Vzgoja otrok kot izziv današnje družbe

Družina, Odnosi v družini, Zanimivo

Meje moramo otroku postavljati od majhnega. Počasi, korak za korakom. Kako lahko pričakujemo od mladostnika, da bo …

Na eni strani imamo tradicionalno vzgojo, ki ne dopušča popuščanja, na drugi strani pa permisivno vzgojo katero danes mnogi označujejo za razvajenost. Dve skrajnosti. Kaj razumemo pod tradicionalno vzgojo? Mnogi si tradicionalno vzgojo razlagajo zelo različno, največkrat temu rečejo disciplina. Z disciplino ni nič narobe in v tem modernem svetu je skoraj ni več. Starši ne vedo kako disciplinirati ali pa nočejo disciplinirati, ker nimajo volje ali energije da bi vztrajali pri dosledni vzgoji svojega otroka. Težka naloga staršev je kako ujeti pravo ravnotežje med ljubeznijo in disciplino. Zdi se mi, da se vedno pogosteje razglablja o tem na kakšen način vzgajati otroka. Morda tradicionalno, kar za mnoge pomeni avtoritativno? Morda permisivno, kar za druge pomeni vzgoja dopuščanja skoraj vsega? Pojma avtoritativno in permisivno sta preveč široka pojma, da bi lahko na hitro zaključili kako otroke vzgajati. Kot vsaka stvar imata tudi ta dva načina vzgoje svoje tako slabe kot tudi dobre strani. Mnogi preprosto zaključijo, da je najbolje nekaj vmes. Kaj pa je vendar tisto vmes? Zadnje čase večkrat zasledim pojem sočutno starševstvo. Veliko staršev se trudi otroka vzgajati sočutno. To naj bi bila tista prava pot, pot med avtoritativno in med permisivno vzgojo. Morda. Eno je gotovo. Dobra vzgoja združuje vsekakor veliko ljubezni. Vendar samo vzgoja z ljubeznijo ni prava, tako kakor ne gre vzgajati samo z disciplino in puščati ljubezen nekje ob strani. Ljudje si zelo različno razlagajo tudi pojem discipline. Opuščanje enega ali drugega za seboj pušča posledice. Izziv današnjega starševstva je vsekakor ravnotežje med tema dvema tako različnima prijema pri vzgoji.

Pri tradicionalni vzgoji starši postavljajo otroku zahteve, ga kaznujejo ter kritizirajo, skratka od njega veliko zahtevajo oziroma pričakujejo. Otrok tukaj ni deležen nagrad ali pohval oziroma zelo redko. Takšen otrok je ubogljiv, želi ugajati staršem, je deloven, ne posluša svojih želja in občutkov, ker ga vodi le ugajanje in zahteve staršev. Vendar tudi to lahko vodi do druge skrajnosti, kjer otroku manjka starševska ljubezen. Največkrat se zgodi, da tak otrok zraste v osebo, ki veliko zahteva od sebe, do sebe je zelo kritičen, natančen, ne ceni tega kar naredi in vedno želi ugajati drugemu. Taka oseba ni srečna, nikoli se ne počuti dovolj dobrega.
Pri permisivni vzgoji pa se vzgaja v drugo skrajnost. Starši malo zahtevajo, veliko hvalijo, nagrajujejo otroka, kaznovanja skoraj ni. Starši so prepričani, da mora biti otrok le srečen in zato se izogibajo disciplini, ker se bojijo in ne prenesejo, da bi otrok doživljal negativne občutke. Na ta način otroku delajo le škodo. Posledice permisivne vzgoje se kažejo v razvajenosti otroka, nezmožnosti sprejemanja porazov, neobvladovanju svojih čustev, nepotrpežljivosti, nesamostojnosti in v težavnosti pri vzpostavljanju socialnih stikov.

Mnogi so mnenja, da tradicionalna vzgoja izginja. Ali ne ob izginjanju tradicionalnih vlog izginja tudi privzgojena starševska odgovornost? Vsekakor je za razmisliti. Ni lahko pisati o tem. Vzgoja. Ni pravila, ni filozofiranja, si starš tu in zdaj in otroka želiš kar najbolje vzgojiti, mu pomagati, ga oblikovati da zraste v samostojnega človeka, prijaznega, delovnega, poštenega. Mar je res? Si vsi starši želijo teh vrednost pri svojemu otroku? In tukaj se lahko mnogi zamislijo. Namesto ukvarjanja s vprašanjem kako vzgajati otroka in katera vzgoja je najbolj primerna za otroka, ga raje opazujmo, bodimo z njim, bodimo mu dober zgled. Današnji problem vzgoje je tudi in predvsem kako vzgajati s svojim zgledom in pristopi. Na ta pomemben vidik vzgoje marsikdo pozabi. Že znan slovenski pregovor pravi: »Navada je železna srajca.« Vzorci, ki jih dobimo v ranem otroštvu postanejo del nas in težko jih je spreminjati. So stabilni, skoraj trdovratni in marsikdaj nas tudi ovirajo. Zato je izrednega pomena katere vzorce privzgojimo otroku že v ranem otroštvu, saj bodo del njega celo življenje. Težko je biti otroku zgled, če prenašamo odrasli s sabo določene vzorce, ki nas ovirajo na življenjski poti. Pomembno je, da se zavedamo slabih vzorcev in začnemo pomagati najprej sebi. Najtežje si je priznati in poiskati pomoč zase. Ko boste pomagali sebi boste že na polovici poti k boljši vzgoji otroka.

Veliko govorimo o pravicah otrok in ne o dolžnostih. Današnji, hiter tempo življenja staršem velikokrat prinaša občutke krivde, da ne preživljajo dovolj časa z otrokom. Posledično vodi to tudi k občutkom dolžnosti kako ugajati otroku in kako se otroku odkupiti za zamujeni skupni čas. Žal se straši prevečkrat zatečejo in uporabijo metodo odkupovanja z materialnimi dobrinami. To privede tudi do igre z otrokovimi čustvi, ko starši ne upajo reči otroku ne, ne dovolijo mu izkusiti slabih trenutkov, ni ne ljubezni in ne discipline. Kje je torej prava pot vzgoje? Problem niso slabi starši, ampak popolni starši, ki želijo vzgajati le z ljubeznijo, brez odrekanja otroku, namesto njih prevzemajo odgovornost in ne pustijo, da bi otrok doživel tudi tiste manj lepe občutke.

Meje moramo otroku postavljati od majhnega. Počasi, korak za korakom. Kako lahko pričakujemo od mladostnika, da bo samostojen, če ga že od začetka nismo pripravljali na to? Kako lahko pričakujemo, da bo kar naenkrat samostojen in se zgražamo kako nesamostojni so otroci pri določeni starosti. Z vzgojo pripravljamo otroka na samostojno življenje odraslega.
Otroku moramo omogočiti različne izkušnje, tako dobre kot slabe. To mu omogočimo v varnem zavetju družine z veliko ljubezni in discipline.

O vzgoji otrok in družinskem življenju lahko berete in razpravljate tudi na forumu. Nekaj zanimivosti …

Živ ali nevzgojen otrok

Problematična deklica


Sledite nam