Telefon, naš redni sopotnik

Telefon, naš redni sopotnik

»Koga ali kaj v resnici gleda moja mala novorojenka?«

se sprašuje Andraž Zorko, raziskovalec javnih mnenj in oče, ko njegova dojenčica z zanimanjem motri njega in/ali telefon v njegovi roki. In pomisli, da bo ta generacija zrasla s podobo starša, ki ima eno glavo, dve nogi in dve roki, pri čemer pa je na eni od rok vraščen predmet oglate oblike različnih barv. Je to dobro?

Gledam oni dan dojenčka in on še bolj napeto zre vame. Ona, če smo natančni. Si domišljam – seveda, saj sem oče – koga pa naj občuduje, če ne mene. Pri tej starosti (štiri mesece) sem verjetno zanjo pravo odkritje. Obstajajo še ljudje na tem svetu, ki niso mama! Katere prednost je že v izhodišču nedosegljiva. Roka, ki te hrani, je pač samo ena. Ampak, kakšna roka …

Ko človek dobi v roke kaj pametnega, ravna ravno nasprotno.

Ko se tako odkrito čudiva drug drugemu, me prešine, da držim v roki telefon. Tako imenovani »pametni« telefon.

Na tem mestu je nujno priznati, da gre v mojem primeru za človeka, ki se je do zadnjega upiral prehodu na t. i. pametni telefon. Začudeni okolici sem rad pojasnil, da je to zato, ker sem sam dovolj pameten.

Slednjič sem klonil in že prvi dan naredil največjo neumnost, namreč dovolil vsem aplikacijam dostop do vsega, za kar so me vljudno, a že skoraj očitajoče (»če želite, da dela to, rabimo dostop do tega«), prosili.

Zanimivo, kako človek takoj, ko dobi v roke pametnega, ravna ravno nasprotno.

Možgani dojenčkov so kot spužve

Torej, dojenček zre vame oziroma v moj telefon.

V prvih treh mesecih po rojstvu rastejo možgani človeka z neverjetno hitrostjo, dva kubična milimetra na minuto.

Možgani dojenčkov so kot spužve, ki vsrkavajo vase vse, kar vidijo, in kar bo počasi a zanesljivo tvorilo njihov pogled na svet. Unikaten, seveda.

Najprej pomislim, da s perspektive bitja, ki trenutno ne meri več kot za dva podplata mojih nog (ki sta sicer nadpovprečno dolga, to je že treba priznati), v telefonu vidijo tisti veliki črni monolit, iz filma Odiseja 2001. Ki je prinesel inteligenco na ta planet, da so se lahko opice nemudoma steple s kostmi umrlih živali v roki, namesto da bi samo kričale druga na drugo, kot so to počele prej. In še danes v resnici nismo prišli prav dlje.

Pravo vprašanje torej ni, ali je to dobro za otroka, temveč, ali je ta zraščenost s telefonom dobra za nas, starše. Začeti moramo pri sebi. Tam, kjer se začnejo tudi naši otroci.

Z branjem razmišljanja Andraža Zorka o podobi starša s telefonom v roki nadaljujte na portalu Vse bo v redu. >>