V pričakovanju popolnosti prazničnih dni

Dom & prosti čas, Družina, Odnosi, Odnosi v družini, Zanimivo, Življenjski slog

Predpraznično vzdušje, tako polno prijetnega pričakovanja, s seboj prinese neskončno veliko načrtovanja, nakupovanja, kuhanja in pečenja, zavijanja daril in druženja, otroških rajanj, službenih zabav in zabav s prijatelji.

Prazniki so tako rekoč pred vrati, le še dober mesec nas loči od njih.

S kom in kje preživeti praznike in najdaljšo noč v letu? Koliko zapraviti, da ne bo preveč trpel družinski proračun, kaj kupiti, da ne bo ne preveč in ne premalo? Kako uskladiti službo, druženja in družino? Na katere dogodke peljati otroke? Koga povabiti na obisk in kdaj? Kako se v službi, po možnosti brez konflikta in posredovanja nadrejenega, dogovoriti za proste dni med prazniki?

Ko uspemo časovno uskladiti in nekako organizirati vse našteto, je potrebno le še okrasiti stanovanje, iz pečice potegniti še zadnje praznične priboljške in čarobno vzdušje popolnih praznikov je tu! Pa je res tako preprosto?

Kar nekaj je bilo že napisanega o prazničnem stresu, ki nastopi kot posledica nakopičene napetosti vsakdanjika, razpetega med službo in družino, ter pričakovanja popolnosti prazničnih dni. Seveda je potrebno najprej opredeliti pojem popolnosti. In njegovo relativnost. Popolnost novoletnega praznovanja je za nekoga, ki v primarni družini nikoli ni dobil darila, prejeti darilo. Za nekoga, ki je prejel množico daril in jih je odpiral skoraj vedno čisto sam, pomeni popolno praznovanje bližina in toplina nekoga, ob katerem bo lahko odprl eno samo skromno darilo.

V otroštvu smo bili, v okviru primarne družine, deležni popolnoma različnih izkušenj praznovanj in tradicij. Nekateri so pri pripravah smeli sodelovati, drugi so bili odrinjeni v pozicijo opazovalca. Nekateri se še danes spomnijo prijetnih vonjav in zvokov, prijetnega in domačnega vzdušja, drugi se spominjajo nelagodnega vzdušja, morda prepirov in bi obdobje praznovanja najraje kar preskočili. Vzorci praznovanja, ki smo jih prejeli kot dediščino, obvladujejo naša občutja.

V ustvarjanje čarobnega, popolnega, prazničnega vzdušja, se tako skoraj vedno, prikrade praznični stres. Ker so to dnevi, ko mora biti vse popolno in tudi zato, ker vsakemu od nas čarobno in popolno, pomeni nekaj povsem različnega. Njemu, dober film in malo miru ob kokicah in pločevinki piva, z njo ob sebi. Njej, romantičen večer z eksotično hrano in penino, v družbi najbližjih prijateljev ali v družinskem krogu. Poleg tega si vsaj eden od njiju želi, da bi bilo vse bleščeče, jedi okusne in dišeče, postrežene v pravilnem časovnem zaporedju, pogrinjki brezhibni. Če k temu prištejemo še vse tiste popolne, nasmejane, vedno urejene družine z oglasov, ki skupaj veselo in dobre volje nakupujejo, pečejo, kuhajo, se smehljajo in crkljajo in na koncu dosežejo popolnost v vsem, se stres lahko nenadzorovano razbohoti, vse postane popolnoma neobvladljivo.

Otroci pa, polni pričakovanj in predprazničnega vzdušja, so prav tako v stresu, saj je to obdobje, ko se na vseh prostočasnih dejavnostih pripravljajo na praznične predstavitve osvojenega znanja in veščin, v vrtcih intenzivno dokončujejo in izpopolnjujejo izdelke in seveda, tudi tam pripravljajo predstavo za starše. Potem pa so tu še starši, ki se obnašajo čisto drugače kakor navadno. Za otroke je december mesec prepoln adrenalina, ki pa tu in tam prestopi meje v mesec stresa.

Za to, kako preživeti predpraznično in praznično obdobje sproščeno in brez stresa, ni recepta. Tudi nasveti, kako si je potrebno vzeti čas, se sprostiti in posvetiti sebi, da bi ustvarili pomirjujoče, otrokom prijazno vzdušje, večinoma ne delujejo. Kako si lahko mati, ki je zadnji dan v letu v službi do poznega popoldneva, čeprav mora organizirati celotno praznovanje in ki poleg tega niti ne ve ali bo partner pravočasno prišel iz službe, da bo pobral otroke pred vrtcem ali šolo (ti se na praznične dni pogosto zaprejo predčasno) privošči nekaj časa zase, da se umiri? Po odhodu iz službe hiti domov, da bi se družina še pravočasno zbrala in bi si lahko privoščili skupen preostanek večera.

Za praznično večerjo tako končno sedejo; otroci, zelo utrujena in frustrirana mama, ki ni uspela postoriti vsega, kar si je za praznični večer želela, ter negotov oče, ki niti približno ne razume, kaj se dogaja, saj se mu zdi, da je vse kot je želela: večerja je na mizi, smrekica je okrašena, darila so pripravljena. Pa pomagal je sesekljat česen in odnesel je smeti. Kaj torej??? Saj je točno vedel, da bi bila popolnost prazničnega večera dober film in pločevinka piva! Če bi ona to razumela, sploh ne bi bila tako sesuta. Lahko bi si ogledali kakšen film, primeren za otroke. In vzdušje bi bilo zagotovo boljše.

Rešitev ni in ne more biti enoznačna, izhaja namreč iz dinamike družine, ki je edinstvena. Odvisna je od naših izkušenj in vzorcev iz preteklosti, od naše zaposlitve (delovnega časa, stresa, odnosov) in od načina življenja na splošno.
Pomembno je da starša, ali partnerja, poiščeta skupne rešitve na podlagi konstruktivne komunikacije. Da si iskreno povesta, kaj si kdo želi, kaj kdo potrebuje. Tako bosta lahko prepoznala različna pričakovanja, pridobljena na podlagi izkušenj iz primarnih družin in svojih lastnih želja.

Pomembno je tudi zavedanje, da je v letu zelo malo prazničnih dni, večina je običajnih, delovnih, šolskih in študijskih dni. Zakaj si torej ne bi privoščili praznovanja na katerega izmed teh običajnih dni in iz njega naredili prav poseben dan? Ne bi izbrali čisto vsakega in tudi ne prepogosto. Pa vendar. Zakaj se ne bi obdarili izven konteksta zapovedanih praznovanj? Samo zato, ker drug drugega cenimo, smo si pomembni, se spoštujemo in se imamo radi. Ker smo edinstveni.

Tradicionalna praznovanja so seveda pomembna, saj so del našega otroštva in s tem del nas, so vez s primarno družino. So naše korenine in oblikujejo našo pripadnost. Pomembno jih je ohranjati in to dediščino podariti tudi otrokom.

Vendar je tradicijo potrebno prirediti tako, da so zadovoljena vsa najpomembnejša pričakovanja vseh družinskih članov, tudi otrok, seveda. Breme in pritiski se bodo, na podlagi razumevanja in spoštovanja različnih izkušenj in edinstvenosti, zmanjšali. Otroci bodo tako lahko ohranili prijeten spomin na čarobno vzdušje, zadovoljne starše, vonj po družini in toplino prazničnih dni.


O Jasni Dolamič Gričar

Jasna Dolamič Gričar, sistemska psihoterapevtka in vzgojiteljica predšolskih otrok,
Izobraževanje in svetovanje JADRO


Jasna Dolamič Gričar, mag. GSM: 040 761 258



Sledite nam