Pozdravljeni!

Veliko berem forume o vzgoji in vaši odgovori so mi vedno nabolj blizu.
Vedno se trudim vaše nasvete prenesti v prakso, pa mi očitno ne gre. Nekaj delam narobe, ne vem, kaj naj naredim, popolnoma sem izgubljena.
Sin je star 2,5let. Od 16.meseca hodi v vrtec. Je izredno živahen otrok, vedno je v akciji. Izgleda, da tudi uživa v družbi drugih otrok, rad hodi na obiske k družinam z otroci, rad se igra z otroci. V vrtec hodi malo manj rad, ampak kakšnega velikega problema glede odhoda v vrtec ni. Velik problem, ki celo narašča, pa je, da tepe. Rad udari že zelo dolgo časa, najbrž nekje od osmega meseca dalje. V tistem obdobju sva s partnerjem najbrž zelo neprimerno reagirala – vedno ko je udaril sva naredila celo sceno iz tega. Ko je začel z vrtcem, je z udarjanjem nadaljeval tudi tam, vzgojiteljica mi je rekla, da tepe za zabavo, da se ob tem smeji in čaka na odziv. Potem smo doma poskušali s pauzo, ko udari, z ignoriranjem, s kaznijo, ampak nič ne zaleže. Zadnje čase težim k temu, da se pogovorim z njim; ko udari, vprašam, kaj je narobe. Postaja pa nevdržno. Vedno, ko pridem iz službe, me najprej udari ( po pogovoru z njim izvem, da me pogreša in da je zato udaril), za vsak NE tepe. Ko mu rečem, da tega ne delamo, da ne dovolim, me še bolj z veseljem tepe, pred kratkim je začel še lasati. Včasih mi ob tem prekipi, ker po prigovarjanju še raje tepe; naderem ga, parkrat sem ga po rokici ali riti, a imam občutek, da je po tem samo še slabše. Zadnji teden je iz dneva v dan hujši, že zjutraj, ko se zbudi, mene in očija brez razloga (vsaj meni očitnega) udari in tepe; ko se pogovarjamo, kaj je narobe, začne tepst… Jaz in mož poskušava ostati mirna, rečeva: Ne, tega ne delamo, ne dovolim; in se skušava pogovoriti z njim, ampak ima vse to obratni učinek od pričakovanega/želenega. Hkrati pa vsak večer, ko bereva zgodbice, želi slišati, da je priden; zelo ga zaskrbi, če rečem, da je bil poreden. In tudi potem, ko udari in se nato umiri, reče ves skesan: oprosti mami. Ne vem, kaj naj naredim, izgubljena sem, kot mama sem pogorela. Izgubila sem stik s svojim otrokom, strah me je, da vzgajam nasilneža, obenem pa ne vem, kje delam napako.
Ljudje okoli mene pravijo, da je razvajen, da rabi “eno čez rit”. Ali je res? Ali pa rabi še več pozornosti? Ali rabimo psihologa? Prosim za odgovor, sem povsem obupana in kot mama nesposobna.

Niste nesposobni. Ga ni starša, ki bi vedno vedel kaj narediti. Vsi se kdaj znajdemo z situaciji, ko smo že skoraj obupali.
Pri meni je ravno ena konkretna po riti naredila spremembo. Ko me je mahnil sem ga nazaj in povdarila, da mu bom vsakič vrnila. Da se lahko jezi, ampak tepel pa ne bo. Ampak je vsak otrok drugačen, pri moji sestri ni bilo učinka na ta način.
Vaš otrok je ugotovil, da s tem gotovo zbudi pozornost in to mu je všeč. Hkrati pa ve da se to ne sme in zato je verjetno zmeden ker z nekaj negativnega dobi nekaj pozitivnega. Zagotovo skuša s tem nekaj dokazati. Mislim pa da to ne kaže na nasilen karakter, ampak bolj klic po pozornosti. Glede na to da je še dokaj majhen verjrtno še ne more dojeti da lahko s tem povzroči komu bolečino ob udarcu ali ga celo poškoduje. Moja mama je vzgojiteljica in je imela otroka, ki je grizel. Nekega dne ko je začel “napadati” mu je v roke potisnila jabolko in rekla “tukj imaš. grize se jabolka ne pa otrok”. Jo je zmedeno gledal pa ga je z nasmeškom čisto mirno spodbudila “no, grizi.” Nekajkrat mu je tako postregla z jabolkom, pa je odnehal. Poskusite s kakšno podobno metodo. Ste vprašali vzgojiteljico kako v vrtcu to uredijo? Če ste res poskusili vse, bi mogoče le vprašali za nasvet kakega psihologa, saj to ni nič takega, Zato jih pa imamo, ne? Vzrokov za tako vedenje je namreč lahko ogromno in je težko posploševati. Vsak otrok je zgodba zase, zato bi mogoče bilo dobro obiskati strokovnjaka da se posveti samo vašemu.
Srečno.

Pozdravljeni!

….In v tem je težava: v vaših občutkih nemoči in nesposobnosti. Zato najprej začnite tukaj: niste nesposobni! Težave so del življenja in nikar ne pričakujte, da vam bo vedno jasno, kako in kaj. Meni ni, pa vem reč ali dve več o vzgoji kot vi, pa še vedno kdaj ne vem kaj se dogaja in zakaj … in JA, tudi moji otroci imajo take in drugačne težave. Tudi moj malček je kar resno grizel in ščipa še sedaj (star je toliko kot vaš). Pa nimam občutka, da sem nesposobna mama. Zame je to zgolj znak, da je otrok v stresu.

Včasih so vzroki lahko rešljivi, včasih pa tudi ne in takrat je potrebno, da jo odnesemo s čim manj posledicami. Kot na primer pri nas ko je najmlajši od treh 3 leta mlajši od najstarejšega. To je recept za težave in dejstvo, ki ga ne morem spremeniti, torej je moja naloga, da jo odnesemo vsi s čim manj posledicami.

Pri vas pa vam manjka samozavesti in odločnosti. Kot da čakate, da bo sinko dojel, da gristi pa res ni lepo. To je narobe svet, obrnjene vloge. Vi ste vodja in vi morate zagotoviti, da sin ne bo več grizel! To je vaša odgovornost, ne otrokova. Otrok je premajhen in to je zanj preveliko breme, zato pa je tako »divji«.

Ali gledate kdaj Discovery Channel? Tam je oddaja Dog Wisperer o možakarju, ki prevzgaja težavne pse. Fantastična oddaja, jaz uživam to gledati in mnogo njegovih naukov lahko prenesete v vzgojo otrok. Ta možakar v 15 minutah doseže, da so povsem podivjani psi povsem krotki in mirni.

Glejte zakaj vam to govorim. Ker je pri predšolskih otrocih stvar popolnoma ista. Ko vi nastopite odločno, mirno a samozavestno in ljubeče, se otroci spremenijo dobesedno čez noč.

Vaš otrok ne potrebuje pogovora! To je kot bi govorili špansko. Vaš otrok ne rabi NE, to ve. Vaš otrok rabi, da prevzamete odgovornost in ga ustavite in preprečite, da se to sploh zgodi. Npr.

Pridete domov in sin prileti proti vam, da bi vas udaril. Samo primite roko in preprečite udarec. Brez besed, mirno in odločno in potem ključno: Dajte boljšo alternativo!

To pa je druga stvar, ki vam manjka. Toliko govorite o tem kaj se ne sme, da otrok sliši le to: udari, cukaj tepi se … nima pa boljše alternative, kar je vaša pozornost samo na to, kar se ne sme.

Torej otrok prileti, da bo vas udaril. In vi samo ustavite roko in rečite: Pobožaj! Daj lupčka! In če boste pri tem mirni bo to res naredil. Vaš otrok je pravzaprav naučen, da vas tako pozdravi, da vas udari. Naučiti ga morate boljših alternativ, tako da ga začnete dobesedno učiti kaj naj naredi.

Zadajte si za cilj, da o udarcih sploh ne spregovorite več! In če vas vpraša, če je bil priden (joj, kako jaz ne maram te besede) vedno recite: Seveda si priden, otroci so vedno pridni … Če pa vas je tisti dan kaj udaril, pa »prevajajte«: A te skrbi, ker si bil jezen name? Ja jezen si bil name, ker xyz … In ok je, če si jezen, tut jaz sem kdaj jezna nate. Pika in to je to, brez da omenite udarce. O tem ste do sedaj govorili čisto preveč.

Poznate zakon privlačnosti: to o čemer govorite to se vam zgodi. Govorite torej o objemih, poljubih … Če že morate kaj otroku reči, potem mu povejte, kaj naj naredi in ne česa ne sme. Več o teh tehnikah govori super knjiga Sue Beever: Srečni otroci, srečni mi. Priporočam.

Alenka O.

Pozdravljeni!
Moram se vključiti v temo. Pri nas je problem, da nas pa 5 letnik tepe. Vsakič, ko mu kaj ne dovolimo, nas začne zmerjati (grda si, nesramna,…) in nato začne brcati, praskati, itd. Npr. prosi me, da bi igral igrice. Skupaj se dogovoriva za čas igranja (pokažem mu do kam mora priti velik kazalec na uri, ko bo moral nehati in mu povem koliko je to časa. Ok razumem, da nima še občutka za čas a vseeno dogovor je dogovor.), za točno določene igrice, primerne za njegovo starost, lepo reče, da bo ugasnil takoj, ko bo ura toliko, kot sva se dogovorila a potem iz tega ni nič. Najprej ga opozorim, nato prosi za še, lepo in mirno mu povem, da se je treba dogovora držat, da je ura že toliko in mu počasi ugasnem. Temu sledi dretje, zmerjanje, tepenje (npr. mene). Njegove udarce ustavljam tako, da mu primem nogo ali roko in takrat se mu pa še bolj “strga”. Ne vem, kaj delam narobe niti kako bi vso zadevo popravila. Poskušam biti čim bolj mirna, vendar ko se njegova agresija stopnjuje sem tudi jaz že znervirana in na koncu že tudi sama bolj glasno in jezno govorim. Opažam, da je tudi pri igri z otroki agresiven. Lahko ga en fantek samo malo heca pa mu takoj vrne z udarcem. Sem kar zaskrbljena.
Naša malčica je pa tudi začela z “izbruhi”, če kaj ne doseže, kar bi rada. Recimo rada bi, da bi ji dala nož v roko (ker sem ravno kuhala in je vidla nož v moji roki) in ji povem, da je to zelo ostro in se lahko poreže in potem boli in se takoj vrže na tla in v jok (brez solz). Dostikrat se pa to zgodi, ko se zbudi iz popoldnevnega spanca. Kar naekrat začne jokat in se metati po tleh in to lahko traja tudi 40 minut. Če jo vzamem v naročje se otepa in praska in govori DOL DOL, če jo pa spustim, se pa tako dobesedno meče po tleh.

Spoštovani!

Najprej : hvala! Neverjetno, kako lahko iz kratkega opisa na forumu razberete, kaj delamo narobe. S pomočjo vaših nasvetov smo kot družina spet zaživeli.
Začeli smo se vesti, kot ste svetovali, in sprememba se je zgodila skoraj čez noč! Sicer naš nadebudnež še tu pa tam kdaj zamahne, če je res slabe volje, vendar je pa na to skoraj povsem pozabil. Tudi v vrtcu tega ne dela več. Se mi pa zdi, da je še vedno zbegan; npr. ko koga vidi, da udari, pride potem do mene in veselo reče: Mami, tepejo se! Kaj bi mu bilo takrat najboljše odgovoriti?
Hvala še enkrat!

Odgovor Yayi:

Glejte to kar opisujete vi, je avtoritarna vzgoja in otroci (ker imajo kljub vsemu dovolj dobrega odnosa z vami) vam to vračajo.

Kaj lahko naredite: Nehajte ukazovati in odrejati in začnite se pogajati in dogovarjati. Definicija dogovora je: Ko obe strani rečeta ja.

Pri našem 5 letniku gre to nekako takole:

Mišek, zdaj bo pa dost računalnika.
OOO, ne, še mal.
Glej eno uro si že za računalnikom, dost bo.
Sam še tole pogledam.
Ok, še tole do konca, potem pa ugasni.
(in običajno sam ugasni računalnik).

To je pogajanje. Če pa mu vi odredite koliko, pa je odrejanje. In če potem še na silo uveljavite svojo voljo, potem ste pač avtoritarni. Ste brali moj članek o vrstah vzgoje? Ob avtoritarnih starševskih prijemih so otroci jezni, znervirani in postanejo agresivni.

Kar pa se malčice tiče, pa si zapomnite zlato pravilo vzgoje: Vsakič ko hočete reči NE, rečite namesti tega raje kaj pa JA. Npr.:

Slabše: Ne tega noža ne smeš.
Bolje: Lej Tinka, tale nož je zate. (In ji daste zanjo primeren otroški nož.)

Alenka O.

Pozdrabljeni,

Lepo prosim za pomoc.

Pisem ker sem ze cisto obupana in nevem kaj naj storim. Moja dobri 2 leti stara hci se v druzbi zelo grdo obnasa. Drugace je zelo pametna, vse ve, veliko govori, rada bere pravljice, se igra.. vse ok. Imamo tudi par mesecev starega dojencka in z njim je zelo prijazna, ga boza, cuva, pomaga mi prinesti vodo ko ga previjam, odnesti plenicko itd. Vendar ko pa smo v druzbi in ko so drugi otrocki pa jih kar odriva, udari.. nevem vec kako naj postopam in kaj naj naredim.

Ce kaj ni po njeno in ji kaj ne pase takoj odrine, udari.. nevem vec kako postopati da to neha poceti. Vedno ji govorim da ne tepemo, da bozamo. Nevem vec kako postopati in kako ji dopovedati da to ne pocnemo. Vedno ji recem da ce je jezna ali zalostna, da pride k meni, da jo objamem, da bova skupaj resili.. poskusila sem jo tudi okregati, pa ni nic pomagalo.

Nevem a je to samo faza? Jo bo scasoma minilo in se bo zacela lepse obnasati? Vse skupaj z njenim obnasanjem je prislo ze tako dalec da se enostavno izogibam in sem v krcu pred kaksnim druzenjem, kajti moj otrok vedno tepe drugega otroka, vedno je ona tista ki nagaja, tepe, odriva in jo moramo kregati.. enostavno nevem vec kako postopati.

V vrtcu pravijo da je super in ok, edino vcasih koga brez razloga odrine.

Sem cisto obupana?

Lepo prosim za kakrsen koli nasvet ali spodbudno besedo.

Se opravicujem za zelo dolg post.

Hvala vam ze vnaprej❤️

ŽIVIJO jaz pa imam problem ker mene skoz mami tepe.