… 6 dni je trajala moja sreča. 6 dni sem jo dojila,jo pestovala,božala … sanjarila o njenih prvih korakih, njenih prvih besedah, njenem vstopu v vrtec,šolo,…v življenje… potem pa je kruta usoda posegla med naju in naju za vedno ločila.Živi v mojem srcu in moji duši ampak bolečina…bolečina nikoli ne mine – le navadiš se nanjo in poskušaš živeti naprej… živim za trenutke,ko položim igračko na njen grob,ko v tišini najdem pot do nje, ko se veter poigrava z rožicami na njenem grobu…

Razumem vas,drage mamice,vem kaj preživljate in skupaj bomo močnejše.
Oglasite se.

Zelo mi je žal, kar moraš pretrpeti. To je pa lahko najhujše kar se ti lahko zgodi. Meni je v šestem mesecu umrl otrok, pa mi je zelo hudo, to je pa najhujše kar se ti lahko v življenju lahko zgodi. A te lahko vprašam, kaj pa je bilo narobe. Pri meni je bila pojsteljica kriva. Oglasi se kaj.
Lep pozdrav

Draga Sabina,

najprej ti izrekam iskrene sožalje ob tvoji oz. vaši izgubi.

Vedi, da te zelo razumem, čeprav je moja izkušnja malenkost drugačna.

Jaz svojega otroka sicer nisem pestovala pa vendar sem imela veliko sanj in želja zanj. Velikokrat sem se vprašala zakaj je življenje tako kruto, toda odgovora še nisem in ga tudi ne bom dobila.

Mogoče boš čez nekaj sprejela to kot del življenja. Vedi, da bo s tabo vedno, čeprav danes ni s tabo, jo ne držiš v rokah pa jo bo božalo tvoje srce.

Lahko me pokličeš na tel. 031 606631 ali pišeš na e-mail ali pa se še kaj oglasiš na forumu.

Lep pozdrav – skupaj bomo močnejše.

Draga Sabrina,

v mislih sem s teboj. Pojdi med ljudi in živi življenje. Pozabila ne boš nikoli, boš pa močnejša.
Mija2

Drage “prijateljice” !

Hvala vam za spodbudne besede, tolažbo in ponujeno pomoč.Res je – skupaj nam bo lažje.
Lažje zato,ker vemo kaj prestajamo ,kaj smo prestajale, kako nas sprejemajo okolica, prijatelji, sorodniki … Saj veste – prijatelji nam želijo pomagati in v dobri veri,ko nas želijo potolažiti odprejo še večjo rano in bolečino.

Kmalu po smrti moje deklice sem čisto slučajno v neki noči brez spanja netala po tuji spletni strani in prišla do podobnega foruma kot je tale.
Spoznala sem veliko prijateljic – večina so iz Amerike – ki imajo tudi podobne izkušnje.Postale smo prijateljice in odprle smo ” chat room ” v kateri se dobivamo ob večerih in si pomagamo z razumevanjem, toplo besedo …
Vesela sem,da smo se tudi tukaj našle in upam,da se bo naše poznanstvo razvilo v prijateljstvo.

V srcu čutim z vami , Sabrina !

Moja deklica je imela srčno napako, ki pa naj ne bi bila usodna ( po statistiki ; na leto opravijo 30 takšnih operacij in uspeh je 99% ). Pa vendar ostane še 1 % !!
Umrla je na operaciji.Operacija je tehnično uspela, vendar se ni prebudila. uro in pol so jo oživljali pa vse zaman.Sploh ti ne morem povedati kako dolge so bile minute, ure čakanja in ko sem opazovala kako so hiteli iz operacijeske in spet nazaj , pa skupina za oživljanje …tega ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.

Alenka, hvala za tvoje tople besede in pozornost.
Drži se in javi se še kaj. Sabrina

Beti,tudi tebi hvala za podporo.
Hotela sem ti pisati na e-mail pa ne gre.

Vem,da me razumeš pa čeprav je tvoja izkušnja malenkost drugačna .Vendar želje smo imele enake in kruta usoda nama je korenito spremenila pot življenja.

In ta pot je včasih strma, včasih ravna, včasih ovinkasta…vzpenjam se. Delam korak za korakom. Uspeva mi ;včasih bolj, včasih manj.Pot mi osvetljuje majhna zvezdica, ki mi daje moč in pogum, da lažje stopam po svoji poti življenja.

Beti, tudi sama sem pripravljena pomagati pri ustanavljanu skupine za samopomoč, če boš potrebovala.Imam nekaj izkušenj in pa seveda tudi željo.

V upanju na tvoj odgovor te lepo pozdravljam.
Lahko mi odpišeš tudi na e-mail.
Sabrina

Malo berem starejše poste… Alenka…napisala si, da je bila kriva posteljica. Kaj je bilo narobe? Meni se je tudi to zgodilo…dvakrat… Če si še na forumu, oglais se…

New Report

Close