Nini sem takrat odgovorila, naj si zapolni dneve. To sicer deluje, ampak pridejo dnevi……..

Tudi jaz kot Nina takrat sedim in jokam.
Več kot leto je že od ločitve, stiki utečeni, jaz sem se pobirala……..
Na različne načine sem se zaposlila. Vse kar sem kadarkoli rada delala, sem spet začela, dneve sem si zapolnila.
Pa vseeno tako zelo boli…. Ko poslušam moja dva malčka čebljati, kaj so delali……z očitom in njegovo prijateljico.
Ne se bat – na vse reagiram tako kot moram. Razveselim se, kaj so lepega počeli…. rečem, kako fino, kaj pa boste naslednjič…. Vse pravilno.

Potem pa v kopalnico jokat. Tako boli. Kaj? Nimam družine, take kot sem si želela. Ljubeče in vesele.
Trudim se sicer, ampak otroka nimata prav vesele mamice.

Nina, imaš tokrat ti kakšno podporno zame?

Jana,

upanje umre zadnje. Upaj in delaj dobro in tudi tebi se bodo povrnili srečni dnevi.

primož

bodi do sebe prijazna in prizanesljiva, rane so še zelo sveže, razšli ste se šele pred enim letom, sčasoma boš sprejela to nepreklicno dejstvo, žalost in bolečina bosta veliko manjša,

pri meni je najhuje trajalo 2 leti in še zdaj, po 5-ih letih, se kdaj pa kdaj zjokam v želji, da bi z otrokoma živeli v popolni, idealni družini,

a smo samo trije in veš kako noro zabavno je, ko se obmetavamo z nogavicami ?

trudim se biti dobra mati, trenutki žalosti so neizbežni, ampak verjemi, jih je vedno manj,

pomaga mi igra: ko ne morem spati, se delam, da spim, in potem res tudi zaspim – preverjeno deluje tudi na drugih področjih,

zjokaj se, zravnaj se, nasmehni se in pojdi naprej –
– vedno znova in znova in znova

iz srca vam želim vse dobro

Popolonoma te razumem. Mineva 1 leto odkar sem locena in poznam
obcutek, ko se hcerka vrne v nedeljo vsa navdusena nad prezivelim
vikendom z ocetom in njegovo prijateljico.
In tudi jaz reagiram tako kot je prav, se nasmehnem, sem vesela, ker
se je imela lepo…a me vseeno prizadane. Jaz sem sama…in tudi jaz
sanjam o topli, ljubeci druzini…pa vendar zivljenje gre dalje…in
kljub vsemu je lepo…pocnem stvari, ki jih prej nisem…spoznavam sebe
in svoje zelje…imam cas za knjige, hribe, prijateljice…mislim, da se na sebi
v tem letu naredila vec kot prej v 10 letih…torej le pogumno…nisi sama
s svojimi obcutki…in prosim verjemi, navkljub vsemu, v ljubezen…
Zelim ti vse lepo!

Jana

tukaj sem. In razmišljam, kaj ti naj povem v vzpodbudo. Jaz se še nisem potolažila, pa je pri meni že dosti več časa od ločitve. Ravno včeraj so mi otroci rekli zakaj nisem tako lepa kot ona, ki ima tako lepe dolge lase in tako lepe dolge nohte… (mimogrede mlajša je 17 let). Prosim, pa ne me zdaj vsi “skretezirat”, kako dajem otrokom napačna merila o lepoti…
Povedali so mi celo to, ko gredo z njima kam ven, je kar ona njihova mami. Ko sem jih vprašala, če jim je to všeč, so sicer rekli ne, a so rekli, da ne bodo vedno na glas poudarjali vsakemu natakarju in vsaki trgovki, da ona ni njihova mama. Saj sem si vzela čas in jim zelo mirno povedala vse tako kot je potrebno, a kaj ko tako boli.

Jaz se že celo obremenjujem s tem, kdaj mi bo kdo rekel, da gre k njemu živet, čeprav še niso otroci toliko stari.

Tudi jaz nimam družine in ne ljubimca, tudi jaz čutim potrebo po “biti ljubljena”. Tudi jaz sem na trenutke zavistna, da je on vzel tisto lepo in zabavno, probleme in težave pa je v glavnem pustil pri meni. Pa se spomnim od takrat enega odgovora, ko mi je nekdo odpisal naj gre ata v vrtec tudi po pobruhanega otroka. Jaz sem pri takšnih rečeh popolnoma neuspešna. Tudi varstva, razen tistih določenih dni, nimam nikoli z njegove strani, kjub ponižnim prošnjam.

A kaj, s tem živim in vem, da moram biti vesela. Želela sem drugače, a ker ni šlo, moram sprejet, kar nisem mogla spremenit.

Berem, hodim v naravo, plavat, v savno… ko so otroci tam, delam res tisto, kar me veseli, pomirja,… to je nekakšno zdravilo.

Ko pa sem z otroci, delam tudi kaj takšnega, kar zagotovo ne bi, če bi bil on še doma. Vem, da ne bi peli v avtu, ko bi se peljali na izlet, zdaj pojemo, vem, da se ne bi skrivala z njimi po stanovanju, zdaj se… ipd. To pa me tudi razveseli.

Jana, vedi, da nisi sama. Bodi močna.

Nina

Ne razumem zakaj “reagiraš kot moraš”, zato ker je nekdo napisal eno študijo o tem? Ti si prizadeta, pa še dobra se moraš delat. Preprosto reci otrokom, da ne maraš očkove prijateljice in da nočeš o njej nič slišat. To jim lepo reci preprosto z mirnim glasom. In bodi brez skrbi, otroci bodo to razumeli in sprejeli. S tem jih ne šuntaš niti proti očku niti proti njej. Otroci bodo sprejeli dejstvo, da si jezna nanjo, brez da bi kogar koli zasovražili, tebi bo pa prihranjeno eno trpljenje. Lahko jim tudi priznaš, da si žalostna, zakaj pa ne. Otroci ne komplicirajo stvari, preprosto sprejmejo dejstva. Da ne bo kdo narobe razumel, ni treba dramatizirat in zamorit otroke, ampak preprosto reči, da si žalostna zato pa zato, ampak srečna, ker imaš njih itd….Boš videla, da ti bo lažje in da se boš kmalu smajala z njimi. Kar se pa ostalega tiče…… sprejmi dejstvo, da te je zapustil, zjoči se do kraja in še malo čez……in potem se zberi in en dan naredi črto in začni z novim življenjem.

Ko se nam ena vrata zaprejo, tako dolgo bulimo vanje, da ne vidimo, da so se nam druga odprla.

Želim ti, da bi našla ta vrata

Draga Jana,

Nisem Nina, pa se ti kljub temu oglašam z željo in upanjem, da ti mogoče s kakšno lepo mislijo polepšam današnji dan in pošljem topel sončni žarek na ranjeno dušo ter vlijem upanje na lepe čase, ki se ti že približujejo, le oči odpri.
Tako kot predhodnicam, so tudi meni poznani občutki, ko otrok pride od očeta in veselo čeblja o tem in onem, kako lepo je bilo pri atiju (npr. … ja, mami, veš kje smo se prehajali …na otočku okrog grada …. veš, tam kjer sta se z očijem poročila …. jaz sem se pa z kužkom od atijeve prijateljice igral …). Hvala Bogu, si rečem, sin se je imel lepo. Mene je » zvilo«, solze žalosti, razočaranja, mogoče celo ljubosumja, jeze ….. so tekle v potokih … pustila sem jim, da so tekle in tekle, vendar čedalje redkeje, danes po štirih letih pa ne več. Naj bo fraza »čas celi vse rane« še tako oguljena, to drži kot pribito.

Moj nasvet? Pusti čustvom, da živijo in se izživijo, le tako boš lahko staro zapustila in naredila prostor nečemu novemu. Sprejmi stanje kakršno je in poskušaj doumeti, da se vse dogaja v pravilnem časovno prostorskem zaporedju. Verjetno tudi veš, da vse, kar se zgodi, se zgodi z določenim razlogom.
Predvsem pa ne razmišljaj tako »Nimam družine take kot sem si želela. Ljubeče in vesele.« Te misli so negativne z priokusom samopomilovanja, kar posledično vodi v propad, beri samomor. Kljub slabim dnevom poskušaj negativne misli nadomestiti z pozitivnimi kot npr. »Imam dva čudovita in zdrava otroka, ki me osrečujeta iz dneva v dan. Sem ljubeča, vesela, srečna, … kar jasno izražam in delim s svojina otrokoma. Vredna sem in veliko lahko dam.«

Draga Jana, imej se rada in spoštuj se, verjemi vase, poskušaj gledati samo naprej … vsi, ki te razumemo, smo s tabo in te podpiramo.

»Ko si zaupaš, znaš tudi živeti.« J.W. Goethe

Sončka ti pošiljam, drži se in SREČNO.

LPS.

Mene pa zanima, kako je ločitev vplivala na otroke? Koliko so bili stari,
ko se je to zgodilo? Kako ste jim pomagali razumeti?

Eh, Mirica.
Kako je ločitev vplivala na otroke (takrat 2 in 6)?
O tem poskušam čimmanj razmišljati, ker potem se lahko grem ubit. Ločitev vpliva na otroke. Trudim se. Trudim se do konca svojih moči in še čez. Delam vse tako, kot sem kadarkoli prebrala v kakšni knjigi, slišala prijateljice, na koncu koncev pa tako kot tisti trenutek pač zmorem.
Ne morem jim pomagati razumeti, ker tudi jaz ne zmorem razumeti. Mislim, da otroci pač ne bodo razumeli tega nikoli. Upam samo, da delam vse prav, da se ne čutita prizadeta.
Rekla sem jim, da je pač tako bolje, da odrasli naredimo dejanja, ki jih tudi sami ne razumemo, da odrasli nismo popolni in da se bom potrudila, da se bomo imeli vseeno lepo.
Večkrat sem poudarila , da nista onadva nič kriva, da sva vedno zelo rada bila z njima. Da je ljubezen med starši in otroki nekaj večnega, nič je ne more spremeniti, da ne bo nikoli drugačna. Da ju imava obadva zelo rada, da pa ne moreva biti skupaj. Da imamo odrasli drugačno vrsto ljubezni, ki tudi izgine, če je ne neguješ. In da je midva nisva pazila in je izginila. Da pa se ne bova kregala (tudi prej se nisva nikoli) in da se bova pa vedno pogovarjala o njiju.
Nekaj takih zadev. Upam, da ti kaj pomaga, če si v taki situaciji (če te pa samo firbec daje, me pa jezi, da koplješ).

Živjo!Že malo staro sporočilo ma vseeno!Ženske ne me narobe razumet ampak zakaj ste jezne na njo-novo žensko v njegovem življenju,na njega pa nobena.Mislim on vas je zapustil in prizadel ne pa ona.

Pozdravljene vse ženske

Jaz bi vam predlagala branje Dalajlame ali katere druge psihoterapevtske knjige. Če pa nimate čas za branje, pa bi vam na kratko povedala, da nobena jeza ni pozitivna. Jeza sproža sovraštvo in to se nadaljuje do prekinitve pretoka energij v naših telesih oz. do bolezni.

Kadar dvema ne gre, je delež vsakega 50:50. A če ne gre, svetujem, da se ne jezite in sovražite. Pač pa premislite, da ljudje nismo popolni in zato delamo ali naredimo napako.

Kar počnemo, delamo zato, ker mislimo, da je tako prav. Torej rabimo nekoga, da o isti stvari pove čisto svoje mnenje. Recimo, da je to partner. Prav je, da pove resnico. ČE ni taka, kakor smo si jo zamislili, bomo morda užaljeni ali pa bomo razmislili, če smo morda naredili napako. Tu je past. Pogosto se bojimo povedati resnico, zato jo zavijemo v “celofan”. Potem to pride v tiho navado in ko “celofana” zmanjka ….

JAz otrokom nebi govorila, da sem jezna na njegovo prijateljico. Pogosto se ti dve ženski niti ne poznata. Torej se v resnici ne morete jeziti nanjo, ampak ste jezne nase, ker vam ni uspelo, njej pa je uspelo.

Dalajlama govori o tem, kako jezo pretvoriti v energijo, ki ne bo uničevalna.

Iščite srečo zase naprej. Nikoli je ne prenehajte iskati. Ne morem vam dati formule, ker ne obstaja. To boste čutile. Kadar boste srečne, boste sproščeno govorile svojim otrokom da ljudje nismo popolna bitja in ne boste čutile cmoka ki ga boste v kopalnicah izjokale.

Ko boste jezne, vas bo vleklo še bolj dol. Tega pa si menda ne želite. Vaša pravica je biti, srečna ženska in mati. Vaši otroci bodo to posnemali.

LP

Bravo Jana delaš pravilno in v korist otrokom, ki so tako ali tako že prizadeti.

Draga Njufra tvoja taktika pa zgrešena in s tem ko bi otrokom povedala da ne mara njegove ali je jezna nanjo bi stvar samo še poslabšala. Zakaj bo otrkokom ki jih ima najraje počela kaj takega? Otroci ne sprejmejo in napačna taktika na njih pusti trajne psihološke posledice. Že sama ločitev jih vendar če sta oba starša pametna in delata tako kot dela Jana potem je stvar veliko lažja. Nikakor pa govoriti o svojih čustvih do nove ženske, navsezadnje pa ni ona kriva da se je mož ločil oz da je ljubezen med zakoncema končana. Bogi tvoji otroci če se tebi pripeti podobno kot Jani.

Poznam primer zelo dobro ga poznam ko je prizadeta mama svojega triletnega otroka ščuvala proti novi ženski in s tem otroka skoraj v norišnico spravila. Na otroku se je njena psihoza že dodobra poznala in to so opazili vsi svojci vsa okolica samo ona je bila slepa in naprej govorila kako ne mara ta nove, kako je grozna in kako je uničila družino, itd, veliko je bilo tega.

Držim pesti in srčno upam da boš še naprej dobra mati tako kot si se izkazala v najtežjih trenutkih in zato verjamem da težje ne bo ampak vsak dan lažje.

seveda je lepo, če si čim manj jezen,
toda, jeza je človeško čustvo, ki je naraven odziv na določeno situacijo,

ločitev s partnerjem, kjer so poleg tudi otroci, je posebno “doživetje”,
v katerem je zmešanih veliko raznoraznih čustev,

tudi upravičena jeza : na partnerja, nase, na boga, na cel svet,

ne moreš si pritisniti na nos in jo z enim gibom odpraviti,

in da se je znebiš, jo moraš izkričati, na kakršenkoli način že,

nato greš lahko dalje

jana, držite se

Ja, tema je vedno znova zanimiva za mnoge ženske. Sklepam torej, da nas mnogo gre skozi to ali ostanemo v tem.

Najprej Megici: ne vem od kje ti, ampak jaz, pa niti kakšna druga ni govorila o sovraštvu ali jezi na drugo žensko. Vsaj jaz zase lahko rečem, da me to ne muči. Pisala sem o bolečini, ki jo čutim. Neke oblike zavist do njega, ker se zavedam, da bi tudi jaz bila lahko srečna – če in ko bom zmogla.
Ni tukaj jeze nanjo, saj je samo podedovala (boga reva) tisto, kar midva nisva razrešila in je on nesel s sabo. Saj se z ločitvijo sam od sebe ne spremeniš. On je pač ubral svojo taktiko (novo razmerje), jaz pa po svoje razrešujem svojo osebnostno rast. Njegova taktika je prijetnejša (ta del boli), katera pa je boljša, pa sam bog ve.
Ah, tako lahko je nalepiti oznako “jezna je na novo” – pa vendar gre za mnoga druga občutja.

Njofri: ne morem reči otrokom, da ne maram njegove nove prijateljice. Ker v bistvu ni to res – nimam nekega sovraštva do nje. In tudi zato ne, ker se strinjam z Mašo, da to ne bi prineslo ničesar. Meni ne bi bilo v olajšanje, če bi moji otroci odhajali k njej z eno zadrego ali slabo vestjo ali kajjazvemkaj. Naj gredo z veseljem.
Strinjam pa se z Njofro, da je treba otrokom povedati o žalosti. Žalosti ne moreš skriti, pretvarjanje je brezveze. Naj otroci vidijo, da obstaja tudi žalost. In da bo nekoč minila. In predvsem, da nima zveze z njimi.

Žena pa je na forumih imela že kar nekaj zelo tehtnih in lepih misli. Predvsem o tem, da je treba razmisliti o sebi. Tudi o jezi ima prav. Ampak – kot sem že rekla – jaz nisem imela občutka jeze.
Oziroma sem imela – jezo nase. Ker nisem bila popolna.
In to je najtežje. Sprejeti sebe in si odpustiti.
Če je kateri v tolažbo: to se lahko zgodi. Oziroma do tega zmoreš priti. Ne znam povedati kako (in recepta nimam), ampak v enem trenutku sem prenehala z jezo nase. Pred tem pa veliko branja, bolečine, tudi jeze, tudi sovraštva, potem pogovarjanja s prijateljicami, seciranja. Vse to je bilo potrebno.
Ampak res – ko nisi več jezen nase, ni več cmoka v grlu.

Bravo Jana,

mislim enako. Moj prvi naslov je bil kdaj jo bom sprejela in ne kdaj jo bom nehala sovražit, ker jo ne!

Ostalo je vse že napisala Jana. Sem doživljala in še doživljam in čutim enako.

Nina

na še ena ločenka, z mogoče malo manj grenkimi izkušnjami. Postavila sem ga pred vrata. Lastnoročno, tisti moment, ko sem izvedela za njegove igrice. Pa je pol bolel, pa sem jokala, pa tulila, pa še kdaj pa kdaj zmerjala po telefonu, njega, ne nje. Imava fantka, ob času ločitve je bil star tri leta. Groza. vendar pa sva mu skupaj povedala, da se z očkom nimava več rada, in da očka gre, da pa je on še vedno njegov sin, da se bosta vidla,….Sin je pa to sprejel z besedami : “vem , da me ima mami rada, ati, ti pa mamice nimaš več” Kako je to zabolel. S Sinom sva se ogromno, ogromno pogovarjala, in nekoč mi je dejal, saj ta ati tako ni bil za naju, bova midva našla boljšega, boš vidla mami, bo kar sam prišel.

Takrat sem ga pobožala po glavi in se mu zasmejala, danes 3 leta po tem pa mu lahko rečem HVALA, sine, ker ,dal mi je tisto malo upanja, da si zaslužim SREČO.

Pogovarjajte se z otroci in jih ne puščajte v nevednosti , povejte jim, da vam včasih ni prav, ker kličejo nekoga drugega mami, to se da povedat na način, ki ne prizadane otrok, povejte jim, da jih imate radi z njimi uživajte in ne trudite se biti popolni, ker zanje STE.

Megica,

Rada bi ti poskušala razložit, zakaj jeza do ta nove….Upam da mi boi uspelo in da je moje videnje zadeve realno…

Torej, ob ločitvi pride bolečina, dejstvo, da si postala (ponavadi) zapuščenka, to dejstvo ti vzpodbudi razmišljanje, da nisi privlačna, lepa, urejena negovana, še in še pbčutkov, ki niso realni, samo napihnjeni zaradi silnih lustev…
Za malo moških vem, ki so ob ločevanju pomislili na to, da bi otroci ostali pri njemu…in za še manj moških vem, ki so to realizirali in so otročki dejansko ostali pri njemu…. Posledično je sklepanje čisto preprosto: ata ima čas, nobene nervoze za hitenje v vrtec, v šolo, razvažanja po popoldanskih obveznostih, hitenja domov, pripravljanja večerje, umivanja in cartanja in igranja in uspavanja in nege otroka ko je bolan….in še in še…. Ata ima čas po službi zavit na pijačko, na fitnes, na sprehod s tanovo…se lepo v miru in počasi namakat celo popoldne v banji se lepo uredit in iti sproščen na večerjo, zabavo…brez obremenitve, da mora hitet domov, ker bo babi utrujena, varuška tečna….. Zato je tisti vikend tako lepo, ker ni težko 4 dni od 30 “reskirat” za otroka in ga peljat kamorkoli….itak ostane 26 dni, kajne?
Zato se naša čustva prevesijo v jezo na tanovo….ker imamo same manj možnosti za vse to in ker smo mame, ki se rade posvečamo otrokom, pa nam vseeno manjkajo vse te zadeve….Vsi vemo da so otroci velika obveznost in ob ločitvi jo ponavadi prevzamejo mame…. z veseljem… Ne me narobe razumet, ampak vsa otroška luubezen, njihove nežnosti in izjave, pomagajo ublažiti bolečino in hrepenenja, vendar jih ne morejo ugasniti…vse ostane…

Srčno upam, da sem uspela opisati vsaj približno tako, kot čutim sama…nihče ne krivi ta nove, ampak jeza na spremembe, bolečino, … preko ex moža preide tudi na tanovo….

Eh…še bi lahko pisala, samo bi vse še bolj zakomplicirala…

Pa veliko sončka vsem puncam, sonček posije vsem ki ga sprejmejo…..

Puma,
veliko, veliko lazje mi je, ko vidim, da se nekdo cuti in misli tocno
tako kot jaz.
V tem letu in pol odkar sva locena ni niti enkrat samkrat izrazil
zeljo po tem, da bi bil s svojim otrokom izven tistega casa kolikor
je bilo doloceno na socialni. Se pravi vsak drug vikend.
In ves kaj je najvecja ironija…on se ima za idealnega oceta.
Seveda je idealen tiste 4 dni na mesec…z lahkoto, a ne?
Toliko je se teh stvari, ki so tako nepravicne…pa prav nic ne mores,
ker so to tvoji otroci, ker jih imas rad z vsem srcem in se cutis se toliko
bolj odgovorne za njih… ja in potem je tu “tanova”, ki se seveda
trudi biti vsa dobra in krasna (in vem, da se trudi cisto iskreno)…ampak
na zalost (ali pa na njeno sreco) ne vidi vseh teh stvari…ki pa jih
jaz se kako dobro vidim…
No mogla sem tole napisat…
Lep dan vam zelim

Težko ti bom kaj pomagala, Jana, si pa ti meni. Nisem še ločena (ne vem ali kmalu bom), ampak tudi jaz želim oprostiti.
Ženski, ki se je spustila v razmerje z mojim možem – ali pač?
Tako me je razočarala, saj sem mislila, da je tako O.K., dabova nekoč prijateljici. In spustila sem jo v svojo družino. Skupno smučanje. In se je začelo. Kako je lahko, ko pa je imela ona za seboj enako izkušnjo?
Njemu je rekla, da se mi želi enkrat opravičiti, toda minilo je več kot eno leto. Ona je srečno zaljubljena, kje sem jaz?
Razbijam glavo s tem ali sem se res tako motila o njej?

Želim ji sporočiti : RADA BI TI OPROSTILA? POIŠČI ME!
Imava skupne prijatelje, ki želijo pomagati!

Sonce 1 – enako!!!!!

Glavo gor in naprej!

Simona,

Ljudje smo pač taki, da čustva pernašamo tudi na osebe, ki so z osebo, katere se naša čustva tičejo, v tesnem kontaktu… To je nekako jeza, nemoč in ljubosumje na svobodo, ki je nekomu na novo dana, pa čeprav na račun otrok…. In če sem poštena, mislim da bi večina mam bila zelo obremenjenih kako je z otroci, medtem ko bi one zunaj se lepo imele, čeprav bi bili otroci na vikendu pri babici ali očetu…To je naravni nagon, ki nam je (večini dan) in se prebuja ob nosečnosti in porodu…

Vse punce, vzljubite se, imejte se ponovno rade in ta jeza in nezadovoljstvo se bosta razblinila. Vzcvetele boste v ljubezni do same sebe in potem……

Simona, če bi se rada še kaj pogovarjala, pusti tukaj mail, se ti bom javila…je pa res, da svojega nimam v objavi, ker sem dokaj aktivna na drugem forumu, samo pod drugim nickom…..če me razumeš….

lepo se imejte in en lep majski teden vam želim vsem