fbpx

Tehnika teka: tek je naravno gibanje

Gibanje, Zanimivo, Življenjski slog

Pisati o tehniki teka ni nič kaj priljubljeno opravilo, vsaj za mene ne. Kaj pa je zdaj to, boste rekli, saj o tem pa čivkajo …

Pisati o tehniki teka ni nič kaj priljubljeno opravilo, vsaj za mene ne. Kaj pa je zdaj to, boste rekli, saj o tem pa čivkajo že vrabci na strehi. Najprej se vprašajmo, a ta izraz sploh odraža tisto kar naj bi? Je mar tek res tehnična gibalna disciplina ali gre vendarle za naravno gibanje?

Sam sem prepričan, da to drugo, zato o »lepi«, »pravilni«, »šolski« tehniki teka in kar je še pač teh izrazov ni smiselno govoriti. Kljub vsemu je dandanes ta izraz zaradi popularnosti velikokrat »zlorabljen« in pretirano poudarjen na raznih tekaških forumih, v promocijskih oglasih raznih tekaških skupin, pri takšnih in drugačnih tekaških trenerjih, skratka vseh, ki so tako ali drugače povezani s tekom.

Najlažje je reči: ljudje ne znamo teči, kar se mi zdi (pre)hudo poenostavljeno in v mnogočem neprimerno.

Kar verjemite mi, ljudje znamo teči, ker je, če se vrnem na iztočnico, tek naravno gibanje. In če je neko gibanje naravno, potem ga zagotovo obvladamo, odmik od naravnega nam lahko predstavlja pretirano poudarjanje ali celo učenje nenaravnega.

Začnimo torej tukaj: ljudje znamo teči.

cover napake tekači

Vsi ne tečemo na enak način

Res pa je (zdaj pa pride tisto pomembno), da vsi ne tečemo na enak način. Aha, boste rekli, torej uporabljamo različno tehniko teka. Pa smo spet tam. Jaz tega namreč ne bi tako imenoval. Pri osnovnem koraku, kjer nogo premaknemo pred drugo tako, da se od tako imenovane stojne noge odrinemo in preden se s sprednjo nogo dotaknemo tal (prav zaradi tega se tek razlikuje od hoje) preidemo (četudi za zelo kratek čas) v fazo leta, sodeluje namreč praktično celo telo. In če vsa ta gibanja različnih mišičnih skupin telesa izvajamo tako, da neekonomično uporabljamo vloženo energijo, postanemo hitreje utrujeni, saj nam hitreje, kot bi si to želeli, prične zmanjkovati energije in ne moremo teči dovolj daleč, dovolj hitro ali pa – oboje. Zato moramo poskrbeti, da te gibe izvajamo sproščeno, z najmanjšim možnim vložkom energije, s čim manj nepotrebnega aktiviranja mišic in gibanja različnih delov telesa v vse smeri.

Upam, da je dovolj jasno, da govorim o glavi, vratu, ramenih, rokah, bokih, kolenih, stopalu … Položaj vseh imenovanih delov telesa je namreč zelo pomemben pri porabi energije in če to ne izvajamo tako kot opisano, potem – naj se ponovim – postanemo prej utrujeni in tečemo neekonomično. A tečemo zaradi tega bolj ali manj lepo? Bolj ali manj pravilno? Bolj ali manj …? Odgovore prepuščam vam, dragi bralci.

Zavedam se dejstva, da bo marsikdo reagiral na ta prispevek, češ, če že govorimo o »tehniki« teka,  moramo poskrbeti, da je prvi stik stopala s tlemi (pri že omenjeni fazi leta) s srednjim delom sprednjega dela stopala (in ne na peto!), da se kolena dvignejo naravnost predse dovolj visoko (kako visoko?), da nam kolki ne zaostajajo preveč zadaj (kakšen je pravilni položaj?), da se ne obračamo v ramenih … Vendar, a ne govorim prav o tem?

Seveda lahko za izpopolnjevanje rutine tekaškega koraka, ki ga opisujem zgoraj, izvajamo različne vaje (lahko jih imenujemo tekaške vaje, vaje šole teka, ABC teka in še kaj bi se našlo), vendar osnovno vodilo naj bo izhodišče, ki sem ga že omenjal, namreč vsak ima svoj individualni način teka, pustimo mu to, poskrbimo samo za to, da se vsi elementi koraka izvajajo tekoče, sproščeno, elegantno (če hočete) z upoštevanjem tistih minimalnih zahtev, ki sem jih prav tako zapisal zgoraj. Moje izkušnje namreč govorijo, da s pretiranim »popravljanjem napak« ob izvajanju teh vaj lahko dosežemo ravno nasprotno, namreč, da se še tiste stvari, ki so bile doslej dobre, pokvarijo in zlijejo v celoto, ki ni najboljša.

Moj nasvet: zaradi vsega napisanega ne izgubljajte preveč časa in energije za »tekaške vaje«, ampak preprosto tecite in z vsakim pretečenim kilometrom več boste tekli bolj ekonomično, z manj naprezanja in če hočete, s svojim individualiziranim načinom teka. Če se vam pa naključno pri teku priključi bolj izkušen tekač, mogoče celo tekaški trener in vas občasno opozori na kakšno posebnost v načinu izvajanja vašega teka in ste pripravljeni nasvetom prisluhniti, potem boste kmalu postali tudi vi izkušen tekač, ki bo lahko nasvete delil drugim.

Borut Podgornik, tekaški trener

Borut-Podgornik-tekaski-trener

Foto: Matic Bajželj

Borut Podgornik zadnjih 25 let svoje znanje in izkušnje kot trener prenaša na nove atlete, predvsem tekače na srednje in dolge proge, s katerimi je osvojil že več kot 100 naslovov državnih prvakov v različnih starostnih kategorijah, in kateri so postavili že več kot 70 državnih rekordov, nekateri pa so se aktivno udeležili tudi Olimpijskih iger. Deloval je tudi v Strokovnem svetu Atletske zveze Slovenije, in sicer kot nacionalni trener za tek na srednje in dolge proge ter večkrat predaval na posvetih atletskih trenerjev Slovenije. Je mednarodni atletski sodnik, zaradi njegovega uspešnega dela na športnem področju pa mu je Ministrstvo za šolstvo in šport podelilo naziv svetovalca. V zadnjem času se čedalje bolj poglobljeno posveča področju rekreacije, je namreč prepričan, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami na to pot popelje vedno nove teka željne občane ter jim pričara lepote teka v naravi oziroma posameznikom pomagam pri pripravi za udeležbo na rekreativnih tekaških prireditvah v Sloveniji in bližnji okolici.


Sledite nam