Imam eno vprašanje. Ali se vaši otroci ukvarjajo s kakšno obšolsko dejavnostjo in s katero?

Naš je namreč eno leto obiskoval gimnastiko, sedaj pa so ga izkjučili zaradi motenja vadbe in neupoštevanja navodil. Največji problem je bil v čakalnem času, da pride na vrsto na orodju. Ker je resnično rad hodil dva krat tedensko in tudi skrbel za to in nikoli pozabil, bi ga rada vključila kam drugam. Ne vem pa kaj bi to lahko bilo, da bi lahko koliko toliko uspešno sodeloval. Vem, da to ne more biti noben skupniski šport in nič kjer je potrebna stroga disciplina.

Lep pozdrav

Hm, verjetno tule ne boš dobila enoznačnih odgovor, ker je zagotovo veliko odvisno tudi od stopnje motnje oz. od tega, kako huda je, koliko se je otrok vseeno sposoben zbrati in zdržati na miru.

Naš skoraj 8 letnik poleg 2. razreda obiskuje še glasbeno šolo, kjer se uči klavir, na svojo velikansko željo. Ne gre vedno gladko, včasih je treba tudi malo strpnosti s strani učitelja, s katerim smo se na začetku leta usedli dol in se pomenili. To ima 2 x tedensko po 30 min+ 60 min teorije. Meni je fenomenalno, da prfoksa še niti enkrat ni omenila, da bi sin zganjal kakršnokoli štalo med poukom, pa obiskuje njene ure od svojega 5. leta. Očitno zna pouk zastaviti tako, da jih dovolj pritegne in animira. Sin sam pove, da poleg stroge “znanosti” zganjajo vse vrste aktivnosti, plešejo, pojejo, tisti, ki igrajo, med uro kaj “nastopajo” na inšturmentih,s kratka dogaja se jim. za moje pojme je 60 min zelo dolga doba, ampak do zdaj očitno zvozi brez težav.

V šoli se je poleg tega sam vpisal v otroški pevski zbor, tam sem sicer že poslušala neke pripombe, pa sem učiteljici povedala, da je največ odvisno od nje – njene avtoritete in njene sposobnosti, da pritegne in obdrži pozornost. Vaje ima 2 x tedensko po 45 min. Od 3. leta pa poje še pri enem zborčku, za katerega sem letos bila prepričana, da ga bo opustil, pa se je zjokal od hudega, da “tega” pa res ne bo obesil na klin, ker tam je pa “tako žurersko”. Ti nastopi so res nekaj posebnega, ženska, ki ga vodi, ima izredno pretanjen občutek za vsakega od 16ih otrok in tudi iz vsakega od njih potegne več kot maksimum, čeprav so njene metode dela čisti odklop.

Hodi pa tudi še k telovadbi, kjer pa se pojavljajo iste težave, kot jih opisuješ ti, med čakanjem na vrsto ali pa ob neuspehih. Čakanje smo rešili tako, da lahko v tem času npr. tapka žogo ali preskakuje iz obroča v obroč, ki si jih nastavi ali pač nekaj počne, ob predpogoju, da ne moti ostalih. Mi je nerešljiv fenomen, zakaj lahko pri glasbi 60 min sedi in posluša, tu pa ne more 2 min stat v vrsti – uganka! Na izpadih ob neuspehu pa delamo vsi – trenerka in tudi spec. ped., ki je prisotna pri urah, če le utegne, pa seveda doma. Sin je namreč bolj nerodne narave, telovadba mu res ne leži, vseeno ali prav zato pa želimo, da se tudi tu potrudi. Ne da blesti, daleč od tega, ampak da enostavno hodi in se potrudi. Hodi sicer rad, se ne izogiba, se pa težko sprijazni, kadar ni uspešen in zna tudi zelo izbruhniti. O tem se veliko pogovarjamo, letos pa mu na licu mesta pomaga tudi spec. ped.

Pri nas veliko delamo na tem, da dopovedujemo, da ne glede na vse nima pravice “delat štale” in motit drugih. Vztrajamo na za vse enakih pravilih, hkrati se BREZ NJEGOVE VEDNOSTI (!!!) poskušam pogovorit s tistim, ki neko dejavnost vodi, da je pripravljen, ko se zgodi kaka epizoda. Iz mnogih izkušenj vidimo, da je daleč najbolj pomembno, da ima fant postavljene zelo trdne in zelo jasne meje, da vsi delujemo enako (v šoli in doma) – vsi zahtevamo, da spoštuje pravila in ne išče ovinkov. Vidim, da se da na tak način doseč veliko več in tudi veliko bolje sodeluje, kot če že vnaprej nekaj prilagajamo in ga delamo izjemo. Veliko je odvisno od tolerance človeka, ki neko dejavnost vodi, njegove širine in sposobnosti sprejemanja, pa tudi od njegove sposobnosti motivacije.

Težko rečem za tvoj primer, vendar če nekdo otroka že v štartu zavrača, je težko. Težko je tudi, če je otrok res moteč in ga je težko motivirat in pritegnit. Mogoče potem tudi tista dejavnost ni ravno najbolj prava. Poskusi se pogovoriti, kaj otroka veseli, kaj bi on rad, poskusi se pogovorit sčlovekom, ki neko dejavnost vodi, da je otrok pač tak in tak, da bi rabil malo več pozornosti, usmerjanja, malo več motivacije, hkrati pa v odnosu do otroka vztrajaj na tem, da spoštuje navodila in pravila obnašanja ter igre. N epristopi na način “moj je pa ADHD in s tem je vse opravljeno”, če me razumeš. Naj to ne bo opravičilo za vse izpade, ampak zgolj “navodilo”, kako ravnati z njim. Seveda je težko, če ima nekdo 20 otrok, pa mu eden stalno dela štalo in to morda celo na nevaren način. Ti otroka najbolj poznaš in veš, kaj in koliko zmore.

Kaj pa kakšne borilne veščine? Poteka v skupini ampak dela pa vsak samostojno in tudi na vrsto ni treba čakati. Poleg tega gre za krasno obliko vadbe, zelo raznoliko in razgibano, uspešnost je visoka zaradi česa naraste tudi samozavest. Meni so borilne veščine super no 🙂

Se mi zdi pa škoda da ne bi otrok mogel nadaljevati z gimnastiko, sploh če ga zelo zanima. Očitno je zelo motiviran, če pazi na to, da ne zamudi treningov. Po eni strani bi bilo dobro da nadaljuje s skupinskimi športi. Konec koncev se mora naučiti čakanja na vrsto in najboljše okolje za to je ravno šport. Saj verjamem da mu je težko in da ima s tem težave, pa vendar…če bi našli društvo, ki bi bilo pripravljeno sodelovati z vami in s sinom, bi bila to idealna rešitev. Čakanje na vrsto in obvladovanje lastne impulzivnosti je veščina, ki jo bo potreboval skozi celo življenje. Če lahko to doseže preko nečesa, kar ga veseli (torej preko športa), je to še dodaten plus.

Moj je hodil na nogomet (imeli smo super trenerja) in na plezanje. Nekaj časa ga je zanimala košarka. Hodi tudi na planince. Pa lansko leto je hodil na računalništvo.

Pozdravljena!

Mi smo iz ADHD prišli na aspergerja sam tolk v vednost ker je zelo veliko znakov enakih.-))) in da preidem k bistvu:mi smo ga vpisali na odbojko-obiskuje 4.razred.Pred vpisom sem imela razgovor s trenerjem in mu razložila situacije-glede nemirnosti itd znakov kar paše zraven in je zadevo razumel in to sprejel čist ok.Res pa je da jih je v skupini 8otrok in je bistveno lažje.Zaenkrat nimamo nobenih težav,nasprotno krasno ga zna stimulurat in ta dejavnost nam samo pomaga pri vsej celotni situaciji.Torej kar pogumno-pač poiščete drug šport-pa veliko je odvisno od trenerja-ka.

lp

Me veseli, da si takole izmenjavate izkušnje.

Hvala za odgovore. Pri gimnastiki smo se malo pogovorili z vaditelji in so mu dali še eno šanso. Tako, zdaj še hodi k tej dejavnosti in se zelo trudi (zaenkrat). Bomo videli; če ne bo šlo drugače pa bomo probali s čim drugim. Ker tudi jaz menim, da je dobro, da nabira izkušnje v odnosih še izven šole. Ko so čisto drugi otroci, ki mu niso sošolci.
Lp