fbpx

Četrti del: življenjski problemi in njihovo reševanje

Življenjski slog

Alkohol in staranje Sožitje z alkoholom spremlja človeštvo, odkar se zaveda samega sebe. Spremlja pa ga tudi ena izmed mogočih posledic tega sožitja – odvisnost od alkohola. V nasprotju s splošnim prepričanjem spremlja odvisnost od alkohola tudi starostnike. Je že res, da odvisni od alkohola umirajo v povprečju 10 let prej kot drugi, a še […]

Alkohol in staranje

Sožitje z alkoholom spremlja človeštvo, odkar se zaveda samega sebe. Spremlja pa ga tudi ena izmed mogočih posledic tega sožitja – odvisnost od alkohola. V nasprotju s splošnim prepričanjem spremlja odvisnost od alkohola tudi starostnike. Je že res, da odvisni od alkohola umirajo v povprečju 10 let prej kot drugi, a še vedno je med starimi nad 65 let moč najti prenekaterega odvisnega. Res pa je, da se v tem starostnem obdobju odvisni od alkohola redkeje odkrijejo, saj ni več tiste običajne družbene kontrole nad njimi: niso namreč več zaposleni in redkeje vozijo avto. To pa velja predvsem za prvo skupino starostnikov, ki so odvisni od alkohola. Ta skupina je odvisna na način t.i. “starostne” odvisnosti od alkohola. To so ljudje, ki so šele v starosti začeli pretirano piti (potem ko so doživeli kakšno hudo čustveno travmo – na primer smrt zakonca). Druga vrsta starostnikov, ki so odvisni od alkohola, pa so tisti, ki so bili odvisni od alkohola že dolgo prej, predno so ostareli. Pa so kljub odvisnosti preživeli odraslo dobo in pijejo globoko v starost. Med njimi je mogoče najti veliko takih, ki imajo pozne posledice odvisnosti od alkohola, npr. alkoholno demenco.

Taki podatki govorijo o tem, da lahko prav vsak postane odvisen od alkohola. Kazalo bi torej piti vse življenje tako, da tudi v starosti ne bi postali odvisni, pač pa bi globoko v starost uživali v varnem pitju, če si že želimo popiti kakšno alkoholno pijačo. Če želimo preprečiti, da postanemo odvisni od alkohola, moramo najprej sploh vedeti, kaj je odvisnost od alkohola (ki smo jo poprej poimenovali alkoholizem). Zato naj na kratko naštejem nekaj značilnosti odvisnosti od alkohola.

Odvisnost od alkohola

    Od alkohola je odvisen tisti, ki čuti močno željo ali potrebo po alkoholu, slabo obvladuje količino popitega alkohola, je nesposoben abstinirati (pije vsak dan), pije alkohol zaradi lajšanja abstinenčne krize, opaža pri sebi rast tolerance, prenosljivosti alkohola. To pomeni,da pije vedno več za isti učinek alkohola, ga torej veliko “nese”, se mu zožuje pivski repertoar, pije torej na vedno isti način, vedno isto pijačo, na vedno istem kraju in v družbi z istimi ljudmi. Alkoholik zanemarja vsakdanje dolžnosti, ne počne pa več tudi drugih stvari, v katerih je poprej užival, zanemarja svojo zunanjost, zanemarja odnose z bližnjimi in se grdo ali nasilno vede do njih, vztraja pri pitju kljub očitnim dokazom, da mu alkohol škoduje (bodisi njegovemu telesnemu zdravju, medosebnim odnosom ali poklicnemu delu). Zanesljivo je odvisen od alkohola tisti, ki kaže v obdobju zadnjih 12 mesecev vsaj tri od naštetih znakov.

Kako preprečiti, da ne postanete odvisni od alkohola

    Zelo preprost odgovor na to vprašanje bi bil: ne poskusiti niti kaplje alkohola. Vendar je tak odgovor skregan z našo stvarnostjo. Pitje alkohola je namreč povsem običajno vedenje ljudi v Sloveniji in ga noben svetniški pridigar ne bo odpravil. Zato si raje poglejmo nekaj nasvetov za preprečevanje odvisnosti. Izoblikovali so jih tisti, ki zdravijo odvisne od alkohola ali pa raziskujejo odnos med človekom in alkoholom. Bistvo teh nasvetov je v tem, da naj si vsak izdela tak pivski slog, ki mu bo omogočal vsaj približno varnost pred odvisnostjo od alkohola. In bo tako vsaj približno varno lahko pil globoko v starost.

        Od alkoholnih pijač pijte predvsem dobro vino (po možnosti vrhunsko) in to le kozarec pri jedi (pa spet ne prav pri vsaki jedi).
        Po možnosti ne pijte žganih pijač. Te vsebujejo namreč preveč alkohola, ki naenkrat v veliki količini preplavi organizem in ga zastruplja. Še zlasti ne pijte žganih pijač na tešče.
        Ne pijte zaradi žeje. Mnogi pijejo zaradi žeje pivo, ki velja za izbornega gasilca žeje. Dejstvo je, da pivo pogasi žejo ravno toliko, kolikor je v njem vode. Če zoper žejo že pijete pivo, ga pijte obvladano. To pomeni, da pijte raje “malo” kot “veliko” pivo, da ne pijete več kot eno pivo naenkrat in nikakor ne več kot tri piva na dan.
        Nikoli ne pijte alkoholnih pijač, če vam ne prijajo. Pomeni, da morate znati reči NE tistim, ki vas silijo.
        Ne družite se z ljudmi, ki vas posiljujejo s pijačo. To so namreč praviloma taki ljudje, ki že imajo težave s svojim odnosom do alkohola.
        Na domačih zabavah ponudite ob dobrem vrhunskem vinu tudi različne naravne sadne sokove. Premagajte zmotno prepričanje, da se ob dobri hrani ne da piti tudi dobrega sadnega soka.
        Na domačih zabavah in svečanih kosilih ali večerjah se odpovejte t.i. aperitivu, ki je praviloma žgana pijača. Povedano ne velja za dobro peneče vino, če ga boste počasi (in ne na “eks”) srkali ob predjedi. Se pa velja ob tem zavedati, da je peneče vino tudi vino in da ste tako že spili en kozarec vina.
        Ko že popijete kaj alkoholnega (na primer dobro vino ob jedi ali kakšno pivo), je zelo pomembno, da obvladate pitje. To pomeni, da se ne opijete, da znate nehati pravočasno, preden se opijete.
        Nikoli ne poskusite alkohola, kadar ste v čustveni ali duševni stiski. Takrat namreč alkohol pričara človeku omamo, ki mu utegne preveč ugajati. Takšno zatekanje v alkoholno omamo pa na široko odpira pot v pretirano pitje.
        Spoznavajte samega sebe, svoj način odzivanja na življenjske obremenitve, svoj odnos do alkohola. Hkrati ne bo škodilo, če spoznavate (preko knjig) tudi teorijo odvisnosti od alkohola.
        Spoštujte samega sebe. Človek, ki se ceni za vse, kar je, kar zna in kar čuti do drugih, se ne bo zlahka odločil, da se zapije. S tem bi namreč samega sebe razvrednotil.
        Naučite se zdravo živeti. Zdrav način življenja pomeni tudi dobro telesno zmogljivost, zmernost v dobrem hranjenju in pitju, zdravo in sproščeno čustveno izražanje, sposobnost ustvarjati in ohranjevati skladne čustvene, razumske in spolne odnose.

    Ob razmišljanju o zapisanih nasvetih, kako preprečiti, da ne postanete odvisni od alkohola, boste morda ugotovili, kateri nasveti vam najbolje ustrezajo. Če boste tako poiskali tisto najboljše zase, boste lahko tudi na starost uživati v obvladanem pitju dobre alkoholne pijače. To pa je najbrž bistvo pitja in sploh marsikaterega našega početja: uživati in biti ob tem zadovoljno varen.
Slavko Ziherl
 

Samomor – ne, hvala!

Ko je gospodu J. umrla žena, je imel 72 let. Do tedaj živahen in radoživ upokojeni uradnik, se je spremenil v nergavega, nezadovoljnega in vase zaprtega vdovca. Zelo je pogrešal ženo, s katero je prej delil ves svoj čas in ki je skrbela za vse pri hiši. Zaradi zelo odklonilnega odnosa do vsega okoli sebe, so se mu skupni prijatelji raje izognili, tako da je ostajal sam v veliki stari hiši, ki je ni obvladal. Otroci in vnuki so se sprva zelo trudili okrog njega, vendar so se tudi kmalu naveličali, saj jim J. nikoli ni dal občutka, da je zadovoljen, ker so prišli ali kaj postorili okrog hiše. Izogibal se je vsakemu delu, pa tudi od doma ni več hodil, razen najnujnejšega obiska trgovine. Postal je tudi nespečen in je, da bi se sprostil in lažje zaspal, vsak večer spil nekaj žganja. Tega je bilo vsak dan več, alkohol je postal nujna potreba in gospod J. se je vse bolj potapljal v “črni tunel” brez izhoda. Razmišljati je začel o samomoru in tehtal načine, kako bi to storil. Nekega večera se je napil in vzel večjo količino tablet za pritisk.

Tudi gospod M. je v starosti 74 let izgubil ženo. Vendar se je – za razliko od gospoda J. – že med in po končanem žalovanju obrnil k ljudem. Veliko je govoril o ženi, se je spominjal in ob tem počasi prevzemal nekatera opravila, ki jih je prej opravljala ona. Ohranil je vse stike s prijatelji in znanci, kot jih je gojil pred ženino smrtjo. S hčerko se je domenil, da bo enkrat na teden hodil po vnuka v glasbeno šolo, ga pripeljal domov in takrat ostal tudi na kosilu. Ostal je telesno dejaven, organiziral se je tudi v društvu upokojencev, kjer je skrbel za finance, saj je bil pred upokojitvijo računovodja večjega podjetja. Čeprav ga je žalost zaradi izgube žene občasno spremljala še nekaj časa, je ohranil pristno zanimanje za življenjske probleme, kar je prijatelje in sorodnike obdržalo v njegovi bližini. Tudi kadar se ni počutil najbolje, je premagal žalost in občutek brezizhodnosti, poklical katerega od znancev in odšel na razgovor ali na partijo kart. Kljub vdovstvu je bilo njegovo življenje polno in zadovoljujoče, samomor in smrt pa daleč od njegovega razmišljanja.

Samomor in poskus samomora sta povsod po svetu pogost problem starejšega obdobja življenja. V Sloveniji je tak način smrti tudi sicer zelo razširjen, zato ni čudno, da je tveganje za takšen zaključek v starosti še večje. Koeficient samomora (to je število samomorov na 100.000 prebivalcev) se v starosti strmo dviga – od slovenskega povprečja (30) se v starostnem obdobju med 65 in 69 leti dvigne na še enkrat večjo številko, po 70. letu pa še bolj naraste (72). Kar tretjina umrlih zaradi samomora je upokojencev. Problemi, ki privedejo starejše na rob obupa, so najpogosteje osamljenost, alkoholizem, revščina, telesna bolezen, izguba bližnjega (ali bližnjih) in splošna tesnoba ter negotovost, kakšna bo prihodnost. Težko prenesejo preselitev v dom ali v drugo okolje. Težko sprejmejo omejitve – bodisi telesne ali duševne.

V primeru gospoda J. je sin opazil, da se z očetom nekaj dogaja, ko ga je nek večer zalotil povsem izgubljenega, shujšanega in opitega, hišo pa zanemarjeno. Ker je bil oče redkobeseden in nezadovoljen, ga ni veliko spraševal o počutju. Vendar je ob večerih večkrat prišel pogledat, kako je z njim. Tudi tistega dne, ko se je oče odločil za samomor, je k sreči še pravočasno prišel, ga našel nezavestnega in ga odpeljal na urgenco. Od tam je bil napoten k psihiatru, ki je predlagal redno obravnavo in abstinenco od alkohola. Postalo je jasno, da je bil gospod J. že pred ženino smrtjo nekoliko odvisen od alkohola, vendar ga je ob ženi še držal pod kontrolo. Ob pomoči sinove družine je opustil alkohol in počasi ponovno začel z dejavnostmi, ki jih je pred izgubo žene gojil, postajal je bolj zadovoljen in družaben, si čustveno opomogel in počasi pregnal misli na samomor.

Kaj pomaga v starejšem obdobju, da življenje ne postane breme? Ljudje smo seveda različni, zato pomagajo različne stvari, običajno seveda tiste, ki so nam bile v veselje vse življenje. Dobro je, da ostanemo dejavni – tako telesno kot tudi duševno, da skrbimo za svoje telo, da se dovolj gibamo in ohranjamo živ stik s svetom. Ljudje, ki se na starost bolj in bolj zapirajo vase, bodo sčasoma ne le bolj in bolj osamljeni, pač pa tudi bolj in bolj čudaški, težko bodo razumeli svet okoli sebe in ga bodo lahko hitro doživeli kot sovražnega. Od tu do črnih, brezizhodnih samomorilnih misli ni več daleč.

Čeprav poskušamo tudi na starost ohranjati harmonijo v sebi in okrog sebe, se v nas lahko priplazi depresivnost in obup. V tem primeru je o tem treba spregovoriti; najprej s svojimi najbližjimi – družino in prijatelji in če to ni dovolj in ne pomaga, še s strokovnjaki. Ti so dosegljivi po telefonu (krizne linije, ki delajo tudi ponoči, npr. Klic v duševni stiski 9781) in v različnih psihohigienskih posvetovalnicah v zdravstvenih domovih povsod po Sloveniji. Skupaj s strokovnjakom je lažje odkriti vzroke za poslabšanje razpoloženja in jih tudi odpraviti ali vsaj olajšati. Zelo drži reklo: Samomor je dokončna rešitev trenutnih težav! Namesto tako usodnih in nepovratnih odločitev torej raje poskušajmo pravočasno odpraviti težave kot prezgodaj zapraviti življenje.

Starejši ljudje so se od nekoč zelo spremenili. Vse poteka v novejšem slogu, zato je tudi življenje dandanes v primerjavi z nekoč, zelo spremenjeno. Stari ljudje se ne oblačijo več v črnino, kot je bilo to nekoč. Hodijo na rekreacijo, se razgibavajo. V naši vasi se upokojenci zberejo, hodijo na izlete, balinajo in še bi lahko naštevala. Skrbijo tudi za svoj zunanji videz. Hodijo k frizerju, h kozmetičarki, na aerobiko. Njihov poklic vpliva na to, s čim se bodo ukvarjali, ko se upokojijo. Lepo je, če starejše ljudi spoštujemo in jim pomagamo, saj moramo razmišljati tudi na to, da bomo nekoč tudi mi postali stari. Kakšen odnos imamo zdaj mi do starejših ljudi, takega bodo imeli drugi otroci do nas, ko bomo stari. Danes upokojenci ne preživijo več dneva med štirimi zidovi kot nekoč. Imajo svoje prijatelje in se zabavajo. Radi razvajajo tudi svoje vnuke. Čeprav so že starejši, ne premišljujejo o smrti, ampak skušajo izkoristiti upokojitev in se zabavati ter uživati življenje.

Sandra Grah, 13 let, OŠ Bakovci

Onja Tekavčič – Grad

 

Starejši človek v prometu

Za starejše ljudi je vožnja pomembno sredstvo za vzdrževanje svobode in neodvisnosti. Pri njih obstaja večja verjetnost za invalidnost, ki omejuje gibanje in dostop do javnega prevoza, zato so brez lastnih avtomobilov omejeni in se kakovost njihovega življenja zmanjša. Treba je torej zaščititi pravico posameznika, da vozi motorno vozilo, če ima za to potrebne sposobnosti. Starostnik občuti kot poniževalno trditev, da je počasen in previden. Avto mu je še vedno statusni simbol. Težko si priznava, da prej občuti utrujenost, da slabše vidi in sliši, da so njegove reakcije počasnejše, včasih celo negotove. Pogosto se ne zaveda, da vozila ne obvlada več. Le majhen odstotek se jih sprijazni s to ugotovitvijo in se samokritično preseli med pešce, ki so še vedno lahko polni veselja do življenja.

V starosti bolehajo ljudje za več boleznimi hkrati, vendar pa stopnje zdravja nekega človeka ne moremo ugotoviti z iskanjem in beleženjem patologije, pač pa iz človekovega počutja in obnašanja, na to pa vpliva poleg telesnih dejavnikov še kopica drugih. V hitrosti in intenzivnosti staranja so velike razlike. Vemo, da so ljudje, ki so kljub svoji koledarski starosti duhovno sveži in telesno krepki, in drugi, ki so duhovno in telesno propadli v sorazmerno zgodnjem življenjskem obdobju. Prav tako je znano, da se posamezne strukture in funkcije ne spreminjajo vzporedno. Posebno je opazna neodvisnost telesnega in duševnega poteka involutivnih sprememb. Primanjkljaj nekaterih lastnosti oziroma sposobnosti stari ljudje kompenzirajo, posebno tisti, ki so se prilagodili svojemu stanju, z drugimi lastnostmi oziroma sposobnostmi in končno tudi bogatimi izkušnjami.

Starostne spremembe, katerih vpliv na psihofizične sposobnosti opazujemo že v srednjem življenjskem obdobju, začno pomembneje krniti vozniške sposobnosti šele okrog 65. leta starosti. Vse funkcije kvalitativno in kvantitativno upadajo, rezervne moči počasi izginjajo. Seveda strukturne in funkcionalne spremembe v času staranja že fiziološko privedejo do slabšanja zaznavanja svetlobnih in zvočnih signalov. Dobra komunikacija in obnašanje v prostoru nista odvisna le od senzorne občutljivosti, ampak tudi od višjih psihičnih funkcij (spomin, abstrakcija, sinteza). S starostjo vidne sposobnosti pešajo: oži se vidno polje, zmanjša se sposobnost zaznavanja prostora, sposobnost adaptacije in akomodacije, podaljša se čas percepcije – posebno gibajočih se predmetov in sposobnost razlikovanja barv. Ker je človek v svoji orientaciji v prostoru primarno obrnjen k vizualnemu doživljanju in so tudi prometni znaki in opozorila primarno zasnovani na vizualnih signalih, se zdi avditivna percepcija manj pomembna. Prav sluh se od vseh čutil začne starati najprej. Kognitivne motnje, ki se povečujejo s starostjo, imajo lahko za posledico izgubo spomina, zmanjšan obseg pozornosti, težave pri vizualni percepciji in motnje presoje, ki lahko negativno vplivajo na njihovo sposobnost za vožnjo.

Pri starostnikih so pomembni tudi mišičnoskeletni problemi, še posebej osteoartritis. Rigidnost vratne hrbtenice lahko dodatno zmanjša periferni vid. Deformacije sklepov in občutljivost na pritisk pa so predvsem pomembne pri zaviranju in zavijanju. V starosti je posebno pomembna upočasnitev psihomotornih funkcij. Seveda za vsako dejavnost ta zakasnitev ni pomembna. Starostnik se lahko prilagodi na svojo upočasnjenost in se izmika situacijam, ki so pod velikim pritiskom časa. Vendar so signali v vsakodnevnem življenju nejasni in nepričakovani, ob tem pa so vgrajeni tudi mnogi relevantni signali, človek pa mora reagirati tako, da pravilno izbere. Reagirati mora ne samo z enim gibom, ampak s kompletno motorično aktivnostjo. Zato imajo starejši več nezgod, še posebej, če usklajujejo svoj tempo s tempom mladih, kar se dogaja v cestnem prometu. Večji del vzrokov za upočasnitev je posledica staranja centralnega živčnega sistema, ne pa upada ostrine čutil, s katerimi se signal zazna oz. zmanjšane hitrosti prevajanja impulzov v perifernem živčevju.Zmanjšanje mišičnoskeletne funkcije ter zmanjšanje mišične moči, fleksibilnosti, koordinacije in reakcijskega časa negativno vplivajo na vožnjo.

Starejši ljudje se v povprečju slabše odrežejo kakor mlajši predvsem pri delih, ki zahtevajo veliko hitrost, dolgotrajno zbranost, pozornost za podrobnosti, hitro prilagajanje, izjemne telesne napore, prekašajo pa jih v dejavnostih, ki zahtevajo znanje, natančnost in premišljenost. Številne raziskave potrjujejo domnevo, da je pri mladih glavni vzrok nezgod premajhna previdnost, neizkušenost in nekakšna privlačnost tveganja, pri starejših pa predvsem počasnost, nepazljivost oz. celo brezbrižnost, ki nastane zaradi navade. Starejši vozniki so pogosteje kaznovani zaradi prekrškov v zvezi z neupoštevanjem prometnih znakov, prednosti in prekrškov pri zavijanju kot zaradi prehitre vožnje, okvar opreme in hudih kršitev zakona.

Zmanjšana dinamična ostrina vida in reakcijski čas ter težave z nalogami, pri katerih je potrebna deljena pozornost, so funkcionalne motnje, do katerih pride v kasnejšem življenju in lahko prispevajo k zmanjšani varnosti na cesti. Starejši ljudje so tudi nagnjeni k temu, da ne prepoznajo motenj senzorike, povezanih s staranjem, ki so zelo pomembne za vožnjo, ter da podcenjujejo nevarnost na cesti in precenjujejo svojo lastno vozniško sposobnost. Četudi lahko normalne starostne spremembe nedvomno zmanjšajo sposobnost za vožnjo, pa so bolezni, povezane s starostjo, vendar bolj pomemben vzrok za prometne nezgode pri starejših.

Medtem ko se v reakcijskem času t.i. predmotorični čas, to je čas od trenutka, ko se pojavi dražljaj, do sprožitve giba, z leti življenja daljša, pa motorični čas (od trenutka, ko se sproži gib, do konca giba) ni toliko odvisen od staranja. Starejši ljudje predvsem teže opazijo dražljaj in dojamejo njegov pomen. Posebno jih moti in ovira, če morajo ob več hkratnih dražljajih reagirati, in to v trenutku, le na najpomembnejšega ali več pomembnih. Vzroki za to so do neke mere fiziološke narave (staranje), v dobršni meri pa tičijo za tem želje starejših po večji varnosti, pa večja skrbnost in natančnost. Reakcijski čas je pri starejših občutno daljši kot pri mladih, zlasti če so informacije hitre in nejasne, če sta si torej dva dražljaja po barvi, teži, velikosti ali obliki zelo podobna in zahtevata povsem različne reakcije.
Seveda so med starostniki vozniki z normalnim procesom staranja, pri katerih povečanje tveganja napreduje komaj opazno, pa tudi vozniki z boleznimi, pri katerih je tveganje izjemno veliko. V praksi, žal, razlikovanje med tema dvema skupinama ni niti najmanj enostavno. V zapleteni prometni situaciji, npr. ko pride starejši voznik v križišče, se skuša vključiti v promet oz. prevzeti pobudo, so visoke zahteve glede kognitivnih funkcij, saj je v trenutku potrebno zbrati veliko informacij iz okolja, sprejeti ustrezne odločitve, voznik mora koordinirati svoje lastne gibe z avtomobilom, da izvede manever. V taki situaciji niso dovolj naučene spretnosti, ampak je potrebna zadovoljiva sposobnost tako centralnega kot perifernega živčnega sistema.

Površni pregled statističnih podatkov o prometnih nezgodah bi lahko zavajal, da imajo starejši vozniki pravzaprav malo cestnoprometnih nezgod (CPN). Če jih preračunamo na njihovo dejansko udeležbo v prometu, se situacija povsem spremeni. V obsežnih študijah širom po svetu so ugotovili, da starejši prevozijo le 50 % ali celo manj kilometrov kot mlajši kolegi, poleg tega se izogibajo slabšim voznim razmeram, najnevarnejšim obdobjem dneva ter najobremenjenejšim in najnevarnejšim prometnicam. Rezultati raziskav kažejo na to, da starejši res povzročijo sorazmerno malo CPN, malo celo, če jih preračunavamo na njihovo dejansko udeležbo v prometu. Ob upoštevanju vsega povedanega so izračunali, da imajo vozniki med 55. in 65. letom odstotno več cestnoprometnih nezgod kot najbolj izpostavljeni vozniki srednje starosti, vozniki nad 65. letom pa več kot katera koli starostna skupina. Res se z leti, posebno po 75. letu, močno povečuje delež pasivnejših udeležencev v CPN in ne t.i. aktivnih povzročiteljev, toda to ne zmanjšuje niti tveganja niti skrbi, naj bodo vsi udeleženci v cestnem prometu, posebno še v vlogi voznikov, zgolj zdravi in za to sposobni občani.

Starega človeka, bodisi v zdravju ali bolezni, ne moremo ločiti od drugih ljudi samo zato, ker je ostarel. želimo in gradimo take odnose v družbi, da bodo tudi starejši lahko uživali sadove svojega dela. Ravno zato z različnimi preventivnimi akcijami skušamo tej, prometno tako ogroženi skupini ljudi, omogočiti varno in srečno vključevanje v vse oblike cestnega prometa, še zlasti v vlogi voznikov motornih vozil. Čim večjemu deležu starejših voznikov skušamo omogočiti, da bodo lahko do visoke starosti varno upravljali motorna vozila, v svoje zadovoljstvo in srečo drugih, ki jih njihova prisotnost ne bo ogrožala, pač pa le bogatila. Namen vseh preventivnih akcij ni, kot to zmotno mislijo v krogih starostnikov, izločitev, ampak vključevanje starejših, vendar le tistih, katerih psihofizične zmogljivosti to dovoljujejo.

Če hočemo doživeti visoko starost in če hočemo živeti v dobrem zdravju, moramo spoznati sposobnosti lastnega prilagajanja in jih pravilno razvijati. Razvijanje našega prilagajanja bi moralo biti vedno v napredku, v splošno zadovoljstvo in v zagotovitev večjega uveljavljanja lastne osebnosti in povečanja lastne dejavnosti. S povečanjem tega delokroga, radija in amplitude življenja, se nam poveča tudi vsebina življenja, notranja sla po ustvarjalnosti in s tem tudi smisel za intenzivnejše in daljše življenje. Mnogi trdijo, da je vožnja motornega vozila življenjska nuja in slog današnjega hitrega življenja, zato marsikateri voznik, ko se sooči z odločitvijo, da ni več zmožen varne vožnje v cestnem prometu, potoži, da je ob vse, rekoč “sedaj ste mi vzeli še zadnje, kar sem imel, vzeli moje noge in bom priklenjen na dom čakal tisti dan,” čeprav je gotovo smisel življenja in bogato starost mogoče doživeti tudi brez “konjskih sil.”

Marjan Bilban

 

Umetnost izpuščanja

Vsak od nas si želi, da bi živel čim bolj polno, kakovostno, da bi lahko v vsem, kar doživlja, videl smisel, tudi v tem, kar je težkega. Ali nam to uspeva, je v veliki meri odvisno od tega, kako znamo izpuščati. Marsičesa so nas učili v šoli, nihče pa nas ni učil umetnosti izpuščanja. Umetnost izpuščanja je bistvena tudi takrat, ko se moramo soočiti s starostjo, z boleznijo in smrtjo. Tema dvema življenjskima danostma nihče od nas ne more uiti.

že kot otroci se moramo začeti učiti izpuščati: igračo, prijateljstva, domačo žival … Tudi materino in očetovo ljubezen, ki je ne moremo imeti samo zase, ampak jo moramo deliti še z drugimi. Izpuščanje vedno boli, toda življenja brez izpuščanja preprosto ni. Čim starejši človek postaja, tem več mora izpuščati. Izpustiti otroke, ki odrastejo in si ustvarijo svoje življenje, je za mnoge starše ena najtežjih stvari. Pride čas upokojitve in izpustiti je treba poklic, ki ga človek morda opravlja z velikim veseljem in vlaga vanj veliko življenjske energije. Za mnoge se takrat podre svet, drugi pa so pripravljeni svojo energijo usmeriti drugam in na nekoliko drugačen način iti naprej. Z vedno večjo starostjo mora človek izpuščati svoje zdravje, svoje sposobnosti. Tudi to je dejstvo, ki ga ni vedno lahko sprejeti. Izpustiti pomeni hkrati tudi osvoboditi se. Kdor zna izpustiti in se ne oklepa krčevito tega, kar ima, naredi prostor, da pride novo, česar morda ni nikoli pričakoval in načrtoval. Tudi v bolezni in starosti.

Odnos do zdravja in bolezni

Zelo bistven je naš osebni odnos do zdravja in bolezni. Ta se najbolj oblikuje v družini, v kateri odraščamo. Pozneje v življenju ga sicer lahko še preoblikujemo, vendar je proces veliko težji in bolj boleč, če smo iz družine prinesli s seboj odrivanje vsega, kar nas spominja na bolezen, prizadetost in umiranje. Kdor je že kot otrok spoznaval, da bolezen spada k življenju, da je treba narediti vse, da bi jo pozdravili, da pa je včasih treba z njo tudi živeti, bo v življenju laže kos vsemu, kar ga bo doletelo. Ne bo živel v večnem strahu, kaj bo, če bo … Noben človek ne more dobiti jamstva, da ne bo zbolel, da se mu ne bo zgodilo to ali ono. Toda v vsem, karkoli se mu bo zgodilo, bo poskušal poiskati najboljše, narediti najboljše.

Tak odnos lahko človeku pomaga, da kljub bolezni lahko živi polno in zadovoljno. Bolezni ne sprejema kot nekaj, kar je zunaj njega in mu je naloženo samo kot breme, ampak je del njegove življenjske zgodovine. Morda sicer težko in neprijetno breme, toda kot človek se uresničuje in raste samo v soočanju z njo. Kljub vsem velikim napredkom medicine se marsikatere bolezni ne da pozdraviti, ampak mora človek z njo živeti, se z njo boriti in se iz nje učiti – in v njej tudi spoznati možnost, da mu bolezen pomaga osredotočiti se na to, kar je bistveno v življenju.

Kdor tako gleda na bolezen, bo znal v bolezni vso svojo energijo usmeriti v to, da bo njegovo življenje kljub bolezni lahko čim bolj kakovostno. Končno ni toliko pomembno, da imaš veliko sposobnosti, veliko energije, da si popolnoma zdrav. Mnogo pomembneje je, da znaš tisto, kar imaš, resnično izkoristiti. Kdor tega ne zna, bo veliko energije izgubljal v prazno.

Sprejeti smrt kot del življenja

Od našega odnosa do smrti je odvisno, kako kakovostno živimo. Govoriti o smrti je potrebno zato, da bolje in lepše živimo. Kakovost našega življenja je bistveno odvisna od tega, kako sprejemamo dejstvo, da bomo nekoč umrli, kako spremljamo umirajoče in kako se od pokojnih poslavljamo. Če se zavedamo, da je naš čas omejen, bomo z njim ravnali bolj varčno, ga bomo napolnili bolj smiselno, bomo bolj izbirali, kaj je vredno in kaj lahko izpustimo. Ob ozadju dejstva naše umrljivosti dobivajo stvari v življenju drugačno vrednost. Čim starejši človek postaja, toliko bolj pomembno je, da zna izbirati, da zna postavljati prave poudarke. Lepo je srečati starega človeka, ki živi z jasno zavestjo, da se mu življenje izteka in to sprejema. Hvaležen je za vse, kar je bilo. Ne toži, ker je minilo. Ob tem postaja tudi vedno bolj strpen do drugih in do sebe. Kdor sprejema smrt kot nekaj, kar spada k življenju, bo tudi laže vzdržal takrat, ko se sreča z umirajočim človekom. Danes veliko ljudi umira v bolnišnicah in v domovih za stare, čeprav si večina ljudi želi umreti doma, v svojem domačem okolju. V zavest ljudi bi morala bolj prodreti resnica, da družina je in ostane prva dolžna skrbeti za bolnika, tudi za umirajočega. Te odgovornosti ne moremo nikoli preložiti na zdravstveni sistem, na zdravstveno osebje. Tudi če je nekdo v bolnišnici ali v domu za stare, potrebuje ob sebi svoje ljudi, ki mu dajo čutiti, da niso pozabili nanj, da ga imajo radi.

Spremljanje umirajočega svojca je ena najtežjih stvari v življenju, ki da človeku pečat za vse življenje in ga kljub teži obogati. Težko je reči, kdo komu več da: spremljevalec umirajočemu ali umirajoči spremljevalcu. Umirajoči so veliki učitelji nas, ki v tem trenutku živimo naprej. Učijo nas pristnih človeških odnosov, učijo nas komunikacije, učijo nas, kaj je bistveno v življenju, učijo nas upati tudi v težki situaciji umiranja, učijo nas strpnosti, učijo nas živeti tukaj in sedaj. Za tiste, ki v tem trenutku še živimo naprej, je pomembno, kako se od pokojnih poslavljamo. Zato, da bi mi živeli lepše, je pomembno, da pospremimo pokojne ob smrti z vsem človeškim dostojanstvom. To vpliva tudi na poznejši potek žalovanja. Mnogi stari ljudje pripovedujejo, kolikokrat so morali v svojem življenju spremljati umirajoče: sorodnike, sosede, znance … Najbolj se jih je seveda dotaknilo spremljanje otrok in sozakonca. Takšno spremljanje umirajočega je po eni strani vedno težko, po drugi strani pa človeka spreminja in ga dela zrelejšega. Kdor je že kdaj intenzivno spremljal umirajočega, se je navadno znebil strahu pred umiranjem. V nekem smislu ga je udomačil.

Izguba ljudi, ki so nam blizu

Vedno je izredno težko izpustiti ljudi, ki jih imamo radi, ko ti umrejo. Večinoma je tako, da eden od zakoncev v nekem trenutku ostane sam. To je vedno težko, pri mladih in pri starih. Morda je za starejše ljudi še teže preboleti izgubo človeka, s katerim je preživel skupaj večino svojega življenja. Starejši človek se tudi teže prilagaja na nove življenjske okoliščine. Tudi pri zakoncih, katerih zakon ni bil ravno najbolj harmoničen, v katerem sta se zakonca morda pogosto prepirala in veliko trpela, je ob smrti žalost zaradi izgube večja kot olajšanje. Za mnoge stare ljudi se življenje ob smrti sozakonca tako rekoč zaključi. O tem prej večinoma nista nikoli govorila, se nikoli pripravljala na ta trenutek. Če bi se več in bolj odkrito pogovarjali o tem, kako bomo ravnali, ko nas morebiti doleti bolezen ali smrt, bi nam bilo laže. Takšni pogovori in skupno razmišljanje je lahko v pomoč takrat, ko postane aktualno. Kjer se ljudje odkrito pogovarjajo, lahko uredijo tudi mnoge praktične zadeve, ki sicer utegnejo postati zelo boleče.

Vsak človek naj bi dovolj zgodaj naredil oporoko. Ni treba, da je star, tudi ni treba, da je bolan in tako slab, da komaj še lahko presoja, kaj dejansko dela. Oporoko človek naredi sredi zdravja, saj ne more nikoli vedeti, kdaj in kaj ga v življenju čaka. Takšno ravnanje mu prinaša olajšanje. Veliko manj prepirov zaradi oporoke bi bilo, če bi jo ljudje delali bolj zavestno, če bi se npr. starši skupaj z otroki dovolj zgodaj odločali, kdo bo kaj dedoval, če bi se o vsem bolj odkrito pogovorili.

Lepo je tudi, če se v družini pogovarjajo, kje in kako bi kdo želel umirati, koga bi želel takrat imeti ob sebi. Če na primer nekdo že prej jasno pove, da mu umiranje doma, v družini, zelo veliko pomeni, se bodo svojci mnogo laže odločali, kaj naj naredijo, ko bo morda že nezavesten ležal v bolnišnici. Nekateri se tudi o pogrebu pogovarjajo že prej. Kako bi želi biti pokopani, kje, koga bi želeli povabiti na pogreb. Nekateri sodelujejo celo pri sestavi osmrtnice.

Ob vseh izpuščanjih se mora človek vedno bolj učiti biti sam. Biti sam ni isto kot biti osamljen. Kdor zna biti sam, bolj kakovostno živi odnose z drugimi ljudmi. Vsak človek se nujno znajde v situacijah, ko je sam. Če se nikoli ni naučil sprejemati samote kot nekaj pozitivnega, mu to lahko povzroča veliko stisko. Starost nujno prinaša s seboj tudi to, da morajo biti stari ljudje vedno več sami. Če na to niso pripravljeni, lahko povzročajo sebi in drugim okrog njih mnogo gorja. In končno bo vsak človek moral umreti sam, tudi če bo ob sebi imel dobre spremljevalce.

Upanje do zadnjega trenutka

Brez upanja ne moremo živeti. V času hude bolezni in umiranja nam ravno upanje pomaga, da lahko zdržimo včasih neverjetno težke situacije. Kaj pomeni upati v času hude bolezni in umiranja? Zmotno je prepričanje, da je upanje možno le, če se bo bolezen pozdravila.

Zdravnica Antonella Surbone iz New Yorka, ki se veliko ukvarja s hudo bolnimi, je to izrazila takole: “Upanje je odgovor na tveganje v nevarnostih, ki jih prinaša življenje. Upanje je odnos do življenja – za mnoge tudi odnos do smrti – in ne potrebuje ozdravitve za svoj objekt.” Zares, če bi bilo upanje možno samo v primeru ozdravitve, smo vsi v brezupnem položaju, ker bomo vsi prav gotovo umrli. Sama sem se morala veliko ukvarjati z upanjem. Dvajset let sem delala z bolniki, ki imajo pljučnega raka. Potek njihove bolezni je v glavnem slab. Čutila sem, da ne bi mogla delati s temi bolniki, če bi se mi zdela njihova situacija brezupna, če z njimi ne bi mogla upati do zadnjega trenutka. Tudi če bi jim govorila, da upam z njimi, bi me vsa moja nebesedna govorica izdajala in pokazala, da v svojem srcu ne mislim tako. Torej sem se morala zelo intenzivno spraševati in v sebi razčistiti, kaj pomeni upati s hudo bolnim in umirajočim. Ali je resnično upanje takrat sploh še možno?

Lahko bi govorila o dveh vrstah upanja. Obe vrsti upanja sta pomembni in se dopolnjujeta. Prvo je tisto veliko upanje, da nekoč mora biti vse dobro. Kljub bolezni, kljub trpljenju, kljub smrti, kljub zlu v svetu, kljub vojnam – nekoč mora biti vse dobro. To upanje je položeno v srce vsakega človeka in nam omogoča, da sploh živimo. Brez tega bi življenje zastalo. Drugo je upanje majhnih korakov. Upati pomeni videti naslednji korak, nič več. Ne, kako bo čez eno leto, čez en mesec, ampak tukaj in zdaj je treba narediti vse, da bo življenje čim boljše. To pomeni, da nikoli ne moremo reči, da za človeka ne moremo nič več narediti. Ne moremo ga sicer ozdraviti, lahko pa zanj naredimo veliko, da je njegovo življenje do zadnjega trenutka lepše. Veliko je tega, kar lahko naredimo, tudi veliko drobnih stvari, s katerimi se medicina ne ukvarja, so pa za človeka izredno pomembne.

Kdor zna izpuščati, je vedno odprt za novo, vedno upa, da bo tudi takrat, ko mora vse izpustiti, postal bogatejši.

Ko je človek star pogosteje zboli in mora v bolnico. Veliko starih gre v dom za ostarele, da jim tam pomagajo.
Kristina, 5 let in pol

Marjan Pečnik, Boris Kramberger

Metka Klevišar
 

Socialna varnost in zavarovanje v starosti

V sistemu, ki smo ga pred nekaj leti zapustili, nas misel na starost s finančne plati ni posebej obremenjevala. Dokladni sistem pokojninskega zavarovanja, ki je z vidika zagotavljanja socialne varnosti upokojencev gotovo zelo učinkovit, je dolga leta zagotavljal sorazmerno varno starost generacijam upokojencev. Posameznik z vidika zavarovanja ni imel obilo možnosti, da bi lahko tudi sam kaj storil za svojo korist. To tudi ni bilo potrebno, saj je medgeneracijska pogodba reševala in še rešuje finančna vprašanja upokojencev.

Mlajše in srednje generacije pa vse bolj preveva spoznanje, da država ne bo več skrbela za našo gmotno prihodnost, ne da bi pri tem sodelovali tudi sami. Razmerje med aktivno generacijo in generacijo upokojencev se vse bolj izenačuje predvsem zaradi demografskih razlogov. Kratkoročno predstavlja problem tudi precejšnje število “mladih” upokojencev, s katerimi je država reševala problem nezaposlenosti in zmanjševanja števila delovnih mest. V prihodnosti ne bo več tranzicija gnala stroškov za pokojnine navzgor. To bodo povzročila demografska gibanja. Obstajajo zelo zanesljive demografske napovedi. V aktivno obdobje vstopajo zadnje številčno močne generacije, rojene v obdobju 1973 do 1982, zato se število delovno sposobnega prebivalstva še vedno povečuje. Poslabšanje sedanjih razmer se bo pričelo okrog leta 2000, kritična stopnja pa bo nastopila okrog leta 2015. Do leta 2000 se bo razmerje med zavezanci za plačilo prispevkov in upokojenci še naprej zniževalo. Po letu 2020 se pričakuje razmerje 1 : 1. Tako bo finančno breme za takrat aktivno prebivalstvo postalo nevzdržno, saj se bo demografska piramida žal spremenila v demografsko “žaro.” Zato postaja obvezno pokojninsko zavarovanje za sedanjo aktivno populacijo vse manj atraktivno in drago. Sedanja vrednost prispevkov je še posebej za moške znatno višja od sedanje vrednosti bodočih pokojnin.

Vsa ta gibanja jasno napovedujejo, da bo moral vsak posameznik v prihodnje bistveno več prispevati za socialno varnost in udobnejšo ter prijetnejšo starost. Tudi starejšim generacijam je na voljo precej oblik varčevanja, vendar so dolgoročnejše oblike namenjene predvsem mlajšim in srednjim generacijam. Zaradi trenutno še delujočega pokojninskega sistema se mlajše in srednje generacije premalo zavedajo pretečih problemov, ki jih prinaša prihodnost. To je jasno razvidno tudi iz pasivnosti in nerazumevanja problematike v javnih razpravah o potrebnih in nujnih reformah pokojninskega sistema v Sloveniji.

Kako se problema finančne varnosti prihodnjih generacij upokojencev loteva država?

    Slovenija v tem problemu seveda ni osamljena. Večinoma so v krizi vsi pokojninski sistemi po svetu. Težko je najti odgovor na vprašanje, kako ustrezno zadovoljiti potrebe vse dlje živečih generacij, ki imajo v starosti enake ali še večje finančne potrebe kot v aktivni dobi. Uveljavilo se je več različnih modelov. Za Slovenijo pa se zdijo najprimernejši zgledi in rešitve Evropskih držav, ki so reformo že izpeljale. Kot posebej primeren se izpostavlja tristebrni sistem pokojninskega zavarovanja. Zakaj tristebrni?

    Popolno solidarnost med generacijami opuščajo tudi v najrazvitejših državah, t.i. “državah blaginje.” Osnova vseh reform pokojninskih sistemov je uvajanje kapitalskega načela, po katerem aktivno prebivalstvo že v mlajših letih varčuje za starost. Spremenjeni dosedanji dokladni sistem naj bi predstavljal prvi steber. Ta mora zagotavljati minimalno socialno varnost, kar največkrat pomeni ugodnejši položaj za upokojence, ki so v aktivni dobi prejemali nižje dohodke in relativno slabši položaj za upokojence z višjimi dohodki v aktivni dobi.

    Drugi steber tvori naložbeni oziroma kapitalski sistem, katerega temelj so pokojninski skladi, ki jih največkrat ustanovijo zavarovalnice, ki se ukvarjajo z življenjskimi zavarovanji, in banke. Ti skladi so strogo nadzirani s strani države. Drugi steber je praviloma obvezen za vse zaposlene ali pa je sestavljen iz obveznega in prostovoljnega dela. Temelji na individualnih računih posameznega vlagatelja v okviru skupinskih pokojninskih shem, ki se največkrat oblikujejo pri delodajalcih in jih praviloma upravljajo različne finančne institucije. Višina pokojnine je seveda odvisna od višine in časa vlaganja ter naložbene spretnosti upravljalcev pokojninskih skladov. Zato sta najpomembnejša pravočasen pričetek vlaganja sredstev in premišljen izbor ustrezne finančne institucije. Naložbena politika pokojninskih skladov je največkrat konzervativna. Načelo varnosti naložb je v ospredju pred načelom donosnosti, zato zagotovljene obrestne mere v pokojninskih skladih redko presegajo štiri odstotke. Zelo pomembna spodbuda za drugi steber so davčne olajšave. Oba sistema skupaj naj bi zagotavljala podobne pokojnine kot današnji dokladni sistem oziroma obvezno pokojninsko zavarovanje.

    Za nadpovprečni življenjski standard v upokojenskem obdobju naj bi poskrbel tretji steber z različnimi oblikami zavarovanj oziroma varčevanj. Tudi za razvoj tretjega stebra so izredno pomembne davčne spodbude, ki krepijo atraktivnost različnih zavarovalniških programov. Poleg tega so sredstva, ki jih zbirajo finančne institucije v okviru tretjega stebra, dolgoročna in zagotavljajo stabilne naložbe v gospodarstvo. Zato razvite države izrazito podpirajo tretji steber in ga priznavajo kot davčno olajšavo. Pri nas žal še ni tako, vendar smo prepričani, da se bo odnos države do tovrstnih naložb z reformo pokojninskega sistema izrazito spremenil.

Kakšne možnosti ponuja trg finančnih storitev?

    Slovenski trg finančnih storitev že danes ponuja obilo možnosti za dodatne naložbe v smislu tretjega in po vsebini tudi drugega stebra. V ta izbor sodijo predvsem dolgoročna prostovoljna pokojninska zavarovanja, rentna zavarovanja, različne oblike življenjskih zavarovanj z varčevalno komponento in tudi rentna varčevanja. Ponudniki teh storitev so predvsem zavarovalnice in banke.

    Prostovoljno pokojninsko zavarovanje je dolgoročna naložba, ki zagotavlja imetniku pokojninskega računa pokojnino, ki se prične izplačevati ob upokojitvi ali od vnaprej določenega meseca v prihodnosti. V skupinski obliki ima vse značilnosti drugega stebra in zagotavlja imetniku računa doživljenjsko izplačevanje pokojnine. Ta je odvisna od zbranih sredstev ob upokojitvi, od upokojitvene starosti ter običajno tudi od spola. V tem elementu se prostovoljno pokojninsko zavarovanje bistveno razlikuje od rentnih varčevanj, ki so v ponudbi bank. Doživljenjsko izplačevanje pokojnine zagotavlja finančno varnost tudi v primeru nadpovprečno dolgega življenja. Tega rentno varčevanje ne zagotavlja. Izplačevanje preneha po dogovorjenem številu let.

    Rentno zavarovanje zagotavlja upravičencu, da bo od vnaprej določenega datuma prejemal dogovorjen znesek oziroma rento. Čas izplačevanja rente je praviloma določen s smrtjo zavarovanca. Višina rente je odvisna od dobe nalaganja premij, od starosti ob začetku prejemanja rente, od spola zaradi različne povprečne življenjske dobe moških in žensk in od višine vloženih sredstev. Plačevanje premije je lahko obročno ali enkratno. Najpogostejši primer enkratnega vplačila premije je vplačilo ob poteku mešanega življenjskega zavarovanja. Varčevalni del premije oplemeniten s presežki spremenimo v polog za rentno zavarovanje. Rentno zavarovanje je premišljena naložba v bodočo socialno varnost, za katero se odločimo glede na pričakovane potrebe in sedanje zmožnosti. Rentnemu zavarovanju je pogosto priključeno življenjsko zavarovanje za primer smrti med plačevanjem premije. Dogovorjeno vsoto prejmejo upravičenci, določeni v pogodbi.

    Mešano življenjsko zavarovanje je zavarovanje in varčevanje hkrati. Zavarovalnica izplača dogovorjeno zavarovalno vsoto v primeru smrti zavarovanca med trajanjem zavarovanja ali ob izteku zavarovanja. Večjo varnost zagotavljajo dolgoročna življenjska zavarovanja. Z doplačilom se lahko zavarujeta hkrati dve osebi. Zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto v primeru smrti enega od zavarovancev ali ob koncu zavarovalne dobe. Tako obliko življenjskega zavarovanja imenujemo vzajemno življenjsko zavarovanje. Pogosto se lahko k osnovnemu življenjskemu zavarovanju doda tudi nezgodno zavarovanje ali pa se sklene v obliki, ki zagotavlja izplačilo dela zavarovalne vsote tudi v primeru obolelosti za kritičnimi boleznimi.

    Tretji steber se je kljub zaenkrat nespodbudni davčni politiki v Sloveniji že dobro uveljavil. Ponudba je pestra in omogoča, da pravi čas poskrbimo za bogatejše in lagodnejše življenje v starosti. Odločitev za eno od navedenih oblik je vezana na dolgoročno sodelovanje z izbrano finančno institucijo. Zato je izredno pomembno, da skrbno pretehtamo ponudbe različnih ustanov. Vsekakor so varnejše naložbe v velikih in uveljavljenih institucijah. Navidezno izredno ugodne ponudbe pogosto skrivajo pasti, ki se jih zavemo šele ob koncu zavarovalne dobe ali ob nesrečnem dogodku. Zagotovljeno je namreč le tisto, kar je zapisano na polici oziroma v pogodbi. Spremembe med trajanjem zavarovanja so pogosto povezane s finančnimi in birokratskimi sitnostmi. Zato je potrebno dobro premisliti, skrbno pretehtati in sprejeti zanesljive in pravočasne odločitve.

Naložbe za zdravo in varno življenje

    Poznavanje sprememb in sprejemanje odločitev sta osnovna ključa za primerno ravnanje na vseh ravneh – na ravni posameznika ali skupnosti. Obsežni in razvejani sistemi ustanov, ki jih je razvila država za pokrivanje socialnih in zdravstvenih tveganj, ki smo jim ljudje izpostavljeni zaradi bolezni, poškodb, nezaposlenosti, invalidnosti, starosti, pa so le ena stran medalje pri zagotavljanju socialne varnosti. Vsak izmed nas namreč ocenjuje varnost in kakovost življenja tudi z vidika svojih individualnih možnosti v konkretni družbi, da si s svojimi odločitvami to stanje izboljša. Da bi se nam dobro godilo, tako niso odločilne le sistemske okoliščine. Pomembno je tudi naše ravnanje. Dobre odločitve nam bodo prinesle tudi bolj varno, zdravo in kakovostno življenje.

    Mnogi med nami takšne odločitve že vseskozi sprejemajo, tudi ravnajo na moč preudarno. Odločajo se za naložbe v svoje zdravje in varno življenje. Pri tem ne gre le za vlaganje materialne narave. Vse več ljudi aktivno skrbi za svoje zdravje, redno vzdržuje svojo psihofizično kondicijo, se ne predaja različnim razvadam, se primerno prehranjuje, redno spremlja svoje zdravstveno stanje. Veliko ljudi se tako skrbno pripravlja tudi na čas po upokojitvi, da ne bi nenadna sprememba dnevnega in življenjskega ritma ustvarila tistih praznin v življenju, ki vselej prinašajo le slabo počutje in bolezen. Načrtujejo aktivnosti in jih prilagajajo izbranim interesom, sposobnostim in telesnemu počutju.

    Z reformami na področju zagotavljanja socialne in zdravstvene varnosti skuša država zagotoviti trdne in stabilne finančno ekonomske temelje za delovanje mreže javnih ustanov, kjer bomo zavarovanci v primeru potrebe lahko uresničili svoje zahteve. Ena izmed pomembnejših strategij teh sprememb je tudi, da določene obveznosti na tem področju prevzemamo tudi sami. V materialne naložbe oziroma vlaganje zasebnih sredstev na področju prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja nas že nekaj let usmerja sistem, ki to spodbuja tudi z olajšavami pri dohodnini. V prihodnje se bo z uvajanjem zavarovalniških načel na tem področju aktivna skrb za zdravje lahko posameznikom tudi bolj izdatno splačala. Podobne odločitve se nam obetajo tudi na področju pokojninskega zavarovanja, kjer bomo, če bodo spremembe sprejete, pri obveznem naložbenem sistemu lahko izbirali sklade, kamor bomo nalagali svoje prispevke. V celoti pa se bomo odločali o tem, ali bomo del svojih prihrankov vlagali tudi za zagotovitev večjih prejemkov v času upokojitve, kjer bomo izbirali med ponudbami prostovoljnih pokojninskih zavarovanj.

    Tudi v prihodnje v primeru bolezni, poškodbe, sprememb socialnih statusov in različne druge prizadetosti torej ne bomo prepuščeni samemu sebi in svoji zli usodi. V skladu z možnostmi nam bo sistem tudi poslej zagotavljal podporo in nam pomagal obvladovati te situacije. Za določena tveganja pa bomo prevzeli večjo odgovornost. Sistem nam bo nudil večje možnosti izbire. To pa bo zahtevalo tudi naše osebne odločitve. Svobodna izbira je vselej povezana z večjo odgovornostjo. To terja od nas določen miselni preobrat, saj smo se glede zdravja in kakovosti življenja opirali le na državo, manj pa smo bili pripravljeni storiti sami. Vendar na splošno tudi glede ustvarjanja kakovosti našega življenja velja: če dobro sejemo, bomo obilno želi. Naučimo se torej odločati za lastno zdravje, boljše življenje in več življenja.

Marjan Pečnik, Boris Kramberger
 

Oporoka

Za vsakogar je pomemben občutek, da ima urejena premoženjska in druga materialna vprašanja, tudi za primer svoje smrti. Prevelika lagodnost na tem področju vodi v številne konflikte in neprijetne situacije, že med živimi, kot je delno tudi slovenska posebnost, pa še toliko bolj po smrti – pri dedovanju. Razne nenadne nezgode in tragični dogodki, ki smo jim priča, po drugi plati dokazujejo, da razmislek in urejanje teh vprašanj ne sodi le v domeno starejših ljudi, na jesen življenja, pač pa tudi mlajših. Namen sestavka je bralcu nakazati nekaj možnih smeri, po katerih lahko krene pri reševanju svojih vprašanj, zlasti tistih, ki zadevajo prenos premoženja za primer smrti.

Eno od možnosti vsekakor predstavlja oporoka – enostranska izjava oporočitelja o svojem premoženju za primer smrti. Učinkuje šele v primeru smrti oporočitelja. Sestavljena mora biti v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Najpogostejše v praksi in normalnih razmerah, so naslednje oblike oporok:
  • Lastnoročna oporoka, ki jo lastnoročno napiše in podpiše oporočitelj sam. Priporočljivo je tudi, da ima taka oporoka datum, kar pa sicer ni pogoj za njeno veljavnost.
  • Pisna oporoka pred pričami, ki jo lahko napravi oporočitelj, ki zna brati in pisati. V navzočnosti dveh polnoletnih oseb, ki sta popolno poslovno sposobni in glede katerih niso podani drugi zakonski zadržki, oporočitelj podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ali sam (npr. na pisalni stroj, računalnik). Hkrati oporočitelj pred pričami izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na oporoki z dostavkom, da se podpisujeta kot priči. Če oporoka ne vsebuje tega dostavka, na njej pa so podpisi prič, je oporoka prav tako veljavna.
  • Sodna oporoka, ki jo po izjavi oporočitelja sestavi sodnik.Oporoka v obliki notarskega zapisa, sestavljena, ali potrjena pred notarjem, ob prisotnosti dveh zapisnih prič.

Na potovanju prideta v poštev tudi sestava oporoke na ladji ter oporoka v tujini, sestavljena pri konzularnem predstavništvu. V izrednih razmerah ni izključena niti ustna oporoka oz. druge vrste oporok.
Ker gre za enostranski pravni posel, jo oporočitelj vselej lahko prekliče, bodisi delno ali v celoti. Preklic se napravi z izjavo, ki jo oporočitelj poda v kateri koli obliki, v kateri se lahko veljavno napravi oporoka. Lahko se prekliče tudi z uničenjem, pri čemer pa je dobro, da se uniči ne le izvirnik, temveč tudi vsi prepisi te oporoke. Preklic oporoke je možen tudi z novo oporoko, vendar ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. Oporoko je dobro hraniti na primernem kraju zaradi zavarovanja pred uničenjem ali zlorabami. Če doma za to ni možnosti, je bolje, da se hrani pri sodišču ali notarju, lahko pa tudi pri odvetniku.

Oporoka je nedvomno najhitrejša in najcenejša oblika urejanja premoženjskih razmerij za primer smrti. Praksa kaže, da je veljavnost oporoke kar pogosto predmet sodnih sporov, zlasti če so oporoke povsem laične. Oporoke, sestavljene v strožji obliki, kot npr. sodna ali oporoka v obliki notarskega zapisa, sicer v precejšnji meri zmanjšujejo možnost uspešnega izpodbijanja in s tem večajo njeno trdnost. Kljub temu pa možnost ovrženja oporoke niti v teh primerih ni povsem izključena. Ne glede na pomisleke pa je vsekakor bolj priporočljivo napraviti oporoko, kot pa stvari pustiti docela neurejene.

Prenos premoženja, se lahko uredi tudi s t. i. dovoljenimi dednopravnimi pogodbami, med katere sodita:
  • Izročilna pogodba, s katero se prednik – izročitelj s svojimi otroki, posvojenci in potomci dogovori o razdelitvi in izročitvi svojega premoženja ali dela premoženja v času življenja. Predpostavlja sodelovanje in strinjanje vseh otrok posvojencev ter drugih izročiteljev potomcev, ki bodo po zakonu poklicani, da za njim dedujejo. Če kateri od njih ni sodeloval, pa se z izročitvijo ne strinja, se glede tega šteje premoženje, ki je bilo izročeno ostalim kot darilo. Po smrti prednika se ta obravnavajo enako, kot darila, ki jih je prednik dal dedičem. Lahko pride do vračanja ali vštevanja daril v nujni delež. To je lahko v določenih okoliščinah vir dodatnih zapletov. Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker sicer ni veljavna.
  • Njena velika prednost je v možnosti, da stranke že za časa življenja složno in brez zamer med seboj uredijo vsa premoženjska vprašanja, ki se navadno urejajo šele po smrti prednika. V primeru, da pri njeni sestavi ne sodelujejo vsi, ki bi po zakonu morali sodelovati, tudi pri tej pogodbi ni mogoče izključiti zapletov. Morda je šibka točka te pogodbe tudi v tem, da lahko zajema le premoženja, ki ga ima prednik v času sklepanja te pogodbe, ne pa tudi premoženja, pridobljenega po njeni sklenitvi. Novi pridobitelji postanejo lastniki izročenega premoženja že ob sklenitvi pogodbe in ne šele po smrti izročitelja. Slednje utegne predvsem za izročitelja predstavljati tveganje, da bo še za časa življenja ostal brez premoženja oz. si zmanjšal eksistančne možnosti, zaradi česar se mora tudi v tej smeri ustrezno zavarovati.
  • Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pogodba med preživljancem in preživljalcem, s katero se preživljalec zaveže, da bo le tega, ali drugega, do smrti preživljal, preživljanec pa mu bo po svoji smrti, delno ali v celoti, prepustil svoje premoženje. Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker sicer ni veljavna. Preživljanec ostane lastnik svojega premoženja do smrti in ga lahko, po dogovoru, tudi nemoteno uživa. To se utegne pokazati kot prednost, ker nudi preživljancu določeno materialno varnost. Prednost je tudi v tem, da lahko preživljanec po svoji izbiri in možnostih sklene pogodbo s preživljalcem, ki ga pozna in mu zaupa, pri čemer tudi ni nujno, da je preživljalec njegov sorodnik. V primeru neizpolnjevanja ali neznostnosti skupnega življenja je mogoče pri sodišču zahtevati razvezo te pogodbe. Možna je tudi sporazumna razveza pogodbe, celo po tem, ko sta jo stranki že začeli izpolnjevati. Ker gre za odplačno pogodbeno razmerje, premoženje, ki je predmet te pogodbe, tudi ne spada v zapuščino preživljanca.

Omenjene pogodbe so po pravilu dražje od oporok, vendar so v praksi do določene mere trdnejše od oporok. Vzroke gre iskati v dvostranski zavezanosti, oz. odplačnosti ter dejstvu, da je njihova razveza bolj zamotana, po drugi strani pa je zanje predpisana strožja oblika – sklenjene morajo biti v obliki notarskega zapisa, ob prisotnosti zapisnih prič in po strogih odličnostnih predpisih. To pomeni, da mora že notar, ki sestavlja ali potrjuje pogodbo, upoštevati določbe predpisov, stranke ustrezno poučiti, pogodbo prebrati in udeležence seznaniti z vsebino posla in posledicami ter to tudi vnesti v notarsko listino.

Pozornost je treba posvetiti tudi ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Ker že po zakonu obstoji dolžnost preživljanja med zakonci, ni posebej potrebno, da bi med seboj sklepala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, čeprav niti ta možnost ni izključena. Tovrstna razmerja med zakoncema se lahko urejajo tudi v oporokah ali z udeležbo pri izročilni pogodbi. Zakonca lahko urejata medsebojna premoženjska razmerja tudi posebej, z več ali manj vsemi vrstami pogodb. Opozoriti gre, da morajo biti vse pogodbe, s katerimi med seboj urejajo premoženjska vprašanja, sklenjene v obliki notarskega zapisa, ker sicer niso veljavne.

Za urejanje premoženjskih vprašanj so poleg opisanih odprte še številne druge možnosti, ki jih gre izrabiti že za časa življenja.

Izbira ustreznega pravnega posla je odvisna od konkretnih okoliščin in specifičnosti vsakega posameznega primera. Zato je pred takšno odločitvijo vsekakor več kot priporočljiv obisk ustreznega pravnega strokovnjaka (npr. odvetnika ali notarja), ki bo upošteval razmere in strankam pomagal sestaviti najustreznejšo listino. Le z dobro pravno podporo je mogoče uspešno zavarovati pred raznimi nevšečnostmi, ki nastanejo predvsem zaradi nevednosti. Ne gre prezreti, da za vsakim pravnim poslom, stojijo le ljudje z vsemi svojimi vrlinami in šibkostmi. Torej je predvsem od udeležencev odvisno, ali in v kakšni meri se bo dogovorjeno spoštovalo.

Hubert Rot, dipl.iur.
 

Založnik: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije

Nazaj na kazalo >>


Sledite nam