Spanje in počitek – kaj lahko naredijo vzgojitelji in starši

Jutranja, Zdravje otrok

Mnogo pedagoških delavcev se zaveda, kako pomemben je počitek in spanje za otroka, ki sta pomemben del dneva, ki ga otroci preživijo v vrtcu. To je čas, ko se otroci umirijo, tiho poklepetajo s prijateljem, se posvetijo sebi, zasanjajo v svoj pravljični svet ali se pocrkljajo.
Pomembno je, kako potekajo dejavnosti z malčki v vrtcu, prav tako pomembno je da strokovni delavci v izogib ravnanju iz obrambnih mehanizmov razmišljamo o tem, kaj delamo in kako.

otrok spanje vrtec

Spanje je ena izmed fizioloških funkcij živih bitij, katere funkcija še ni povsem znana. Med spanjem so nekateri deli možganov bolj aktivni kot med budnostjo, spremenjeno je dihanje, bitje srca, izločanje hormonov (Spanje, 2013).

Spanje uravnava notranja telesna ura, ki so jo znanstveniki poimenovali biološka ura ali dnevni ritem. Po biološki uri imamo v delih dneva čas za budnost in čas za spanje. Dnevni ritem vpliva na to, kako budne se počutimo v različnih delih dneva. Na podlagi ritma lahko določimo, zakaj so nekateri zaspani že popoldne. Človeška biološka ura je naravnana na popoldanski počitek, ki potem preide v odločno budnost, proti večeru pa v zaspanost. Vzorci ritma se s starostjo spreminjajo in so med seboj različni (Pantley, 2003, str. 52).

Spanje pri otrocih je drugačno kot pri odraslih, saj je njihova biološka ura drugačna. Sicer so faze spanja enake kot pri odraslem, vendar so krajše in številčnejše. Poleg tega veliko več časa preživijo v plitvem spanju kot odrasli in se tudi večkrat za hip zbudijo. Poznamo dva razloga, zakaj je temu tako. Prvi razlog je povezan z razvojem, saj spanje pri otroku pospešuje rast možganov in telesni razvoj, drugi razlog pa je razlog preživetja, saj ko otrok spi v plitvem spanju, se hitreje zbudi, če se znajde v nevarnih ali neprijetnih okoliščinah (lakota, mokrota, bolečina). Za rast in razvoj pa so pomembne vse faze spanja. Ko otrok postaja starejši, dozoreva tudi njegov spalni cikel (Pantley, 2003, str. 53).

Počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo določena. Organizacija počitka naj bi bila odvisna od individualnih potreb otroka. Prehod iz dejavnosti ali od kosila k počitku naj bo postopen, umirjen, brez hitenja, čakanja … (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 21).

Otrokom je nujno zagotavljati individualizacijo. Počitek oziroma spanje otroka v vrtcu naj se razlikuje glede na to, koliko časa otrok preživi v vrtcu. Upoštevati je potrebno razlike po spolu, starosti, socialnem in kulturnem poreklu, po posebnosti okolja v katerem otrok živi ter različne spalne navade in različne načine, da zaspijo.  Vsebine, dejavnosti in materiali nudijo širok spekter. Otroci naj imajo svoje ležišče, na katerem je njegovo ime. Otroci bi morali imeti možnost, da od doma prinesejo igračo, odejo, blazino, seveda so pomembna pravila in red v časovnem in prostorskem  okvirju. Najbolj pomembno je, da se otrok ne sili k spanju, temveč smo strokovni delavci otrokom v pomoč, da se lažje sprostijo in umirijo. Za otroke, ki ne spijo, je potrebno omogočiti prostor, kjer se lahko umirjeno igrajo (Medved, 2004, str. 46).

Počitek in spanje kot del prikritega kurikuluma

Prikriti kurikulum  je tisti neopredeljeni vzgojni element vplivanja na otroka, ki ni nikjer opredeljen  a jev obliki »posredne« vzgoje učinkovitejši od neposredne. Zajema način komunikacije, interakcij in  organizacije vsakdanjega življenja v vrtcu. Otroci se nanj hitro navadijo in se tega sploh ne zavedajo. Zajema pohvale in graje, pravila in red. Zajema tisto samoumevno in  kjer (pogosto/večinoma)  otroci nimajo izbire (dnevni red, urejenost vrtca, potek hranjenja in spanja, način organiziranja in izbor dejavnosti). To so vsakdanje navade, ki jih otroci povzamejo že v prvih mesecih oz. tednih, ko začnejo hoditi v vrtec. Prve izkušnje, ki jih otroci dobijo v vrtcu, so velikega pomena pri komunikaciji tudi pozneje v šoli (Dolar Bahovec in Kodelja, 1996, str. 11).

Poznavanje in vpeljevanje dejavnikov prikritega kurikuluma v načrtovanje, izvedbo in vrednotenje je posebej pomembno v zgodnjem otroštvu, ko je otrok v vrtcu, saj se na spodbude iz okolja odziva čustveno in je odvisen od občutka sprejetosti in varnosti. Vzgojiteljev čustveni stik z otrokom, interakcije, organiziranje dnevne razporeditve dejavnosti in prostora, uveljavitev pravil, klima v skupini so dejavniki prikritega kurikuluma, ki vplivajo na kakovost doseganja ciljev (prepletanje prikritega in izvedbenega kurikuluma) (Kroflič, 2010, str. 11–15).

Otrokova pravica do izbire je pomembna in pomembno je zavedanje in razmišljanje strokovnih delavcev o delu z otroki. Možnosti počitka in spanja,  ki jih lahko prilagodimo utripu skupine in otroku  k počitku in spanju so pestre.

Načrtovanje počitka

Načrtovanje: način in izvedba počitka naj se načrtujeta in zapišeta v letnem delovnem načrtu oddelka. Počitek je potrebno prilagajati potrebam otrok v skupini, zato se načini počitka skozi leto lahko spreminja.

Priporočila za pisanje v dnevnike:  V dnevnik se zabeleži, kako in kakšne oblike sproščanja, umirjanja ali uspavanja se izvaja in kakšne dejavnosti se izvajajo za budne otroke.

Vloga tima vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja:

  • opazujeta otroke, spremljata individualne potrebe po počitku, ob tem sta enakovredna sodelavca in delo se prepleta po njunem skupnem dogovoru,
  • se dogovarjata o postavitvi ležalnikov, o zračenju, preoblačenju, pospravljanju,
  • pripravita prostor, se dogovorita o načinu umirjanja, uspavanja in vsebinah dejavnosti ob in po počitku,
  • upoštevata individualne potrebe in posebnosti otrok in v dogovoru spoštujeta tudi želje staršev,
  • otrokom nudita možnost izbire počitka ter možnost izbire umirjanja (pravljice, glasbo, prostor…),
  • poskrbita, da so vsi otroci deležni pozornosti, upoštevajo se potrebe, navade in želje,
  • skrbita za prijetno klimo, med počitkom naj se otroci počutijo varno in prijetno in naj se ne dolgočasijo,
  • se dogovorita, kje bo kdo v času počitka (vedno prisotna oseba),
  • sproti se dogovarjata in po dogovoru uvajata novosti v oddelek in to zabeležita,
  • skupaj evalvirata in reflektirata počitek,
  • sta pozorna na individualne posebnosti in sprotne spremembe.

Vloga otroka pri počitku

Otrok  praviloma (glede na starost) sodeluje pri pripravi na počitek tako, da:

  • po želji izbira prostor za počitek,
  • izbere ljubkovalne igrače,
  • poišče ležalnik oz. svoj znak,
  • zloži tista oblačila, ki jih sleče,
  • pospravi copate,
  • se odloči ali bo zaspal in koliko časa bo trajal njegov počitek – dolžina glede na potrebe,
  • da pobudo za način uspavanja,
  • z neverbalno komunikacijo sporoča, kaj mu ustreza*,
  • izbere način počitka, prostor in vrsto ležišča (ležalnik, blazina),
  • se skupaj v skupini dogovorijo za način umirjanja,
  • izbere: ali bo pokrit ali odkrit, ali bo slečen ali oblečen,
  • sodeluje pri oblikovanju pravil,
  • sam izbere mirne dejavnosti, da ne moti otrok, ki še počivajo,
  • izbere prijatelja pri počitku,
  • izbere med dejavnostmi, lahko tudi izven igralnice.

Vloga staršev

Za dobro izvedbo počitka je potrebno čim več dvosmerne komunikacije med starši in strokovnimi delavci. Prve informacije pridobimo na uvodnih razgovorih in na pogovornih urah. Pomembna je tudi sprotna izmenjava informacij in posebnosti  o preživeti noči, razpoloženju otroka oz. njegovemu zdravju.

Zaradi lažjega prehoda iz domačega okolja v vrtec staršem (predvsem mlajših otrok) priporočamo in svetujemo, da dnevni počitek prilagodijo počitku v vrtcu (čas počitka, uspavanje, umirjanje). Priporočljivo je, da starši starejšemu otroku predhodno predstavijo pomembnost počitka.

Težave v zvezi s počitkom lahko nastanejo, če:

  • so starši neiskreni, posredujejo napačne informacije o otroku – dvojna sporočila,
  • so potrebe otrok neusklajene z željami staršev (starši ne želijo, da otrok spi, starši želijo, da otrok spi /ali obratno),
  • starši ne zmorejo upoštevati dnevnega reda skupine – (pre)pozni prihodi v vrtec,
  • starši želijo, da se otroka prej zbudi,
  • starši v vrtec pripeljejo bolnega otroka,
  • starši imajo nerealna pričakovanja in zahteve,
  • določeni načini uspavanja v domačem okolju v vrtcu niso izvedljivi (v avtu, dojenje, voziček …),
  • starši ne upoštevajo dogovorov z otrokom (npr. rečejo, da pridejo ponj po kosilu, potem pa jih ni …).

mag. Nataša Durjava,
dipl. del. terapevt, prof. soc. ped in Geštalt-izkustvena družinska terapevtka, moderatorka na forumu Starši, učitelji in učenci

www.mojpsihoterapevt.si I 041 344 725 | [email protected]
Preberi več: članki na Med.Over.Net


Viri in literatura:

Dolar Bahovec, E. in Kodelja, Z. (1996). Vrtci za današnji čas. Center  za kulturološke raziskave pri Pedagoškem inštitutu, Društvo za kulturološke raziskave. Ljubljana.

Durjava, N. Brzin, N. in ostali (2014). Počitek in spanje. Priporočila za strokovne delavce vrtca.  Interno gradivo. Tržič.

Kroflič, R. (2010). Temeljne predpostavke, načela in cilji kurikula za vrtce. V Marjanovič Umek L., Otrok v vrtcu – priročnik h kurikulumu za vrtce. Založba Obzorja. Maribor.

Pantley, E. (2003). Otroško spanje. Radovljica: Didakta.

Medved, I. (2004). Dnevna rutina v vrtcu nekoč in danes. v: Dolar Bahovec, E. in Bregar Golobič K., Šola in vrtec skozi ogledalo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Priročnik: Kako počivamo, Vrtec Andersen, Inovacijski projekt 2008-2009

Spanje  (2013). http://sl.wikipedia.org/wiki/Spanje, 25. 8. 2014.


Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi