Vikend delavnica za žalujoče po izgubi zaradi samomora

Dogodki, Odnosi v družini

Izguba bližnje osebe zaradi samomora nas vedno globoko pretrese. Pot skozi žalovanje je pogosto zelo samotna, polna nerazumevanja in vseh mogočih čustev. Od krivde, obupa, sramu, jeze, do neskončne žalosti. Podpora, razumevanje in sočutje v tem zelo napornem času lahko pomagajo, da proces žalovanja steče čim bolj naravno.

vikend za žalujoče HOSPIC

Prvi odziv ob izgubi bližnje osebe je navadno šok in zanikanje. Žalujočega ščitita kot obrambni zid pred najmočnejšimi čustvenimi odzivi. Žalujoči lahko čuti omamljenost ali otrplost, je popolnoma brez občutkov, ne verjame realnosti, ima »hude sanje«, krčevito držo, tih joka, glasno hlipa in je nemiren. Nekateri so zelo nemočni in z motnjami pozornosti oziroma koncentracije, nekateri so funkcionalni. To obdobje traja prve tedne po izgubi.

Sledi obdobje, v katerem se žalujoči čustveno močno odziva. Doživlja žalost, jezo, krivdo, strah in nemoč. To so močna čustva. Prepletajo se tudi z manj pričakovanimi odzivi, kot so: razdražljivost, spremenjeno doživljanje sebe, občutek manjvrednosti, spremenjeni vzorci vedenja in odnosi z ljudmi.

Žalujoči hrepeni po umrli osebi, je obupan, prevevajo ga občutki brezizhodnosti in tesnobe, je razdražljiv, išče krivca, občuti nemir, izgublja teže, ima motnje spanja in je bolj ranljiv za okužbe. Vsi ti občutki se izmenjujejo in stopnjujejo.

Žalujoči goji notranje dvogovore, nenehno misli na umrlega, ga išče v sanjah, na cesti, na krajih, kjer sta živela z umrli in obenem prepoznava obsežnosti izgube, preverja možnosti nadomestitve, npr. prevzem vloge.
Na miselni ravni se žalujoči sprašuje o smislu izgube in smislu svojega življenja, v katerem umrlega ni več. Razmišlja o skupnih trenutkih z umrlim, kako bo živel naprej, kaj bi bilo, če bi. Veliko premleva.

Nekako čez leto po izgubi sledi revizija in začetek nove definicije življenjskih ciljev.

Zelo počasi, odvisno od žalujočega in izgube, v drugem ali tretjem letu izgubo sprejme. Žalujoči lahko prevzema nove vloge in naloge. Lahko mu zraste samozavest in samospoštovanje, možni so novi odnosi in pri tem umrli ni pozabljen in ne izgubi na svojem pomenu.

Bližnji so žrtve samomora

Izguba bližnje osebe zaradi samomora svojce še bolj prizadene in obremeni. Na nek način lahko rečemo, da so žalujoči svojci pravzaprav žrtve samomora svojca. Žalovanje po izgubi bližnje osebe zaradi samomoru zahteva od žalujočega veliko moči za soočenje in sprejetje izgube. Še veliko več, kot ob žalovanju zaradi drugih izgub. Zelo težko je ko otrok izgubi enega od staršev, ali ko starši izgubijo otroka, zaradi samomora.

Samomor partnerja oz. zakonca za preživelega prinese s seboj posebno težo, če se zgodi smrt v začetku zveze ali po dolgih letih zveze oz. zakona. Samomor vedno prizadene celotno družino in lahko vpliva tudi na prihodnje rodove. Zelo pogosto se družinski člani ne zmorejo povezati in podpreti, ker jih izguba bližnjega zaradi samomora preveč obremeni.

Ob samomoru se pogosto pojavlja veliko vprašanj ZAKAJ. Naša družba še vedno pritiska z zahtevo po vsakdanji učinkovitosti in pogosto prepozno opazi stiske. Svojci morajo vse te pritiske prenašati. Po izgubi redko dobijo potrebno razumevanje in ustrezno podporo izven ožje družine. Njihova stiska in bolečina sta pogosto nepredstavljivi. Izguba bližnje osebe zaradi samomora je pogosto travmatična izkušnja, ki ima lahko dolgotrajne posledice in pot okrevanja je težka.

Pogovor o izgubi je za žalujočega ključnega pomena, čeprav se mu izogiba

Zavedamo se, da je pogovor o izgubi za žalujočega ključnega pomena, da ne zamrzne svoje rane in obmolkne. Pomembna je vsaka izkušnja, ko lahko žalujoči izide iz svoje osamljene bolečine in odkrito spregovori, čeprav se sprva tega izogiba. Žalujočemu je v olajšanje, da lahko govori o svoji izgubi, o travmatični izkušnji, ki je ranila njegovo notranjost in ga obremenila.

Pogovor v zaupnem odnosu pomaga k potrebnim spremembam, poveča zavedanje in razumevanje. Pomembno je, da žalujočega posluša sočutna oseba, ki zna tudi strokovno voditi žalujočega in ga razbremeni. Primeren je individualen pogovor, včasih je nujna tudi terapija. Tako se ranjenost začne intenzivneje razreševati in celiti.

Dobrodošlo je tudi delo v skupini, kjer so žalujoči s podobnimi izkušnjami. Žalujočega pomirja tudi izkušnja drugih žalujočih, ki delijo svoj notranji svet. Skupaj pridobijo moč, da lahko bolj zavestno vodijo svoje življenje in upravljajo s svojimi čustvi.
Ko prejmejo primerno podporo, nekateri žalujoči spoznajo tudi darove, ki so jih dobili v tem dolgotrajnem procesu osebnostne rasti žalovanja.

Podporna skupina za žalujoče po samomoru bližnjega

Slovensko društvo hospic je zaznalo veliko potrebo in vabi v podporno skupino svojcev po izgubi zaradi samomora bližnjih. Pripravili so vikend bivalno skupino oz. odmik. Ne njem bodo žalujoči vodeno v obliki delavnic predelovali izgubo. Dobili bodo tudi podporo drugih žalujočih po izgubi bližnjega zaradi samomora.

Vikend za žalujoče bo 13. in 14. aprila 2019, v Vrbju pri Žalcu v Savinjski dolini. Pripravljajo odmik, kjer se boste lahko posvetili sebi. Začne se v soboto dopoldan, konča v nedeljo popoldan. Za nočitev in prehrano bo poskrbljeno.
Za polni penzion plačate sami. Cena je 30 eur.

Organizacija in vodenje programa s strani strokovnih delavcev in prostovoljcev Slovenskega društva hospic je brezplačno.

Informacije in prijave

Več informacij dobite na e- naslovu [email protected] ali telefonski številki 051 419 558, kjer se lahko tudi prijavite.

Zagotavljajo zaupnost in diskretnost.

mag. Radmila Pavlovič Blatnik univ. dipl. psih
Vodja programa žalovanja odraslih, otrok in mladostnikov
Slovensko društvo hospic
051 419 558

Primerna tolažba je potrjujoča in pomirjujoča naklonjenost, kjer ne gojimo lažnega pričakovanja in upanja v hitro olajšanje. Tolažeče je, kar daje potrditev, prostor in dovoljenje.

Nasvet in podporo lahko dobite tudi na forumu Za žalujoče po izgubi zaradi samomora.

Vsebina je delno povzeta po knjigi avtoric Violete Irgl in Jane Debeljak: Konec molka: Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo (2017) in knjižici avtorice Violete Irgl: Zakaj tako boli? Ko zaradi samomora izgubimo najbližje (2018). Več: Inštitut za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost http://www.rahlocutnost.si


Sledite nam