ravnanjem lahko nadaljujemo. Torej – prenehajte z odnosom ali pa se nehajte počutiti krivo, v vsakem primeru pa prevzemite odgovornost za svoje ravnanje.

Zdi se, da si začenjate od življenja počasi želeti nekaj več in da boste za to pripravljeni tudi tvegati. Če je to zastrašujoče, lahko delate majhne korake. Poleg virtualnega obstaja še resnični svet. Morda se zdi nevarenejši, manj predvidljiv, bolj grob. Vendar ima vonje in okuse, zveni drugače, videti je drugače in celo otipati ga je mogoče … želim vam veliko sreče v tej pustolovščini.

Izpostavila bi le te tri stavke, saj menim, da zajemajo bistvo trenutne situacije. Gospa Jana zelo dobro povzema v svojem odgovoru tisto, kar ti še ostaja nerazčiščeno, vključno z možnimi potmi, ki niso vedno tako negotove, kot se zdijo prvi hip.

Svoje življenje krmiliš s svojimi odločitvami, pri katerih zaupaj svojim občutkom. Srečno.

Tudi jaz sem se zapletla v te pogovore, pa so me na koncu vsi ti krasni, idealni tipi, moje sorodne duše razočarali. Eden je bil tudi poročen, mi je pisal takšne lepe stvari, da sem se kar topila, pa sem vseeno prekinila pogovore z njim, ker me je motilo to, da je poročen. No, ko sem čez dobro leto spet potipala teren, se še mojega imena več ni spomnil pa me je prešinil slab občutek, kolikim pa je tako lagal kot meni? Drugi tudi mi je postal center življenja, dokler ni šel z drugo punco in čez noč ni več vedel, da so kdaj bile kakšne iskrice med nama, kakšna zaupna vez. No, žal sem vmes med temi sanjskimi tipi zanemarila resničnega, tako da bom na koncu verjetno šele sama ostala.

Oprosti, meni ta lažni bonizem včasih para živce.
Saj sama dobro veš, kako je…si predstavljaš, da imaš moža, ki si najde prijateljico in z njo vsak dan klepeta ure in ure? Ne vem, če bi se sploh kaj spraševala, bi ti bilo v trenutku jasno.

Seveda nisi kriva za njun klavrni odnos, “kriva” si le, ker te privlači poročen moški.
Saj če ne bi tebe našel, bi katero drugo. Ampak našla sta se vidva. Od tebe je seveda odvisno, če boš stik obdržala, Zdej v tebi vidi in išče to, kar je nekoč pri svoji ženi: adrenalin, zaljubljenost, navezanost….

In sta samo še en dokaz, da je prijateljstvo med moškim in žensko skorajda nemogoče.
Ko ali eden ali drugi začuti kaj več, in potem to ni več to. In seveda je razlika, če se to dogaja samskim ali vezanim.
Meni te hece – ” Včasih se celo hecava, da bova nekam šla in živela srečna, do konca svojih dni. Seveda je le hec “ – težko kdo prodaja, ker v hecu je pol resnice….

Zato tudi ne morem reči, da škodiš njunem odnosu, predvsem ker je on najbolj odgovoren. Ti samo “pomagaš”, na tebi pa je, če boš pomagala še naprej ali če se boš umaknila.