Zakaj sta starševstvo in vzgoja težki nalogi

Družina, Odnosi v družini, Zanimivo, Življenjski slog

Otrokom bodimo dober zgled, saj se vzorci iz zgodnjega otroštva prenesejo v odraslo dobo, postanejo del življenja in jih je težko spreminjati.

Za dobro vzgojo ni ne pravil in ne instant rešitev, zagotovo pa si starša želita otroka kar najbolje vzgojiti, mu pomagati, ga oblikovati, da zraste v samostojnega človeka, prijaznega, delovnega, poštenega. Namesto ukvarjanja z vprašanjem, kako vzgajati otroka, pa ga raje opazujmo, preživimo z njim čim več časa, predvsem pa mu bodimo dober zgled.
Otrokom bodimo dober zgled. Vzorci, ki jih dobimo v zgodnjem otroštvu, postanejo del nas, našega življenja in jih je težko spreminjati.

Današnji, hiter tempo življenja staršem velikokrat prinaša občutke krivde, da z otrokom ne preživljajo dovolj časa. Posledično vodi to k občutkom dolžnosti otroku ugajati in se mu odkupiti za zamujeni skupni čas. Tako starši prevečkrat uporabijo metodo odkupovanja z materialnimi dobrinami, kar privede tudi do igre z otrokovimi čustvi, ko starši ne upajo reči otroku ne, ne dovolijo mu izkusiti slabih trenutkov, ni ne ljubezni in ne discipline. Kako torej določiti prave smernice za vzgojo? Težava niso slabi starši, ampak popolni starši, ki želijo svoje otroke vzgajati le z ljubeznijo, brez odrekanja otroku, namesto njih prevzemajo odgovornost in ne dopustijo, da bi otrok doživel tudi tiste manj lepe občutke.

Meje moramo otroku postavljati od majhnega. Počasi, korak za korakom. Kako lahko pričakujemo od mladostnika, da bo samostojen, če ga že od začetka nismo pripravljali na to? Kako lahko pričakujemo, da bo naenkrat samostojen in se zgražamo, kako nesamostojni so otroci pri določeni starosti. Z vzgojo pripravljamo otroka na samostojno življenje odraslega.

Otroku moramo omogočiti različne izkušnje, tako dobre kot slabe. To mu poskušajmo omogočiti v varnem zavetju družine z veliko ljubezni in discipline.

Mnogi strokovni sodelavci, ki delajo z otroki in starši, so resno zaskrbljeni nad današnjo vzgojo otrok. Poudarjajo pet najpogostejših vzgojnih težav, za katere menijo, da so zelo resne:

Bojimo se lastnih otrok

Otroci imajo prevelik nadzor nad starši, kar se kaže na preprostem preizkusu s skodelico. Na primer: Mama otroku nalije mleko v modro skodelico, otrok pa se premisli in želi piti mleko iz druge skodelice. Reakcija staršev je v večini primerov naslednja; mama otroku ugodi in čim hitreje prelije mleko v drugo skodelico, da se otrok ne razjezi. Velika napaka! Vprašanje pa je – česa se mame tako bojijo in zakaj se mame bojijo otrokove negativne reakcije?

Ne pričakujemo veliko

Ko se otroci, bodisi na javnih mestih bodisi za štirimi stenami, neprimerno obnašajo, je odziv staršev “Otroci so pač takšni”. Ni potrebno, da so takšni, saj so otroci veliko bolj sposobni, kot njihovi starši mislijo ali pričakujejo od njih, ne glede ali govorimo o manirah, spoštovanju starejših, gospodinjstvu, velikodušnosti ali samonadzoru. Vsak otrok, še tako živahen, lahko v restavraciji sedeti vso večerjo?

Edini razlog, zakaj se otroci ne obnašajo primerno, je, ker tega od njih zares ne pričakujete oziroma jim popuščate! Nasvet je preprost – dvignite svoje standarde, pričakovanja, otrok se bo nanje zagotovo prilagodil.

Ne sprejemamo mnenj in nasvetov drugih

Včasih so vozniki avtobusov, učitelji, prodajalci in drugi starši imeli “pravico”, da so otroka opozorili ob neprimernem vedenju, saj so bili »podaljšana roka« in podpora staršem, ki niso bili v tistem trenutku prisotni, prav tako pa so vsi delali za enak cilj: za vzgojo dostojnih in spoštljivih deklet in fantov. Danes, ko si nekdo, ki ni otrokov starš, privošči opomniti ali okregati “tujega” otroka, se njegova starša takoj razburita, saj je večinoma njihovo mišljenje, da je njihov otrok popoln, zato tudi pogosto ne sprejemajo mnenja staršev in drugih, ki mislijo nasprotno.

Takšni starši bodo učitelja verbalno »napadli«, kaj si misli, da kaznuje njihovega »pridnega« otroka, namesto da bi otroka kaznovali, zaradi neprimernega in nespoštljivega odnosa do učitelja. Prav tako danes starši medsebojno sodijo vzgojo in odnos drugih, namesto da bi se podpirali in pomagali. Če vidijo otroka trmariti ali besneti, ne bi smeli takoj obsojati mame, ki otroka vzgaja in disciplinira, ampak bi jo morali podpreti, ker otroku postavlja meje, kar nikakor ni preprosto.

Eden od ključnih temeljev vzgoje je dosledno postavljanje mej, saj se otrok tako počuti bolj varno in le tako ve, kaj je prav in kaj ne.

Zanašamo se na bližnjice

Danes so starši še bolj vpeti v svet elektronike, še bolj navdušeni in zavzeti kot kdajkoli prej in seveda z elektronskimi napravami si nekateri olajšujejo tudi vzgojo in odnose, kadar je to potrebno. Zelo uporabne so različne elektronske naprave kot pomoč pri potovalnih ali zdravniških nasvetih … Vendar pa te elektronske pripomočke najpogosteje starši “zlorabljajo” in jih vedno pogosteje uporabljajo, da zamotijo otroke, ker si zanje ne vzamejo časa in se jim z njimi ne da ukvarjati, otroci pa se tudi zato ne znajo sami zabavati.

Otrokove potrebe so vedno na prvem mestu

Otroci morajo biti staršem prioriteta. Danes pa je šlo vse to predaleč, saj starši zanemarjajo svoje potrebe in svoje duševno zdravje zaradi svojih otrok. Veliko mam večkrat na noč vstaja iz postelje, da bi zadovoljile otrokove potrebe; enkrat pitje, enkrat hrana … In enako počnejo tudi očetje, ki spustijo iz rok vse, da stečejo po pijačo za svojo žejno hčerkico.

Ali ti starši še niso slišali, da je normalno reči otroku kdaj pa kdaj “ne”, ali pa prositi otroka, da se sam zabava in igra, medtem ko greste na stranišče ali pripravljate kosilo? Vse to je del vsakdana in odraščanja ter poti k samostojnosti.

Če se ne bomo zavedali vzgojnih napak in jih ne bomo popravljali, bodo otroci zrastli v egocentrične, nestrpne in nespoštljive odrasle osebe. Zato jim bodimo vzor in jih v dobri veri usmerjajmo v odgovorne, spoštljive odrasle osebe.

Želimo, da imajo vedno vse pri roki, dosegljivo in ugodeno, ko pa ne bo več tako, ne bodo pripravljeni, zato od njih pričakujte več. Otroke pripravite, da bodo v življenju neodvisni in uspešni v resničnem svetu, ne pa zaviti v vato in pomehkuženi, tako kot jih zdaj “ustvarjamo”.