Ob začetku vrtnarske sezone v mesecu marcu, tudi mesecu žensk in mamic, sem se z njo pogovarjala o tem, kako se je razvijala njena ljubezen do vrtnarjenja, kakšni so pozitivni učinki lastnega vrtička za družinske člane in kako ji uspeva, da vse dela sonaravno in brez uporabe kemije.
Jitka odgovarja:
Odraščala sem na Češkem, sredi velikega mesta na glavni prometni cesti. Spomnim se, kako sem kot otrok gledala ure in ure iz okna 2. nadstropja staromeščanske hiše, kako pod mano drvijo avti, avtobusi in tramvaji. Ti spomini so sivi, megleni. Občasno smo šli na izlet v gozd in takrat se spomnim vsega v podrobnosti. Intenzivne barve, močna jasna svetloba. Kaj pa šele, ko sem preživljala počitnice pri babici, prateti ali pri prijateljih na vikendu, kjer smo preživeli cele dneve zunaj v Naravi! Takrat sem vzljubila Naravo. Že takrat sem vedela, da si želim živeti v koči sredi gozda.
Prvi stiki z vrtom in vrtnarjenjem
Moja mama je bila navdušena vrtnarka. Ko sem bila ene 13 let stara smo se preselili v družinsko hišo po prababici in s tem je naša družina končno dobila svoj vrt. Mami sem od majhnega pomagala v gospodinjstvu in na vrtu in sem nekako že takrat vedela, da mi klasično vrtnarjenje z neusmiljenim škropljenjem s strupi in gnojenjem z barvnimi kroglicami iz vrečke ne daje smisla. Vendar mami ni imela razumevanja za tak način vrtnarjenja in zato sem prej kot slej nehala pomagat in ona je ostala za vrt sama.
Ker sem zelo močno dojemala problematiko strupov v okolju in naši prehrani, sem se po gimnaziji odločila za študij kemije in tehnologije okoljevarstva. Biologijo in ekologijo ekosistemov sem študirala in raziskovala v laboratoriju tudi v Franciji na enoletni izmenjavi. Delala sem tudi kot prostovoljka in profesionalno kot plačana strokovnjakinja za okoljevarstvene organizacije.
Od politične stranke na Češkem do svojega vrtička v Ljubljani
Po zaključeni fakulteti sem bila zelo blizu delovni poziciji, kot svetovalka za enega visokega češkega politika na področju okoljevarstva, a so mi rekli, da sem za politiko preveč naivna in dobrosrčna.
Meni se je zdelo to jasno in preprosto – iskala sem različne načine, kako bi lahko resnično pomagala Naravi in Človeku, da bi se z njo zopet povezal in jo nehal uničevati. Vedela sem, da želim delati za dobro vseh, za dobro Narave. Ampak nobeden od teh načinov ni ravno deloval. Noben način ni zares opolnomočil mene niti drugih. Vedno sem imela občutek, da je moj trud samo kapljica v morju in ne spremeni ničesar.
Ko sem se preselila v Slovenijo, je moj mož iskal darilo zame in je srečal mojega najboljšega prijatelja, ki mu je rekel: “Ej, tole bo Jitki ful všeč.” Izročil mu je knjigo Anastazija od Vladimira Megre, o puščavnici iz sibirske tajge, ki govori o vrtičkarjih, kot tistih, ki preko stika s svojim koščkom Zemlje delajo za Naravo in svet nezanemarljivo veliko.
In takrat se je vse poklopilo: moja podedovana navdušenost nad vrtovi, moja neskončna ljubezen do Narave, moja neizprosnost glede ekološkega kmetijstva in vrtnarjenja, ki ga nisem mogla v popolnosti prakticirat na družinskem vrtu in moja strokovna pot okoljevarstvenice. Želela sem, da bi tudi svojim otrokom od majhnih nog privoščila čim več stika z Naravo. Vrt je bil torej pogoj, ko smo v Ljubljani iskali svoj novi dom.
Jitka Hreščak
“Delo na vrtu je zame pač najbolj smiselna stvar, ki jo lahko človek v svojem življenju počne. Dobro za moje telo, dobro za moje psihično zdravje, celo dobro za odnose, ki jih imam z drugimi. Dobro za Naravo in za človeštvo.”
Trk ob trdo resničnost
Ko smo dobili svoj prvi vrt ob ljubljanskem stanovanju, sem trčila ob trdo realnost. Ja, imela sem končno vrt, kjer sem lahko delala, kar sem želela, imela sem nekaj izkušenj z vrtnarjenjem in imela sem veliko idej in ciljev. Nisem pa vedela, kako jih doseči.
Šokiralo me je, da nisem našla nikogar, ki bi razumel mojo noro idejo: na 75 m2 atrija narediti gozdni vrt, zelenjavni vrt in hkrati zunanjo telovadnico za moža, prostor za druženje, lounge cono, pisarno na prostem in še »igrišče« za otroke. Seveda vse brez umetnih gnojil in škropiv ter iz naravnih materialov. Zato sem se vsega mogla lotiti sama. Postopoma sem odkrivala permakulturo, posebno vrtno arhitekturo, sonaravno vrtnarjenje in kompostiranje. V nekem trenutku sem začutila, da me tema vrtov popolnoma prevzema in sem med porodniškim dopustom in dopusti študirala permakulturo pri najbolj izkušenem učitelju permakulture na svetu, Geoffu Lawtonu.
Nova smer: lastna pot
“Zdaj si permakulturna načrtovalka, pojdi v svet in pomagaj drugim pri ustvarjanju vrtov,” je rekel ob podelitvi certifikatov Geoff. Takrat sem delala na znanstvenem inštitutu kot strokovnjakinja za elektronsko mikroskopijo in si nisem predstavljala, da bi kar zavrgla 10 let znanstvene poti in začela ljudem načrtovati vrtove in premetavati komposte. Ampak življenje se mi je že takrat smejalo in teklo naprej neusmiljeno proti temu, kar mi je bilo namenjeno od nekdaj.
Ko smo zaključili svoj mali Rajski vrt, kot sem ga poimenovala, smo tudi našli sanjsko zemljišče s kočo sredi gozda. Končno sem imela prostor za tisoče zelenjavnih in sadnih sadik ter velik poligon za preizkušanje vseh sonaravnih praks.
Najprej sem svetovala prijateljem in drugim, kar tako v svojem prostem času. Kar naprej sem se izobraževala in učila, vse preizkušala na obeh vrtovih. Moje izkušnje so rastle in ljudi, ki jim je moje znanje koristilo, je bilo vsako leto več. Štiri leta po tem, ko je Geoff rekel, da lahko pomagam drugim, sem pustila službo in se posvetila projektu Raj na Zemlji, kjer drugim kažem pot do lepšega vsakdana preko stika z naravo na svojem vrtu. Tako ni treba njim “odkrivati toplo vodo”.
Delo na vrtu je lahko odlična terapija
Delo na vrtu je zame v prvi vrsti terapija za dušo in telo. Stranski produkt te terapije je polnovredna hrana po naročilu zate. Zakaj po naročilu? Ker na sebi nosimo ogromno mikroorganizmov, nenehno izločamo razne kemikalije. Vse to ob dotiku, izdihu in ob potenju prenašamo na Zemljo in rastline. Tako naš vrt dobiva informacije o tem, kaj potrebujemo in tisto, kar potem zraste, je prilagojeno nam in našim potrebam.
Če preživljaš čas na vrtu, se hkrati giblješ na svežem zraku in naravni sončni svetlobi. To je nepogrešljivo za zdravo delovanje telesa in še posebej živčnega in hormonskega sistema. Ljudje smo samo žival z bolj razvitimi možgani in naše telo je doma ZUNAJ. To pozabljamo!
Obstaja veliko znanstvenih raziskav, ki kažejo, da so ljudje, ki imajo vrtove, bolj zdravi in srečni, kot tisti, ki samo hodijo na sprehode in izlete. Najbolje so se v raziskavah odrezali tisti, ki na vrtu ne samo vrtnarijo, ampak tudi preživljajo prosti čas in preprosto uživajo. Na ta način so zasnovani tudi vrtovi po konceptu Rajskega vrta – vrt, kjer ne samo vrtnariš, ampak tudi uživaš. Vrt, kjer je doma Narava in se z njo lahko povezuješ vsak dan, ni treba iti na izlet, da si v Naravi. Mimogrede ti tak vrt daje tudi obilje polnovredne hrane.
Delo na vrtu je zame pač najbolj smiselna stvar, ki jo lahko človek v svojem življenju počne. Dobro za moje telo, dobro za moje psihično zdravje, celo dobro za odnose, ki jih imam z drugimi. Dobro za Naravo in za človeštvo.
Posebno poglavje so otroci na vrtu. Današnji otroci so prva generacija v zgodovini človeštva, ki ima tako malo stika z Naravo in zunanjim svetom. Otroci, ki so imeli stik z naravnim okoljem in so preživljali nekaj ur časa na dan zunaj, so v raziskavah dokazano bili manj agresivni, bolj sposobni za sodelovanje, imeli so boljšo koordinacijo in močnejše kosti in mišice.
Na inteligenčnih testih so otroci, ki preživljajo dovolj časa zunaj, izkazovali bistveno višji IQ. Meja, da to dosežemo je povprečno 3 ure na dan po celo leto, tudi takrat, ko je zima ali dežuje. Skratka, če otrokom privoščimo vsakodnevni stik z naravnim okoljem, jim omogočamo zdrav fizični in mentalni razvoj. Dobro zasnovan vrt nam lahko pomaga to doseči v vsakodnevnem življenju.
Kaj v primeru, če nimate vrta
Sama sem na začetku vrtnarila na majhnem atriju in nekaj časa tudi v majhnem stanovanju z enim večjim oknom in majhnim balkonom. Tvoj stik z zemljo in rastlinami se lahko začne tudi, če nimaš vrta! Na poti k Rajskemu vrtu vsaka izkušnja šteje in na balkonu ali okenski polici si lahko gojiš danes skoraj vse, od zelenjave do sadja. Eni prvih načrtov, ki sem jih delala za druge, so bili ravno načrti za balkonske vrtove.
Odlična možnost za vzgojo hrane v posodah so samozalivalna korita in lonci. Na balkonu in okenskih policah lahko uporabimo vertikalno vrtnarjenje, ko vzpenjamo buče in fižol ob opori ali imamo stojala za lonce v več nadstropjih, obešanke za jagode in paradižnik. Skratka, ne gledamo samo površine na tleh.
Spomnim se ene permakulturne načrtovalke, ki je gojila na svojem senčnem balkonu v mestu gobe in imela prepelice. Izgovorov ni, kjer je volja in iskrena srčna želja, tam je pot. Začneš lahko tam, kjer si, s tem, kar imaš na voljo. Če bi z vzgojo zelenjave in sadja čakala “na enkrat, ko bom imela vrt normalne velikosti”, ne bi danes imela 10 let dragocenih izkušenj.
Kaj v marcu počnemo na vrtovih
Na svojih vrtovih pridelujem sadje in zelenjavo. Februarja večinoma zasajam, presajam in množim rastline za gozdni vrt, kjer na sonaraven način gojim sadje in avtohtone ter divje užitne ali zdravilne rastline.
Na zelenjavnem vrtu februarja grem čez svoje želje in cilje, kaj si želim letos pridelati. Na podlagi tega si priskrbim sveža semena, ker le ta najbolj zanesljivo kalijo. Potem si naredim načrt zasaditve, da upoštevam kolobar in umestim vse bodoče zelenjavne sadike na grede.
Prvo, kaj je pred pomladjo pomembno, je dobiti pod kontrolo polže. Na zemljišču sem večkrat šla že februarja v temi čez vrt in sem jih večino pobrala. Potem sem sčistila vrt od lanskih rastlin in počistila potke od listja in plevela. Ob tem sem še kakšnega polža našla. Ko je vrt očiščen, je treba še nekajkrat preveriti, ali so polži še tam – čez dan se skrivajo in ko odnesemo odmrle rastline in plevel, zlezejo v zemljo. Zato je treba jih iskati ponoči, ko prilezejo na površje.
Na vrtu uporabljam metode brez prekopavanja, tako da na čiste grede dam plast domačega komposta in zastrem z zastirko. Tako zemlja čaka na prve setve in presajanja.
Seveda si že gojim prve zelenjavne sadike. Leta izkušenj so mi pokazala, da v celinski Sloveniji, kjer nimamo rastlinjaka, je čisto dovolj s setvami za sadike začeti marca.
Trenutno vsak dan ali na vrtu pripravljam grede ali sejem semenca v lončke za vzgojo sadik. Obrezovala sem tudi jagodičje in trte, sadna drevesa gojim brez obrezovanja. Ne uporabljam nobenih škropiv. Na svojih Rajskih vrtovih gojim rastline na način, ki zagotavlja maksimalno odpornost rastlinam, in zato ni večjih težav z boleznimi ali škodljivci.
Za več informacij o Rajskem vrtu obiščite spletno stran Raj na Zemlji, za pogovor o vrtnarjenju pa forum Vrtičkarstvo, zelišča in urejanje okolice.
