fbpx

Živčevje

Človeško telo, Zdravje in bolezni

Vsak organ človeškega telesa je tako zgrajen, da opravlja le določeno delo. Organi pa morajo delovati tako, da je …

Naloge živčevja

Vsak organ človeškega telesa je tako zgrajen, da opravlja le določeno delo. Organi pa morajo delovati tako, da je njihovo delo v korist organizmu kot celoti. Vemo, da po napornem mišičnem delu hitreje dihamo, srce nam tedaj hitreje bije in poganja več krvi s hrano in kisikom v mišice. Da poteka delo organov vzajemno in skladno, to je v korist celote, skrbi poseben organ, to je živčevje. Iz vseh delov telesa, posebno iz čutil, prihajajo neprestano različna “sporočila” v živčno centralo, to je v možgane in v hrbtenjačo. Tu se sporočila zbirajo in predelajo, od tod gredo nato “naročila” organom, naj delajo in kako naj delajo.

Živčevje povezuje torej delo organov. S čutili pa je povezano z zunanjim okoljem. Predstave o zunanjem svetu, zavest in mišljenje so prav tako odsev delovanja živčevja.

Zgradba živčevja

Živčevje je zgrajeno iz živčnih celic. Živčne celice imajo svojevrstno obliko. Značilni so zanje številni izrastki. Razen enega so pri večini živčnih celic izrastki kratki in vejnato razrasli; imenujemo jih dendrite. Dolgi izrastek, ki je lahko tudi nad en meter dolg, se imenuje živčno vlakno. Živčno vlakno se na kraju cepi v živčne končiče.

Živčne celice so nakopičene v hrbtenjači in možganih. Ta del živčevja imenujemo osrednje ali centralno živčevje.

Iz centralnega dela izhajajo vlakna živčnih celic. Združena so v tanjše ali debelejše svežnje in jih imenujemo živci. Živci potekajo do vseh organov, po vsem telesu in sestavljajo obkrajno ali periferno živčevje.

Hrbtenjača je varno nameščena v hrbtenični cevi. Sega od zatilnične odprtine do drugega ledvenega vretenca. V sredini hrbtenjače je ozek kanal, okoli njega pa so nakopičene živčne celice, ki so videti sive barve. Okoli njih so bela živčna vlakna, ki združena v živce izhajajo iz hrbtenjače. Nekatera teh vlaken povezujejo posamezne dele hrbtenjače med seboj.

Možgani so v lobanjski votlini. Človeški možgani so dosegli najvišjo, najpopolnejšo stopnjo razvoja. Delimo jih na: podaljšano hrbtenjačo, male možgane in velike možgane.

V podaljšani hrbtenjači so živčne celice v sredini, podobno kot v hrbtenjači. V malih in velikih možganih pa so živčne celice na površini in sestavljajo sivo možgansko skorjo. Bela živčna vlakna so pod skorjo. Možganska, skorja, zlasti velikih možganov, je močno nagubana in s tem zelo povečana. Površina človeških velikih možganov meri 1600 do 2450 cm2, težki pa so možgani 1140 do 1340 g. Ena izmed možganskih brazd je zelo globoka. Ta deli velike možgane v dve poluti: v levo in desno poluto.

Kako deluje živčevje

Različni zunanji dražljaji (mehanični, toplotni, svetlobni, kemični idr.) neprestano vplivajo na telo. Za nekatere dražljaje so zdražene čutnice v čutilih, nekateri dražljaji pa zdražijo ali vzburijo živčne končiče, ki so v koži. Vsako vzburjenje se prevaja po živcih kot “sporočilo” v živčna središča, to je ali v možgane ali v hrbtenjačo. Živci, ki prevajajo vzburjenja s površine telesa do centralnega živčevja, so čutilni živci, njihova vlakna so čutilna vlakna.

Svetloba na primer zdraži čutnice v očesu. Vlakna vidnega živca (to je čutilni živec) prevajajo vzburjenje do določenega mesta v možganski skorji, kjer nastane vidni občutek. Mesta v možganski skorji, kjer nastajajo občutki, imenujemo središča občutkov ali zavestna središča, ker se občutka zavedamo. Podobno prihajajo tudi iz drugih čutil vzburjenja do središč v možganski skorji. Vsa ta vzburjenja se spreminjajo v občutke (slišimo, tipljemo, ovohavamo, okušamo itd.).

Iz čutil, ki so na glavi, in s kože glave gredo “sporočila” po čutilnih živcih v možgansko skorjo; s kože trupa in udov ter iz kit in mišic pa gredo v hrbtenjačo.

Iz možganov in hrbtenjače pa potekajo živci, po katerih gredo “naročila” mišicam, ki se nato skrčijo, in k žlezam, ki začno izločati. Take živce imenujemo gibalne živce, njihova vlakna pa gibalna vlakna. Mesta, kjer so nakopičene gibalne živčne celice, so gibalna središča. Gibalna središča so v možganski skorji in v hrbtenjači.

Zaznavna središča so povezana z gibalnimi središči v možganski skorji. Če zagledamo na primer jabolko na drevesu, iztegnemo roko in ga odtrgamo. Občutek, ki je nastal ob pogledu na jabolko v vidnem središču, je hkrati dražljaj za gibalno središče. Iz gibalnega središča je šlo “naročilo” po gibalnem živcu do mišic roke. Taki gibi so zavestni gibi. Lahko pa zdraži gibalna središča v možganih tudi naša volja. Tudi v tem primeru gre “naročilo” po gibalnem živcu do ustreznih mišic, ki se nato skrčijo.

Mnogih gibov pa se ne zavedamo in tudi ne moremo nanje vplivati z voljo. Če se na primer zbodemo v prst ali dotaknemo vročega predmeta, bliskovito odmaknemo roko. Vzburjenje, ki ga je dotik z bodečim ali vročim predmetom sprožil v živčnem končiču kože, teče po čutilnem vlaknu v hrbtenjačo, preide na gibalno živčno celico in po njenem vlaknu v ustrezne mišice, ki se nato skrčijo. Odgovor na dražljaj, pri katerem gre vzburjenje skozi hrbtenjačo, imenujemo hrbtenjačni refleks, tak gib pa refleksni gib. Pot, ki jo v tem primeru napravi vzburjenje, je refleksni lok. Ti odgovori so na določene dražljaje vedno enaki in so človeku prirojeni. Vsem je gotovo znan primer kolenskega refleksa: če prekrižamo nogo čez koleno in udarimo na kito pod pogačico, tedaj golen odskoči.

Refleksi nastanejo zelo hitro in so zelo pomembni zlasti za obrambo. Pri živalih, ki imajo le ganglijsko živčevje, in pa pri tistih vretenčarjih, kjer je hrbtenjača glavni del centralnega živčevja, je vse gibanje le refleksno gibanje.

Pri človeku pa, ki ima dobro razvite tudi možgane, hrbtenjača ne deluje več tako samostojno, temveč so njena središča podrejena možganom. Sporočila, ki dospejo v hrbtenjačo, preidejo namreč tudi na živčne celice, katerih vlakna potekajo po hrbtenjači navzgor v možgane. Vseh sporočil, ki dospejo do možganske skorje, se zavedamo.

Od delovanja možganske skorje velikih možganov je odvisna naša zavest, volja in mišljenje.

To pomeni, da človek v nasprotju z živaljo sam lahko določa svoje razmerje do okolja. Na različna sporočila, ki jih dobiva iz okolja, lahko po lastni volji in presoji odgovarja. Lahko sklepa in premišljuje. Sposoben je, zapomniti si določene vtise in si jih nato predstavljati, ne da bi jih videl. Vse to se dogaja le v možganski skorji.

Tak je postal človek v dolgotrajnem razvoju. Ker je človek začel delati, je bil prisiljen, da je venomer primerjal in sklepal. Pri tem se mu je možganska skorja vedno bolj razvijala in postajal je zmožen za vse popolnejše delo. Zato upravičeno pravimo, da je delo ustvarilo človeka. Pa ne samo v preteklosti, tudi danes prav delo razvija sposobnosti vsakega posameznika in s tem vse družbe.

Mali možgani urejajo predvsem gibe, ki so potrebni, da je telo v ravnotežju. Do njih prihajajo sporočila predvsem iz notranjega ušesa, pa tudi iz očesa. Od tod gredo naročila, katere mišice naj se skladno krčijo, da je telo v pravi legi. Seveda so ti gibi zamotani refleksni gibi.

V podaljšani hrbtenjači so za življenje telesa izredno važna središča: za dihanje, za delovanje srca, za izločanje sline, žvečenje, požiranje, sesanje, znojenje in še druga. Ker so torej v tem delu možganov tako važna središča, je vsaka poškodba podaljšane hrbtenjače smrtno nevarna. “Tilnik si je zlomil”, pravimo, če kdo umre ob poškodbi tega dela možganov.

Skrb za živčevje

Tako kot si krepimo mišice z delom, tudi živčevje pridobi z vadbo. Čim večkrat prisilimo določene živčne celice oziroma določena živčna pota k delu, tem bolj se ta pota utrdijo. S tem se naučimo najpreprostejših gibov, ki so za življenje potrebni: naučimo se hoditi, oblačiti, plavati itd. Pa tudi možganska skorja pridobi z delom. Na tem temelji vse učenje. Večja sposobnost delovanja možganske skorje ni le pogoj za dobro učenje, temveč je tudi posledica večjega delovanja ob učenju. Razumljivo pa je, da tako kot vsak organ še posebno živčevje potrebuje določen počitek. Najbolj počiva živčevje v spanju. Spanje je posebno stanje, ko vsi organi bolj počasi delujejo: srce utripa počasneje, žleze izločajo manj, mišičje je sproščeno, tudi zdraženost živčevja je zelo zmanjšana. Med spanjem se odstranijo iz organov vse snovi, ki povzročajo utrujenost.

Mlademu človeku je potrebno, da spi 9 do 10 ur, odraslim zadostuje 6 do 7 ur. Sanje so znamenje, da nekatera središča v možganski skorji še v spanju delujejo, da so se le nekatera pomirila. Prav zato sanje svojevrstno, brezsmiselno povezujejo različne predstave. Mučne sanje niso v korist zdravemu spanju in so posledica prevelike utrujenosti ali pa bolezni. Zato ne beri razburljivih zgodb, ko ležeš, in ne hodi zvečer v kino!

Neizmerno škodo pa povzročata živčevju, zlasti živčevju mladega človeka, alkohol in nikotin.

Alkohol je najhujši strup. Uživanje alkoholnih pijač škoduje prav vsem organom, zlasti srcu, želodcu, ledvicam, najhujši učinek pa ima alkohol na živčevje. Otrok zastane v telesni in duševni rasti, če mu dajejo starši piti alkoholne pijače. To se žal ponekod v vinorodnih krajih dogaja. Zaužit v večji količini, alkohol omamlja in zavira delovanje možganov. Zato pijan človek ne ve, kaj dela, mišice njegovi volji niso več pokorne in se opoteka. Zmožen je dejanj, ki bi jih v treznem stanju nikoli ne napravil. Pa tudi manjše množine alkohola zmanjšujejo človekovo delovno sposobnost in mu slabijo voljo. Alkohol spremeni človeku tudi značaj. Alkohol ne škoduje le posamezniku, temveč tudi njegovim potomcem. Otroci alkoholikov so pogosto telesno in duševno šibki. Zato je alkoholizem -veliko družbeno zlo in dolžnost človeške družbe je, da se z vsemi sredstvi bojuje proti njemu. Mladina se mora znati zabavati in veseliti tudi brez alkoholnih pijač.

Prav tako je zdravju škodljivo tudi kajenje. Nikotin škodljivo. vpliva na mnoge organe, predvsem na živčevje in ga otopi. Mnogo bolj je škodljiv organizmu, ki še raste, torej mlademu človeku.

Poškodbe in okvare živčevja

Centralno živčevje – možgani in hrbtenjača – so mehki in nežni organi. Sicer so dobro zavarovani s kostmi, vendar se ob kakih prometnih ali drugih nesrečah lahko poškodujejo. Močan padec na glavo ali top udarec povzroči ne le prelom lobanjskih kosti, temveč tudi pretres možganov. Temu vedno sledi nezavest, bljuvanje in hitro utripanje srca. Zdravniška pomoč je v tem primeru nujna.

Zlasti nevarne so poškodbe hrbtenice. Če se hrbtenica prelomi ali izpahne kako vretence, se navadno poškoduje tudi hrbtenjača. Posledica tega je večja ali manjša ohromelost vseh ali le nekaterih mišic. To je odvisno od tega, v katerem delu se je hrbtenjača poškodovala. Najbolj nevarni so prelomi v vratu, ker ohromi tedaj vse telo. Takega poškodovanca je treba previdno premikati in prenašati. Treba je takoj poklicati reševalno postajo.

Iz raznih vzrokov, na primer po raznih nalezljivih boleznih ali zaradi pomanjkanja vitaminov, se vnamejo nekateri živci. Mišice, ki jih vneti živec oživčuje, slabe in tudi ohromijo.

Če se ob poškodbah pretrga kak živec, ohromi mišico za stalno, ki jo ta živec oživčuje.

Pri raznih športih in vožnjah z vozili, zlasti z motornimi, je previdnost prvi pogoj.

 


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?