Tretji del: Doživljati svoj čas – v zdravju 4

Uredništvo, 16. januar 2012.

Menopavza

Menopavza je čas od zadnje menstrualne krvavitve in je posledica dokončnega prenehanja delovanja jajčnikov. Po menopavzi ženska preide iz rodnega v nérodno obdobje. Prenehanje delovanja jajčnikov ni trenuten proces, pač pa gre za počasno usihanje, ki se začne že več let pred menopavzo. Obdobje okrog menopavze, pred njo in po njej označujemo kot klimakterij in traja nekaj let.

Menopavza je pomemben mejnik v življenju ženske, kajti v tem obdobju potekajo v njenem telesu številne spremembe. Večina žensk ima v tem času vsaj občasne težave, pri 15 do 20% žensk pa so težave tako hude, da je potrebna pomoč. K sreči imamo danes na voljo številne načine, da lahko izboljšamo življenje v tem obdobju.

V zahodnih razvitih deželah se pojavi menopavza okrog 50. leta, pri nas okrog 47. leta. Ker se je življenjska doba žensk v zadnjih 40 let podaljšala skoraj za 7 let in živijo v razvitih deželah prek 80 let, povprečna ženska preživi skoraj tretjino svojega življenja v obdobju po menopavzi. Prav zato je pomembno, da se ženska seznani s spremembami, ki spremljajo to obdobje, ter možnostmi, kako olajšati težave, povezane s tem obdobjem.

Hormonske spremembe po menopavzi

    Jajčniki so žleza z notranjim izločanjem, kjer nastajajo ženski hormoni, estrogeni in progesteron. Estrogeni ali “ženski hormoni” so tisti, ki imajo najpomembnejšo vlogo pri oblikovanju ženskega telesa in pri razvijanju posebnih ženskih funkcij, ki omogočajo zanositev. Skupaj s progesteronom uravnavajo spremembe, ki vsak mesec nastajajo v maternici in jo pripravijo na nosečnost. Razen tega estrogeni vplivajo tudi na druge organe in druge telesne funkcije.

    Pomanjkanje estrogenov je ključni dogodek, ki povzroči spremembe, značilne za pomenopavzno obdobje. Pred menopavzo nastajajo estrogeni predvsem v jajčnikih, po menopavzi, ko se raven estrogenov v telesu zmanjša na približno 10% tiste pred menopavzo, pa se tvorijo v maščevju. ženske z večjo količino maščevja imajo zato po menopavzi večjo raven estrogena v krvi kot tiste, ki so zelo suhe.

    Pomembno je, na kakšen način prenehajo delovati jajčniki. Postopno ugašanje omogoča prilagajanje celotnega organizma na nove pogoje notranjega okolja. Nenadno prenehanje, ki se zgodi pri operativni odstranitvi jajčnikov, pa je zelo grob proces, ki nenadoma spremeni notranje hormonsko ravnovesje in telesu ne daje časa za počasno prilagoditev na nove pogoje. Zato so tudi simptomi pri ženskah s kirurško menopavzo siloviti in se kažejo s širokim razponom telesnih in duševnih sprememb.

Biološke in psihološke posledice menopavze

    Spremembe različnih organov in telesnih funkcij, značilne za klimakterij in pomenopavzalno obdobje, se pojavljajo v različnih obdobjih (slika 3). Najprej se pojavljajo motnje menstruacijskega cikla, nato vročinski valovi in druge motnje delovanja ožilja, sledijo spremembe nožnice in spodnjih sečil, kasneje se lahko pojavijo bolezni srca in še kasneje zlomi kosti zaradi osteoporoze. ženska zato v tem obdobju potrebuje posebno skrb in zdravstveno oskrbo. Tako preprečimo nekatere bolezni in izboljšamo kakovost življenja.

Motnje menstruacijskega ciklusa

    V klimakteriju so pogoste spremembe v menstruacijskem ciklu: krvavitve so lahko daljše, močnejše, prepogoste, pojavljajo se vmesne krvavitve, menstruacijski krči, krvavitve po spolnem odnosu. Pri teh spremembah je potreben pregled pri ginekologu, ki ugotovi, ali so spremembe menstruacijskega cikla posledica hormonskih sprememb (upadanja ravni progestagena) ali pa posledica bolezenskih procesov v maternici.

Vročinski valovi

    Vročinski valovi so najbolj značilna težava v menopavzi, zaradi njih ženske tudi največkrat iščejo pomoč. Doživljajo jih kot obdobja nenadnega zardevanja, znojenja, navalov vročine v različnih delih telesa, zlasti obraza, glave in prsnega koša. Spremljajo jih lahko občutki razbijanja srca v prsih, tesnobe in mrazenja. Trajajo nekaj sekund do več minut. Te težave ima več kot polovica žensk, pri večini v nekaj letih izzvenijo, pri redkih se pojavljajo 10, 20, ali celo več let po menopavzi. Vročinski valovi lahko zelo ovirajo žensko pri delu in pri socialnih stikih, ponoči pa povzročajo nespečnost. Vročinske valove poslabšajo vroče in vlažne klimatske razmere, alkohol, kofein in začinjena živila.

Psihične spremembe

    Po menopavzi so pogoste psihične motnje in se kažejo v večji razdražljivosti, napadalnosti, depresivnosti, manjši zmožnosti koncentracije, pozabljivosti, spremenljivem razpoloženju, napetosti in zapiranju vase. Danes vemo, da ima estrogen pomembno vlogo pri normalnem delovanju celic v možganih. Vprašljivo pa je, ali so vse težave, zlasti depresivnost, povezane s pomanjkanjem estrogena. Psihične težave so pogoste zlasti tedaj, kadar so prisotni še dodatni neugodni dejavniki, kot so slabo socialnoekonomsko stanje, pomanjkanje podpore in razumevanje v družini in službi ter psihične motnje že prej. Zanimanje za spolnost se zmanjša. Verjetno so pri tem pomembnejši osebnosti dejavniki, zdravje in kakovost zakonskih odnosov kot pa hormonski vplivi.

Urogenitalni sindrom

    Estrogen ima ključno vlogo pri vzdrževanju normalne strukture nožnice, maternice, sečnega mehurja in sečnice. Po menopavzi se ti organi zmanjšajo in postanejo šibkejši. Spremembe v mehurju in sečnici povzročajo težave z uriniranjem (pogosto uriniranje, nočno uriniranje, bolečine pri uriniranju, ponavljajoča se vnetja spodnjih sečil). Pogosta je urinska inkontinenca (motnja v zadrževanju urina), predvsem stresna, ki se pojavi ob zvečanem tlaku v trebuhu (npr,. pri kašljanju, poskakovanju, napenjanju). Na rodilih se težave kažejo kot suha nožnica, srbenje zunanjega spolovila, bolečine pri spolnih odnosih in atrofija nožnične sluznice. Te motnje se v polno razviti sliki pojavijo šele okrog 60. leta starosti, v povprečju 10 let po zadnji menstruaciji.

Koronarna bolezen in druge posledice ateroskleroze

    Po menopavzi se tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja, ki jih povzroča ateroskleroza, pomembno poveča. Med njimi je najpomembnejša koronarna bolezen srca, ki je posledica ateroskleroze koronarnih arterij in je glavni vzrok smrti pri ženskah. Približno tretjina žensk umre zaradi koronarne bolezni. ženske zbolevajo za koronarno boleznijo v povprečju 10 let kasneje kot moški. Pri moških se bolezen pojavi že v srednjih letih, pri ženskah pa večinoma šele po 55. letu starosti in se pri 70. letih starosti približa obolevnosti moških.

    Dejavniki tveganja za koronarno bolezen so pri ženskah isti kot pri moških, se pa po pomembnosti razlikujejo. Kajenje sodi med najpomembnejše odstranljive dejavnike tveganja. Po prenehanju kajenja se ogroženost v nekaj mesecih zmanjša in se izenači z ogroženostjo nekadilcev v treh do petih letih po opustitvi kajenja ne glede na količino pokajenih cigaret, trajanje te razvade in starost ob prenehanju kajenja. Pri nastanku koronarne bolezni pri obeh spolih je zelo pomembna arterijska hipertenzija, tako sistolična kot diastolična. Za preprečevanje hipertenzije je zelo pomembno vzdrževanje normalne telesne teže in pravilna prehrana, če pa se je hipertenzija razvila, je treba z zdravili doseči normalen krvni tlak.

    Motnje v presnovi krvnih lipidov (dislipidemije), ki se kažejo s povečano ravnijo holesterola ali trigliceridov v krvi ali z znižano ravnijo holesterola HDL, so tudi pri ženskah pomemben dejavnik tveganja. Bolj kot zvečan celotni holesterol in holesterol LDL so pomembnejši zmanjšan holesterol HDL in zvečani trigliceridi. Zvečanega holesterola LDL pri ženskah največkrat do menopavze ni potrebno zmanjševati z zdravili, temveč zadošča zdrav slog življenja: to je prehrana, ki vsebuje malo živalskih maščob in holesterola, vzdrževanje normalne telesne teže, redna telesna dejavnost in nekadilstvo. Šele po menopavzi posegamo pri izrazitem zvečanju holesterola LDL po zdravilih. Zmanjšano raven holesterola HDL zdravimo tako, da vzdržujemo normalno telesno težo, da ne kadimo in da smo redno telesno dejavni.

    Za ženske je zelo nevarna sladkorna bolezen, zlasti za ženske, ki imajo še druge dejavnike tveganja, pri njih je umrljivost zaradi srčnega infarkta do sedemkrat večja kot pri ženskah brez sladkorne bolezni. Ker samo zdravljenje sladkorne bolezni verjetno ne vpliva na koronarno bolezen, skušamo preprečevati koronarno bolezen pri teh bolnicah tako, da odstranimo vse druge dejavnike tveganja. ženske s sladkorno boleznijo naj ne kadijo, vzdržujejo naj normalno telesno težo, svetujemo jim redno telesno dejavnost, imeti morajo normalen krvni tlak in normalne maščobe v krvi.

    Ženske s čezmerno telesno težo so bolj ogrožene kot ženske z idealno telesno težo. Ogroženost se povečuje, čim bolj telesna teža presega idealno in je pri telesni teži, večji kot 30% nad idealno težo, sedemkrat večja. Nevarna je zlasti debelost moškega tipa z nabiranjem maščevja v trebuhu. Ta vrsta debelosti je značilna za ženske po menopavzi, ženske s sladkorno boleznijo in kadilke. Kazalec zvečane ogroženosti zaradi take oblike debelosti je pri ženskah razmerje med obsegom pasu in bokov, ki presega vrednost 0,8. Nastanek te vrste debelosti preprečuje redna telesna dejavnost in nadomestno hormonsko zdravljenje z estrogeni.

    Te dejavnike tveganja bi morali odstranjevati že pred menopavzo, po nastopu menopavze, ko je ženska še bolj ogrožena, pa je zadnji čas, da poleg ginekoloških pregledov splošni zdravnik, kardiolog ali ginekolog opravi osnovne preiskave in ugotovi, kako ogrožena je posamezna ženska zaradi koronarne bolezni. Pri preprečevanju koronarne bolezni je pomembno, da vplivamo na vse omenjene dejavnike tveganja, pri čemer je na prvem mestu zdrav življenjski slog. Omenili smo že, kako pomembno je nekadilstvo. Za koronarno boleznijo pa veliko manj obolevajo tudi ženske, ki jim uspe vzdrževati normalno telesno težo tudi v kasnejši življenjski dobi. Zelo pomembno zaščitno vlogo ima prehrana. Zdrava prehrana, ki vsebuje malo nasičenih živalskih in mlečnih maščob, hidriranih transmaščobnih kislin, ki so v margarini, ter holesterola pa veliko sestavljenih ogljikovih hidratov, vlaknin in beljakovin rastlinskega izvora, namesto nasičenih pa rastlinske in ribje nenasičene maščobe.

    Velik zaščitni vpliv, zlasti v obdobju okrog menopavze in po njej, ima redna telesna dejavnost, saj so telesno dejavne ženske za 70% manj ogrožene kot nedejavne ženske. Redna telesna dejavnost v veliki meri upočasni telesne spremembe, ki so značilne za obdobje po menopavzi in so povezane z večjo koronarno obolevnostjo: preprečuje zvečanje telesne teže, zvečuje zaščitni holesterol HDL in preprečuje nastanek sladkorne bolezni pri ženskah, ki so nagnjene k njej. Zaščita je odvisna od jakosti telesne vadbe, vendar pa se ugodni učinki pokažejo že, če vsak dan hodimo vsaj 30 minut oziroma če na račun telesne dejavnosti dodatno porabimo 300 kalorij tedensko.

    Vsi dejavniki tveganja imajo pomembno vlogo tudi v obdobju, ko se je bolezen že pojavila, zato jih moramo tudi tedaj odstranjevati. Govorimo o sekundarni preventivi koronarne bolezni, ki je pomembna, saj z njo lahko zmanjšamo pogostost akutnih koronarnih zapletov. V tem obdobju je še zlasti pomembna, saj z njo lahko zmanjšamo pogostost akutnih koronarnih zapletov. Stremimo k normalni ravni krvnega holesterola, zaradi česar moramo pogosto poseči po lipolitičnih zdravilih. V sekundarni preventivi so se izkazale tudi naslednje skupine zdravil: aspirin, beta-andrenergični blokatorji in pri bolnicah po srčnem infarktu z oslabljenim črpalnim delovanjem srca tudi zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE-inhibitorji).

Pomenopavzna osteoporoza

    Osteoporozo celovito obravnava posebno poglavje, tu navajamo le nekaj podatkov. Je bolezen kosti, za katero je značilno zmanjšanje kostne mase in spremenjena notranja struktura kosti. Kosti postanejo manj trdne in bolj nagnjene k zlomom. Kost se zlomi že ob majhnih obremenitvah ali padcih. Kadar najdemo osteoporozo nekaj let po menopavzi, jo označimo kot pomenopavzno za razliko od starostne, ki jo ugotovimo šele v starosti. Za pomenopavzno osteoporozo so značilni predvsem zlomi zapestja in vretenc, za senilno osteoporozo pa zlomi kolka. Pogostost zlomov zaradi osteoporoze je visoka in je pri 70-letni ženski kar 50%, kar je dvakrat pogosteje kot pri moških iste starosti. Bolezen povzroča veliko obolevnost starejše populacije. Glavni povod za pomenopavzno osteoporozo je pomanjkanje estrogenov, ki pomembno vplivajo na nastajanje in razgrajanje kostne mase, ki poteka vse življenje. Med dejavnike tveganja, ki poleg pomanjkanja estrogenov določajo, kako hitro se bo razvila osteoporoza, pa sodijo drobna konstitucija, sedeči način življenja, kajenje, nezadostno pridobljena kostna masa v obdobju adolescence in mlade odrasle dobe, zgodnja menopavza, povzročajo pa jo tudi nekatera zdravila in bolezni. Za preprečevanje osteoporoze mora ženska zaužiti dovolj kalcija vsak dan. ženska po menopavzi, ki ne dobiva estrogenov, 1500 mg dnevno, ženska, ki jemlje estrogene, pa 1200 do 1300 mg, ženska pred menopavzo pa 1000 mg dnevno. Kalcija je največ v mleku in mlečnih izdelkih, lahko pa ga tudi nadomeščamo v obliki tablet. Osteoporozo preprečuje tudi redna telesna dejavnost take oblike, pri katerih so kosti obremenjene z določeno težo. Ne koristi plavanje, koristi pa hoja.

Hormonsko nadomestno zdravljenje (HNZ) po menopavzi

    Temelj HNZ je dodajanje estrogenov. Ker so estrogeni pri ženskah, ki imajo maternico, povezani z znatno večjo možnostjo nastanka raka maternice, jih nikoli ne dajemo same, pač pa vedno s progestageni. Pri ženskah, ki imajo odstranjeno maternico, pa jih dajemo same. Estrogene dajemo lahko v obliki tablet skozi usta, v obliki obližev skozi kožo ali v obliki injekcij v mišico. Možna je tudi lokalna uporaba majhnih odmerkov estrogena v nožnico, ki bistveno ne poveča ravni estrogena v krvi, pač pa preprečuje atrofične spremembe v nožnici.

    Pri kombiniranem zdravljenju z estrogeni in progestageni posnemamo bodisi naravni hormonski ciklus in ženska dobiva ves čas ciklusa estrogen, 10 dni v obdobju ciklusa pa tudi progestagen. Pri tej obliki nadomeščanja bo ženska imela ponovno menstrualne krvavitve, zanositi pa več ne bo mogla. Lahko pa dajemo oba hormona stalno; v tem primeru krvavitev ni ali pa so blage. Zato tak način nadomeščanja svetujemo ženskam, pri katerih se odločamo za uvedbo HNZ več let po menopavzi. Pogledi na HNZ so se v zadnjih letih zelo spremenili. Vedno več je zagovornikov. Prinaša namreč številne koristi, seveda pa je povezana tudi z nekaterimi tveganji. Odnos žensk do HNZ je zelo različen, večinoma so ji naklonjene bolj izobražene ženske. Odvisno je tudi od okolja, v katerem živijo.

Koristi HNZ

    HNZ v veliki meri odstranjuje klimakterične vazomotorne in psihične motnje. Tu je učinek nedvomen. V te namene običajno zadošča nekajletno zdravljenje. HNZ preprečuje tudi spremembe v rodilih in sečilih, v te namene lahko pri ženskah, ki ne želijo jemati sistemske HNZ, predpišemo vaginalne tablete ali vložke, ki vsebujejo zelo majhne količine estrogenov in nimajo sistemskih učinkov. HNZ lahko predpišemo tudi za preprečevanje osteoporoze in koronarne bolezni. V ta namen je potrebno dolgoletno zdravljenje z njimi. Za osteoporozo velja, da je HNZ najučinkovitejši preventivni ukrep, začeti pa moramo z njo takoj po menopavzi, ker je izgubljanje kostne mase že takoj po nastopu menopavze zelo veliko. HNZ pa je tudi najučinkovitejše zdravilo za zdravljenje že razvite osteoporoze.

    Manj jasna pa so stališča do HNZ pri preprečevanju koronarne bolezni. Čeprav dokončnih nedvomnih odgovorov o njeni koristnosti še ni, pa se strokovnjaki vse bolj opredeljujejo zanjo. Zlasti jo priporočajo tistim ženskam, ki so zelo ogrožene, da zbolijo za koronarno boleznijo, in ženskam, ki že imajo koronarno bolezen: bodisi angino pektoris ali pa so prebolele srčni infarkt ali bile operirane na srčnem ožilju. Domnevajo, da zmanjšajo ogroženost koronarne bolezni za 30 do 50% v primarni preventivi in za 70 do 85% v sekundarni preventivi. Nekateri menijo že danes, da je to najpomembnejši preventivni ukrep v boju proti koronarni bolezni pri ženskah, drugi pa so bolj zadržani in menijo, da so potrebni čvrstejši dokazi o njeni učinkovitosti po eni in varnosti po drugi strani. Sedaj poteka po svetu več velikih raziskav, s katerimi bodo skušali dokončno opredeliti mesto te oblike zdravljenja pri koronarni bolezni.

    Vse več je podatkov, da HNZ ščiti pred Alzheimerjevo boleznijo, ki je najpomembnejši vzrok demence v starosti. HNZ vpliva na več načinov na možgane, spodbuja rast nekaterih živčnih celic, ki sicer propadajo pri Alzheimerjevi bolezni, ščiti živčne celice pred različnimi okvarami in povečuje krvni pretok skozi možgane. Pri ženskah, ki jemljejo HNZ, se za 30% zmanjša verjetnost nastanka Alzheimerjeve bolezni kot pri ženskah brez HNZ. Raziskave tudi kažejo, da estrogeni zmanjšujejo nevarnost raka na debelem črevesju.

Nevarnosti HNZ

    Rak endometrija
    Pri ženskah z maternico nadomeščanje estrogenov brez progestagena zelo poveča tveganje za nastanek raka endometrija notranje plasti maternice, zato morajo dobivati kombinirano nadomestno zdravljenje z estrogeni in progestageni. Če ženska progestagena ne prenaša, lahko dobiva samo estrogen, vendar pa so takrat potrebne kontrole pri ginekologu z endometrijsko biopsijo enkrat letno ali pri vsaki krvavitvi iz rodil. Pred uvedbo HNZ pa je pri vsaki ženski, ki ima še maternico, potreben ginekološki pregled, da se izključi prisotnost morebitnega raka endometrija.

    Rak dojke
    Dolgoletna HNZ verjetno nekoliko poveča ogroženost pred nastankom raka na dojki, če traja nadomeščanje več kot 10 let in pri starejših od 60 let. Nekajletno dajanje HNZ za odstranjevanje klimakteričnih težav ni nevarno. Pri odločanju glede dolgotrajne HNZ je treba vedno pretehtati, kakšni so ostali dejavniki za pojav raka na dojki, zlasti je pomemben podatek o bolezni pri materi oziroma pri ženskih sorodnicah po materini strani ter podatek o kasnem rojevanju. Če dejavnikov tveganja za nastanek raka ni, potem je treba opraviti klinični pregled dojk in rentgensko slikanje (mamografija) pred uvedbo HNZ ter klinične preglede opravljati vsako leto, mamografijo pa vsaj na dve leti, če je ženska na trajni HNZ.

    Druge možne nevarnosti. HNZ nekoliko poveča nagnjenost k venskim trombozam in pljučni emboliji. Nevarnost je zelo majhna, vendar pa se za HNZ ne odločamo pri ženskah, ki so že prebolele vensko trombozo in pri ženskah, ki imajo v družini podatek o pojavljanju venske tromboze ter seveda ne med prebolevanjem akutne venske trombembolične bolezni. HNZ ne smemo predpisati med akutnimi jetrnimi boleznimi in pri hudi kronični jetrni okvari.

Kako svetovati ženski po menopavzi

    Glede HNZ za preprečevanje izrazitih klimakteričnih težav, ki je v bistvu le kratkotrajno in traja največ nekaj let, večinoma ni zadržkov. Ne dajemo ga bolnicam z akutno tromboembolično boleznijo, bolnicam z visokim krvnim tlakom, dokler ga ustrezno ne zmanjšamo z zdravili, in pri aktivni jetrni bolezni. Pri odločanju o dolgotrajnem preventivnem zdravljenju za preprečevanje osteoporoze in koronarne bolezni pa moramo pretehtati vse dejavnike, ki žensko po eni strani ogrožajo pred osteoporozo in koronarno boleznijo in po drugi strani dejavnike, ki jo ogrožajo pred rakom dojke in tromboemboličnimi boleznimi. Po današnjem mnenju velja, da koristni učinki HNZ vendarle pretehtajo morebitne nevarnosti pri večini žensk, zato jo načelno vse pogosteje priporočamo, če le ni kontraindikacij zanjo.

Nehormonsko zdravljenje menopavznih težav

    Pri ženskah, ki imajo zadržke za HNZ, so na voljo nekateri drugi ukrepi za odpravljanje pomenopavznih težav. Govorimo o alternativnem nehormonskem odpravljanju posledic menopavze. K tem oblikam sodijo nekatera zdravila, ki delujejo na centralno živčevje, kot je zdravilo klonidin, ki ga sicer uporabljajo za znižanje visokega krvnega tlaka razna pomirjevala, ki pa imajo tudi stranske učinke, in različni vitamini, zlasti vitamin E. Med živili je zelo popularna soja, ki vsebuje rastlinske estrogene in zmanjšuje klimakterične težave, ščitila pa naj bi tudi pred koronarno boleznijo, rakom dojke in rakom debelega črevesja. Pri odpravljanju posledic menopavze sta izrednega pomena prehrana in redna telesna dejavnost, pa tudi ustrezna psihična pripravljenost in sprejemanje sprememb, ki so v življenju neizbežne. Omenili smo že pomen prehrane pri sprožanju vročinskih valov, še posebno je pomembna za preprečevanje koronarne bolezni in osteoporoze. Nič manj pomembna od prehrane pa je še telesna dejavnost, ki prav tako odpravlja mnoge tegobe, povezane z menopavzo.

    Naj prispevek o menopavzi sklenemo z optimistično ugotovitvijo, da menopavza ni mejnik, ki napoveduje samo še pot navzdol. Predvsem pa danes medicina in sprijaznjenost žensk, da se je to življenjsko obdobje začelo, omogočata v veliki meri odstraniti marsikatero tegobo. Zato večina žensk lahko menopavzo preživi kakovostno.
Irena Keber

 

Pogostejše ginekološke težave žensk v poznejših letih

Nosečnica lahko sama v veliki meri poskrbi, da bo njen otrok zdrav. To seveda ne velja le za obdobje takoj po rojstvu ali pa v zgodnjem otroštvu, temveč tudi za zdravje njenega otroka, ko bo ta že v zrelih letih. Najbolj pogoste težave, ki vplivajo na zdravje našega otroka, so povezane s prezgodnjim porodom ali pa porodom, kjer se rodi otrok z nizko porodno težo.

Danes je že dokazano, da obstaja večja možnost za razvoj ateroskleroze, če ste se prezgodaj rodili. Pogosta pa so obolenja, povezana s prezgodnjim porodom, ki povzroče motnje v delovanju celih organskih sistemov (npr. dihal) ali čutil (npr. vid). Te motnje lahko ugotovimo že kmalu po rojstvu otroka, vendar pa mu v mladosti ne povzročajo večjih težav. Zobe nam pokažejo po štiridesetem letu starosti, ko zahtevajo resno zdravljenje. Takšne težave lahko v zrelih letih samo zazdravimo, ne moremo jih pa pozdraviti. Kaj naj stori nosečnica, da se izogne prezgodnjemu porodu? Za začetek se naj odpove škodljivim razvadam. Raziskave kažejo na povezavo med kajenjem in nizko porodno težo otroka. Priporočamo, da se kajenju med nosečnostjo povsem odpoveste. Enako priporočamo glede uživanja alkohola, ker škoduje plodu. In če se ne morete odpovedati nekaj skodelicam kave dnevno, se zamislite nad podatkom, da je večja možnost prezgodnjega poroda, če popijete več kot štiri skodelice kave dnevno. Če imate kakšno kronično bolezen (sladkorna, astma …), se o poteku nosečnosti posvetujte s svojim ginekologom in se držite njegovih priporočil. Med nosečnostjo se je potrebno določenih zdravil izogibati, določena pa koristijo vam in plodu. V Sloveniji danes predpisujemo nosečnicam tablete železa in natrijev fluorid. Slednji poskrbi za zdrav razvoj otrokovih zob in prihrani ali pa vsaj olajša težave z zobmi v zrelih letih. Med dejavniki tveganja za prezgodnji porod je potrebno navesti še splav. Danes je dostopnost sredstev za preprečevanje nezaželene nosečnosti takšna, da je umetna prekinitev nosečnosti le izhod v sili. Da bi nosečnost potekala varno, je priporočljivo redno obiskovati specialistično ginekološko ambulanto. Usposobljen zdravnik bo presodil, koliko obiskov je potrebnih.

Ena najpogostejših težav žena poznejših let je uhajanje vode. Ker obstaja več vrst nehotnega uhajanja vode (urinske inkontinence), ni ene same metode, ki bi to preprečila. Dejavniki, na katere pa lahko vplivamo, so povezani z zdrsom (ponižanjem) maternice in mehurja. Ponižanje teh organov je pogosto posledica nepravilno potekajočega poroda, velikega števila porodov in dolgoletnega težkega dela. Ponižanje rodil lahko delno preprečijo vaje za krepitev mišic medeničnega dna, s katerimi lahko začnemo takoj po porodu in jih opravljamo več let ali desetletij. Skrivnost uspeha je v tem, da vaje delamo redno, vsak dan nekajkrat. Najbolj osnovna vaja za krepitev medeničnega dna je tista, pri kateri napravimo z medeničnimi mišicami gib, kot da bi hoteli prekiniti uriniranje – prekiniti curek urina. Vaje delamo “na suho,” ne med uriniranjem! Zaradi njihove enostavnosti jih lahko izvajamo kjer koli in kadar koli. Sprva se je morda težko privaditi nanje, kasneje pa postanejo del vašega vsakdana.

Pogosta težava na začetku menopavze (obdobja, ki ga zaznamuje prenehanje rednih menstruacij) so krvavitve iz maternice. Praviloma ne predstavljajo resnih težav, vendar naj kljub temu ginekolog ugotovi natančen vzrok. V letih, ki sledijo nezdravljeni krvavitvi, se v telesu maternice lahko razvijejo nepravilnosti, ki lahko vodijo v razvoj rakastega obolenja ali pa v ponovne krvavitve. Težave in strah vam bo odpravil ginekolog z enostavnim posegom – čiščenjem maternične votline. Poleg raka na telesu maternice pa se v tem obdobju življenja pogosteje pojavlja še ena vrsta rakastega obolenja – rak materničnega vratu. Bolezen je zelo nevarna, vendar pa obstaja način, kako jo prepoznati, ko šele nastaja in jo je moč popolnoma ozdraviti. Enkrat letno je potrebno obiskati ginekologa, ki vam bo na neboleč način, kar v ambulanti, vzel vzorec celic iz vratu maternice in ga poslal na mikroskopski pregled. Le tako imamo možnost prepoznati rakasto obolenje, še preden se je razvilo. Prav bi bilo, da bi pri letnem pregledu ginekolog kontroliral tudi dojke.
Franc Krištofeljc

 

Odpornost starostnika in nalezljive bolezni

Človek živi v okolju, ki ga naseljujejo tudi številni mikrobi (bakterije, glive, virusi, paraziti). Velika večina mikrobnih vrst ni prilagojena za življenje v človeku in z njimi nimamo neposrednega življenjskega odnosa; posredno pa nam celo koristijo, ker nam predelujejo hrano (npr. sir, jogurt, vino, pivo), izdelujejo zdravila (npr. antibiotiki, hormoni, cepiva), razgrajujejo odpadke (gnilobne bakterje), tvorijo rodovitno prst in tudi večino kisika, ki ga dihamo (cianobakterije v morju). Nekateri mikrobi pa naseljujejo našo kožo in sluznice (npr. prebavila, zgornja dihala, sluznice spolovil, sečnice) in nam s tem koristijo – v črevesju nam izdelujejo določene vitamine, s svojo naselitvijo tudi odvzemajo življenjski prostor bolezenskim mikrobom. Bolezenskih mikrobov je razmeroma malo vrst, značilno zanje pa je, da so se zmožni naseliti v človeku, agresivno vdirati v njegovo notranjost in s tem povzročati bolezni – okužbe (infekcije). Večina bolezenskih mikrobov je tako zelo prilagojena na človeka, da ne morejo dalj časa preživeti zunaj njega – niti v prostem okolju niti na živalih. Zato se bolezenske okužbe največkrat prenašajo od enega (okuženega) človeka na drugega.

Človek se izogiba okužbam na različne načine. Po eni strani skušamo z ustreznim obnašanjem zmanjšati izpostavljenost bolezenskim mikrobom (kulturni običaji v zvezi s prehranjevanjem, čistočo, bolniki, umrlimi; sodobni, racionalno utemeljeni higienski ukrepi), po drugi strani obstajajo v telesu številni fiziološki mehanizmi, ki čistijo mikrobe s telesnih površin (s kože in sluznic), po tretji strani pa mikrobe, ki uspejo vdreti v našo notranjost, uničujejo obrambne (imunske) celice našega telesa.

Splošni vzroki povečanega obolevanja za okužbami

    Obstajajo skupine ljudi, ki v večji meri zbolevajo za nekaterimi nalezljivimi boleznimi. Tovrstna statistična ocena ogroženosti ima lahko zelo različne vzroke. Lahko gre za večjo izpostavljenost bolezenskim mikrobom, npr. z življenjem v okolju, kjer je zaradi gostote ljudi več bolezenskih mikrobov (bolnišnice, domovi za ostarele, vrtci); tudi določeni poklici (medicinsko osebje, delavci na farmah, v klavnicah) in življenjski slogi (narkomanija, homoseksualnost, promiskuitetnost) povzročajo večjo izpostavljenost določenim bolezenskim mikrobom. Agresivni medicinski postopki omogočajo učinkovito zdravljenje, po drugi strani pa bolnika marsikdaj še dodatno izpostavijo bolezenskim mikrobom – intravenski katetri se lahko okužijo z bakterijami in povzročajo razsoj bakterij v kri, ki tudi pri povsem zdravem človeku ne bi minil brez posledic. Podobno je z mnogimi drugimi medicinskimi postopki (punkcije, kateterizacije, intubacije, arterio-venski šanti).

    Tudi fiziološki mehanizmi, ki čistijo mikrobe s telesnih površin, so lahko okvarjeni do te mere, da že normalna izpostavljenost mikrobom povzroči bolezen. Obsežna okvara kože in sluznic (rane, opekline, poškodbe, tumorji) lahko povzroči tako velik vdor mikrobov v telo, da ga imunski mehanizmi ne zmorejo nevtralizirati. Tudi okvara mehanizmov, ki vzdržujejo enosmeren pretok urina skozi sečne poti (nedejavne zaklopke v mehurju, zapore urinskih poti), omogoči širjenje bakterij po sečilih, ki ga imunski mehanizmi me zmorejo omejiti. Okvarjena črevesna peristaltika, okvarjena čistilna (mukociliarna) funkcija dihal, okvarjeno čiščenje obnosnih votlin ali srednjega ušesa so primeri, ko imunski mehanizmi ne morejo nadomestiti pomanjkljivega fiziološkega odstranjevanja mikrobov. Tudi posamezne bolezni (cistična fibroza, sladkorna bolezen) ustvarijo pogoje za pretiran razrast določenih bolezenskih mikrobov.

    Okvarjeni pa so lahko tudi imunski mehanizmi, ki normalno uničujejo tiste mikrobe, ki uspejo vdreti skozi kožo ali sluznice v notranjost telesa. Imunski sistem je že “normalno” manj dejaven pri dojenčkih in pri starih ljudeh. Nekateri ljudje imajo prirojene okvare posameznih imunskih mehanizmov, še več tovrstnih okvar pa je posledica določenih bolezni (aids in nekatere druge okužbe; limfomi, levkemije in ostala rakasta obolenja). Imunski sistem lahko okvari tudi agresivno medicinsko zdravljenje (citostatiki, kortikosteroidi, obsevanja). Odpornost proti okužbam (imunost) pa je prizadeta tudi zaradi škodljivih vplivov, ki jim je človek lahko vsak dan izpostavljen (stres, pomanjkljiva ali enostranska prehrana, prikrito “stradanje” zaradi prebavnih ali presnovnih motenj, ekološke škodljivosti, preutrujenost, alkoholizem, kajenje).

Tveganja za okužbe v starejšem življenjskem obdobju

    Zanemarjanje življenjskih običajev zlasti v zvezi s prehrano, oblačenjem, stanovanjskimi razmerami in čistočo pomeni tveganje, da človek zanemari tudi mnoge higienske ukrepe proti okužbam, ki jih v normalni življenjski praksi sicer nezavedno izvajamo. Kljub upadanju moči naj star človek ne bi izrazito popuščal pri svojih osnovnih življenjskih potrebah in navadah, pač pa le poiskal ustreznejši način za njihovo zadovoljevanje. Vsakodnevnega kakovostno pripravljenega kosila ne more nadomestiti hladna malica, ampak le obrok, ki ga kakovostno pripravi in dostavi nekdo drug (npr. kuhinja bližnjega doma za ostarele). Podobno je z oblačenjem, čistočo, urejanjem in ogrevanjem stanovanja. Povečano tveganje za okužbe, ki ga prinaša bivanje v domovih za ostarele ali v bolnišnicah, je nenehna skrb izšolanih strokovnjakov, ki v takih okoljih preprečujejo epidemično razširjanje bolezni. Ker s starostjo narašča pogostnost in teža bolezni, je za njihovo zdravljenje potrebno vedno več agresivnih medicinskih postopkov (kateterizacij, punkcij, intubacij, želodčnih sond, protetičnih vstavkov…). Kljub koristim je stranski učinek zdravljenja pogosto tudi povečana izpostavljenost organizma bolezenskim mikrobom in povečano tveganje za okužbe.

    S starostjo slabijo tudi fiziološki mehanizmi, ki čistijo bakterije s kože in sluznic. Za starostnike je posebej pomembna okvara čistilnih mehanizmov dihalne sluznice, ki lahko povzroči nastanek hude pljučnice. Starostniki imajo pogoste okužbe sečil. ženske zaradi oslabljenih medeničnih mišic in spremenjene sluznice sečil, moški zaradi povečane prostate, ki povzroča zastoj urina. Urinski katetri so dodatno tveganje za okužbo sečil. Okužba sečil pogosto povzroča razsoj bakterij prek krvi v oddaljene organe (srce, pljuča, sklepe, možganske ovojnice).

    Imunski sistem v starosti brez dvoma deluje slabše; to je verjetno “načrtovano” v našem genetskem programu in nekatere znanstvene teorije celo umeščajo upad imunskih funkcij v samo srž procesa, ki ga imenujemo staranje. Obrambne celice se počasneje in manj silovito odzivajo na vdor mikrobov v telo, zlasti pa je prizadeta njihova natančnost pri razlikovanju med tujki (mikrobi) lastnimi telesnimi celicami. Zmanjšana natančnost imunskih celic je verjetno povezana tudi s slabšo zmožnostjo prepoznavanja in kontrole rakastih celic. Dodatno okvarjajo imunost tudi bolezni, ki prizadevajo starostnike, zlasti nekatere oblike krvnega raka, v manjši meri tudi ostale oblike raka. Ob tem se imunska prizadetost lahko še posebej stopnjuje zaradi agresivnega zdravljenja (kemoterapija, obsevanje), ki neposredno okvarja tudi imunske celice.

Vsakdanji vplivi na odpornost proti nalezljivim boleznim

    Ko govorimo o odpornosti, pomislimo najprej na naše imunske celice, protitelesa, splošni ljudski odpor, kondicijo, vojaško pripravljenost, skratka tisto, kar je običajno v pristojnosti obrambnega ministrstva. Pa pri odpornosti v resnici ne gre zgolj zato, kako se znamo spopadati, ampak še bolj zato, kako se znamo izogniti spopadom. Obrambni minister zelo slabo nadomešča zunanjega ministra in tudi naši biološki odnosi z mikrobi so pogosto bolj odvisni od našega preventivnega obnašanja, diplomatskega umivanja ali telovadnih strategij kot pa od streliva, ki ga premorejo naše imunske celice.

    Narkomani npr. s svojimi iglami pogosto vnašajo bolezenske mikrobe neposredno v kri in tega nikakršna imunost ne more v celoti popraviti. Narkomanske igle zanesejo bakterije s površine kože globlje v tkiva in v kri, zato pride do vnetij kože, podkožja, ven, mišic, pa tudi smrtno nevarne okužbe srca niso redke. Če narkoman še izmenjuje igle s kolegi, mu taka kolegialnost lahko prinese še hepatitis ali aids. Razen tega med narkomansko nirvano odpove refleksno čiščenje dihal, zato bakterije iz ust s slino zatekajo v pljuča, posledica pa so zelo hude pljučnice. Zaradi vsega naštetega je narkomanija prav gotovo skrajno nevarno izpostavljanje mikrobom, zanašanje na imunski sistem je ob tem povsem nesmiselno.

    Tudi nekatere spolne prakse so z mikrobiološkega stališča nekoliko nediplomatske. Številni spolni partnerji brez kondoma po načelu verjetnosti prinesejo kakšno presenečenje v obliki spolne bolezni od gonoreje do herpetičnih, parazitskih in klamidijskih okužb. Po drugi strani živahno kombiniranje analno-genitalnih, oralno-analnih in oralno-genitalnih spolnih praks povzroči zanimiva mešanja mikrobnih populacij v ustih, v črevesju in na spolovilih. Zato lahko doživi mikrobiolog lepo presenečenje, ko npr. v ustih najde povzročitelje sifilisa ali gonoreje, pa črevesne parazite v vagini ali herpetične razjede v debelem črevesu. Pogosta posledica analnih spolnih praks je tudi črevesno vnetje z drisko in krvavitvami, ki ga v ZDA imenujejo “gejevsko črevesno vnetje”, ker so tovrstne spolne prakse pač nekoliko bolj priljubljene pri homoseksualnih moških.

    Izjemno in splošno pomembna pa je preventivna diplomacija v zvezi z bakterijami, ki jih imamo v ustih. Mikrobiološko so usta prav grozljivo izpostavljena. Po eni strani v usta s hrano, pijačo in zrakom prihajajo številni novi mikrobi, številni mikrobi tudi stalno naseljujejo ustno sluznico; po drugi strani pa se v ustih dogaja zelo grobo mehansko drobljenje hrane, ki lahko poškoduje sluznico in potiska bakterije globlje v tkivo. Zato je za odpornost izjemno pomembno, da našo ustno sluznico ne naseljuje bakterijska bomba v obliki številnih bolezensko razraslih bakterij. Taka bakterijska bomba deluje neposredno predvsem na dva načina. Pri okvarah refleksnega čiščenja dihal zatekajo velike količine ustnih bakterij v pljuča in povzročajo smrtno nevarne pljučnice. Okvarjeno čiščenje dihal imajo narkomani, alkoholiki, epileptiki, bolniki po možganski kapi, nezavestni bolniki in starostniki. Poleg tega imajo stari ljudje pogosto še oslabljen refleks kašlja in oslabljen nadzor nad dihanjem – zato slina z bakterijami zateka v pljuča in povzroči hudo pljučnico. Pljučnica je med poglavitnimi vzroki smrti pri starejših od 75 let. V nasprotju z mlajšo populacijo pljučnice v starosti pogosto povzročajo bakterije, ki so zlasti v okolju bolnišnic ali domov za ostarele odporne na številne antibiotike. Posebej nevarne so bakterijske pljučnice, ki se nacepijo na virusne okužbe dihal. V takih primerih lahko bakterijska bomba v ustih močno skrajša življenje. Po drugi strani se ustne bakterije lahko sprostijo v kri in se naselijo predvsem na okvarjenih, sklerotičnih ali umetnih srčnih zaklopkah, ki v starosti niso redke. Tovrstna življenjsko nevarna okužba zato posebej ogroža ljudi, ki imajo kombinacijo srčne okvare in bakterijsko bombo v svojih ustih.

    Kdaj imamo v ustih bakterijsko bombo? Predvsem takrat, ko si bakterije v ustih izborijo gnezdišča, iz katerih jih čistilno delovanje ustne sline ne more več izbezati. Najhujša bakterijska gnezda nastanejo v zakotjih med zobmi in dlesnijo. Čeprav nas navadno v ustih predvsem moti zobna gniloba, njene estetske in funkcionalne posledice na zobovju, pa je s stališča odpornosti in zdravja izjemno alarmantno predvsem kronično vnetje in propadanje dlesni. Bakterijska bomba v oboleli dlesni je nenehno okužena rana, iz katere lahko v obdobju slabše telesne odpornosti nevarne bakterije prodrejo zlasti v pljuča, v kri in prek nje v obolelo srce. Ker so okvare srca in čistilne funkcije dihal zlasti značilne za starostnike, je bakterijska bomba v ustih dejavnik, ki pomembno krajša njihovo dolžino življenja. Zato bo velika skrb za dlesni v prihodnosti verjetno eden od pomembnih ukrepov, ki bodo pričakovano življenjsko dobo lahko pomaknili še navzgor.

Šport in imunski sistem

    Šport je resna stvar zlasti danes, ko se vsi po vrsti premalo gibljemo in nas potem v naslonjačih pred televizorjem neprestano kuha slaba vest, ker ne tekamo prek Golovca ali se potimo na sobnem kolesu. Ker je šport dober za vse v zvezi z zdravjem, je skoraj nujno, da je dober tudi za imunski sistem in za našo odpornost proti nalezljivim boleznim. Je res?
    Hm, to mi bo pa hudo zapisati! Če se držim objavljenih dejstev, ni mogoče preprosto pritrditi, da šport zgolj dobro vpliva na odpornost. Naprezanje in treniranje do mišične bolečine zanesljivo slabi imunski sistem. To se najbolje kaže, če opazujemo, kako ljudje (ali laboratorijske živali) zbolevajo za prehladnimi obolenji. Povzročitelji teh obolenj so namreč povsod, zato je zbolevanje močno odvisno od odpornosti posameznika. In kaj kažejo študije?

    Vrhunski športniki so brez dvoma bolj občutljivi za okužbe kot ljudje, ki ne trenirajo. Jasno je tudi, da treniranje medtem, ko je človek že okužen, znatno poslabša potek bolezni. Znano je poročilo o izbruhu poliomielitisa na zahodu ZDA l. 1973. Na šoli, kjer sicer nihče ni bil ustrezno cepljen, je resno zbolelo le devet fantov, vseh devet se je intenzivno ukvarjalo s športom. L. 1972 je v nekem ameriškem univerzitetnem kampusu izbruhnila epidemija hepatitisa. Med resno obolelimi so bili v glavnem pripadniki njihove nogometne ekipe. L. 1982 je bila objavljena študija, ki je ugotovila, da so člani ameriških študentskih nogometnih ekip dvakrat bolj ogroženi zaradi meningitisa, kot je povprečni študent. L. 1982 so pri 150 maratoncih preučevali, kako pogosto zbolevajo za prehladnimi obolenji. Bolj so zbolevali tisti z več treninga in boljšimi rezultati. Odpornost se opazno poslabša že po posameznem intenzivnem treningu. Še bolj pa po nekajmesečni sezoni napornih treningov in tekmovanj. Na koncu sezone smučarjem na primer kar za 70% upade tvorba protiteles A, ki ščitijo sluznice pred okužbami, zlasti prehladnimi. Znan je tudi primer legendarnega atleta Sebastiana Coea in njegove atletske kolegice Diane Edwards – oba sta zbolela za toksoplazmozo, za katero sicer zbolevajo samo imunsko zelo oslabljeni ljudje, npr. bolniki z aidsom. Poskusi na živalih kažejo podobno. Intenzivno trenirane poskusne opice zbolijo za hujšo obliko poliomielitisa s paralizo v primerjavi z netreniranimi kontrolnimi opicami. Poskusne miši, ki morajo nekaj ur dnevno plavati, ob okužbi z virusom Coxsackie B poginejo v 50%, kontrolne miši, ki jim ni treba plavati, pa le v 5% primerih.

    Vse našteto pravzaprav potrjuje pravilo, da je imunski sistem najbolj prilagojen na normalno stanje organizma in v tem okviru tudi najbolj učinkovito deluje. Izjemni, dolgotrajni napori, ki jih spremlja še tekmovalni stres, pač niso normalne razmere, v okviru katerih bi bila naša odpornost optimalna. Kaj pa je normalen telesni napor? Kot kaže, naš imunski sistem ne deluje optimalno tudi v primeru, da se nič ne gibljemo, ampak neprestano sedimo v avtomobilu, v naslanjaču ali poležavamo na kavču pred televizorjem. Normalno je v tem smislu bržkone živel pra-človek, ki je plezal za pra-češnjami in pra-bananami, lovil pra-miši, pra-podgane in obnemogle pra-zajce, bežal pred pra-medvedi in zalezoval pra-ženske, ki jih je hotel čimveč privleči k svoji pra-votlini, da bi mu obdelovale pra-njive in ga rešile napornega tekanja za hrano. V teh razmerah se je dokončno izoblikoval njegov imunski sistem in danes študije kažejo, da tudi lenarjenje slabša odpornost proti nalezljivim boleznim. Za odpornost je optimalna redna, vendar ne pretirana telesna dejavnost. Torej brez izčrpujočih treningov do roba mišične zmogljivosti in vzdržljivosti. Kaj pa vrhunski športniki? Oni imajo svoje motive, vrhunski šport pač ni razgibavanje zaradi boljšega zdravja. S stališča odpornosti so vrhunski športniki izrazito rizična populacija, ki potrebuje stalno zdravniško skrb in pomoč. Sicer pa v smučarski deželi vsi že dolgo vemo, da je vrhunski šport eden od najbolj zdravju nevarnih poklicev.

Stresssssss….

    Stres je za telo nekaj podobnega, kot je uvedba izrednih razmer in vojaške mobilizacije v državi. Gre za stereotipen, vnaprej pripravljen protokol ukrepov, ki jih je potrebno sprožiti v primeru kakršnekoli ogrožujoče nevarnosti, pa naj gre za potres, vdor tuje armade, invazijo marsovcev ali kontrarevolucijo. Razumljivo je, da take vrste stereotipni protokol ni vedno in v celoti smiseln, včasih je glede na konkretno nevarnost celo izrazito neumen in škodljiv. Vendar je evolucija pokazala, da v izrednih razmerah bolje odnesejo tisti, ki so pripravljeni naglo, čeprav ne posebej pametno ukrepati. Mnogo slabše pa se godi drugim, ki se jim zdi najprej nujno o vsem razmisliti, kontemplirati, filozofirati, projicirati – njihovi zaključki so sicer teoretsko boljši, kljub temu pa tovrstni ljudje v povprečju prej ostanejo brez glave od tistih, ki se brezglavo in ne povsem utemeljeno razbežijo že ob prvem medvedovem renčanju.

    Stres je za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izredenega stanja, ki jo sproži ogrožajoča poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost, vključno z renčanjem divjega medveda. Gre torej za koristno reakcijo, ki pomaga preživeti. Stres predvsem zavre mnoge normalne dejavnosti organizma (npr. prebavljanje hrane, seksualne reakcije, socialno občutljivost) z namenom, da bi vso razpoložljivo energijo usmerili v nekaj osnovnih preživetvenih mehanizmov – bojevanje, bežanje, celjenje obsežnih ran in poškodb. Zato delovanje organizma v stresu ni optimalno, ampak izrazito enostransko, podobno kot ni optimalno delovanje države v razmerah vojne ekonomije – ta vodi v predvidljiv izpad delavcev, učiteljev, obrtnikov, proizvodnje, zdravstvenih storitev, kulturnih dobrin in vsega, kar ni namenjeno povečevanju vojaške moči.

    Stres je torej koristna reakcija, za katero pa organizem plača določeno ceno v obliki enostranske, neoptimalne presnove. Zdrav organizem ima toliko rezerve, da si lahko občasno privošči kakšen stres brez dolgoročnih posledic. Podobno kot si družba brez posebne škode lahko privošči kakšen dan vojaške mobilizacije ali manevrov. Če pa se vojaške mobilizacija vleče tedne, mesece, leta, pa postane družbena cena takega stanja neznosna.

    Podobna logika velja za stres in naše telo. Če v gozdu zagledamo jeznega medveda, je povsem smiselno vključiti največjo stopnjo alarma, dvigniti krvni tlak do skrajnosti, usmeriti vso razpoložljivo kri v mišice in se ne ozirati, ali bo ostalo dovolj energije za prebavo, ljubezen ali prijazno čustvovanje. Za primer medveda v gozdu je torej stres povsem v redu, huje pa je, če vsako jutro v svojem šefu zagledamo preoblečenega divjaškega medveda. Ali ga že na poti v službo vidimo v vsakem avtomobilistu, ki nas skuša prehiteti. En medved na mesec je povsem v redu, trideset medvedov dnevno pa je odločno preveč. Pri toliko medvedih sploh ni mogoče več govoriti o normalni telesni presnovi, prebavi, čustvovanju, seksu, socialni občutljivosti. Človek se nahaja v neprestanem vojnem stanju, presnova je skrčena v okvirih vojne ekonomije, in tudi razmišljanje ne more biti zelo daleč od tega.

    Ne bom razpredal o tem, kako zmanjšati število medvedov v svojem življenju, celo ustrezni strokovnjaki ne morejo kar na splošno reči, če se je medvedom bolje preventivno izogibati, ali jih preventivno streljati, ali pa samega sebe prepričati, da sploh ne gre za prave medvede, ampak zgolj za norčave pustne šeme v kožuhih in krempljih. To z medvedi mora razrešiti vsak človek za sebe. Ali pa mu tudi ni treba – v moderni, kompetitivni družbeni stvarnosti so navsezadnje menda uspešnejši tisti, ki gledajo življenje skozi stresna, vojaška očala in ne razsipajo energije za čustvovanja, socialno občutljivost, ljubezen in podobne solzavosti. Vsak ima pravico postati James Bond, če hoče. Vsak ima demokratično pravico, da za svoj socialni uspeh žrtvuje svoje telesno in duševno zdravje, če se mu to zdi vredno in potrebno.

    Zanimivo je, da imunski sistem pri stresu ne plačuje zgolj splošnega davka zaradi vojnega stanja v telesu in z njim povezane neracionalne presnove. Ena od osnovnih reakcij pri stresu je tudi hormonska blokada imunskega sistema. To je na prvi pogled presenetljivo, pričakovali bi, da mora organizem v nevarnosti celo okrepiti svoj imunski sistem. Zakaj je ravno obratno? Verjetno zato, ker je bila tipična stresna prilika v davni človekovi preteklosti povezana z velikimi poškodbami, ranitvami in obsežnimi okužbami telesnih tkiv. “Normalen” imunski odziv na tovrstne okužbe bi bil tako silovit, da bi imunske reakcije že same po sebi pokončale organizem. Obsežno vnetje, ki ga sprožijo imunske celice, namreč hitro povzroči splošno otekanje telesa, krvavitve, pomanjkanje krvi, šokovno stanje in smrt. Zato se je v evoluciji izkazalo, da je v stresni protokol smiselno vključiti tudi zaviranje imunskega sistema. Ob vsakem medvedu, ki ga srečamo, hormoni v našem telesu začasno zaustavijo imunski sistem. Zato stres začasno zmanjša našo odpornost proti nalezljivim boleznim.

    To ni nič usodnega, če gre za enega medveda na mesec. Če gre za trideset medvedov dnevno, pa začasna zavrtost imunskega sistema postane vsakdanja rutina. Človek, ki je stalno v stresu, postane neodporen za nalezljive bolezni, obenem pa bolezni pri njem potekajo v težji obliki. Leta 1993 so Avstralci poročali o svoji antarktični odpravi. Po devetih mesecih nedvomno stresnega bivanja (napor, mraz, osamitev) so člani ekspedicije imeli več kot na polovico zmanjšane imunske funkcije, ustrezno temu so nadpovprečno obolevali za virusnimi okužbami, zlasti s prehladnimi virusi in s herpesno skupino virusov. Podobno je lanskoletna študija vojakov ZN na Haitiju ugotovila izjemen porast nalezljivih obolenj, protistresno zdravljenje je obolevnost znatno zmanjšalo. Stres med drugim zelo okvari črevesno sluznico, zato črevesne bakterije lažje prehajajo v kri in povzročajo hude, življenjsko nevarne okužbe, zlasti pri dojenčkih, starostnikih in kroničnih bolnikih. Posebej neugodna pa je hkratna kombinacija različnih stresov. Naprimer kombinacija stradanja in telesnih naporov ali bolezni in pomanjkljive prehrane. Zato je pomembno, da človeku v izrazitem stresu skušamo odstraniti vse ostale, čeprav navidez manj pomembne strese. Nedavna obsežna študija ameriških kirurgov je pokazala, da lahko strokovno izbrana in pripravljena prehrana zelo zmanjša pogostnost okužb po velikih operacijah. Človek v stresu namreč slabo prebavlja in presnavlja hrano, zato lahko kljub zadostnih obrokih normalne hrane njegovo telo strada.

Pojedine

    Danes že vsak prisega, da takšna ali drugačna prehrana vpliva na odpornost proti boleznim. Tudi če bi znanstveniki trdili, da to ni res, jim tega nihče ne bi verjel. Zato znanstveniki previdno molčijo in dopuščajo možnost, da kakšna hrana vseeno zelo ugodno vpliva na odpornost, le da zadeva še ni prav raziskana in dokazana. Sicer pa v zvezi s hrano verjamemo še vse kaj drugega. že stoletja je npr. znano, da šampanjec, pa kaviar, pa meso rakov zvišujejo potenco in spolno slo. Je znanost že kaj od tega dokazala? Kje pa! In zakaj imajo znanstveniki težave celo s tako pomembnimi prehranjevalskimi dejstvi? Zato, ker je hrana v analitičnem, znanstvenem smislu nekaj drugega kot v kulinaričnem. Za znanstvenika je hrana mešanica proteinov, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov in mineralov. Znanstveno bi težko našli odločilno razliko med šampanjcem in cvičkom, pa med mesom rakov in piščancev. Kulinarično so razlike očitne. Peljati izbranko na večerjo z raki in šampanjcem je nedvomno nekaj čisto drugega, kot ji v kolodvorskem kiosku kupiti pohano bedro in dva deci cvička. Ampak razliko, ki bi jo vsaka ženska miže opazila, bi bilo neverjetno zapleteno poiskati na znanstven način z analizo proteinov, maščob, vitaminov, mineralov… Če torej znanstvenik ne more dokazati signifikantne razlike med kolodvorskim cvičkom in šampanjcem, bo še toliko težje dokazoval vpliv šampanjca na spolno slo. Da o cvičku ne govorim.

    Z drugimi besedami: človeška hrana je tako raznolika, kombinirana, mešana, njena priprava in pomen se razlikuje od kulture od kulture, od ene kuhinje do druge, da je po pravilih znanosti mogoče objektivno analizirati zgolj količino pojedenih kalorij, pa količino proteinov, maščob, vitaminov… Vsega drugega, kar je pri hrani morda prav tako ali še bolj pomembno, pa ni mogoče objektivno študirati. Kdo bi npr. upal raziskovati, kako vpliva kranjska klobasa na odpornost ljudi? Kako prepričati tisoč ljudi, da bodo vsak dan jedli kranjske klobase. In drugih tisoč ljudi, da jih nikoli ne bodo jedli? In kako vedeti, kakšen vpliv na odpornost imajo druge jedi, ki jih bodo ljudje jedli poleg kranjskih klobas, od gorčice in goveje juhe do turške kave po kosilu?

    Zato znanstveno skoraj nič ne vemo o vplivu hrane na odpornost, če razumemo hrano v kulinaričnem smislu, se pravi kot rabarbaro, krompir, ovčetino, špagete, juhice in čaje. Tega pač ni mogoče študirati. Po drugi strani je jasno, da pomanjkanje nekaterih osnovnih sestavin hrane (vitaminov, aminokislin) okvarja imunost, ker brez njih imunske celice ne morejo živeti in delovati. Ampak podobno velja za ostale celice in tkiva v telesu. Stradanje zato med drugim okvarja tudi odpornost. Zato tudi skoraj vsaka vrsta hrane izboljša odpornost, če to preizkušamo na sestradanih afriških otrocih – se oproščam za cinizem, ki ga stavek vsebuje! Avstralska študija iz l. 1993 je npr. pokazala, da dodatek vitamina A zmanjša smrtnost otrok v nerazvitem svetu kar za 30%. Otroci zlasti manj umirajo za driskami in pljučnicami. Pri nas vitamin A seveda zanesljivo ne bi imel tako dramatičnih pozitivnih učinkov, ker ga otroci v prehrani dobijo povsem dovolj.

    Okvara imunosti se stopnjuje, če se stradanju pridruži še znaten telesni napor. Lansko leto so ameriški vojaški zdravniki objavili študijo, da je pri njihovih vojakih kombinacija napornega treninga in istočasnega hujšanja (za 15-20% telesne teže) znatno oslabila normalne imunske parametre in močno povečala dovzetnost posameznika za virusne okužbe. Čeprav pri nas ne prihaja do tako kričečih podhranjenosti kot v Afriki, pa je imunski sistem lahko okvarjen zaradi skrite podhranjenosti. Stari ljudje npr. slabše prebavljajo in presnavljajo hrano, zato včasih kljub na videz primerni prehrani stradajo, njihova prebavila hrano slabo izkoriščajo. V tem primeru je potrebno bodisi z zdravili izboljšati človekovo prebavo bodisi sestaviti tako pripravljeno hrano, da jo bo človek lahko v resnici izkoristil. Podobno velja za bolnike z aidsom, hudimi okužbami, poškodbami, rakavimi boleznimi. Včasih je delovanje prebavil tako okvarjeno, da mora bolnik nekatere osnovne sestavine hrane (aminokisline, vitamine) dobivati naravnost v kri, sicer se njegovemu stradanju ni mogoče izogniti.

    Za normalno odpornost se mora človek torej dovolj raznoliko hraniti in biti sposoben hrano tudi prebaviti in izkoristiti. Če ne, v posameznih primerih morda zadoščajo nekateri prehranski dodatki (npr. vitamini), bolj zanesljivo pa pomaga usmerjeno medicinsko-dietetično zdravljenje.

    Kaj pa posamezne vrste prehrane? Kot rečeno, vpliva posameznih jedi na odpornost ni mogoče zelo prepričljivo raziskovati, vse tovrstne reklame o dviganju odpornosti so čista fantazija. Brokoli bi npr. nedvomno izboljšal odpornost sestradanih afriških otrok, pri svojih otrocih pa posebnega čudeža ne pričakujte! Nekoliko bolj utemeljene so raziskave, ki želijo poiskati take prehranjevalne navade, ki slabijo odpornost. Glede debelosti se vrsta evropskih in ameriških raziskav strinja, da so zelo debeli ljudje nadpovprečno občutljivi za nalezljive bolezni. Vsaj deloma tudi zaradi okvarjene imunosti, vzroki za to pa niso jasni. Tudi intenzivno hujšanje (npr. 15 ali 20% telesne teže) slabi odpornost, zlasti nevarna je kombinacija hujšanja in stresa (telesnih naporov, mraza, ogroženosti, okužbe, poškodbe). V zvezi s škodljivimi prehranjevalnimi navadami je zanimiva poljska študija iz l. 1993, ki je ugotovila, da so bolniki z levkemijo v preteklosti nadpovprečno pili mleko, jedli perutnino, jemali tablete proti bolečinam in obolevali za virusnimi okužbami, podpovprečno pa jedli surovo zelenjavo. Ker je študija zajela zgolj 200 ljudi, rezultatov ni mogoče jemati pretirano resno. Vendar je zanimiva povezava med pretežno mesno prehrano in okužbami. Nekaj podobnega so l. 1996 dokazovali raziskovalci v ameriški državi Ohio. V njihovem poskusu so za okužbami mnogo bolj zbolevale budre, ki so jih hranili z beljakovinsko bogato hrano. Izrazito mesna prehrana naj bi torej slabila odpornost. Vendar se je po drugi strani dobro zavedati, da so budre pač rastlinojede živali – če meso škodi budram, to še ni dokaz, da škodi ljudem.

Moški – ženske

    Brez dvoma je imunski sistem eden od pomembnih vzvodov, s katerimi se določa dolžina življenja vsakega posameznika. Umiranje starostnikov zaradi pljučnic, bakterijskih zastrupitev krvi pa verjetno tudi rakastih obolenj je povezano s slabšim delovanjem imunskega sistema. Zakaj imunski sistem na starost slabše deluje, pa ni toliko vprašanje imunologije kot evolucije. Če nam je všeč ali ne, je namreč dolžina življenja zgolj ena od mnogih lastnosti, ki jih razvije biološka vrsta za svoje optimalno preživetje v naravi. Podobno kot se je v evoluciji izoblikovala dolžina vratu za žirafe ali za miši, se je hkrati uravnavala tudi najustreznejša dolžina življenja za preživetje žiraf ali miši ali ljudi – seveda ne kot posameznikov, ampak kot biološke vrste. Umiranje ni biološka pomanjkljivost, kot si radi sentimentalno predstavljamo, nesmrtnost bi bila biološko povsem mogoča, če bi bila smiselna za preživetje vrste, pa ni. Ker je dolžina življenja za vsako biološko vrsto zelo pomembna lastnost, je smrt natančno načrtovan in aktivno izpeljan dogodek – upad imunosti in pojav rakastih obolenj lahko razumemo tudi kot dva pomembna vzvoda, s katerima biološka vrsta določa in uravnava optimalno življenjsko dobo posameznikov.

    Je biološko optimalna dolžina življenja enaka za posameznike in za posameznice? S stališča enakopravnosti morda res, evolucija pa v mnogih primerih ravna nenačelno in koristoljubno. Za pajke je splošno znano, da jih samice potrebujejo samo do parjenja, potem pa bi jim možički samo odžirali hrano in vzbujali otročičkom mačistične vzorce obnašanja – zato je moškospolnike po paritvi najbolje kar na hitro požreti ali se jih kako drugače znebiti. Tudi čebelji troti za svoj moški občutek hitro plačajo z glavo. Očitno narava z možaki, ki prisegajo zgolj na svojo kopulativno funkcijo, zelo na hitro opravi. Da opraviči daljše življenje, se mora moški pač lotiti še kakšnega drugega biološko koristnega posla, npr. skrbeti za gnezdo kot vrabček ali voditi krdelo kot lev. Zlasti slednje se zdi še najboljši kompromis med banalno biološko realnostjo in opojnim mačizmom, zato drenjanje v političnih in managerskih sferah ni nič presenetljivega.

    Kljub izjemno koristnim opravilom, ki jih človeški moški opravljajo na tem planetu, pa statistika kaže, da je evolucija moškim namenila manj življenja kot ženskam. O biološkem smislu te krivice ne bom razpravljal, se pa to dejstvo kaže tudi na imunskem sistemu, ki je brez dvoma eden od pomembnih dejavnikov za uravnavanje dolžine življenja. Če ženske živijo dlje, je jasno, da morajo imeti imunski sistem, ki v povprečju deluje bolje od moškega. Je to res?

    V glavnem da. V primerjavi z moškimi tvorijo ženske več protiteles proti mikrobom, so bolj odporne proti prehladnim obolenjem, virusom, nekaterim tumorjem. Glavni krivec za manjšo odpornost je v opisanih primerih verjetno moški spolni hormon testosteron, ki se izloča iz moških mod. Zlasti v primeru stresa, ki že sam po sebi manjša odpornost, učinek testosterona izrazito potencira zaviranje imunskih funkcij. L. 1996 je dr. Wichmann iz Michigana operiral trebušno steno mišjih samcev in meril, kako operacija slabi njihovo odpornost. Operacija je zmanjšala odpornost mišjih samcev, ni pa zmanjšala odpornost tistih samcev, ki so bili pred operacijo kastrirani. Količina stresnih hormonov je bila pri obeh vrstah samcev sicer enaka. To kaže, da moški hormon – testosteron v primeru stresa neposredno slabi odpornost. Ista raziskovalna skupina je lansko leto objavila študijo, v kateri so mišjim samcem in samičkam v kri vbrizgavali bakterije. Mnogo bolje so jo odnesle samičke kot samci. Ob okužbi je torej bolje biti ženska, če je okužba povezana s stresom, pa je še posebej priporočljivo biti na nežni strani.
    Po drugi strani pa kaže, da razlike med moškim in ženskim imunskim sistemom niso zgolj zaradi testosterona, pač pa se razlike pojavijo že ob rojstvu. Injekcija ženskega spolnega hormona (estrogena) pred rojstvom pri mišjih samcih povzroči nastanek “ženskega tipa” imunskega sistema. Pojav se imenuje imunski vtis (imprinting). V nevrobiologiji je znan podoben pojav, da namreč spolni hormoni pred rojstvom vplivajo na možgane in jih usmerijo v spolno opredeljeno delovanje in obnašanje, npr. v obrambo ozemlja, ptičje žvrgolenje ali branje časopisa po kosilu. Injekcija moškega hormona v podganje samice v prvem dnevu življenja npr. povzroči, da ima samica vse nadaljnje življenje moški vzorec obnašanja. Na podoben način verjetno ženski spolni hormon na začetku življenja usmeri razvoj imunosti v odpornejši, vzdržljivejši ženski tip. Seveda se tu ponuja vabljiva možnost, da bi odpornost naših moških potomcev ob rojstvu skušali izboljšati z injekcijo ženskega hormona. A ker se ne ve, če ne bi to našim junaškim naslednikom prineslo tudi kakšne nepredvidene ženske lastnosti, tovrstnih injekcij še dolgo ne bomo dovoljevali, vsaj dokler bomo očetje imeli kakšno besedo.

Življenjske razmere

    Ena od prominentnih zgradb, ki jo s “svojega” okna v petem nadstropju medicinske fakultete ne morem spregledati, je razpadajoča cukrarna. Ne vem, zakaj se ob tem vedno svetoboljno spomnim na slovensko literaturo, namesto da bi moj strokovni refleks začel razvrščati nalezljive bolezni, ki jih prinaša življenje v cukrarniških razmerah. To je očiten dokaz, da nerodni poudarki v šolskem pouku literature ne pustijo zgolj čustvenih težav, ampak zavrtajo tudi trajne profesionalne luknje. To pa že ni več šala!

    Mikrobiološki pogled na cukrarno je treba najprej povezati z znanim dejstvom, da so nalezljive bolezni in njihove posledice močno odvisne od življenjskih razmer, v njihovem ozadju (in ospredju) pa seveda tiči – denar. Denar v širšem pomenu ni le znamka avtomobila, ampak še bolj prehrana, higiena, izobrazba, zdravstvena oskrba, stanovanjske in delovne razmere, poškodbe, socialni stiki, svoboda, samospoštovanje … Ker vemo, kako se širijo mikrobi in kako povzročajo bolezni, se sploh ne zdi presenetljiva povezava med denarjem in zdravjem; tovrstne študije pogosto samo s konkretnimi meritvami potrjujejo povezave, ki jih zdravorazumsko ni pretirano težko ugotoviti: da npr. revnejše, zaposlene pakistanske mame ne morejo doma negovati svojih bolnih dvoletnih otrok, zato so posledice pljučnic hujše pri revnejših otrocih kot pri premožnejših. “Pričakovano” je tudi, da v naseljih brez kanalizacije otroci bolj umirajo za driskami. Prav tako se zdi logično, da med etiopskimi prostitutkami več kot polovica prenaša domala kompletno zbirko povzročiteljev spolnih bolezni. Ista etiopska študija je tudi izmerila, da imajo poročene, svojemu edinemu možu zveste ženske manj spolnih bolezni kot prostitutke, vendar pa razlika ni tako dramatična, kot bi človek v prvem hipu pričakoval. Za pojasnilo bi bila verjetno potrebna dodatna študija, ki bi pod drobnogled vzela navade poročenih Etiopcev.

    “Zahodnjaškim ušesom” manj razumljivi in prijetni pa so podatki, da tudi družbe obilja vzdržujejo socialne razlike, ki vplivajo na zdravje ljudi. Lansko leto je zanimiva študija ameriških ginekologov pokazala, da so ženske iz socialno nižjih slojev v večji nevarnosti, da se med nosečnostjo pretirano, nezdravo zredijo. Kombinacija revščine in etnične getoizacije je npr. v ZDA pogosto opisana kot okolje, v katerem se izjemno razširijo spolne bolezni. In da ne bo vse zlo v revščini, bom omenil obsežno italijansko študijo, ki je na vzorcu nad 2200 otrok iz okolice Rima pokazala, da za alergijami bolj zbolevajo otroci edinci z nadpovprečno izobraženimi očeti. Če izobrazbo očetov prevedemo v denar, se z italijanskimi kolegi v svojem članku strinja tudi dr. Strachan iz Londona, ki je ugotovil več alergij pri premožnejših edincih, manj pa v družinah z več otroki. Ugotovil je tudi, da zlasti družba starejših bratov ali sester zmanjša verjetnost alergij. Morda zato, ker svoje male sorodnike v najrosnejših letih zalagajo z dovolj pisano zbirko otroških okužb, medtem ko sterilno gojeni bogati edinčki ostanejo brez tovrstnih mikrobioloških izkušenj, posledica bi bile lahko alergije. Stvar še ni povsem prepričljivo potrjena.

    Da pa je vse skupaj še malo bolj zapleteno kot na prvi pogled, je že leta 1951 v Lancetu duhovito opisal dr. Widdowson. V svoji sloviti študiji povojnih nemških sirot je opazil zavrto rast otrok v sirotnišnici Bienenhaus, za katero je skrbela stroga in groba Fräulein Schwarz; nasprotno pa so kot konoplje rasli otroci iz sirotišnice Vogelnest, ki jo je vodila prijazna in mila Fräulein Grün. Zaradi standardnih obrokov hrane in higienskih postopkov v obeh sirotišnicah razlike niso mogle iti na ta račun. Po naključju je čez nekaj let Fräulein Grün prevzela skrb za sirotišnico Bienenhaus, Fräulein Schwarz pa za sirotišnico Vogelnest. In zanimivo – rast otrok v sirotišnici Bienenhaus se je izboljšala, rast otrok v sirotišnici Vogelnest, kjer je zakraljevala Fräulein Schwarz, pa je začela zaostajati, čeprav so kasneje uvedli ekstra-velike obroke hrane. Študija je nakazala, da psihosocialno okolje vpliva na človekovo zdravje in razvoj tudi neposredno, ne pa zgolj prek prehranskih, higienskih, varnostnih in podobnih dejavnikov.

    Novo razsežnost tovrstnim študijam so dali poskusi na opicah, ki se presunljivo podobno kot ljudje gredo hierarhične socialne igre – vladarje, gospodarje, podložnike, žene, konkubine, zaveznike, sovražnike, odpadnike, poslovne prijatelje…. Pokazalo se je, da se socialna vloga posamezne opice odraža tudi na njeni presnovi, hormonski aktivnosti, odpornosti proti nalezljivim boleznim. In to kljub temu, da imajo vse opice v ujetništvu enako prehrano in oskrbo. Povezovanje opičjih socialnih iger s človeškimi socialnimi sloji, od najrevnejših do vrhunsko plačanih managerjev, je seveda dvomljivo opravilo, ki ga na tem mestu ne bi skušal obnavljati, čeprav tovrstne teorije obstajajo. Pač pa se mi zdi zanimiva ideja, da naša telesna presnova in odpornost ni določena samo z zunanjimi dejavniki (npr. s prehrano, higijeno …), pač pa tudi z našim “notranjim” igranjem socialnih vlog. Drugače rečeno: ljudje igramo svoje socialne vloge tudi z našimi notranjimi organi, imunskimi celicami, da o srcu ne govorim. Prav v zvezi s srcem je znano, da prevneto in pretrdo igranje managerskih življenjskih vlog ne prinaša posebnega zdravja. Kar se imunskega sistema in odpornosti proti nalezljivim boleznim tiče, pa zaenkrat bolj kaže biti na strani bogatejših kot revnejših, večina študij povezuje nalezljive bolezni, neodpornost, moten razvoj otrok… z revščino, pa ne zgolj z razvpito revščino tretjega sveta, ampak tudi s socialnimi razlikami našega lastnega, zahodnjaškega sveta. Čeprav so tudi pri tem izjeme, omenil sem že tisto v zvezi z alergijami.

    V zvezi s socialnimi vplivi na zdravje pa se mi zdi vredno omeniti še nekoliko intrigantni članek, ki je bil leta 1993 objavljen v British Journal of Medicine. Avtorja sta ugotovila, da so v študijo zajeti splošni zdravniki petkrat bolj pogosto ugotovili pravilno diagnozo okužbe sečil pri ženskah iz višjih socialnih slojev v primerjavi z ženskami iz nižjih socialnih slojev. Mnogo bolj pravilne diagnoze so bile tudi pri stalnih zdravnikovih bolnicah kot pri tistih, ki jih zdravnik ni poznal od prej. To vsekakor kaže, da se splača imeti stalnega, osebnega zdravnika, ki ima več kot zgolj trenuten vpogled v bolnikove težave. Glede tega, ali se splača biti tudi premožen, pa najbrž nima nobenega smisla razpravljati.
Alojz Ihan
 

Založnik: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije

Nazaj na kazalo >>

O avtorju

Uredništvo

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
2,210
16.05.2021. ob 09:34
2,857
17.03.2021. ob 09:46
51,078
10.05.2021. ob 06:59
32,191
16.05.2021. ob 23:27
22,043
17.05.2021. ob 13:55
Preberi več