A se kateri-katera boji ostat sam/a

Boste rekli morda, da izbiram težke teme..a me vseeno zanima, navezujoč se ne eno spodnjih tem o staranju…A se bojite ostati same na starost?

verena

Zato imajo otroke, da ne bodo same.

Kako to misliš sama? a brez moža, otrok, prijateljev… ali kako?

ne…mislim na starost, ki bi jo recimo zaradi predčasne smrti partnerja preživljale same.Saj veste…gradiš dolga leta,nato ostaneš sam.Pustimo otroke, vnuke…gre za to, da nimaš več partnerja.Da se nimaš h komu stisnit, da ti nima kdo rečt draga moja la pa tepka- kar si pač v tistem momentu zanj…

verena

Sama lahko ostaneš tudi bognedaj jutri, tako da, jaz raje ne razmišljam o tem.

Ma ne, se bo že našel kdo, ki me bo imel rad, pa čeprav samo pes ali pa mačka…

Če ti zdaj rečen ne, se ti zlažem, ker tako daleč najprej razmišljat je težko, če pa sem pred dnevi šele 30 napolnila. Načeloma se ne bojim ostati sama, živim pa že zdaj tako, da se ne navezujem preveč na druge v smislu, da brez njih ne bi znala živeti ali kaj pametnega početi.

Osebno se najbolj bojim tega, da bi moji otroci odšli pred mano, pa ne zato, da bi bila sama, ampak zato, ker se starosti veselim ravno zato, da bom lahko videla svoje otroke živeti svoje življenje.

_______________________________ "Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar." - N. S. Hruščov

ena bližnja izkušnja…moja starša sta 13let razlike, oče starejši.Od vsega si je menda v lajfu želel videt, imet vnuke.Ker z moje strani ne bo nič, je bil toliko bolj vesel, ker je pred mesecem rodila sestrca in sta jo šla pred tednom obiskat na Švedsko.Ko sta prišla domov, sta se mi zdela tko pomirjena, vesel…tako da verjamem, da se za starše mirna starost začne takrat, ko vidijo svoje otroke, da so srečni in imajo vnuke.

verena

Hmmmm… ja bojim se ostati sama… pa ne ravno na starost… zaradi nenadne bolezni partnerja pred dvemi leti sem se s tem strahom že soočala -takrat oba še študenta:))) Sedaj pa si res ne želim, da bi se nama kaj takega ponovilo, ko nama je ravno lepo skupaj, si urejava stanovanje imava 1. avto…o otrocih pa začenjava razmišljati (sicer je cilj postavljen v kar dolgo prihodnost…) groza bi me bilo, da bi se mu kaj zgodilo!!!

Vemo pa tako ali tako nikoli, kajne?

ne, se mi zdi, da ko kaj groznega doleti koga, ki ga poznaš, začneš tudi sam o tem razmišljat………………

verena

punca, jaz se že osem let nimam h komu stiskat, pa sloh ne vem, če se bom učakala starosti………..

🙂))))

miška…ne tko mislit! Tudi jaz sem, pa..sem morala obrnit ploščo! če si iz Lj ali okolice, se lahko kdaj na kaki prireditvi dobiva- kofetki v kafičih ne prinesejo poznanstev.

verena

ja vesna1975, ampak poglej, koliko je tu pljuvanja po starših in koliko otroci kar naprej pričakujejo. Edino tisti, ki jih nimamo vemo, kako je brez njih. In vnuki?Toliko lahko da ena nona ali nono vnukom,pa ne mislim materialno ampak čustva, ki jih noben starš ne premore. To so čustva, ki se ti odprejo, ko dobiš vnuka.Ne morem in ne morem razumeti, kako lahko pričakuješ od nekoga, ki ti je pomagal odrasti in te materialno podpiral,kar naprej pomoč. Naj imajo svoje življenje še teh par let.Kaj pomaga, če imaš nekoga ob sebi, pa vidiš, da za tebe nima časa.V okolici vidim starejše, ki so kljub starosti tako zaposleni s skrbljenjem za otroke, da enostavno letijo iz dneva v dan.

mislim, da so včasih živeli bolj povezano,ampak ne v smislu daj-dam, preračunljivo.Sedaj je več tega…žal mi je, da izginja tista spontanost dajanja, ne da bi vnaprej delal računico kaj imaš lahko od tega.Žal mnogi otroci molzejo svoje starše in tega res ne razumem.

verena

Ne, tega se ne bojim. Sem namreč to pred par leti doživela (ostala sama) in vem, da človek preživi vse in da je življenje kljub vsemu lepo in enkratno.

Po mojem skromnem mnenju tudi ni najbolj zdravo, da ima človek tak strah v sebi, ker s tem vsaj malo izničiš lepoto vsakega dne posebej. Dragi moji, pa kdo nam garantira, da bomo jutri še živi?!

poznam en dober rek in tega tudi večkrat povem svojim otrokom, pa čeprav so majhni. Spoštovanje mora biti

Starši so na kmetiji živeli s svojimi otroci in ostarelim dedkom. Dedek ni bil več v pomoč in tako so se do njega tudi obnašali. Zadji je lahko prišel k mizi, dobil je samo ostanke hrane… ( ker pač ni delal ni rabil dobro jesti), stara oblačila…
Vnuček se je nekega dne dolgo časa zadrževal v delavnici in nekaj delal. Pa pristopi oče ponosno in ga vpraša kaj počne. Mali pa mu odvrne- Koritce zate očka, da boš iz njega jedel ko boš star.
Nauk…

ni potrebno nič dodat…. boli me, ko na forumih berem kako so vsi med sabo sprti in s kakimi se obkladajo.Jaz se spomnim, da je moj oči svojo mamo onikal.In še zdaj pravi- mama so djali….kar je izraz spoštovanja.Ne pa ko slišim v trgovini “dej, matka, kup mi…”

verena

počasi odhajam za danes.Želim vam prijazen ostanek dneva in lepe sanje.

verena

Ne bi rada. Ampak če bom, se tudi ne bom obesila.

Ne bojim se ostat sama. Bojim se pa, da ne bi mogla več skrbeti zase in da bi postala odvisna od drugih. Tega si pa res ne želim.

New Report

Close