Zdravo! Pišem, ker potrebujem mnenje osebe, ki na situacijo gleda z trezno glavo. Bom poskušala biti čim krajša.

Torej s fantom sva skupaj že 5 let. Začela sva hoditi, ko sva bila stara 18 let. In vrjetno vrjamete, da se človek v teh letih lahko zelo spreminja, izoblikuje. Zveza je bila vedno lepa in spoštljiva in vedno sva bila mnenja, da je to to in bova ostala skupaj za vedno. Kljub določenim razlikam in različnih pogledih na svet, ki se mi takrat niso zdele pomembne. Tudi živiva že skupaj (nekaj mesecev) in načrtujeva naprej skupno prihodnost. Zadnje čase pa se mi razlike med nama zdijo vse večje, tako čuden občutek je. Včasih pomislim, da če bi si pri teh letih ponovno izbirala fanta se zanj sigurno ne bi spet odločila. Preprosto mu manjka nekaj lastnosti, ki so mi skozi leta postale bolj pomembne.

Zelo ga imam rada, hkrati pa se sprašujem ali je to tista navezanost iz navade ali je to to in je on pravi zame- Kakšna je sploh razlika??Vem da ni nihče popoln in ima vsak kakšne minuse. Ampak zakaj si lahko predstavljam veliko lepše in izpolnujoče življenje z (neznanim) “primernejšim” partnerjem …

Ali je to po toliko letih morda ravno nekakšna prelomnica v vsaki zvezi? Ko si partnerja že preveč navajen?

Vaše mnenje mi ogromno pomeni, saj me tole vse bolj muči, prijateljicam pa se ne morem zaupati.

ne vem, katere lastnosti oz. manjko lastnosti pri partnerju te motijo oz. ti manjkajo. V glavnem pravijo, da je za skupno prihodnost bolj pomembno, da gledata v isto smer, kot to, da gledata drug drugega. Torej katere lastnosti so to?

Vidva sta v tem času iz najstništva prešla v odrasli osebi … v teh petih letih sta se (morda) spremenila bolj, kot se bosta od 25. do 50.

Ne gre toliko za to, kaj pri partnerju pogrešamo in kaj nas moti, temveč je pomembno, kaj vse pa nam kljub temu daje. Ne rabimo idealnega partnerja v življenju, rabimo dobrega in zvestega.

Kaj čutiš, ti pa težko drugi povemo. Imaš ga rada, kaj pa strast? Ga pogrešaš, ko ga ni, si vesela, da je prva oseba, ki jo vidiš, komaj čakaš, da se popoldne spet vidita? Ti še vedno diši?

Pa pozabi na obljube zvestobe in predstave, da bosta vedno skupaj. To počnejo otroci. Pomembno je, da sta skupaj danes, jutri, in da se imata skupaj lepo. Naj te ne obremenjuje, kar sta rekla in kaj si bodo mislili drugi. Razmišljaj, kot da so ti vse možnosti odprte – kaj boš storila?

(Malo me je zbodlo, da si predstavljaš, da bi se z drugim imela lepše – imaš že koga ogledanega? Skoraj malo preveč konkreten je bil ta stavek.)

Ena od meni pomembnih lastnosti je npr. potrpežljivost in pozitivnost. Sama sem po naravi zelo vedra oseba in me njegovo pogosto živčno pritoževanje velikokrat kar malo dotolče/ zamori. Pa čeprav je samo momentalno. Mislim da je to pomembna lastnost sploh recimo pri vzgoji otrok? Rada bi živela čim manj stresno življenje ob vedrem partnerju.

Hvala obema za komentarje in nasvet. Resnično sta mi dala misliti.

Herotica, da odgovorim še tebi. Imam ga rada, zelo. Strasti več ni. Bilo je obdobje, ko sem imela občutek, da so mu bolj pomembne druge stvari in da se moram konstantno boriti za njegovo pozornost in od takrat naprej me je strast minila.

Nevem več kaj točno čutim. Morda bi si vzela malo časa zase, da ugotovim.

Ko sem napisala, da bi se z nekom lahko imela lepše je bilo bolj mišljeno potencialno na koga, ki bi imel z mano več skupnih hobijev, bolj podoben pogled na svet. Nimam nikogar ogledanega.

Brez strasti? Niti pri 80 nočem biti brez tega. Pa ne mislim samo seksa. Stara sem pa toliko, da bi lahko bila tvoja mama.

Ne verjamem v ljubezen brez fizične ljubezni.

Pridejo napornejša obdobja ja, pridejo obdobja, ko eden mogoče v zvezo daje več kot drugi, to je normalno in zaradi tega ne bi smeli biti prizadeti. Ampak takšno stanje se potem ne sme nadaljevati v nedogled. Ko so bile fantu mogoče pomembnejše druge stvari, bi moral čez čas vseeno pokazati, da si zdaj pa spet ti na vrsti. Čeprav v idealnem primeru tudi težka obdobja par da skupaj skozi in iščeta podporo drug pri drugem. Telesni dotiki čisto biološko ‘zdravijo’ in to potem pomaga tudi na psihični ravni. To je itak dokazano – in če partner zanemarja to ‘zdravljenje’, je slabo za oba. Odrasli smo objemov in nežnosti tako ali tako deležni največ od partnerjev, druge priložnosti so redke.

Malo sem zabluzila, povedati hočem, da se morata partnerja čutiti na vseh ravneh, tudi če to ni vedno enako intenzivno. Vidva sta se na telesni že oddaljila in kot kaže, tudi na čustveni. Živeti pa imata še 60 let. Kaj boš storila?

Koleričnost je nekaj, kar se lahko nauči obvladati, če želi, medtem ko slabovoljnost … uh, to bi tudi jaz težko prenašala. Pa še čisto tako življenjsko – zelo malo možnosti je, da dejansko pri 18 spoznaš partnerja za vse življenje. Ne vem niti, če si je to za želet.

New Report

Close