Spletno nasilje med najstniki in kako se mu izogniti

Dom & prosti čas, Družina, Otroški svet, Zanimivo, Življenjski slog

Pri nasilju na spletu gre zgolj za psihološko nasilje in ne fizično, ki pa lahko najstnikom zada večje posledice.

Svetovni splet je novodobno orodje, kjer mrgoli informacij o katerikoli temi, osebi ali težavi. S pomočjo svojih pametnih telefonov lahko vsak trenutek preverimo kakšno bo vreme, kaj se dogaja po svetu in kaj počnejo naši prijatelji in znanci. Vse to zveni zelo uporabno in nedolžno, dokler splet ne postane pretkano orodje za izživljanje posameznikov nad drugimi posamezniki in pretiranim vdorom v zasebnost ljudi na daljavo. Žaljivi komentarji, obrekovanje, deljenje neresničnih ali zasebnih informacij o nekom, vdor s krajo gesla, nadlegovanje in grožnje. Vse to so situacije, ki jih lahko uporaba spleta in družbenih omrežij prav tako prinaša v naš vsakdan. In če se znajdemo na tisti strani, ki je deležna tovrstnega nasilja, situacija za nas zagotovo ni rožnata.

Ko govorimo o nasilju na spletu, gre namreč zgolj za psihološko nasilje in ne fizično, ki pa lahko, še posebej najstnikom, ki so v fazi odraščanja in spoznavanja samega sebe, zada večje posledice kot fizično nasilje.

Dejstvo je, da je nasilje, tako fizično kot psihološko, v človeških odnosih prisotno že od nekdaj. Ampak do zdaj je nasilje zahtevalo neko bližino, osebni stik. Današnji najstniki, ki živijo na vrhuncu tehnološkega razvoja, in kjer je skoraj vsaka njihova dejavnost, namerno ali nenamerno, zabeležena na enem izmed družbenih omrežij, je prisotnost nasilja vse večja in bolj težavna. Dodaten dejavnik pri tem nasilju je namreč, da lahko poteka na daljavo ali pa celo anonimno. Ko govorimo o nasilju na spletu, gre namreč zgolj za psihološko nasilje in ne fizično, ki pa lahko, še posebej najstnikom, ki so v fazi odraščanja in spoznavanja samega sebe, zada večje posledice kot fizično nasilje.

Najstniku ni potrebno niti zapustiti sobe pa je že lahko podvržen nasilju, ker je na primer iz domače postelje »všečkal« vsebino, ki se zdi njegovim sovrstnikom sporna. Dekle je objavilo svojo fotografijo v kopalkah in v naslednjih minutah je njena samozavest zaradi žaljivih komentarjev pristala na dnu. Nekomu je med kosilom v šolski jedilnici iz rok padel krožnik testenin in naslednjo minuto so se drugi temu že lahko smejali na spletu, saj je nekdo situacijo posnel in objavil. Spet drugemu dekletu je nekdo vdrl v Facebook profil in med vsemi prijatelji začel širiti laži o njej. Vse to so realne situacije, ki se v današnjem času dogajajo vsako minuto, po celem svetu.

Nasilje med najstniki se je tako danes preselilo na splet, a to žal ne pomeni, da ga v živo ni več. Razlog za to je le, da je določene stvari lažje natipkati, kot pa povedati v živo. Lažje se je skriti za svojo spletno identiteto in nekoga tako prizadeti, kot pa ga gledati v obraz. Preproste rešitve, da bi to preprečili, ni, saj sta splet in družbena omrežja tako zakoreninjena v naš vsakdan, da se ju ne bo dalo izključiti iz naših življenj. Njuna uporaba se bo le še stopnjevala in širila med vse generacije. Edina srednja pot je osveščanje najstnikov o nevarnostih, ki jih lahko prinaša neprevidna uporaba spleta in prav tako osveščanje odraslih o teh težavah, da lahko nato sami izvajajo nadzor nad aktivnostmi svojih otrok na spletu.

Najstniku ni potrebno niti zapustiti sobe pa je že lahko podvržen nasilju, ker je na primer iz domače postelje »všečkal« vsebino, ki se zdi njegovim sovrstnikom sporna.
Takšne in drugačne zgodbe so del vsakdana današnjih najstnikov.

Torej, kaj lahko sami storimo, da se poskusimo izogniti spletnemu nasilju?

  • Nikoli ne delimo svojih gesel, zasebnih slik in osebnih podatkov na spletu. Niti s svojimi prijatelji.
  • Razmislimo, preden kaj objavimo. Če smo v nekem trenutku pod čustvenimi vplivi ali raznimi substancami, takrat ničesar ne objavljamo, ampak počakamo, da spet razmišljamo trezno.
  • Preden nekaj komentiramo, pomislimo, kako bi se mi počutili, če bi nam nekdo napisal isti komentar. Torej ne delamo ničesar, kar ne bi radi, da bi drugi počeli nam.

In kaj lahko storimo, če smo že žrtev spletnega nasilja?

  • Povemo svojim staršem oziroma drugi odrasli osebi, ki ji zaupamo, saj nam ta lahko pomaga.
  • Shranimo vse dokaze nasilja, saj bodo lahko uporabni.
  • Pogovorimo se s socialno delavko, učiteljico ali ravnateljem šole, če nasilje prihaja od nekoga iz šolskih klopi.
  • Na družbenem omrežju prijavimo nasilno vsebino in pustimo, da tudi oni poskrbijo za njihovo odstranitev.
Nasilje med najstniki se je danes preselilo na splet, a to žal ne pomeni, da ga v živo ni več …

Posnetek o spletnem nasilju med mladimi:

Sem Maša Belak, 22-letna »ekspertka« na področju medosebnih odnosov in težav pri odraščanju. V prostem času sem tudi redna študentka medicine in izredna študentka psihologije … Mogoče samo v sanjah mojih staršev. V resnici sem »le« amaterska glasbenica in študentka novinarstva, ki bolj kot faksu svoj čas posveča petju in igranju klavirja ter analiziranju tega, kaj bo oblekla za na zmenek, kaj bo jedla za večerjo, katero sliko bo objavila na Instagramu in kako bo staršem dopovedala, da še vedno ne ve, kaj točno bi rada počela v življenju, čeprav je bila prepričana, da ji bo po 20. letu zagotovo vse logično ter da bo njena prihodnost jasna kot beli dan.

Prijatelji mi pravijo, da sem včasih (vedno) preveč prijazna, ampak menim, da dokler s tem ne škodim sama sebi, to ni slaba stvar. Sem namreč zelo sočutna oseba, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč ali pa podati kakšen nasvet. Tudi v podajanju nasvetov in reševanju težav svojih prijateljev naj bi bila zelo dobra. Še bolje bi bilo, če bi svoje modre nasvete včasih znala upoštevati tudi sama.

Do pred kratkim sem bila prepričana, da sem izbrala napačen študij in da novinarstvo ni zame. Dolgočasne novinarske konference, nadlegovanje ljudi po ulicah s smešnimi anketnimi vprašanji in časovni pritisk za oddajo člankov, nato pa kritika s strani bralcev na neumno vsebino, o kateri tako ali tako nisi želel pisati. Ne, hvala. Ampak ali je to res vse, kar novinarstvo obsega? Od nekdaj sem zelo radovedna oseba, ki rada svoje misli preliva na papir. No, na beležko v telefonu ali na Word-ov dokument, saj ne živimo več v srednjem veku. Zanimajo me ljudje in njihove zgodbe, saj se iz pristnih izkušenj in od ljudi, ki jih spoznaš, naučiš mnogo več kot iz šolskih klopi. Rada torej pišem. O sebi, svojih občutjih in o ljudeh okoli sebe in njihovih tegobah ter možnih rešitvah. Če pišeš o težavah, tem zagotovo ne zmanjka.

Upam, da ste v mojem pisanju uspeli zaznati tudi nekaj poskusov humorja. Prisežem, da je tam, če ne, preberite še enkrat. In nato mogoče še enkrat. Če ga še vedno ne najdete, potem imate pač drugačen smisel za humor kot jaz. Verjetno boljši.

Za več informacij in strokovnih nasvetov o otrocih, najstnikih in njihovih tegobah lahko obiščete forum Starši in otroci ali Vzgoja otrok in družine.


Sledite nam