fbpx

Vito Vitomir Ravnikar: Ne smemo se kar vdati v usodo

Zanimivo

Stres, ki je lahko včasih stimulativen, da zaradi adrenalina, ki ga povzroči, dosegamo boljše rezultate, ki jih sicer ne bi, je, če smo nenehno …

Da življenje piše čudne zgodbe in da človek ne sme nikoli obupati, sem se že velikokrat prepričala. Zadnjikrat, ko smo obiskali našega današnjega sogovornika Vita Ravnikarja. Tistega Vita, ki s svojimi posebnimi metodami naravnega zdravljenja vrača ljudem vero in upanje v zdravje in življenje. Tistega Vita, ki je prepričan, da je telo pravzaprav čudovit stroj in kot strojnik o njem tako tudi razmišlja. In morda je tudi zato pri svojem delu tako uspešen. Pa verjetno tudi zato, ker je vse to, kar doživljajo ljudje, ki prihajajo k njemu po pomoč, doživel na svoji koži.

massage

Stres, ki je lahko včasih stimulativen, da zaradi adrenalina, ki ga povzroči, dosegamo boljše rezultate, ki jih sicer ne bi, je, če smo nenehno pod njegovim vplivom, zelo negativen in slab. In povzroča številne bolezni. Tudi Vitov srčni infarkt je bil posledica stresnega življenja. Le da se je on, za razliko od večine med nami, ki se bolj ali manj vdamo v usodo, začel boriti za drugačno življenje.

Ne tisto, ki so mu ga zaradi stoodstotne invalidnosti napovedali zdravniki in je pomenilo maksimalno pol ure gibanja na dan. Ne, kot nekdanji športnik, ki mu je bilo mirovanje tuje, je želel nazaj svoj star način življenja. In ker mu zdravniki pri tem niso mogli ali znali pomagati, si je pomagal sam. In danes je spet aktiven, delaven, predvsem pa s svojim znanjem pomaga drugim. Njegovo srce, ki mu je kar štirikrat odpovedalo poslušnost, je spet takšno kot je bilo pred boleznijo. Sicer ne bi mogel opravljati fizično precej naporne masaže, ki je osnova njegovega naravnega načina zdravljenja. In to, da je bil nekoč tudi sam med tako rekoč odpisanimi, mu daje nekaj, kar mladi oziroma zdravi ljudje v tem poklicu, ne poznajo.

Prav z vsakim bolnikom se namreč lahko poistoveti, prav vsakega lahko razume. Če ne bi bil nekoč tudi sam ves nebogljen, se morda ne bi. In bi, tako kot mnogi, pa ne samo v tem poklicu, razmišljal predvsem o zaslužku. In ne bi bilo brezplačne pomoči za tiste, ki jo res potrebujejo. Škoda, da ni takšnih Vitov več.

Če bi se ljudje manj pehali za ustvarjanjem dobička, kot je na obisku v Mariboru dejal tudi Nobelov nagrajenec profesor Muhammad Yunus, in se bolj soočali z vsakdanjim življenjem ter reševali konkretne probleme, bi bilo zagotovo tudi bolezni in zdravstvenih težav manj. Ja, ampak potem bi tudi farmacevtska industrija manj zaslužila, bi rekli tisti, ki so prepričani, da si farmacevtski giganti ne želijo, da bi se odkrili vzroki bolezni. Ker potem ne bi mogli prodajati vseh teh silnih vrst zdravil, ki lajšajo predvsem simptome, in ne bi mogli ustvarjati dobičkov.

Človeško telo je super robot s fantastičnim čipom, hipofizo, ki odloča o vsem, kar se dogaja z nami

Življenje Radgončana Vitomirja Vita Ravnikarja je bilo že od nekdaj zanimivo in raznoliko. Bil je uspešen športnik, rokometaš, učitelj smučanja, zmajar, kolesar … pravzaprav se je poskusil v domala vseh športih, bil pa je tudi inovator, uspešen poslovnež ter strokovnjak na svojem področju dela. In če ne bi bilo vojne, ki je marsikomu povsem spremenila življenje, verjetno tudi podjetja Naravno zdravljenje Vito, ki se ukvarja z naravnim zdravilstvom, ne bi bilo. Če bi življenje teklo brez stresov, Vito Ravnikar verjetno ne bi doživel infarkta in ne bi imel razloga, da se začne ukvarjati z drugačnim načinom zdravljenja. In marskikoga, ki mu je v teh desetih letih z Vito terapijo vrnil zdravje in življenje, danes ne bi bilo več.

Kako se je pravzaprav začelo?

Ko so se začele bolečine v levem ramenu, so zdravniki rekli, da je to posledica športa, in da gre za izrabo in je posledica poškodbe. Dobri dve leti sem čutil to bolečino in ves čas je veljala enaka diagnoza. In glede na to, da sem se v življenju veliko ukvarjal s športom, rokomet sem tudi aktivno igral, pa smučal sem, tudi učitelj smučanja sem bil, zmajar, navdušen kolesar, sem tudi sam nekako verjel v to. Potem so se zaradi precej stresnega dela začele tudi težave s srcem in doživel sem infarkt. Po infarktu so zdravniki ugotovili, da je moja zadnja stena srca tako rekoč mrtva. En prekat mi ni delal, spodnji del srca pa je bil toliko prizadet, da je bilo moteno živčevje. Po vseh pregledih so mi postavili diagnozo, da se bom lahko dnevno gibal maksimalno pol ure, več pa nikakor ne. Bil sem invalidsko upokojen, invalid prve kategorije. In glede na to, da sem bil navajen športno živeti, bi takšno življenje zame v bistvu lahko pomenilo konec življenja. Ker pa sem po naravi zelo trmast, sem si rekel, da tako ne bo šlo. Da tako ne želim živeti in da si bom skušal na nek način pomagati sam. Glede na to, da mi uradna medicina ne more. In ker je hčerka v tem času študirala medicino oziroma stomatologijo, sem imel na razpolago ogromno medicinske literature, predvsem s področja anatomije. Kar nekaj mesecev sem študiral anatomijo, vendar po tej poti nisem prišel nikamor. Ugotovil sem, da bom na tak način prišel do enake diagnoze kot uradna medicina. Pa nisem obupal. Samo ob vsem tem sem se vprašal, kaj pravzaprav vem oziroma znam. In sem ugotovil, da znam izjemno dobro logično razmišljati. Sem namreč strojnik, za nas pa je značilno, da nam je logika blizu. In sem se lotil medicine na bolj logičen način.

Kaj to pomeni?

Da sem se odmaknil od medicinske literature in sem začel posamezne organe slikovno proučevati. Tako njihovo zgradbo, funkcije kot njihovo medsebojno povezanost. In to povezanost med njimi sem začel proučevati na način strojnika. Hitro sem ugotovil, da je telo v bistvu super robot, s fantastičnim čipom, dobro skritim v telesu. In ta čip, ki vse oziroma z vsem opravlja je hipofiza. V njej se zbirajo vsi podatki in iz nje izhajajo vse naloge. Se pravi, če prihajajo tja vsi podatki, se od tam vsi podatki tudi vračajo. Če ti podatki ne prihajajo pravilno, so potem tudi reakcije napačne. Torej je treba telo usposobiti za to, sem si rekel, da bodo prihajali v hipofizo in iz nje pravilni podatki. Če pa želim to doseči, moram poskrbeti za pretočnost informacij znotraj telesa. Tako živčjevja kot mišičevja, kosti, ožilja kot vseh organov telesa. In ko poskrbimo za to pretočnost, ko odstranimo blokade, ki se iz različnih vzrokov pojavljajo v telesu, se začne telo samo zdraviti. To torej pomeni, da se dajo v bistvu vse bolezni ozdraviti.

Torej ste začeli najprej zdraviti sebe?

Ja, ko sem prišel do tega spoznanja, sem se lotil zdravljenja samega sebe. Ko sem ugotovil na kakšen način deluje srce, sem ugotovil, da srce ni nič drugega kot mišica. Da torej ni posebej zapleten aparat, le malo bolj je povezano z drugimi kot ostale mišice. Malo več informacij in nalog dobi s strani hipofize, sicer pa je le ena od mišic v telesu. To pomeni, da je potrebno predvsem osvoboditi vse te poti oziroma odstraniti blokade. Če ostale mišice lahko prevzamejo funkcijo bolne mišice, sem bil prepričan, da bo tako tudi pri srcu. Da imam prav, se je izkazalo takrat, ko sem osvobodil živčni sistem. Za to sem moral trikrat k maserju in dvakrat k kiropraktiku, saj eden tega ni mogel sprostiti. Ampak po teh petih obiskih, posegih, jima je uspelo osvoboditi živec med drugim in tretjim ter petim in šestim vretencem. In takrat sem začutil, da se je v mojem srcu že nekaj sprostilo. S počasnim in postopnim gibanjem sem dejansko uspel vrniti srce v prvotno funkcijo. Začelo se je krepiti. Ob tem moram dodati, da mi je srce pred tem kar štirikrat odpovedalo poslušnost. Tako, da so mi želeli vstaviti še spodbujevalec. Imel sem tudi veliko različnih tablet. Za marsikatero sploh nisem vedel, zakaj jo moram jemati. In sem se odločil, da jih ne bom več jemal. Sem se pa v tistem času začel več gibati.

vito NZ

Zakaj ste nehali jesti tablete?

Rekel sem že, da zame trdijo, da sem zelo trmast človek. In verjetno sem res. ko sem vprašal zdravnico, zakaj moram jesti tablete proti holesterolu, če ga pa nimam, mi je rekla, da zato, ker je statistično ugotovljeno, da ljudje, ki jemljejo te tablete, dlje časa živijo. Dobival sem tablete za zbijanje pritiska, ki ga tudi nisem imel. Ko sem nekoč vprašal, kako pridejo do te statistike pa so mi rekli, da sem trmast. Po moji logiki bi lahko to statistično dokazovali le, če bi imeli enojajčna dvojčka in bi eden užival zdravila, drugi pa ne. Takrat bi se dalo ugotoviti po statistiki, če tablete pomagajo ali ne. Ko pa sem še v knjigah prebral, da so vse te statistike v bistvu naročene s strani ameriške farmacije, ki ji gre bolj za dobiček kot zdravje ljudi, sem bil še bolj trdno odločen, da dam to kemijo stran. In ko sem okrepil srce in je začelo normalno delovati, je izginila tudi blokada ramena. Pokazalo se je, da ni bilo nič narobe z ramenom. Da je bila bolečina le opozorilo, da je treba preveriti, kaj se dogaja v telesu, kje so blokade. Ob tem sem se naučil deblokirati tudi sklepe in počasi so začeli prihajali prijatelji, ki so imeli takšne in drugačne težave. In začel sem pomagati tudi njim.

Če ste torej na telo gledali kot na stroj z vsemi povezavami, ki omogočajo da ta deluje, z masažami, s katerimi ste razbijali blokade, pa vendarle niste imeli nobenih izkušenj. Kako ste se tega naučili?

Ker nisem obiskoval nobenega tečaja, seveda nisem imel občutka s kakšno močjo lahko kje pritisnem, da ne bom naredil več škode kot koristi. Ker pa ima svinja podoben ustroj kot človek, sem se učil na svinjskem mesu. Pri mesarju sem naročil različne dele svinjskega mesa in ga proučeval. Še posebej me je zanimala hrbtenica, kako se da sprostiti vretenca, pa kako reagirajo sklepi, mišice… Potem sem si priskrbel še tridimenzionalni program, kjer sem lahko natančno videl strukturo mišic, kje je prijemališče, podrobne povezave med njimi, povezave žil, živcev … Naše telo je namreč podobno tokokrogu. Če je ta na enem mestu prekinjen, luč ne bo gorela. Ne glede na to, da kupite novo žarnico. Zato je seveda pomembno najti mesto, kje je ta tokokrog prekinjen. Morda pri stikalu – lahko ste ga tudi zamenjali za novo, a ker je prišlo pri povezavi do blokade, tok ne gre naprej … No, tako sem kot strojnik oziroma praktik začel obravnavati telo in začel spoznavati napake oziroma pomanjkljivosti, ki nastajajo pri zdravljenju z uradno medicino.

V čem se torej vaš način zdravljenja razlikuje od tega, kar počno zdravniki?

Moj oziroma naš način dela – ko nisem vsega več zmogel sam, sem namreč usposobil terapevte, ki mi zdaj zelo uspešno pomagajo, tako v Gornji Radgoni, kjer je naš sedež, kot v Ljubljani, kjer smo odprli še en center za naravno zdravljenje – se od uradne medicine razlikuje v tem, da človeško telo obravnavamo celostno. Naše delo namreč temelji na odkrivanju vzrokov bolezni in odpravljanju le teh. Ne pa posledic kot se to sicer dogaja pri zdravnikih. Telo namreč dojemamo preprosto in logično in ves čas iščemo povezave med posameznimi organi. Naš cilj pa je, optimizacija informacijskega pretoka med hipofizo, za katero sam rečem, da je direktor in ostalimi organi. Pa seveda odprava blokad ter vzpostavitev naravnega ravnovesja, posledica tega pa je, da se telo začne samo zdraviti oziroma, da so težave odpravljene. V vseh letih, kar se ukvarjam s to komplementarno metodo zdravljenja, ki ji rečemo tudi Vito terapija, sem namreč ugotovil, da konvencionalno zdravstvo ali uradna medicina, če hočete, določenih bolezni ne zna odpraviti. Razlog za to pa je v tem, ker se pretežno ukvarjajo z lajšanjem simptomov in bolezenskih stanj, ne lotevajo pa se vzrokov za nastanek le teh. Dejstvo pa je, da naše telo potrebuje pomoč, saj se njegova odpornost zaradi nenehnega stresa in hitrega tempa in načina življenja ne ohranja in nadgrajuje. Organizem sam pa zaradi obstoječih motenj ni več sposoben, da bi se sam branil.

Kaj je torej glavni cilj vašega dela oziroma vaše terapije?

Glavni cilj te moje metode je pripraviti telo do samoozdravitve oziroma ga usposobiti do te mere, da bo sposobno samoobnovitve posameznih organov. To pa se da doseči s tem, da očistimo ožilje in naredimo pretočnost živčevja oziroma, da tokokrog, če telo spet primerjam s strojem, nemoteno teče in napaja vse tisto, kar mora. Poleg tega so naše metode dela namenjene tudi preventivi. Z masažo oziroma komplementarno metodo naravnega zdravljenja, ki jo izvajamo, odpravljamo tudi okvare, ki posledično vplivajo na delovajne vseh organov v telesu. Uspešno pa pomagamo tudi po operacijskih posegih – s stabilizacijo in rehabilitacijo. In glede na povratne informacije, ki jih imamo, smo pri tem zelo uspešni.

Kaj pravzaprav te terapije prinašajo?

S pomočjo terapij se izboljšuje gibljivost celotnega telesa, bolečine izginejo, prav tako se popravi drža telesa, izboljša se celotno počutje, okrepi se imunski sistem in ponovno vzpostavi porušeno ravnovesje. Telo začne normalno delovati.

Na katerih področjih pomagate ljudem?

V bistvu pomagamo prav na vseh področjih. Zame so še poseben izziv bolezni, kjer je uradna medicina dvignila roke oziroma s katerimi se prvič soočam. Takšne terapije delamo povsem brezplačno. Sicer pa, če bi bilo po moje, bi tudi sicer za svoje delo ne računal. Ker pa terapevti, ki so pri nas zaposleni potrebujejo plačo in ker država tudi zahteva svoje, je seveda treba terapije plačati. Pri nas žal še ni tako kot v sosednji Avstriji ali Švici, kjer bolnikom, ki prihajajo k nam, zavarovalnica povrne stroške zdravljenja, celo za deset terapij. In od tam prihajajo bolniki z zdravniškimi napotili k nam. Sicer pa je v našem centru poiskalo pomoč že tudi več kot 50 zdravnikov in vsi so bili zadovoljni. Mi bi bili seveda še bolj zadovoljni, če bi se tudi pri nas našla zavarovalnica, ki bi tudi takšno zdravljenje vnesla v svojo ponudbo, zavarovancem krila stroške. Če bi torej delali v korist bolnikov, bi to že naredili. Mislim namreč, da bi zaradi našega načina dela lahko razbremenili tudi zdravstveno blagajno, saj bi bila marsikatera operacija nepotrebna.

Katera so torej ta področja, kjer imate največ obiska oziroma uspehov?

Zelo uspešni smo pri zdravljenju poškodb sklepov in celotne hrbtenice. Pri skoliozi, revmi, boleznih srca in ožilja, migren in glavobolov, bolečin v trebušni votlini, poklicnih boleznih, artrozi, artritisu, boleznih ščitnice, pri hormonskih neravnovesjih, osteoporozi, boleznih prostate, težavah s prebavo, rodnostjo, športnih poškodbah pa tudi raku in številnih drugih boleznih. Ena takšnih je recimo mukoviscidoza. To je bolezen, ki povzroči, da otroci oziroma mladostniki pred puberteto oziroma v puberteti umrejo zaradi odpovedi organov. Otrok, ki je pri dobrih šestnajstih letih prišel k meni, je imel 27,5 kg in je bil v svojem kratkem življenju kar nekajkrat operiran na različnih organih. Začel sem s terapijami in hitro ugotovil, da pljuča ne morejo delati, ker so rebrne mišice praktično zakrnele. Prosil sem ga, naj začne malo gibati, pa nisem naletel na pravi odziv. Pa je potem telo samo našlo rešitev. Fant je začel kašljati in skozi kašljanje so se mu začele krepiti prsne mišice. Je pa res, da sva jih morala z mojo metodo dela ves čas sproščati, ker so se hitro skrčile. Zdaj je fant star 23 let in še ni povsem iz pubertete. Še kakšno leto bova morala delati in potem bodo vse težave mimo. Je pa v tem času izjemno zrasel in se okrepil in je že večji od mene. Ko sem rekel staršem, da jih bo prerasel, mi niso verjeli, a je res. Ko so ga v tem vmesnem času peljali v Gradec na pregled, so mu hoteli operirati pljuča, čes, da mu ne delajo. Pa je oče vztrajal, naj mu jih prej vseeno pregledajo in ob pregledu so ugotovili, da mu 98 odstotno delajo in da mu vsi ostali organi delujejo. Po tistem, ko smo ga sprostili, je začel naglo rasti, zato je treba, dokler bo puberteta mimo, paziti, da ga ne bi spet zaprlo. Takšnih primerov, ki jih je uradna medicina odpisala, je v moji praksi kar veliko.

body

Kaj pa kapi?

Kap ima redko kdaj kakšno hujšo posledico, res pa je, da so ljudje zaradi nje zelo prizadeti. Nenadoma se nekaj zgodi v možganskem delu in to je za hipofizo oziroma direktorja kot sam pravim temu organu, šok. Zgodi se takšna poškodba, da enostavno ne ve, kaj bi naredil in zato preprosto zablokira celo stran telesa. Poškodba je lahko čisto majhna in ljudje čutijo kot posledico kapi, le malo bolečino ali jih kje kaj skeli. Če se blokada pravočasno odpravi, je gibalni sistem po tem povsem normalen. Če pa ljudje dolgo čakajo, se začne mišica, ki je predolgo zaprta, kalcinirati. Nima kisika, nima hrane. Zato telo spet samo poišče način, da preživi, da ni kot tujek oziroma da ne zgnije. In ta del mišice se začne širiti s kalcijem. Človek je negibljiv, trd. Imel sem primer gospe, ki 15 let po kapi ni mogla normalno hoditi, pa tudi roke ni mogla premikati. Samo prste je lahko gibala. Z enim tretmajem, ki sem ga naredil, je lahko spet normalno hodila in gibala z roko. Po 15 letih. Je bilo pa pri njej pozitivno to, da ni vrgla puške v koruzo kot rečemo, temveč je vsa ta leta poskušala z gibanjem oziroma premikanjem roke. Da ni prišlo do popolne kalcinacije.

Kako uradna medicina oziroma zdravniki gledajo na vaše delo?

Številni zdravniki razumejo naše delo in so zadovoljni z njim. Kot sem že rekel, več kot 50 jih je prišlo k nam na terapije. Večina se s tem načinom dela strinja in priznava, da imajo sami marsikdaj zvezane roke. Če odstopijo od tega, kar je strogo po medicinskih pravilih, lahko hitro zaidejo v težave. Če se kaj zgodi, je lahko zdravnik zaščiten samo do takrat, dokler dela po sprejetih medicinskih pravilih. Če delajo kaj po svoje, ga stroka ne ščiti več. Zato jih je strah. So pa tudi takšni zdravniki, ki so trmasto zaverovani v svoje znanje iz medicinskih učbenikov. To se mi zdi podobno kot pri duhovnikih. Vsi verjamejo v svojega boga in ne priznavajo drugega. Pa čeprav je božje poslanstvo, ne glede na njegovo poimenovanje, enako. In tako je tudi v medicini. Po naše smo mi prava medicina, zdravniki pa alternativa. Po moje je namreč prava medicina tista, ki se ukvarja z vzroki nastanka bolezni in jih skuša odpraviti in ne tista, ki se ukvarja zgolj s simptomi. Simptomov je na milijone, vzrokov pa zagotovo tisočkrat manj. In če bi znali odpraviti vzroke, tudi bolezni ne bi bilo.

Rekli ste, da je med boleznimi, kjer pogosto pomagate, tudi bolezen ščitnice?

To je v bistvu nepotrebna bolezen. Je pa res, da je vedno več teh bolezni, ker je vedno več sedečega dela. Tudi mladi že zgodaj začnejo s sedenjem za računalnikom. Gibanja je absolutno premalo. Zato pride do blokade vratnih mišic. Predstavljajte si mišico, ki je malo prekrvavljena. Če sedite ni težav, ko pa boste hoteli tekati, bo dobila premalo krvi. Enako se dogaja s ščitnico. Ta del vratu od koder prihaja arterija za ščitnico je blokiran in ni pravega pretoka krvi, s tem pa tudi ne dovolj kisika. Pri navadnih obremenitvah ščitnica deluje, zato tudi zdravnik pri pregledu pogosto reče, da je s ščitnico vse v redu, vendar, ko pride do nekega stresnega stanja, potrebuje organ več kisika. In ker ga nima, začne bezljati. To so trenutki, ko se pokaže dejansko stanje. Spomnim se ženske, ki sem jo petkrat opozoril, da so težave s ščitnico. Šla je k zdravniku in ta je vsakič ugotovil, da je s ščitnico vse v redu. Vedno, ko so ji merili, je bila v mirnem stanju. Kasneje pa so ugotovili, da ima hashimoto, avtoimuno bolezen ščitnice. Takrat pa jo je zdravnik vprašal kje je prej hodila.

Kaj pa stresi?

Stres je treba jemati povsem naravno. Ti so bili in bodo. Je pa stres nevaren oziroma pomemben dejavnik za naše težave takrat, ko je naš sistem že zaprt. Stres ga namreč še dodatno zapre. Če ni pretočnosti in ni povezave med organi, pa lahko pride do resnih zdravstvenih težav. V bistvu bi lahko stres, ki nam pogosto daje tudi dodatno moč in dviguje adrenalin, primerjali s prepihom. Zdravemu človeku ne škodi, če pa ste že bolni in ste na prepihu, bo na vas slabo vplival. Če ste zakrčeni in stres dodatno zategne mišice, je seveda nevaren. Poleg tega kratki oziroma trenutni stresi niso nevarni, pač pa tisti, ki dlje časa trajajo.

Omenili ste tudi težave z rodnostjo?

Tudi tu imamo kar precej uspeha. K nam prihajajo ženske, ki so poskusile zanositi že na več načinov, tudi z umetno oploditvijo, pa ni bilo uspeha. Pri teh težavah je treba v glavnem osvoboditi blokado med četrtim in petim vretencem, kje poteka živčevje za jajčnike in maternico. Pa še neka vnetja so, ki jih medicina v bistvu ne pozna, pri nas pa smo ugotovili, da so še kako pomembna za ta problem. Ko to odpremo in osvobodimo, težave izginejo. Po treh masažah recimo cist ali ciste na jajčnikih ni več. Pogosto pa začno ženske po teh terapijah močno krvaveti, in običajno je kri pri tem zelo temna, skoraj črna. Izginejo pa tudi krči.

Zakaj sploh prihaja do krčev?

Zaradi blokad, ki so, se maternica nikoli ne more povsem očistiti. Po takšni terapiji pa pride do očiščenja, od tod tudi temna kri. Neočiščena maternica je seveda spet idealno mesto za različne bakterija, ki potem povzročajo takšne in drugačne zdravstvene težave.

Kako obravnavate športne poškodbe?

Tudi tu vse večkrat ugotavljam, da se uradna medicina teh poškodb napačno loteva. Recimo rahlo nategnjena tetiva na katero nas hipofiza opozori z bolečino. Na slike je videti kot bi bila tetiva natrgana in zdravnik se odloči za operacijo. Mi pa pri našem načinu dela takoj čutimo, kaj je pretrgano in kaj je samo vneto. In v večini primerov operacije niso potrebne, saj so vsi sklepi spet hitro gibljivi. Na tem področju imamo velike uspehe in k nam prihajajo športniki tudi iz drugih držav, ne le naši domači. Bi pa rad povedal še to, da moramo na bolečino zmeraj reagirati. Na ta način nas namreč hipofiza opozori, da je nekaj narobe, da je treba nekaj popraviti.

Moški imajo kar precej težav s prostato, mar ne?

To kar so pri ženskah dojke, kar se zdravstvenih težav tiče, je pri moških prostata. Zdaj čakamo še eno aparaturo in potem bodo težave s prostato pri nas še lažje rešljive. Seveda pa je tudi pri prostati več različnih težav. Ene so povezane samo z odebelitvijo prostate, kar se začne z bolečinami v ledvenem delu telesa. Da se vrnem na četrto oziroma peto ledveno vretence. Tam je živec in tam pride do poapnenja, ki je posledica blokade oziroma vrtinčenja krvi, ki zaradi blokade ne more normalno teči. Kri se sicer sama čisti, če pa pride do blokade, se kri začne vrtinčiti in to povzroča poapnenje in ne sladkor, visoki pritisk oziroma holesterol, kot razlaga uradna medicina. Če to blokado odpravimo, dobi prostata spet dovolj krvi. Torej, če pride do blokade in začno moški tarnati zaradi bolečin v ledvenem delu telesa, so nagnjeni k bolezni prostate. Nogometaši in črnci imajo izredno močan notranji es in zanje še posebej velja, da imajo pogosto težave s prostato. Sicer pa veliko bolezni lahko ugotovimo že po hoji in drži telesa.

V začetku ste delali sami, ko pa je bilo zanimanje za vašo medoto dela preveliko, ste za to delo usposobili še nekaj sodelavcev. Kako ste jih izbirali?

Pri tem je zame najpomembnejše vodilo, da imajo željo po tem, da bi pomagali ljudem. Sicer pa je osnova njihovega znanja v tem, da preštudirajo vsaj srednješolsko anatomijo. To je pogoj. Ne zahtevam latinskih izrazov, pač pa funkcionalnost ustroja telesa in na to naložim našo logiko. Da si predstavljajo telo kot stroj oziroma aparat. Vsi organi pa so deli tega aparata. Čip oziroma direktor telesa je hipofiza, ki je tudi najbolj zaščiteni del v telesu. Sicer pa so vsi moji sodelavci tudi športniki. Pri tem delu je namreč potrebna tudi dobra fizična kondicija. Preden začno zares delati z ljudmi, pod mojim vodstvom seveda, preskušajo svoje znanje drug na drugem. Razmišljam pa tudi o ustanovitvi posebne dveletne šole, z 12 predmeti, kjer bi se lahko usposabljali za takšen način dela. Ob tem seveda, da se je pri nas treba nenehno izobraževati, kar vsi moji sodelavci dobro vedo. Za zdaj delajo v centru Naravno zdravljenje Vito samo terapevti, razmišljam pa tudi o terapevtkah, ki bi se posvetile predvsem težavam otrok.

Menda imate svojo teorijo o tem, zakaj je vse več bolnih dojenčkov.

Včasih so otroka pri porodu udarili po ritki in ga s tem osvobodili blokad organov. Danes pa tega ne počnejo več, zato blokade ostanejo, zdravniki pa govorijo o prirojenih napakah. Rekli so, da je za otroka po porodu šok, če ga babica udari po zadnjici. Ampak, ker tega ni, ostane hrbtenica zdaj zablokirana. Potem otroka položijo še na hrbet in ta joka, ker ga boli hrbet. Ko ga vzamete v naročje utihne in potem ljudje rečejo, da je razvajen. Pa sploh ni res. S tem ko ste ga dvignili, ste mu sprostili hrbtenico. In ker ga ne boli, ne joka. Otroci namreč nikoli ne jokajo brez vzroka. Tisti, ki ne joka, ima visok prag bolečine, kar pa tudi ni dobro. Rekel sem že, da je bolečina znak, da je treba nekaj narediti. Pri slehernem od nas. Od nas pa je odvisno, kaj. Ali jo zatreti s tableto ali poiskati njen pravi vzrok.

Vir: revija Narava zdravi
Avtor članka: Asja Matjaž
Številka 23
Junij 2012


Sledite nam