fbpx

Učim se učiti, učim se poučevati, učim se pomagati učiti

Odnosi v družini, Otroški svet

»Kako naj se učim?«, sprašuje učenec. »Kako naj poučujem?«, sprašuje njegov učitelj. »Kako pa naj se naučim pomagati svojemu otroku pri učenju?«, sprašujejo učenčevi starši in že imamo ob istem vprašanju oblikovan šolski trikotnik: učenec – starši – učitelj. Najbolje, da do vprašanja smotrnega učenja pristopimo po klasični poti petih izhodišč: Kdo? Kdaj? Kje? Kako? Zakaj?

otroka ucita brati pisati

Kdo? Moj učenec. Moj otrok.

Poskušajmo ga čim bolj spoznati  – on je merilo. Morda je  hiter, počasen, deloven, lenoben, v kateri smeri je nadarjen, kaj ga veseli……Privzgojiti mu moramo predvsem zavest, da je v vsakem trenutku neke vrste reprezentant.  Janez je le znotraj svoje družine in  razreda. Ko stopi iz razreda  postane učenec 8 b. Ko prestopi  šolski prag postane učenec šole Hinka Smrekarja. Ko pride v Novo mesto, postane – neki Ljubljančan,  Ko prestopi državno mejo postane  predstavnik  Slovenije. Odgovorna naloga!

Kdaj je pravi čas učenja? 

Vsak od nas ima svoj bioritem, vsak dan je drugačen, vsak človek je svet zase, zato naj se učenec čim prej nauči načrtovati čas vsak dan sproti v skladu z vsakodnevnimi obveznostmi. Pri tem mora  vključiti tudi počitek. Kaj pa je sploh to – počitek? Počitek je sprememba. Ko dolgo stojiš –  sedi! Ko dolgo sediš – vstani! Ko dolgo tečeš – se ustavi!  S spremembo torej preganjamo utrujenost – to si velja zapomniti!

Pa začnimo upoštevati spremembe kar takoj – z razporedom  zvezkov na delovni mizi. Jutri je četrtek.  Na urniku je sedem predmetov: matematika, slovenščina, fizika….. Izprazni delovno mizo in na mizo položi  celotno gradivo za vsakega od sedmih predmetov –  knjige, zvezke, delovne zvezke. Premikaj sedaj te komplete  tako, da bo: pisna matematična naloga, učenje zgodovine, pisna slovenska naloga. Torej: pisno – ustno – pisno … pa že imamo spremembe in  z njimi počitke! Temu bi lahko rekli  sprotno »odstranjevanje«  utrujenosti. Učenec naj se  nauči tudi ocenjevati, koliko časa potrebuje za neko nalogo ali učenje. Nobenega  »sedenja pri knjigah«!

Kje je pravi prostor učenja?

Tam, kjer se učenec najbolje počuti.

Zakaj naj se učenec uči?

  • Kratkoročni cilj: jutri želim popraviti zgodovino na štirico.
  • Srednjeročni cilj: letos želim izdelati s prav dobrim uspehom.
  • Dolgoročni cilj: postati želim medicinska sestra.

Kako naj se učenec uči?

Odkar šolar  prvič prestopi šolski prag in nato  ves čas šolanja,  mora   vedeti  le,   kaj se bo moral učiti in kdaj bo to moral znati.  Nasvetov,   kako  se je treba učiti,  da bo porabil čim manj časa za čim več znanja  – teh usmeritev  šolarji običajno dobijo premalo.   Vsa čast tistim učiteljem, ki  se  zavedajo, da so cilji šole mnogo  višji, kot le »trpanje« znanja v mlade glave. Ravno od  načina učenja je odvisno  ali  se bo učenec v šoli  ob učenju  usposabljal  tudi za širok in stvaren  način mišljenja in ne le, da bo pač spravil v glavo čim večjo količino znanja.

Danes, v času računalništva, je to vprašanje še toliko pomembnejše, kot kadarkoli prej. Danes so računalniki premagali človekovo glavo  v vlogi »skladišča« znanja.  Pri tem pa so naši možgani dobili  težjo nalogo! Obvladati morajo pregled  čez znanje in znati morajo to znanje čim bolj učinkovito  uporabiti. To pa je vsekakor mnogo zahtevnejša naloga, kot biti le skladišče znanja. 

Šola naj bi zato usposabljala (ne le poučevala!) učenca za pravilen način mišljenja. Seveda je to usposabljanje  možno le ob učenju, ob nabiranju znanja, vendar ob  ciljih, ki morajo biti  točno in zavestno postavljeni. Potrditev, da je to potrebno,  bomo našli v starogrških vzorcih.  

»Grški vladar bo postal tisti, ki bo prvi poljubil mater!«, te preroške besede sta nekega davnega dne sinova umrlega grškega kralja slišala v preročišču Delfe. Eden od obeh bratov je hitro tekel domov k materi, drugi brat pa je medtem poskušal doumeti bistveno vsebino prerokbe. Bil je skrbno šolan in imel je izoblikovan način pristopa do nekega problema. V glavi je imel nek »kalup« mišljenja. Prerokbo si je najprej nadvse pozorno ogledal in  zapisal. Vedel je, da medtem ko roka piše, oči gledajo, usta izgovarjajo, ušesa slišijo, misel vse to spremlja – po petih kanalih prihaja informacija v glavo. Koncentracija je maksimalna.

Nato je odstranil vse odvečne besede prerokbe in ostalo mu je bistvo: »Prvi poljubil mater!« Premišljeval je naprej in ugotovil, da je prava neznanka pravzaprav samo beseda »mati«. Poljubiti mora torej »mater«. Čez čas je pokleknil pred templjem in poljubil Mater Zemljo!

Tako je Grčija namesto bratomorne vojne dobila odličnega vladarja. Delfsko preročišče ga je »testiralo«. Ni mu bilo treba odgovarjati na vprašanja ne iz matematike ne fizike ne glasbe ne logike, moral pa je dokazati, da se je ob učenju vsega tega usposobil za način mišljenja, ki mu bo omogočilo, da bo postal dober vladar. Celotno Grčijo bo najprej natančno spoznal, vendar bo znal odstranjevati nepomembnosti in se osredotočiti na bistvene probleme dežele in jih rešiti.

Od tega dogodka je minilo kakih 2500 let, a natančno enake sposobnosti potrebujemo danes pri učenju in delu. Iz starogrške zgodbe lahko oblikujemo nekakšno »formulo« učenja. Znanje pri tem enačimo s sadjem. Sadje je pokvarljivo, znanje je pozabljivo – mi pa bi želeli oboje »skladiščiti«, zato sadje »koncentriramo« v sirup, znanje pa v plonk listič.

»Formula« SADJE – SIRUP – SOK nam kaže zanimivo pot.

Še marsikaj  bi bilo treba povedati v zvezi z učenjem, saj je učenje vendar znanje, ki se ga je treba naučiti. Učenec se mora naučiti učiti, tako kot se šivilja nauči šivati,  pilot pilotirati  in mizar mizariti. Predvsem pa se mora učenec v osnovni šoli usposobiti za srednjo šolo in v srednji šoli se mora dijak  usposobiti za nek poklic ali pa za nadaljevanje  šolanja na univerzi. Usposobiti se mora – to je važno! Šolska »smučišča« so vsako leto bolj strma. Sedmi razred je težji od petega, tretji letnik srednje šole je težji od prvega. Strmine »smučišča« učenec ne more zmanjšati, lahko pa sebe naredi za vedno boljšega »smučarja«. Če ima učenec ob sebi razumevajoče in razumne starše in učitelje, mu bo to zagotovo uspelo.

O avtorici

Članek pripravila in zapisala: Dušica Kunaver, pisateljica, predavateljica, zbiralka ljudske dediščine, publicistika (blizu tisoč člankov v različnih časopisih in revijah).

Kot zbiralka ljudske dediščine ter kot avtorica ali soavtorica je izdala (večinoma v samozaložbi) več kot devetdeset knjig o naslednjih vsebinah: slovensko ljudsko izročilo, anglistika, pedagogika in alpinizem.
Priznanja: Zavod za šolstvo in Andragoški center
Nagrada: najvišja republiška nagrada na področju šolstva za življenjsko delo (1995)
Nominacija za Slovenko leta (2002)

Članek je del projekta Misli s svojo glavo, bodi glas, ne odmev in aktivnosti izobraževalnega programa namenjenega izboljšanju kvalitete življenja v šolskem okolju. Preberite več …


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?