Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja A vaši dvoletniki tudi???

A vaši dvoletniki tudi???

Derserto
A veš, da ti dam prav, da bi vprašala psihologa.

Kje na netu je kakšen psiholog, a imaš kakšen link?
Hvala ti!
lp, Doroteja

Naš se že eno leto ne doji več (dojila sva se 26 mes), vendar ko je utrujen jih tako rad poboža, čisto malo in je dovolj. Zelo rad pa leži z glavico na mojem trebuhu, ga izredno pomirja in zraven prede kot mucek. Mislim, da ni prav nič narobe, če se crkljata in če to obema paše.

5rica

Če to sploh kaj šteje, potem naj povem, da sem rodila precej po roku in da je bil porod zelo zelo tvegan ter naporen, a od samega začetka dalje je tudi za mojega sinka štela samo dojka, pa dojka in spet samo dojka. Po možnosti nonstop. Preživel je prav z njeno pomočjo, živel je z njo, od nje, na njej, ob njej….

Ko sva z dojenjem že davno prenehala, se je še vedno, običajno zvečer, s svojim obrazkom zelo rad stisnil med moje gole dojke (he he, zdaj se mi zdi, da je bil to del najinega obreda). Včasih jih je tudi pobožal ali pa z velikimi (lačnimi) očmi dodal: “Jst šem tud enkat amal joše”. Potem sva se “pogovarjala” o tem, kako je res nekoč “jedel” dojke itd…
Tako imenovani obred je navadno trajal cca. četrt ure, kdaj manj, včasih malce več. Pa to ni pomembno. Pomembno se mi zdi to, da sem mu ugodila. Saj mu je to očitno ogromno pomenilo in mu dajalo nek občutek varnosti.
Niti na misel mi ni prišlo, da bi mu odtegnila vir zadovoljstva in potrebe po varnosti, občutku pripadnosti, 100% sprejetosti ali karkoli je že bilo to, kar je v tistem trenutku potreboval ter mu je moja (dojkina) bližina lahko dala….

Ob svojih “slabih” dnevih sem kdaj na vse pogledala tudi z druge, morebiti negativne plati. Takrat sem o tem ogromno razmišljala, se spraševala in končno tudi pogovarjala s (zame!) kompetentnimi ljudi (našo odlično pediatrinjo, z določenimi prijatelji iz “psihološke” stroke, s kolegi, znanci).
Odgovor je bil vedno isti: tako intimni telesni dotik med materjo in otrokom, je tudi za dveletne otroke, ne le dojenčke, nadvse pomemben. Sploh, če je otrok tisti, ki izrazi potrebo po taki vrsti bližine. Mati oz. njen “živi” del telesa je mnogo bolj vzpodbuden, predvsem pa neškodljiv tolažilni “pripomoček”, za razliko od “mrtvih” tolažb v obliki dude, igrače itd. Še več, taka vrsta tolažbe lahko precej pripomore h kasnejši boljši samopodobi otroka. Seveda le, KO ter ČE je tak način tolaženja oz. pomiritve sprejemljiv za oba (mater in otroka)… Od materine dojemljivosti, njenih pogledov na svet in morebitnih predsodkov pa je odvisno, ali bo otroku ustregla in ga potolažila na način, ki ga ta potrebuje ali pa ga bo zavrnila…..

Moj sinko se bliža 29-emu mesecu starosti in dojke v nobenem pogledu ne “prakticirava” več. Že nekaj mesecev, sicer samo občasno in še to vse redkeje, pa se zelo rad stisne na moj trebušček – gol, kakopak. Navadno za slabo minutko ali dve, nič več (še sreča, da nosim kratke majice, hi hi). Opazila sem, da se to dogaja v glavnem zvečer, ko za njim pridejo vsi dnevni dogodki (na pogled zelo nedolžni in brezvezni), ki so ga tako ali drugače čustveno “pretresli”… Takrat niti pomislim ne, da bi ga bilo morda “spodobneje”, “lepše” ali “lažje” poslati spat čustveno nepotešenega. Ne, po minutki njegovega počivanja na mojem golem trebuhu se obvezno v postelji še dolgo z njim stiskam, ljubkujem, čebljam, pojem, poslušam….

Ah… V bistvu sem hotela povedati, da se meni osebno zdi prizor oz. dogajanje s tvojim sinom, kot ga opisuješ, resnično ganljiv ter poln globokih, čistih, otroku nadvse pomembnih čustev in temu primerno vzpodbudnih sporočil.
Zapomni si, da ni nič za otroka bolj pomembno in prav nič ne šteje več, kot ZADOVOLJENA potreba po varnosti, občutku pripadnosti, sprejetosti. To mu v največji meri lahko nudi prav mati. Bolj, ko se otrok počuti varnega, bolje napreduje!

nam je zdravnica tudi povedala, da je to uredu, ce ne pretiravamo in ga ne smem odkanjat. bil je nedonosencek in zmeraj bolan. zdaj je star skoraj tri leta in se rabi se stisnit med joske za par minut.
kar tako naprej!

Pozdravljena anonimusss!!!

Kako mi je bilo lažje, ko sem tvoje pisemce prebrala. Mogoče sem se jaz malo drugače izrazila, ker moj Tadej ne počne tako vsak dan, ampak samo občasno. Npr. v 1. tednu 1x, do 2x. In to je vse.

Zelo me je zaskrbelo, ker so zgoraj ženske napisale, da to ni normalno, in seveda sem takoj tekla na forum pod psihiatrijo in dr. Rejcu zastavila vprašanje in bom videla kaj on meni…………

Jaz tudi mislim, da ni to nič, če takšen otroček mamico želi objeti in na topli dojki se pogreti…..
On samo lička nastavi na dojko. Ne slačim se, do golega, he he he to mi se zdi že smešno a ne?
Toliko mu dam dojko ven, kolikor lahko dam malo iz moderčka ven. Ne razgoličim se pred otrokom, če ste ostale ženske tako razumele je zelo žalostno………….

Tebi anonimusss želim veliko cartljanja t tvojim sončkom.

Sončen pozdrav z Primorske
Doroteja

Oj,
jaz tvoje izkušnje in pisanje vzamem kar za svoje, častna! Točno tako je (bilo) pri nas…..
Naj se “nejevera” drugih nikoli ne naseli vate!
Le glej, da boš poročala tudi o naslednji fazi crklanja – ko bosta npr. na trebuščku, hi-hi-hi… To je tudi zelo lep občutek. Mislim, da ga je zelo lepo opisala 5rica…..

Tudi tebi in tvojemu sončku želim veliko veliko crklanja in resnično vse najboljše. Uživajta!

anonimusss ti povem zlata PUNCA si!
lp, Doroteja

P.S. A veš, da mi je moj mož isto tako povedal kot ti, tisti tvoj zadnji stavek :”nejevera” drugih nikoli ne naseli vate!
Točno tako je in .!

New Report

Close