fbpx

Starši, ki ljubijo preveč

Družina, Odnosi v družini, Zanimivo

Ljubezni in pozornosti ni nikoli dovolj; seveda to velja za vse odnose, ne samo za odnos staršev do svojih otrok.

Naslov se zdi izzivalen, kajti ljubezni in pozornosti ni nikoli dovolj. To drži, vendar se za pojmom ljubezen skriva veliko čustev, ki z njo nimajo veliko skupnega. Seveda to velja za vse odnose, ne samo za odnos staršev do svojih otrok.

Kaj je prava ljubezen?

Veliko črnila je bilo že prelitega na temo ljubezni. Nihče ne zna definirati, kaj točno ljubezen je, kajti zdi se, da jo vsak razume po svoje in vanjo spretno vključi celo vrsto lastnih projekcij. Začnimo kar z verskimi doktrinami, ki nam že stoletja poskušajo dopovedati, da je treba ljubiti Boga in soljudi, a kaj, ko hkrati poskrbijo, da je ta ljubezen prepletena s številnimi pravili in strahovi v smislu, če ne boš ljubil tako, potem to ni prava ljubezen. Želeli ali ne, podzavestno vsi nosimo vsaj ostanke te indoktrinacije. Kar pomislite, kako nas prevzame občutek krivde, ko naredimo nekaj, kar sicer želimo, a ni v skladu s splošno sprejemljivimi standardi.

V »imenu ljubezni« otroke poskušamo usmerjati po lastni podobi, t. i. starševske ambicije

Podobno velja z ljubeznijo do otrok. V imenu ljubezni počnemo marsikaj. Od staršev in družbe smo prevzeli pravila o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Ne samo to, ko vzgajamo svoje otroke, velikokrat izkoristimo položaj moči, ki jo kot starši imamo nad otroki in v »imenu ljubezni« otroke poskušamo usmerjati po lastni podobi, tako kot je nam najbolj prav, najbolj prijetno in nam prinaša najmanj sitnosti v življenju. Na primer lepo je imeti tihe, ubogljive, pridne, vzorne otroke, saj nam ne povzročajo nobenih težav, ne pritiskajo na naše rane, skrite strahove in boleče točke, torej z njimi nam je življenje udobno in tako življenje od nas ne zahteva nobenih sprememb. Spremembe so namreč tisto, česar človek ne mara najbolj, ker pomenijo korak v neznano in nujno vodijo skozi določene lastne bolj ali manj skrite strahove. Takih »pridnih« otrok si vsi želimo, pa ne zaradi njih samih, ampak zaradi naše lastne udobnosti.

puncka starsi

Prava ljubezen je, ko otroke podpiramo pri njihovi enkratnosti in jim pustimo svobodo

Če namreč mislimo na otroke, in ne nase, potem si lahko želimo zanje samo tega, da so, kar so. Zanje si želimo, da gredo po svoji lastni poti, pri tem pa jim čim bolj neovirano stojimo ob strani, jih podpiramo pri njihovi enkratnosti in jih zelo nevsiljivo vodimo, čeprav morda ta pot ni taka, kakršno bi si mi zanje želeli. Podpiramo jih tudi, če ta njihova enkratna pot nam prinaša nelagodne občutke, strah, jezo, morda skrite frustracije in sram pred tem, kaj si bodo mislili drugi. Tu se začne prava ljubezen. Kajti ljubezen je svoboda, je spoštovanje priznati in dopustiti drugemu, da je to, kar je. Pomeni dati svobodo, pustiti drugemu, da stori tudi napake, saj je morda to zanj dobro. Kot starši zelo težko pustimo otroku, da naredi napake. Bodisi, da se takoj vpletemo in napako popravimo, oziroma celo vnaprej preprečimo, ali pa ga zaradi napake zelo napademo in mu poskusimo vzbuditi občutke krivde.

Če otroke preveč zavijamo v vato, še ne pomeni, da jih bomo lahko obvarovali pred slabim

V imenu ljubezni otroke pretirano zavijamo v vato, da bi jih obvarovali pred tem, kar mi mislimo, da je zanje slabo. Kot mladi starši, predvsem mamice, zelo težko otroka za nekaj uric prepustimo drugim osebam, varuškam ali znancem. Res je, da so majhni otroci čustveno odvisni od staršev in potrebujejo veliko njihove bližine, vendar to ne pomeni pretirane bližine. Tega se moramo zavedati in zavestno otroka, kdaj pa kdaj in z leti vedno bolj, prepustiti tudi izključno družbi drugih ljudi. To je dobro tako za otroka kot za nas, saj ljubezen do sebe samih izrazimo tudi tako, da otroka občasno prepustimo varnim rokam drugih, mi pa si vzamemo zelo potrebne urice zase in za partnerja. To ni sebičnost, to je ljubezen. Od tega bosta imela korist oba, vi in vaš otrok. Postala bosta bolj ljubeča in manj pretirano navezana in soodvisna.

ambicije starsev otroci

Kahlil Gibran je v delu »Prerok« dobro povzel bistvo odnosa do otrok, ko pravi:

“Vaši otroci niso vaši otroci, so sinovi in hčere Življenja, ki hrepeni po sebi.

Pridejo skozi vas, a ne od vas, in čeprav so z vami, ne pripadajo vam.

Lahko jim daste svojo ljubezen, a ne svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.

Lahko nastanite njihova telesa, a ne njihovih duš,

kajti njihove duše bivajo v hiši prihodnosti, ki je ne morete obiskati niti v sanjah.

Lahko se trudite biti kot oni, a ne poskušajte jih narediti takšne, kot ste vi,

kajti Življenje ne gre nazaj in ne počiva v preteklosti.”

Za več informacij, uporabniških izkušenj in nasvetov obiščite forum Starši in otroci ali Vzgoja otrok in družine.


Sledite nam