4 rojstni dan
TJA DO NEBA, MOLITEV SRCE NAJ PONESE
NAJ TI POVE, DA V MENI JE ŠE UPANJE
PO USTNICAH ŠE TVOJE IME ME POLJUBLJA
NIHČE NE VE, KAKO MI JE!!!
VEŠ DA TUDI ANGELI SE JOČEJO
TUDI NJIM JE KDAJ HUDO,
VEŠ DA MI UBIJAŠ DUŠO IN TELO,
KO NE NAJDE TE OKO
OSTALA BOŠ ZA VEDNO LE GLOBOKO V SRCU
MOJ SKRITI PORAZ!!!
Moja draga Anemarie
Iskrene čestitke za tvoj 4 rojsrni dan, upam, da si ga lepo praznovala, kjer koli že si. Mi tukaj smo jokali, stali ob tovjem preranem grobku in si želeli, tako močno želeli tisto nemogoče….DA BI BILA Z NAMI, NE SAMO V SRCIH, AMPAK VSAK DAN TVOJEGA ŽIVLJENJA…
Radi te imamo in vedi, še vedno zelo boli, nikoli ne mine, samo naučili smo se živeti s to bolečino
Tvoja mami, ati in bratec Janže
Draga MojcaJ,
Zelo me je stisnilo pri srcu, ko sem prebrala tvoje stihe.
Kako si starši želimo, da bi stisnili svoje otroke-angelčke v naročje, jih pogladili po laseh,.. A naročje je prazno, srce ranjeno in duša kriči. Zakaj se morajo poti otrok in staršev včasih tako prezgodaj razdvojiti, zakaj že tako zgodaj vsak po svoji poti, eden tu, drugi tam? Velika bolečina ostaja na tem razpotju in ji ne vidiš konca. Tako kot materinski ljubezni.
In vendar … moraš pustiti otroku, da gre. Čeprav tako majhen in nebogljen mora iti po svoji poti, svoji usodi naproti. To je tako zelo težko sprejeti. Starši si tako želimo to spremeniti, pa ostajamo neboglejni vpričo dogodkov, živjenja in spoznavamo, da otroci niso naši, da nam niso dani v last. Ampak da jim pomagamo hoditi po njihovi poti, da jih spremljamo, čeprav le nekaj trenutkov, dni ali mesecev.
Jaz verjamem, da tvoja Anemarie, moj mali deček in drugi otročiči-angelčki niso sami, da jim je dobro. Starševska ljubezen jih spremlja na njihovi poti in to ni malo. Je veliko in neminljivo in nekoč nas bo združilo. Meni je to v veliko tolažbo.
Pošiljam vam tople objeme in pozdrave, mali Anemarie pa vse dobro.
Katja
Hvala obema!
Pa vendar mislim, da ji jaz še nisem pustila oditi, kar potrjujem tdi s tem, da sem stalno na grobku, da ne pride obdobje, da ne bi gorela svečka na njenem preranem grobku, nikakor si tega ne bi mogla oprostiti, nikakor….Mora vedeti, da mi je še vedno hudo, mora vedeti, kako zelo jo imam rada
lp
Draga mojcaJ!
To, da si vsak dan na grobu ne pomeni, da ji nisi pustila oditi. Tako vsaj čutim jaz. Grem tudi skoraj vsak dan na grob prižgat svečko. Jaz vem, da ji s tem samo potrdim to, da je ne bom nikoli pozabila. Skrbim, da ima vedno urejen grob, tako kot bi skrbela za njo, če bi bila živa.
Ne, ne rabi vedeti, da ti je hudo, verjetno bi te raje videla veselo.Pomisli, da majhni otroci ne vidijo radi žalostnih staršev, da takrat tudi sami začnejo jokati.To, da jo imaš rada pa ve. Ljubezen je odnesla s seboj. Verjemi da je tako.
LP
Silvya