Pozdravljeni,

nikoli si nisem mislila, da bom rabila pomoč na to temo, pa vendar se mi je zgodilo.
Stara sem 33 let in sem poročena 6 let. Imam 14 let staro hčerko, ki pa ni hči sedanjega moža. No, že to je precej zakomplicirano. V zakonu že nekaj časa nisem srečna, kar sem tudi poskusila dopovedat možu, ki pa za te stvari ni preveč dojemljiv. Je sicer dober mož, vendar pa se nekako ne ujameva, niti se ne ujame z mojo hčerko, kar me precej obremenjuje, saj se vedno počutim nekje vmes. Vedno moram nekaj mirit in držat narazen, se prilagajat enkrat enemu, drugič drugemu.
Večkrat sem mu poskušala dopovedat, da vse o.k. pa ni nič drugače.
Sedaj pa pozor:
Štirinajst dni nazaj se mi je zgodilo nekaj, kar ne znam opisat. Mislim, da sem se zaljubila v fanta, ki ga sploh ne poznam, kar je še bolj noro je to, da si čustva deliva. Že teden dni situacija narašča in ta vikend je bilo vse skupaj tako močno, da je že skoraj bolelo. A vse to, po telefonu. Popolnoma sem iz sebe, sploh se ne prepoznam, bojim se, kaj se bo zgodilo. Ne vem, če razumete kaj sem hotela povedat, ker je vse skupaj tako zelo noro, da neznam opisat. V vsem se ujameva, besede mi pobira z ust, govori to, kar hočem slišat in obratno.Prime me, da bi sedla v avto in zbežala.
Mi lahko kako pomagate?
Mici

Mici,

povedala si, da si nesrečna. In vse kar je drugega, boš videla samo v najlepših odtenkih, četudi je kaj slabega, boš to nalašč izpustila. Fant pa je lahko mojster zapeljevanja in točno ve, kaj ti mora rečt, da ti misliš, kako te razume. vsak ki ima namen nekoga dobiti, se vedno potrudi, da te razume. Ko te ima, potem je pa to druga zgodba.

Najprej raje pomisli, kje je doma problem in ali ga lahko ređšiš. Ko se doma odločiš kako bo, bo odločitev za nekoga drugega mnogo lažja in veliko manj boleča, kot pa bo sedaj,če boš naredila kakšno neumnost.

Še enkrat poudarjam, ko v lastnem življenjeu vidiš vse narobe, je norlano, da ko pride nekaj novega, da slabo sploh ne vidiš, čep a že vidiš, pa se prepričuješ,d a to ni to. NO tako bi moralo biti tudi v partnerstvu, isrenost in zaupanje in odpuščanje in teh problemov sedaj ne bi imela.

primož

Pomagati ti ne moremo!

Lahko pa ti rečem, da v življenju očitno delaš prehitre korake.

Hči pri 19….poroka z moškim, s katerim se ne ujameš…mogoče imaš tudi otroke v zakonu?
In po vrhu vsega? Zaljubljena si v fanta, ki ga samo po telefonu slišiš???

Je to ljubezen?
Ti govori, da te ljubi, pogreša, da si te želi?
To je nadomestek za tisto, kar nimaš doma.

Lahko tudi sedeš v avto in zbežiš….naravnost k svojemu telefonskemu fantu. …ampak:) Kaj ti on lahko da? Mogoče bosta sexala, se ljubila, si govorila lepe besede….potem pa je treba živeti! Treba je v službo, treba je poskrbeti za hčerko (kako ta fant gleda na to, da bi ti k njemu s hčerko prišla?) …treba je iti v trgovino, kaj skuhati, nekje spati???

Ti tudi vse to lahko da ta nova ljubezen? Ja, z ljubeznijo bi šlo. Da pa pride do ljubezni, se je pa treba spoznati…tudi v slabem.

Da ti jemlje besede iz jezika…seveda, saj se pogovarjata samo o spolnosti, se rajcata, si govorita kako se pogrešata(čeprav ne vesta točno, koga in kaj) …..to je vse navidezno.
Realnost je čisto nekaj drugega!

Če nimaš namena reševati domače situacije, z možem, potem se vsaj prepričaj, za kakšno vezo gre s tem fantom….kaj on dejansko pričakuje od teh telefonskih pogovorov….saj se ne boš strinjala, in težko je to priznati…vendar, večina takih fantov ima en določen cilj: imeti se lepo, obnoreti razočarano žensko, v njej prebuditi strast in potem, ko se poliže med-rečejo: saj ni bilo nič resnega, kaj si pa mislila, da te bom poročil? ….

V glavnem, ne hiti!

Poišči stik z možem. Če ne bo pripravljen na pogovor, na reševanje, pa bodi poštena in mu povej, da ne moreš biti več z njim. Tega telefonskega prijatelja mu pa še ne omenjaj, ker to ni nobena veza!

Najprej končaj eno, pa začni potem drugo!

zakaj začnete vsi reševat probleme in spraševat za mnenja po forumih, ne ko vam v zakonu ni več tako lepo,in ko začne škripat , ampak šele potem ko se pojavi neka tretja oseba vmes?

če mene vprašaš: fant točno ve kaj rečt, kaj hočeš slišat. z razlogom. ti se pa obnašaš kot 14-letnica – kako se lahko v nekoga zaljubiš po telefonu? ma lepo te prosim….

Preberi knjigo Vražji zakonci…..pa boš zvedela,zakaj te vleče skok čez plot!

Hvala, Primož.
Saj v bistvu vem, kaj je prav. Vem tudi, da odnost temelji na marsičem, kar ne vem je to, ali je možno postati srečen, kar tako, ker bi bilo to v danem trenutku najbolj prav. Nisem povedala, da je ta oseba, ki me je zbudila 10 let mlajša od mene, oseba s katero živim, pa 9 let starejša. Borim se s svojimi čustvi, saj sem zopet mlada in razigrana.Spet čutim pomlad jeseni in podobne stvari. Ja, vem, da to ni lepo do mojega partnerja, vendar ali je lepo, da se prilagajaš v bistvu pa trpiš?
Ne vem, dilema je, do kje sega odgovornost do sebe in do kje odgovornost do partnerja?
Vsak je svoje sreče kovač,pravijo. V tem trenutku sama zase nisem prepričana da je tako.

Lep dan, pa hvala za odgovor.
Mici

ljudje se bojijo sprememb,edine spremembe,ki si jih lahko privoščiš,se zgodijo takrat ko si neodvisen najprej premožensko in potem tudi čustveno..

Micipici, vse vzvode imaš v svojih rokah, da se ne prilagajaš in nehaš trpeti. te je mar partner prisilil, da se moraš prilagajati in da trpiš?
saj sem ti napisal, za vse si kriva ali zaslužna samo sama.

primož

MICIIII ZUBDI SEEEE!! fant je star 23 let…

glede ujemanja tvojega moža s tvojo hčerko…mislim, da imajo kdaj tudi same mame probleme z ujemanji s svojimi najstniškimi hčerami…tako, da pamet v roke….

ja, kar v akcijo. Vsako ,eto pripelji v hišo novega tipa. Lep zgled za hčerko mi kaj. Tudi tega fanta se boš naveličala isto kakor očeta od hčere, človeka,ki zdaj živiš z njim itd. itd……dam ti leto pa pol časa, da to ugotoviš.

Pa joj,kako ste me napadl.Sej, ja vse vem. Vse razumem. Vse mi je jasno. Hotela sem sam slišat, da se je še komu kdaj zgodilo kaj podobnega. Da ni prav – to je jasno. Da je kr neki, kot bi rekla moja hči-še bolj jasno. Da paše-to je druga zgodba.
Ne vem, kako naj vam opošem svoje občutke. Nikoli in nikdar česa podobnega nisem začutila. Morda gre zam za utrujenost, preobremenjenost, ker morte vedet, da sem zelooo družinska, kuham, pelem, pospravlam, skrbim za vse in vsakogar v hiši, psa otroke (svoje in moževe), pa kak bivši-a se tud najde…Pestro, pol pa se mi zgodi, da se nekdo (pa čeprav 23 letnik)ukvarja z mano.Hudo paše. Verjemte. Kar oči bi zaprla, se delala da ni nikjer nikogar in uživala. Neki časa. Pol bi se zbudila.Ne vem,če je to, kar sem napisala komu znano. Men tud ni blo. Zdej ko to doživljam, pa mi je zraven hudo. Ker mmenim, da varam, ker menim, da prikrivam. In to nisem jaz. Ne bi pa tud nehala. Ker je fino. Pa ne gre za sex, gre za pozornost. Za občutek, da živiš, da spet lahko poletiš (v bistvu ne morš, sam je pa fino sanjat o tem).

Skratka, ne vem, pište še kej. Bomo videli, a ne?

Mici

Picimici,

Po moje je vsak od nas v preteklosti spoznal nekoga, h kateremu ga je vlekla skrita sila, o kateri ti zdaj govoriš.

Kot so ti namignili že drugi – in kot na srečo sama dobro veš – fant tvojih sanj verjetno ni dolgotrajna rešitev za tvoje probleme.

Zato se boš odločila sama:
Ali boš poslušala zdravo pamet (ki pravi, da ostani tam, kjer si)
ali pa boš poslušala svoje srce (ki pravi , da pojdi).

Posledice ene ali druge odločitve boš nosila sama.

Nisi edina, picimici, se dogaja, oja se…se…
in občutki so fantastični, ker taki tipi ti dajo energijo. Daj nehaj, super je in ti se prepusti toku življenja, ni važno, kar tako, kr neki, saj ni važno da vsi vedo, najlepše stvari so skrite očem…

pa piši še kaj, te podpiram, baj

Hvala za zgornje besede, arabela. Ne vem ampak ti si čisto prva, ki ni popolnoma nastrojena proti. Je, res, energija, užitek, paše, res paše. Kaj bo? Ne vem,morda nič, čakam, da se razplete. Kakorkoli že. Morda je res najbolje da se prepustim in vidim, kaj mi nosi življjenje.
Res je, na eni strani je pamet na drugi pa vse ostalo.

Čau, Mici

Življenje je prekratko, da bi se podrejali družbenim normam. Že tako je premalo toplih čustev v tej poštirkani družbi. Če ne boš ratzdrla nobene familije, če boš zato srečnejša in če boš lahko živela s tem, potem ni nobenih zadržkov.

Če bi jaz napisala zadnja dva posta zgoraj,bi me takoj za umobolnico označili.Ampak kot sta napisali zgoraj,tvoj life je in ti ga moraš živeti,od moralističnih klobasanj se še nihče ni najedel.Srečno

O Micipici

Zdej, jst sem samo en bk in se na odnose ne spoznam glih, ampak če bi se pa že kej, bi se najbrž marsikaj vprašal, če bi bil na tvojem mestu.

Najprej bi se vprašal, mislm, zakaj sem nesrečen s svojim partnerjem in kaj je na na tej novi simpatiji, kar me tko silno privlači.
Potem bi se vprašal, a je kaj od teh privlačnosti na mojem partnerju.
Ko bi dobil rezultat, a ne, mislm, to je, tega pa ni, pol bi se vprašal, a je to kdaj sploh bilo.
Tle bi rajtam dobil odgovor al ja al pa ne.

Če bi bil odgovor ja, potem bi se vprašal, kako pa to, da tega ni več. A se ne pogovarjava, al nama je postalo samoumevno, da nekaj kr je in pol tega ne opaziš, pa se začneš dolgočasit, al se ne trudiva obnavljat te zadeve al je kej druzga mrbit, recimo kake lastnosti, ki te prve izničijo, ubijejo, pa tko in če ja al pa tud ne, kaj bi lahko prispeval, da bi te privlačnosti spet obudil, rutino pa razbil.

Če bi bil odgovor ne, potem bi se vprašal, ja, kakšne so pa ostale lastnosti mojega partnerja, ali lahko z njimi nadomesti lastnosti nove simpatije in ali jih na kak način lahko zbrskam na plano, recimo s pogovorom, ker zna bit, da jih ima partner ravno tako, pa ne ve, da so meni pomembne, ker se pač ne pogovarjava. Potem bi se vprašal ali ima ta nova simpatija lastnosti, ki so mi pri mojem partnerju všeč in brez katerih ne bi glih mogel shajati in pa, katere so pa tiste lastnosti nove simpatije, ki mi gredo pa že sedaj en malček na jetra in mi bodo šle vsak dan le še bolj in ali bi z njimi lahko shajal tudi čez eee 20 let.

Vsekakor bi se vprašal takisto, mislm, kakšen zgled dajem svoji hčerki s svojim vedenjem, ker otroci so kt seizmografska igla in občutijo naše vedenje, strahove, napetosti, tesnobo, nesrečo in srečo bistveno prej, kot to mi zaznamo v sebi in zelo intenzivno in se imajo ful slabo, če kaj ne štima, sploh, ker nase prevzemajo krivdo za tako stanje.

Pol bi se vprašal še, no to bi se že prej in sicer, a se midva s partnerjem sploh znava pogovarjat, a znava drug drugemu irazit svoje občutke, pa ne tko, da en drugmu mečeva naprej, kako je on kriv zato, da se ne počutim dobro, ampak, da govorim iz sebe in o sebi. Pa, a se sploh znava poslušat in slišat in občutit.

Ja, potem bi se še vprašal, mislm, a midva sploh znava se it partnerski odnos, a poznava mehanizme, zakonitosti, ključe, ki v odnosih vladajo in je od njihovega živetja odvisno, a smo srečni al ja, otroci pa zrastejo v odrasle z zdravo al pa skrajno bolano popotnico in al bi mrbit se dal kej nardit, če bi obadva poiskala pomoč.

In pol bi se vprašal, kaj pa, ko bo partner zvedel, ker enkrat ziher bo in kaj bo, ko bo nova simpatija dosegla svoj namen, ko bodo rožnata očalca, ki jih imam sedaj na sebi, padla dol in bom novo simpatijo videl tud z njene senčne plati, ki jo ma itak vsak, a mi bo pol še tko kul al ja.

Pa tko.

Evo, tko bi se spraševal, si nanizal zbrane podatke, jih preštudiral, jih mal seštel in odštel, pomnožil in delil in se odločil.

Če bi se kej spoznal na odnose.

Micipici, kva boš ti izbrala, nimam pojma, ampak, kar že boš, boš za to svojo izbiro tud v celoti odgovorna, z vsemi posledicami vred.

Dobr izbiraj.

en bk

Ja, res, prekratko je pa čist preveč zakomplicirano. Ne,ne bom razdirala družin, če pa bom lahko živela s tem je drugo vprašanje. V tem trenutku ne morem živet brez tega. Moram pa povdarit, da stvar sploh še ni šla nikamor. Midva sva sam na vezi, vsak dan, ko mava čas, se pogovarjava, smejiva, veliko razglabljava o različnih stvareh, o katerih se pač doma ne da pogovarjat. Zaenkrat ne škodim nikomur, koristim pa seveda sebi. A je to sebično? Ne vem. Morda. A se bova kdaj videla? Ne vem. Morda.Ali pa tudi ne. Čeprav si po malem želim.

Razmišljam še o tem, da nekatere ženske hodijo k terapevtom, kozmetičarki, frizerju, pretiravajo z aerobiko in še marsičem. Jaz pa se pogovarjam po telefonu. Morda pa vsi mi nekaj rabimo. Zabavo, rekreacijo, razvajanje….

Lep vikend vsem. Mici

En bk pa vsi ostali!
Hvala za vaša pisanja, v teh dnevih se počutm tko sama, v bistvu ste vi edini s katerimi se lahko pogovarjam o tem, kar se mi dogaja.
Vse kar se napisal, En bk, je res. In večino sem že nardila. Že pet let se trudm in skušam pogovort s partnerjem pa nekak ne gre. Vedno končava pri isti temi, vedno končava ne da bi res zaključila, Očitno se ne znava pogovarjat. Je pa res, da me ni minilo čustvo do moža, nikakor ne sam prevzelo me je čustvo nekoga drugega. Drugačno, novo svobodno. Ne vem, prej, ko sem kdaj razmišljala o teh stvareh se mi to ni zdel možno, pa me zdej poglejte. Včasih se mi zdi, da nisem poštena do moža, ker tako zelo uživam,ko se pogovarjam z drugim, vendarle pa se mi zdi, da sem mogoče še boljše volje, kot sem bila prej in s hčerko se prav odlično razumeva. Sedaj najdem energijo tudi za stvari, ki jih prej nisem počela. Na primer skupaj s hčerko poslušava glasbo, ki ji je všeč, pa je tud meni všeč, včasih pleševa, se pogovarjava o modi…nekako sem spet v toku življenja…kot bi se zbudila od mrtvih.Skratka, naj končam nekaj, kar mi koristi?
Moj mož ni čustveno bitje, je realist, trdno na tleh, ne premakne ga nič. In ravno to je po moje srž najinih težav. Sama sem zelo čustvena, rada se pogovarjam o različnih stvareh, sanjarijah…in to mi daje nekdo drug.Nekdo, ki sem ga prevzela tako, kot nisem moža nikoli.
Otročje? Lahko da res.