ADHD – homeopatsko zdravljenje
Spoštovani,
rada bi se “vmešala” v zadnjo debato, mi je ob branju sporočila gospe postalo kar malo vroče … Povsem se strinjam z vami, gospod Klemenc, da je za zdravljenje pomembna motivacija, ta pa je odvisna od stiske … A stisko konkretno občutimo, če gre za naše lastno zdravje (ko enostavno nismo sposobni več funkcionirati, smo pripravljeni kaj spremeniti), ko pa gre za stisko koga drugega, pa čeprav lastnega otroka, pa tega dostikrat ne čutimo. Ali pa ne želimo čutiti, ker imamo dovolj lastnih problemov. Ali pa preprazno glavo. Razlogov je ogromno.
Ne rečem, da sem sama popoln starš, nikakor ne, vse skupaj sva z možem “vzela v svoje roke” šele, ko so nama zdravje prvega otroka zdravniki načeli s cepljenji in antibiotiki … Zdaj je od tega že dolgo, imamo svojega klasičnega homeopata in stvari so pod kontrolo, lahko pa še vedno vsak dan opazujem ogromno staršev, ki nemilostno zastrupljajo svoje otroke. Z močnimi zdravili, kremicami, pomirjevali, dodatnimi cepljenji in tako dalje. Otrok vidno peša, iz leta v leto ima več problemov (zazdravljani prehladi, vnetja in alergije, astma, tudi sladkorne bolezni tipa I). A vse to si ti starši razlagajo kot “udarec usode”, gene itd. Ko jim skušaš delikatno omeniti, da obstaja bolj zdrava hrana, manj škodljiva zdravila itd itd., se ti smejijo, če pa vztrajaš, postanejo pa prav agresivni.
Gre pa za to, da sta tako šolstvo kot zdravstvo na strani farmacije, statusa quo. Nihče ne želi resničnih sprememb, tudi v Sloveniji je v prvih razredih osnovne šole že veliko medikaliziranih otrok (psihične motnje, motnje avtističnega spektra itd.), kar se nikomur ne zdi sporno. Če kdo predlaga “alternativno” zdravljenje, ga imajo za čudaka, še več, poslušati mora očitke o neodgovornem starševstvu, celo grožnje s prijavo na socialno. Ne trdim, da ljudje – zdravstveni delavci, šolniki, dobro misleče kuharice itd – načrtno zastrupljajo naše otroke, a dejstvo je, da je sistem tak, kot je, da se medicinci izobražujejo po določenih knjigah, onkraj tega seže redko kdo, navada pa je tudi železna srajca. Kot vzorčna potrošniška družba imamo pa že tudi dobro oprane možgane z mantrami v stilu “cepljenje je izkoreninilo vse bolezni”, “temperaturo nad 38 je treba zbijati”, “za vsako vnetje je potreben antibiotik”, “za vsako bolezen obstaja strokovnjak, ki VE” (= bo poskrbel za naše zdravje, nam samim pa se s tem ni treba ukvarjati).
In v takem sistemu je starš, ki sam peče kruh, sam dela sladice za svoje otroke, jih vozi k homeopatu, kadar se mu zdi, da sam ne obvladuje situacije, in se lahko pohvali, da nihče do otrok že par let ni zaužil nobene tablete ali videl zdravnika v živo, vseeno velja za fanatika in neodgovorneža, za nekoga, ki “zanemarja” svoje otroke. Kje je tu logika?
Torej, ne gre samo za motivacijo dotične mame-samohranilke, ki jo omenja gospa zgoraj, ampak za anti-motivacijo celotnega sistema, ki ponuja hitre in bojda “znanstvene” rešitve, ki naj bi popeljale naše otroke v boljši, bolj zdrav jutri. V takem sistemu bo ta mama-samohranilka, ki ima očitno precej problemov sama s seboj (resnici na ljubo, kdo jih pa nima), težko prisluhnila sorodnici, ki ji nekaj tvezi o nekakšni homeopatiji, če ji pa cel svet, vse zdravniške in druge avtoritete, zatrjujejo, da so tablete prava stvar za njenega in ji jih lahkotno predpisujejo.
Ne vem, kjer je rešitev, kdo in kako bi lahko motiviral ljudi, da se začnejo sami ukvarjati z lastnim zdravjem in z zdravjem svojih otrok. Sistem si na vse kriplje prizadeva, da ljudje tega pač ne bi počeli. In zaenkrat mu zelo dobro uspeva, žal.
Gospa, podpišem vse zgoraj napisano.
Odlično povedano. Sam vidim najboljšo rešitev v potrpežljivem in vztrajnem osveščanju ljudi. Tako se počasi pride do kritične mase, ki kasneje lahko izpelje potrebne spremembe sistema. Pri tem pa pomaga dejstvo, da se vsak izrojen sistem vedno bolj sesuva sam vase. . Vsakršno prekucništvo in nepotrpežljive in premalo domiselne rešitve ponavadi problem samo zaostrijo. To je tudi eden temeljnih razlogov, zakaj bomo to jesen začeli s homeopatsko šolo za laike. Vabljeni vsi, vam Gekonja, pa na šoli z veseljem prepustim 5 minut časa za še kakšen podoben motivacijski nagovor 🙂
Spoštovani,
moram priznati, da sem se bala da bo vaš odgovor negativen. Vendar sem tudi jaz ob branju objave gospe Gekonja videla priložnost za boljši jutri. Še naprej bom vztrajala na tak in drugačen način saj mi je otrok zelo pri srcu in ker sam ni čisto nič kriv, da je na svetu.
Novice o homeopatski šoli sem se pa izjemno razveselila in bi se z veseljem pridružila. Sicer živim in delam v tujini, vedar je že g. Klemenc lepo zapisal -kjer je želja je tudi pot.
Gospa Gekonja, vam pa hvala še enkrat za odličen prispevek, bi vas želela tudi osebno spoznati -morda v homeopatski šoli 🙂
Pa lep pozdrav do naslednjič
Pozdravljeni,
mogoče malo izven teme, ampak ob branju zgornjega se mi je porodilo nekaj vprašanj. Ali ni tako, da včasih stiska, pritisk, stres sprožijo bolezensko dogajanje, ki ga brez tega sploh ne bi bilo? Potem te bolezni sploh ni mogoče homeopatsko zdraviti, oziroma, a je to tako, da jo lahko pozdravimo šele, ko vzrok odpravimo, motnja pa ostane? Torej, v “neurejeni” družini za bolezensko stanje otroka ne moremo narediti prav veliko, ampak to stanje se pa sicer sploh ne bi pojavilo. Ali bomo res lahko bolezen pozdravili šele takrat, ko se bo v družini nekaj spremenilo?
Če nadaljujem… a je za homeopatsko ozdravljenje vedno potrebna pristna želja in volja nekaj spremeniti v življenju? Glede na to, da je homeopatsko zdravljenje v tako veliko primerih uspešno, nekako težko verjamem, da so se vsi ti ljudje odločili v življenju nekaj spremeniti.
In pa še malo provokativno (vendar dobronamerno mišljeno)… a če je vzrok odpravljen in motivacija velika, potem sploh še potrebujemo homeopatijo?
Že vnaprej se zahvaljujem za odgovore
Pozdravljeni,
spet zelo zanimiva vprašanja, ki res niso enostavna za odgovoriti. Enostavno zato, ker pravega odgovora ne vemo. Bolezenski proces je vedno skupek dedne predispozicije in eksternih oz. internih stresorjev. Koliko je v prezentaciji bolezni enega in drugega oziroma tretjega je nemogoče ugotoviti. To ob sodelovanju terapevta tekom pregledov spoznava pacient sam oziroma njegovi starši. Nikoli pa v zadevi ne pridemo do nedvoumnega zaključka.
V vsakodnevni praksi pa zgornja filozofija niti ni tako važna. Pacient pride s totaliteto simptomov in samo ta je merodajna za pravilni predpis zdravila. Če je ta pravi in se bolezen v večinski meri popravi, smo zadovoljni. Če se ne popravi oz. se popravi v manjši meri, kot je to pričakovano, potem razmišljamo o objektivnih preprekah v zdravljenju in predlagamo, da se jih popravi. Če ni uvida s pacientove strani, sam nosi odgovornost za slab izid zdravljenja. Ta scenarij se dogaja, žal. Če je že v začetku objektivnih preprek veliko in so težke narave, homeopat mora predlagati ukrepe za izboljšanje že po koncu prvega pogovora. So določene stvari, ki jih homeopatija sama ne more urediti, zato imamo druge znanosti, npr. psihologijo, sociologijo, specialno pedagogiko… Motiviran pacient oz. njegov starš ponavadi uvidi stanje in začne razmišljati kako stvari popraviti. Če se izkaže, da je neprimerna psihosocialna situacija v pretežni meri vzrok problemov, včasih tudi ne začnemo homeopatskega zdravljenja in svetujemo najprej druge rešitve. Če se to izboljša, patologija pa še ostane, tedaj pride na vrsto homeopatija. A sam v veliki večini primerov začnem sočasno homeopatsko zdravljenje. Veste, zdravljenje kompleksnih interdisciplinarnih motenj je proces, v katerem homeopatija lahko predstavlja pomemben delček. S soliranjem ne gre. Lahko pa razgledan homeopat postavi dober štartni blok in pomaga pacientom voziti slalom v iskanju pravih rešitev. Življenje je zelo barvito in kompleksno, zato so tudi odgovori na življenjske preizkušnje taki. Če nekdo najde dobro oporno točko za psihosocialnotelesni napredek sebe in svojih v osebi homeopata, se lahko zgodijo zares lepe zgodbe. Drugi pač tega ne najdejo in se naše poti razidejo, pa najdejo oporo kje drugje v kakšnem drugem človeku. Ali pa tudi ne in se zgodbe lahko bolj žalostno končajo.
Zdravo,
rad bi se navezal na gornja vprašanja. V bistvu samo še z novim vprašanjem, in sicer: ali ni to, da tudi živali zdravijo s homeopatijo (in baje zelo uspešno, seveda, če je dober homeopat), nekakšen dokaz, da pri homeopatiji človek ne rabi nujno absolutne motivacije in da zadeva deluje, vsaj do neke mere, kljub nespremenjenim okoliščinam? Živalska homeopatija naj bi tudi dokazovala, da homeopatija ni placebo, “voda s cukrom”, kot bi jo radi prikazali, ampak da gre za zapleteno energetsko oziroma “spominsko” delovanje vode, ki ga pravzaprav niti docela ne poznamo.
(Tu morda samo zanimivost: nekaj malega vem o feng shui, ki je sicer nekaj drugega, a vseeno – gre za neke principine, za energijo in spomin: namreč, tudi stari izkušeni mojstri vedo, da ne samo voda, ampak tudi stene (zid, kamen itd.) premorejo “spomin”, ki na nekem nivoju deluje na človekov organizem, kako točno, za kakšne frekvence itd. gre, ne vemo, vemo le, iz izkušenj, da deluje. In to delovanje je lahko ubijalsko, če z njim ne znamo “rokovati”, ga “antidotirati”. Zahodna “znanost” sicer pravi, da je vse to le larifari, ker ona pač tega ne more “izmeriti”, a to je pač njen problem.)
Sicer pa zelo zanimiva debata, z veseljem in zanimanjem jo spremljam. Upam, da se še kdo oglasi.
Lep večer.
Pozdravljeni,
zanimivo je tudi vaše razmišljanje in se lahko v veliki meri strinjam z njim.
Kar pa se navezuje na temo, so objektivne psihosocialne okoliščine. Res je, zdravilo vedno deluje navkljub vsemu, a kadar imamo širše okoliščine, ki so neugodne za vzdrževanje zdravja in potrebnega ravnovesja, tedaj se zdravje vseskozi podira. Temu pravimo v homeopatiji “ovire pri zdravljenju” in so posebna in precej razdelana tema.
Spoštovani,
doma imam 5 let sina, ki ima po mnenju pedopsihiatra ADHD z vsemi motnjami, kar jih je in je potreben zdravil (Ritalin), po mnenju psihologinje pa gre pri njem za kratkotrajno pozornost. Je bister fant, že piše in bere velike in male tiskane črke, sešteva, odšteva…….
Pišem vam pa zato, ker smo pol leta nazaj obiskali homeopatinjo, ki nam je predpisala camommila vulgaris 15ch in ni popolnoma nč pomagalo, zdelo se mi je, kot da je še slabše. Mi lahko poveste, smo sploh dobili pravo terapijo ali ne?
Hvala za odgovor.
LP
Pozdravljeni,
duhovne in psihične motnje se načeloma lahko razlikujejo, zato jih je treba obravnavati ločeno. Sam pri svojem delu nisem nikoli zasledil negativnih posledic na duhovnem nivoju človeka na homeopatski terapiji, niti me niso o tem obvestili moji pacienti, mnogo med njimi globoko duhovno razdelani ljudje.
Prosim za pomoč!
Hči je obiskala homeopatinjo, ki ji je predpisala več zdravil, večkrat dnevno zaradi vnetega grla, slabega počutja, pred tem se je v enem letu iz podobnih simptomov razvila 2 x angina. Hči je vrhuinska športnica, stara 17 let in si ne želimo takih obolenj, ki ji onmeogočajo nadaljni karierni razvoj. Z zdravili je začela v četrtek, v nedeljo pa so ji pokukali v grlu mandlji, oteženo požiranje. Vćerajšnja kri je pokazala povišanje levkocitov na 10. Danes ji je homeopatinja prekinila zdravljenje do četrtka, ko naj jo zopet pokliče.
Prosim za vaše mnenje.
Alja
Pozdravljeni,
premalo vem, da bi lahko kompetentno odgovoril. Lahko gre za t.i. začetno poslabšanje, kjer je začasen umik terapije lahko smiseln. Kar mi pri zadevi ni všeč, je terapija z večimi homeopatskimi zdravili naenkrat. Tega se v klasični homeopatiji izogibamo, saj dobro vemo, kaj in kako voziti, kadar se stvari začnejo dogajati po neljubih scenarijih. Pri polivalentni terapiji pa lahko nastane težko rešljiv problem.
Predlagam, da se obrnete kar na terapevtko ki vam je zdravila predpisala in z njo razčistite dileme. Sama bržkone ve, kaj je predpisala, kaj lahko pričakuje in tudi, kaj je vnaprej primerno storiti. Če je zdravnica in ima izkušnje in znanja iz homeopatije, potem ste na varni strani.