fbpx

Včasih je za kosilo – sendvič

Novice, Prehrana, Zanimivo, Življenjski slog

Na lakoto so naju spomnili neprijetni zvoki iz praznega želodca, zato sva ustavila pred vitrino s sendviči …

Ob petkih zvečer se z mojim devetletnikom rada crkljava na kavču in načrtujeva, kaj vse bova delala v soboto. Potep s kolesom? Super. Igrišče? Seveda. Trgovina? Niti slučajno. Pospravljanje stanovanja? Mogoče, ampak na hitro. Obisk pri družinskih prijateljih? Z veseljem. Domača naloga? Lahko počaka do nedelje, ampak branju se ne bo mogoče izogniti. Popoldne kino? Odlično. Kaj pa hrana? Obvezno, pa čeprav mimogrede na poti.

Naslednje jutro se izkaže, da ima najin načrt pomanjkljivost, ki lahko ogrozi celoten potek dneva. Na urnik sva namreč pozabila (jaz namenoma, moj devetletnik pač ne) uvrstiti še eno dejavnost, ki je zaradi mojih in njegovih obveznosti med tednom omejena na 15, največ 20 minut na dan. Gledanje televizije in igranje igric na tablici. Še pred zajtrkom se tako vname burna debata o tem, kdaj se bo v tem dnevu našel čas tudi za to. Predlagam pol ure televizije po zajtrku, popoldne, preden greva v kino, pa bo nekaj časa na voljo še za igrico ali dve. Ne bo šlo. Ena ura risank in igric po zajtrku, vajo bi v enakem obsegu (še raje v večjem) ponovil popoldne. Poskušam mu dopovedati, da bo treba v tem primeru nekaj črtati z najinega seznama. Ja, in? Bova pač črtala. Pospravljanje in branje – črtano. Zdaj sem jaz na vrsti, da rečem – ne bo šlo.

Preden je obveljala moja, je minila debela ura in uresničevanje najinega načrta je bilo resno ogroženo. Malo popustim in črtam pospravljanje. Ne nazadnje naju skoraj ves dan ne bo doma in nered ne bo motil nikogar. Preden sva dejansko sedla na kolo, je bila ura skoraj dvanajst. Pa kaj, zunaj sije sonce. V Tivoliju je bilo vremenu primerno kot v mravljišču. Greva proti Mostecu? Verjetno bo tam podobno, ampak vožnja do tam je super. Zame je bilo malo manj super, ker se je bilo treba pred tem nujno ustaviti v zabaviščnem parku. Se bom potolažila s kavo, medtem ko bo otrok uganjal norčije na napihljivem gradu, trampolinu, se vozil z avtomobilčki …

Po eni uri je imel dovolj. Greva naprej. Počasi se je začela oglašati lakota, ampak sva se strinjala, da bova doma jedla kosilo, ko se vrneva iz Mosteca. Glede na to, da imajo tam odlične flancate, se ob prihodu domov na kosilo niti spomnila nisva. Kolesa v klet, pol ure branja, potem pa z drugim prevoznim sredstvom na obisk k prijateljem. Nisva bila še tristo metrov od doma, ko je moj devetletnik ugotovil, da je neznansko lačen in da ne bo preživel 25-minutne vožnje, če ne dobi vsaj grižljaja. Malce me je zapekla vest, ker mu doma nisem ponudila toplega obroka, zato na hitro razmislim in rešitev kot na dlani je lahko bencinski servis OMV na poti s svojimi slastnimi sendviči. Če mi med tednom zmanjka časa za kuhanje, si ne belim glave, ampak med vikendom … Bom tvegala zgražanje in povedala na glas: najmanj dvakrat na teden se zgodi, da je kava edina stvar, ki se tisti dan skuha na štedilniku. Včasih se vprašam, kako je moji mami uspevalo na mizo postaviti topel obrok za pet oseb najpozneje uro in pol po tistem, ko je prišla iz službe. Vmes pa je še kaj postorila na vrtu, mimogrede obesila perilo … Res je iz službe prišla dve uri prej, kot pridem jaz, ampak jaz nimam ne vrta ne njive, ona je kuhala za pet oseb, meni pa še za dve ne uspe vsak dan skuhati kosila.

Iz razmišljanja me je predramil devetletnik, ki je, verjetno zato, da bi preglasil neprijetne zvoke, ki so se širili iz njegovega praznega želodca, navdušeno našteval, kakšne dobrote so zadnjič kuhali tekmovalci v kuharskem šovu, pa kako so morali hiteti, ker niso imeli veliko časa. Mislim, halo? Resnično ni potrebe, da priliva olje na ogenj, saj vem, zamočila sem. Še dobro, da se je po avtomobilu razlegel piskajoč zvok, ki me je opozoril, da bo treba »nahraniti« tudi avto. Ravno prav, da “ubijem dve muhi na en mah” in nahranim kar oba. Medtem ko točim gorivo, rečem malemu, naj si v prodajalni izbere kaj za pod zob. Nazadnje, ko sem bila na OMV, sem si tudi sama z užitkom privoščila enega izmed njihovih sveže pripravljenih sendvičev.

Saj vem, privrženci zdrave hrane se bodo razburjali, češ kako nezdravo hranim otroka. Saj tega ne počnem vsak dan, prisežem. Samo, ko res ne gre drugače. Ko sem se pridružila sinu pred vitrino s sendviči, me je slaba vest minila. Sendviči VIVA, ki so nastali po receptih mojstra nove slovenske kulinarike, chefa Uroša Štefelina, so namreč izgledali veliko bolj zdravo kot topel obrok, ki sem ga na mizo postavila pred nekaj dnevi. Otroku so se cedile sline ob pogledu na sendvič VIVA Primorski. Ne vem, če sem mu že kdaj v enem obroku ponudila toliko okusnih (in zdravih) živil. V štručki capreze so se drenjali fileji sardonov, mocarela, beli beluši, češnjevi paradižniki, bakalar z oljčnim oljem ter pesto z baziliko in suhimi paradižniki. Malce je bil zadržan le ob pogledu na mocarelo, a je po prvem grižljaju ugotovil, da je »ful dobra«. Meni je zadišal tisti z okusom po Štajerski – čebulna štručka, goveji rostbif, prepeličje jajce, kisle kumarice, vložena paprika, mlada čebula, mladi sir kajmak, zeliščno maslo, vse skupaj začinjeno z nekaj kapljicami bučnega olja, ki ga naravnost obožujem. Z užitkom in brez slabe vesti sva si ga privoščila. Mogoče pa naju že čez nekaj dni zopet premamijo slastni VIVA sendviči in spet narediva svoj priljubljeni postanek na eni od večjih OMV bencinskih servisov.

 

Čeprav je zjutraj vse kazalo, da se bo sobota sprevrgla v pravo polomijo, sva z rahlimi odstopanji vse zvozila po načrtu. Pa kaj, če je bil za kosilo – sendvič? Saj to ni vsak dan. Toplo pripravljena zelenjavno-mesna enolončnica za večerjo je mogoče zato še bolj teknila.

 


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?