fbpx

Tobak – od rituala za nekatere, do kovnice denarja

Zdravje, Zdravje in bolezni

Za večino ljudi na zemeljski obli je tobak sredstvo, ki povzroča bolezen in prezgodnjo smrt.

02301012-41BE-11E1-B8C7-E5F865B94067

Vse kar je v naslovu je resnično. Žal je tako, da je za večino ljudi na zemeljski obli tobak sredstvo, ki povzroča bolezen in prezgodnjo smrt. Nekemu majhnemu delu prebivalstva omogoča sredstvo za osnovno preživetje (delavci na poljih tobaka in v tobačnih tovarnah) in samo nekaj ljudem, ki so vodje in lastniki tobačnih podjetij, silno bogatenje. To bogatenje gre na račun vseh prej omenjenih. Dobički so povezani s tem, da se za vsakega umrlega kadilca dobi čim prej novega, po možnosti čim mlajšega, ker se ga z lahkoto zasvoji in bo zaradi te svoje odvisnosti od nikotina redni potrošnik in plačnik tobačnih izdelkov, dokler ne bo tudi sam zbolel in umrl. Tobačni botri bodo pa še naprej bogateli.

Kajenje je v razvitem svetu med dejavniki tveganja za nastanek in razvoj bolezni in smrti, ki jih je mogoče povsem odpraviti, daleč na prvem mestu. V večini evropskih mest kajenje tobaka umori več ljudi kot prometne nesreče, alkohol, požari, samomori, droge in AIDS skupaj.

V letu 2000 pripisujejo kajenju tobaka 4,83 milijona smrti na svetu, od tega v razvitem svetu 2,41 milijona in v nerazvitem svetu 2,42 milijona. Do leta 2030 bo število smrti povezanih z uporabo tobaka doseglo v nerazvitem svetu 7 milijonov letno.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo 150 milijonov sedaj živih ljudi umrlo zaradi bolezni povezanih z rabo tobaka v naslednjih 25 letih, če se bo trend rabe tobaka nadaljeval. Samo intervencije, ki bodo te ljudi opogumile in jim omogočile, da prenehajo z rabo tobaka, bodo zmanjšale število smrti.

Tobačni dim vsebuje preko 4000 bolj ali manj strupenih snovi, med katerimi pa so najpomembnejše prav gotovo katran, ogljikov monoksid in nikotin. Zaradi tega je povsem jasno, da ne obstaja varna cigareta ali varna količina oziroma način kajenja. Tudi ljudje v okolici kadilca so izpostavljeni vplivu cigaretnega dima in njegovim sestavinam ter tako s pasivnim kajenjem potencialno ogroženi.

Raba tobaka je dejavnik tveganja za nastanek in razvoj vrste kroničnih nenalezljivih bolezni, ki so pogosto neposredni vzrok smrti kadilcev. Vpliv kajenja je nesporno dokazan pri različnih vrstah rakov, boleznih srca in ožilja in kronične obstruktivne pljučne bolezni, na možnost zanositve in impotenco. Med tako imenovane “kadilske rake” prištevamo: rak pljuč, grla, požiralnika, ustne votline, trebušne slinavke, ledvic, vratu maternice in sečnega mehurja. Najpomembnejši je zagotovo rak pljuč, saj je med najpogostejšimi na svetu prav tako pa tudi v Sloveniji. Tudi večino primerov kronične obstruktivne pljučne bolezni povzroči kajenje. V glavnem pa kadilci umirajo zaradi bolezni srca in ožilja, k nastanku in razvoju katerih tobak obilno prispeva. Pomembna je tudi njegova vloga pri pojavu impotence, zelo nevaren je vpliv na še nerojenega otroka.

Seveda ne samo umrljivost ampak je tudi obolevnost močno povečana med rednimi kadilci v primerjavi z nekadilci, saj bolezni povezane s kajenjem, ki vodijo v smrt, pred tem povzročajo dolgotrajno obolevnost povezano z visokimi stroški oskrbe. Veliko časa je sicer poteklo in veliko raziskav je bilo narejenih, da je prišlo v prejšnjem stoletju do jasnih dokazov o škodljivosti kajenja.

Tobak je svoj pohod po svetu pričel, ko ga je v Evropo pripeljal Krištof Kolumb in sta ga začela uporabljati francoski veleposlanik na portugalskem dvoru Jean Nicot in angleški plemič Sir Walter Raleigh. Počasi je postalo kajenje moreč pojav v Evropi in drugod po svetu. Sedaj tobačna industrija iz nesreče drugih kuje lepe denarje. Išče nove kadilce v nerazvitem svetu, med ženskami, revnimi in predvsem med mladimi.

V začetku raba tobaka ni bila zelo razširjena med prebivalstvom in so ga uporabljali le v manjših >elitističnih< krogih. Razmere so se povsem spremenile, ko je nastala možnost industrijske proizvodnje cigaret. Prva takšna industrija je nastala na Kubi leta 1840. V naslednjih letih se je proizvodnja cigaret razširila v različnih državah, navada kajenja pa med populacijo zahodnih držav. Velik vpliv na širjenje so imele različne vojne, še najbolj pa obe svetovni vojni. V Ljubljani je bila tobačna tovarna odprta leta 1871. Še bolj pa se je razmahnila prodaja tobačnih izdelkov s pojavom velikih tobačnih koncernov, kot so Philip Morris, British American Tobacco, Japan Tobacco International in druge. Te tobačne skupine so poskušale in seveda še vedno z agresivnimi reklamami poskušajo pridobiti vedno nove kadilce, ker za vsakega mrtvega kadilca potrebujejo vsaj enega novega, da jim gre posel dalje in da imajo vse večje dobičke. Pri vsem tem jim je pač vseeno, ali prodajajo izdelek, ki povzroča odvisnost in seje smrt. Tobačna industrija iz nesreče drugih kuje lepe denarje, išče nove kadilce v nerazvitem svetu, med ženskami, revnimi in predvsem mladimi. Ko so zaradi tožb proti tobačni industriji prišli do arhivov Philip Morrisa, so iz njih izvedeli za metode, ki jih je tobačna industrija uporabljala za >lovljenje< novih mladih kadilcev. Tako so poleg reklam, kjer so uporabljali celo risane filme – sponzor Kremenčkovih je bil Winston -, angažirali učitelje po šolah, da bi jim pomagali iskati potencialne bodoče kadilce. Svoje izdelke poskušajo predstaviti kot nekaj >pozitivnega<, kot del videza >svobodnega, uspešnega sodobnega človeka<. Tako uporabljajo vso paleto klasičnih in sodobnih metod oglaševanja: sponzoriranje športnih dogodkov (avtomobilske in motociklistične dirke), izrabljanje različnih koncertov, popularnih predvsem med mladimi, pevskih in športnih idolov mladih, povezovanje z industrijo mode in turistično industrijo ter intenzivno uporabo interneta Tako tobačna industrija porabi milijarde dolarjev za oglaševanje, marketing in promocijo. V ZDA, kjer živi manj kot 5% svetovnih kadilcev, so v letu 1999 porabili 8,2 milijarde dolarjev za oglaševanje in promocijo tobačnih izdelkov z namenom, prikazati tiste, ki uporabljajo te izdelke kot svobodne in uspešne. Dejstvo pa je, da kdor je odvisen od neke snovi, v tem primeru nikotina, ne more biti svoboden in je tudi redko uspešen.

Warren Buffet, poslovnež, ki se ukvarja s tobakom, je rekel takole: >Povedal vam bom, zakaj imam rad posel s cigaretami. Stane te en peni, da jo narediš, prodaš jo za dolar, povzroča odvisnost in prav fantastična je lojalnost uporabnika do posamezne znamke.< Ko torej tobačni industriji uspe zasvojiti človeka, ji bo ta vsak dan plačeval do svoje prezgodnje bolezni in smrti. Od leta 1990 so tobačne družbe izjemno povečale svoje prodajne zmogljivosti v državah v razvoju in vzhodni Evropi. Tam, kamor bogate države izvažajo >smrt in bolezen<, povečujejo svojo lokalno prodajo. Tako je Philip Morris, največja tobačna družba na svetu, v letu 1999 prodal za 47 milijard dolarjev svojih izdelkov. In kdo jim je dal ta denar? V veliki meri revni ljudje v nerazvitih državah. Raziskave po svetu kažejo, da se potroši za tobak velik del družinskih prihodkov, včasih več kot za izobraževanje ali zdravstveno oskrbo. Tako gre v Egiptu 10 odstotkov družinskih prihodkov pri slabo plačanih prebivalcih za tobačne izdelke. V Vietnamu so ugotovili, da kadilci potrošijo za 3,6-krat več za tobak kot za izobraževanje, 2,5-krat več za tobak kot za obleko in 1,9-krat več za tobak kot za zdravstveno oskrbo. Študentje v Nigru potrošijo za tobak 40 odstotkov svojih prihodkov, ročni delavci pa 25 odstotkov. V literaturi je navedenih še mnogo podobnih primerov. Tako v resnici kadi le malo uspešnih in bogatih, tobak uporabljajo in zanj plačujejo predvsem revni in ob tem postajajo in ostajajo še bolj revni.

Trpijo pa tudi delavci na plantažah tobaka, ki ponavadi spadajo med najrevnejše sloje prebivalstva neke države in nimajo od gromozanskih dobičkov tobačnih družb nič drugega kot to, da so v začaranem krogu revščine, bolezni in dolgov. Ob tem, ko komaj zaslužijo za preživetje, so ves čas izpostavljeni strupom iz okolice. To so predvsem pesticidi, ki jih morajo v velikih količinah dodajati, da ostanejo tobačni listi >čim kvalitetnejši<. Na zemlji, ki je tako prepojena s pesticidi, pa ne morejo več gojiti drugih kultur, ki jih potrebujejo za prehranjevanje. Pri pobiranju in obdelavi tobačnih listov prihaja do zastrupitev s pesticidi in nikotinom skozi kožo in do razvoja bolezni pri odraslih in otrocih. Najhuje so izpostavljeni otroci, ki jih v marsikateri od najrevnejših dežel silijo, da morajo delati s tobakom, pobirati tobačne liste, jih skladiščiti pa tudi zvijati v primitivne tobačne izdelke. Med revnimi družinami, ki so odvisne od pridelave tobaka, delo otrok na farmah ali v tovarnah za predelavo tobaka od njihovih rosnih let povzroča, da nimajo osnovnih izobrazbenih možnosti, ki bi jim lahko pomagale rešiti se revščine. V Bangladešu kar 40 odstotkov otrok ni prestopilo praga šole. V Indiji, kljub temu da je delo otrok formalno prepovedano, je v industriji predelave tobaka med vsemi delavkami 10 odstotkov deklic in med delavci 5 odstotkov dečkov, mlajših od 14 let.

Tudi ljudje v okolici kadilca so izpostavljeni vplivu cigaretnega dima in njegovim sestavinam ter tako s pasivnim kajenjem potencialno ogroženi.

Tobačni dim iz okolja (TDO) prihaja iz dveh virov: glavni in stranski dim. Glavni dim je kompleksna aerosolna mešanica, ki jo kadilec vdahne, filtrira v pljučih in izdahne. Stranski dim je aerosol, ki izpuhteva direktno v okoliški zrak s prižganega konca smodečega se tobačnega proizvoda. Gledano kvalitativno oba dima sestavljajo podobne sestavine, vključno z dušikovimi oksidi, nikotinom, ogljikovim monoksidom in različnimi povzročitelji raka. Ocenjujejo, da 85% dima v povprečni sobi med kajenjem sestavlja stranski dim.

Ob izgorevanju tobaka nastajajo dimni delci ter plinske organske in anorganske molekule, ki poleg kadilčevih pljuč napolnjujejo tudi okolico, kjer se kadi. Iz dima se izločajo dokazani povzročitelji raka kot so N-nitrozamini, ogljikov monoksid je povezan z razvojem ateroskleroze in boleznimi srca in ožilja, dušikovi oksidi pospešujejo razvoj emfizema.

Druge kemične substance, ki jih najdemo v tobačnem dimu in jim je človek lahko izpostavljen, so aceton, akrolein, aldehidi, arzen, kadmij, hidrogen cianid, keton, svinec, metilnitrat, nikotin, dušikov dioksid, fenol, policiklični aromati in drugi.

Epidemiološke študije so povezale celo paleto težav z zdravjem zaradi pasivnega kajenja. Tako so to lahko le manjše težave, kot je draženje oči in nosu, pa do vse težjih, kot je povečano število vnetij pljuč, disfunkcija dihalnih poti, angina pektoris in povečana nevarnost za koronarno srčno bolezen ter še posebej za raka. Dokončno je bilo pasivno kajenje razpoznano kot >poznani humani kancerogen< v publikaciji Ameriške agencije za zaščito okolja (EPA), ki deluje v sklopu ameriškega nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NCI). Tobačni dim iz okolja so razvrstili v skupino A kancerogenov. Tako so izračunali, da je Tobačni Dim iz Okolja v ZDA odgovoren za približno 3000 letno umrlih zaradi pljučnega raka. V zadnjem času raziskovalci ugotavljajo povezavo pasivnega kajenja tudi z rakom na dojki pri pre-menopauzalnih ženah. Pasivno kajenje je velika nevarnost za zdravje tako na delovnem mestu kot na domovih. Toksini in karcinogeni se hitro širijo skozi pisarne, hotele, restavracije in druge notranje prostore, kjer se dela.
 

    
4120ECBA-41BE-11E1-8F86-E5F865B94067

    
Tobačni dim iz okolja je resna nevarnost za zdravje otrok. Zakonski ukrepi za zaščito otrok pred pasivnim kajenjem, ki veljajo za vrtce, šole in javne ustanove, ne vplivajo na glavni vir njihove izpostavljenosti tobačnemu dimu – v njihovih domovih. Otroška pljuča so manjša in njihov imunski sistem je slabše razvit, zaradi česar je mnogo bolj verjeten razvoj dihalnih in ušesnih vnetij kot posledica pasivnega kajenja. Ker so manjši in dihajo hitreje kot odrasli, vdahnejo mnogo več škodljivih kemikalij glede na svojo telesno težo kot odrasli v enakem časovnem obdobju. In končno, otroci imajo mnogo manjšo možnost, da izbirajo, kot odrasli. Mnogo manj možnosti imajo, da zapustijo sobo, polno dima, če si to želijo: dojenčki ne morejo prositi, nekateri otroci se bojijo vprašati, drugim ni dovoljeno oditi, tudi če bi želeli.

Ugotavljajo tudi, da je velika verjetnost, da pasivno kajenje povečuje nevarnost za nastanek sindroma nenadne smrti pri dojenčku. Zbor mednarodnih strokovnjakov Svetovne zdravstvene organizacije je leta 1999 zaključil, da je kajenje matere vzrok za eno tretjino do eno polovico primerov nenadne smrti dojenčka. Prav tako Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je zdravje skoraj polovice otrok na svetu ogroženo zaradi izpostavljenosti tobačnemu dimu iz okolja. Za male otroke je glavni vir tobačnega dima, ki so mu izpostavljeni, kajenje staršev in drugih članov gospodinjstva.

V razvitem svetu je sicer vse več omejitev, v katerih javnih prostorih se ne sme kaditi. Tobačna industrija se seveda težko sprijazni s spoznanji o škodljivosti TDO in predvidenimi ukrepi. Zato poskuša z različnimi strategijami vplivati na javno mnenje in tobačno zakonodajo ter ovreči raziskave, objavljene v medicinski literaturi. Delna prepoved kajenja tobaka pomembno zmanjša izpostavljenost TDO, vendar ga ne odstrani. Edino učinkovita je popolna prepoved.

Bistveno večji problem so domovi, kjer so otroci najbolj obremenjeni s pasivnim kajenjem, saj starši, ker ne morejo kaditi drugje, to počnejo doma. Omejevanja kajenja na domovih se ne da urediti z zakonodajo. Zato je zelo pomembno osveščanje staršev.

Kadilske navade in odvisnost se pridobijo različno hitro. Obstaja znanstveno soglasje, da nikotin v tobačnih izdelkih ustvarja in vzdržuje zasvojenost. Mladi ljudje prehajajo postopoma od priprave in poizkusov preko občasne uporabe do tega, da postanejo redni kadilci. Nekateri postanejo odvisni zelo kmalu. Število tako občasnih (tedenskih) kot rednih (dnevnih) kadilcev se postopoma povečuje od okoli 10. leta dalje. Večina rednih kadilcev začne s kajenjem pred 20. letom, kar vodi do zasvojenosti v odrasli dobi. Zelo nujno je zato preprečevati začetke kajenja, aktivno delovati na populaciji mladih, da jih ne bo zavajala tobačna industrija in jih zapeljevala v nikotinsko odvisnost. Hkrati moramo odvisnim kadilcem zagotoviti učinkovito in ustrezno terapevtsko obravnavo pri opuščanju kajenja. Tako bomo vsaj poskusili zmanjšati rabo tega orožja za množično uničevanje, kar tobak prav gotovo je.

Asist. mag. Tomaž Čakš, dr. med.
Medicinska fakulteta v Ljubljani
Katedra za javno zdravje

Premišljujete, da bi prenehali kaditi? Se želite posvetovati s strokovnjakom ali prebrati izkušnje tistih, ki so se odločili prenehati kaditi? Vabljeni na forum Kajenje.


Sledite nam