Soočanje z alkoholizmom v družini

Soočanje z alkoholizmom v družini

Ste vedeli?
Slovenija je v vrhu držav EU tako po porabi alkohola kot po posledicah škodljive rabe alkohola.

V letu 2015 se je registrirana poraba alkohola v primerjavi z letom poprej znova zvišala in je znašala 11,5 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let.

Človek je čustveno, telesno in duhovno bitje, ki se lahko znajde v stiski in začaranem krogu, iz katerega ne najde izhoda. Najbolj je ranljiv v otroštvu, saj lahko soočanje z alkoholom v družini, odraščanje v nepredvidljivem okolju in staršu s težavo z uporabo alkohola, pri posamezniku ustvari težave in vprašanja, ki lahko trajajo celo življenje.

Na vprašanja uporabnikov foruma o soočanju z alkoholizmom, je odgovarjal Matjaž Petrič, zakonski in družinski terapevt.

V: “S čim vsem pa se kasneje odrasli otroci alkoholikov soočajo v odnosih?
Mislim, da zunanji opazovalci predvsem nismo dovolj seznanjeni s to problematiko, zato včasih tudi ne znamo pomagati, ne prepoznamo stiske ali pa ne razumemo kakšnega odziva.”

O: “Kar zadeva odraslo dobo otrok iz alkoholičnih družin, obstaja verjetnost, ni pa nujno, da bo otrok alkoholika tudi sam postal odvisnik. Pri teh otrocih se lahko na drugačne načine nadaljuje kompulzivnost, ki je vladala v primarni družini, v smislu iskanja in vzdrževanja moči in kontrole, perfekcionizma, kritičnosti, zaničevanja, iskanje stika s krivdo, sramom in podobnim. Prizadevajo si biti normalni in v mnogih pogledih odigravajo osebo kakršna bi radi bili, ali osebo, za katero menijo, da bi bila všeč drugim. Želijo imeti nadzor nad svojim življenjem, kar jim v odnosih lahko povzroča precej preglavic, saj se ne morejo v polnosti prepustiti drugemu. Posameznik tega ne dela, ker ne zaupa ali ker bi želel prizadeti, ampak ker mu tovrstno vedenje daje tisto varnost, ki je kot otrok ni imel. Obenem se pogosto zlasti v intimnih odnosih, pojavlja strah pred zapuščenostjo, zamenjanostjo in zavrženostjo. Posledično lahko posameznik postane posesiven, ljubosumen, negotov s tem svojim vedenjem pa partnerja prisili ravno v to, česar se najbolj boji.
Ko je njihovo življenje lepo, mirno, tako kot so si vedno želeli in hrepeneli, se znajdejo v situaciji, ki jim je tuja, neresnična in skrajno ogrožajoča, saj srečni trenutki v primarni družini niso trajali dolgo. Zaradi notranjega nemira, ki se z vso silovitostjo prebudi, lahko posameznik nezavedno, nenamerno sabotira zanj pomemben odnos. Če si dovoli tvegati, si prizna, da si zasluži boljše življenje predvsem pa začne vanj verjeti, lahko tak posameznik začne novo pot, ker je zdaj odrasel in ima to moč. Odraščanje v družini z izkušnjo alkoholizma ni nujno obsodba na trpečo prihodnost. Posameznik lahko prihodnost spremeni, če se le iz nje uči in zavestno dela na spreminjanju tistega, kar meni, da mu lahko pomaga in se je pripravljen učiti od drugih, v odnosih tvegati nekaj novega. Bistveno je, da ti posamezniki nikoli ne nehajo verjeti v boljše življenje. Ranjeni v odnosih bodo svoje rane zacelili, svoje doživljanje sebe, drugih in sveta razrešili prav v odnosih.”

“Poskrbite zase! Verjamemo, da ste vredni tega in v skrbi zase ni nič sebičnega ali egoističnega. To je pravzaprav najbolj zdrava in odgovorna poteza, ki jo lahko storite!” 

V: “Tema je zelo aktualna, predvsem pa zelo pereča in vpletenim je predvsem težko govoriti o tem in pokazati čustva.
Zato me zanima kako družinskega člana, alkoholika spraviti oziroma prepričati v zdravljenje?”

O: “Alkoholik bo dejal, da on ni kriv za pitje pač pa družba, družina, politika… dejal bo, da on ne pije, da ga obtožujete nečesa kar ni res in še bi lahko naštevali. Izgovorov nikoli ne zmanjka. Alkoholik pije izključno zaradi sebe. Trdil bo, da lahko neha kadarkoli, kar v bistvu pomeni nikoli. Alkoholik krivi, sramoti, manipulira … z nabijanjem krivde, prenosom sramu v drugega lahko vse besede in dejanja spretno obrne sebi v prid. Alkoholika je sram iti na zdravljenje, ker se ob tem čuti razgaljenega, osramočenega, a ves čas sam sebe sramoti s svojim vedenjem.
Po alkoholikovo nikoli ni pravi čas, da bi šel na zdravljenje, zato je bistveno, da je njegov sogovornik miren, načelen, želi pomagati in gre mimo vseh psovk, žaljivk. Alkoholika se dejansko ne da prepričati, da bi šel na zdravljenje, saj bo uporabil vse mogoče obrambne mehanizme, nabijanje krivde, vzbujanje sramu … Pomembno je vztrajati in ob tem ostati hladen. Vsak alkoholik si v svojem jedru želi iti na zdravljenje. Povejte dejstva, ne obsojajte, ne krivite, ne dokazujte. Pomembno je, da z njim ali z njo govori oseba, ki je mirna, jo alkoholik spoštuje in posluša. Včasih je to sorodnik, najverjetneje pa bo najlažje prisluhnil nekomu objektivnemu, strokovnjaku kot je terapevt ali zdravnik.”

V: “Opažam, da je moj mož malo zabredel. Kar ni dneva, da kaj ne spije. Pa ne enga, ker eden ni nobeden ampak kar 2 ali 3. Kako naj mu pomagam. Če mu kaj rečem, pravi, da kompliciram.”

O: “Če opažate, da stvari uhajajo izpod nadzora in si gospod tega ne želi priznati, je najpomembnejše, da vztrajate in pri tem ostajate potrpežljivi. Pomembo je, da z njim delite svoje doživljanje, krepite vajin odnos, pazite pa, da med pogovorom ne zaidete v obsojanje, kritiziranje, sramotenje. Ostanite pri tem, da želite pomagati in ga spodbujajte k pogovoru z zdravnikom ali drugim strokovnjakom, terapevtom. Prav tako so vam vedno odprta vrata našega centra za zakonsko in družinsko terapijo Upanje. Želim vama, da bi se slišala v vsem kar doživljate in našla rešitev. Srečno!”

V: “Če družinski član še ni močno zabredel v alkoholizem, se ga pa ne more izogibati in je popoldanska “pijačka” po službi obvezna, me zanima ali je samo zakonska in družinska terapija lahko nadomestek za zdravljenje?”

O: “Zakonska in družinska terapija ni nadomestek zdravljenja je pa lahko začetek zdravilne poti, ko se družina ali zakonca začneta pogovarjati o potrebni spremembi. Terapevtski proces je dobra dopolnitev zdravljenja v smislu pomoči pri reintegraciji posameznika. Sicer pa za udeležbo na terapiji zahtevamo ničelno toleranco do alkohola, saj šele s tem lahko začnemo graditi odnos.”

V: “Sem zdravljen alkoholik. Družina me je v času zdravljenja podpirala, zdaj ko je to za mano pa vidim, da vse le ni v redu. Si bom kdaj povrnil zaupanje družine?”

O: “Družina ima pri uspešnosti zdravljenja ključno vlogo. Pot za rast, gradnjo zaupanja vedno ostane, bo pa veliko za potrpeti, prečutiti v smislu preizkušenj. Za to bo potreben čas, vse neizrečeno bo treba povedati, razumeti predvsem začutiti in slišati. Gotovo iz strani vaših bližnjih tu ne gre za namerno preizkušanje ali boste zdržali, ostali urejeni, boste na voljo, ko vas bodo potrebovali, ampak želijo tako kot vi, zares začutiti, se prepričati, da je zdaj res nekaj drugače, novo. Nove stvari ljudi, njihova telesa vedno v določeni meri strašijo, saj so izrazito nevarni, zaradi tveganja in ranljivosti, ki jo zahtevajo. Vsi želite novo izkušnjo, poln odnos, ki si ga tudi vsi zaslužite, saj je spreminjanje sebe resnično garanje, ki pa se splača! Vam želim, da bi zdržali in jim skozi čas, ki ga preživljate skupaj dokazali, da ste vredni njihovega zaupanja, da se je res nekaj spremenilo, da ste drugačni, da se lahko zanesejo na vas. Ostanite močni!”

V: “Na prigovarjanje družine, sem se udeležil akcije 40 dni brez alkohola. Zdaj abstiniram že en mesec. Ali vseeno potrebujem zdravljenje?
Hvala in upam, da bo odgovor pozitiven, glede na to, da alkohola nisem pil že en mesec.”

O: “Ne moremo reči, da je abstinenca enaka zdravljenju, je pa zagotovo tisti ključen temelj za razvoj procesa zdravljenja. Če je vaše pitje težavno (izgubite nadzor, potrebujete vedno večji odmerek za enak učinek, nadaljujete s pitjem kljub škodljivim posledicam, imate odtegnitvene simptome, ko prenehate prekinete uporabo snovi …) je smiselno, da se vključite v proces zdravljenja. Poskrbite zase! Verjamem, da ste vredni tega in v skrbi zase ni nič sebičnega ali egoističnega. To je pravzaprav najbolj zdrava in odgovorna poteza, ki jo lahko storite!”

V: “V naši družini smo imeli alkoholika in razmere so bile kar težke, dokler niso dosegle vrhunca, ko je oče začenjal postajati agresiven, kar se prej ni dogajalo. Po navadi je prišel domov precej nadelan in se je samo zvalil v posteljo, brez vtikanja v druge družinske člane.
Le s težavo smo ga uspeli prepričati, da je po vseh letih pijančevanja šel na zdravljenje.
Vem in sem prepričana, da brez podpore družine in bližnjih ne bi zmogel, zato vsem polagam na srce, da je podpora zelo pomembna in predvsem občutek, da ni-si sam.
Zato bi tudi zaradi vseh, ki se soočajo s to problematiko, prosila za strokovno mnenje in nasvet, kolikšno in kakšno vlogo ima podpora družine pri zdravljenju alkoholika?”

O: “Hvala, da ste delili svojo izkušnjo. Gotovo vsem, ki ste se takrat soočali z vzdušjem, ki ga ustvarja alkoholizem, ni bilo lahko. Ste vztrajali in se borili, na kar ste lahko ponosni in vam čestitam tudi za to, da lahko danes spregovorite o tem. Za to je potrebnega veliko poguma in moči, obenem pa tudi ranljivosti.
Tako kot vaša izkušnja, tudi praksa in raziskave govorijo o tem, da je podpora ključni dejavnik pri uspešnosti zdravljenja.”

V: “Kako pa alkoholizem vpliva na otroke?”

O: “Življenje otrok v alkoholični družini je mogoče primerjati z življenjem v koncentracijskem taborišču. Preživeli iz teh taborišč, pa tudi vojni veterani ali katere druge travmatizirane žrtve nosijo enake simptome post-travmatskega stresa kot odrasli otroci alkoholikov.
Otroci in mladostniki so zaradi svoje ranljivosti in čustvene dovzetnosti pogosto nosilci nerazrešenih starševskih sporov in čustvenih zapletov. Tako se npr. potlačena jezna čustva staršev večkrat silovito izražajo v neprimernem vedenju mladostnika, ki niti ne ve, zakaj je stalno vznemirjen, razburjen, jezen. Otroci alkoholikov velikokrat postanejo nosilci alkoholikovega občutja sramu in krivde, ki si jih alkoholik ne prizna, se pa nezavedno prenašajo med družinskimi člani. Otroci za staršev alkoholizem krivijo sebe, sram jih je, ker njihov starš pije, prikrivajo da je pri njih kaj narobe in se ga/je bojijo, ker nikoli zares ne vedo kako se bo obnašal, še zlasti, če je z alkoholizmom povezana grobost, fizična, čustvena ali spolna zloraba. Življenje v tem skrajno zastrašujočem in totalno nepredvidljivem okolju otroke zaznamuje z občutji manjvrednosti, neljubljenosti in nepripadnosti. V mladostniški dobi ti otroci zato čedalje bolj, sicer prikrito, sovražijo in zavračajo svoje starše in vedno bolj bežijo od doma, bodisi dejansko ali v druge svetove preko iger, knjig, drog … bežijo preko vsega kar jih notranje vsaj za nekaj časa pomiri, zamoti.

Starš, ki pije ni edini družinski član, ki trpi za alkoholizmom. Otroci so nedolžne, nevidne žrtve. Trpijo počasi in postopoma vsak dan, ko živijo v kemično odvisni družini. Dlje kot živijo v bolezni alkoholizma, močnejši prijem je potreben in dolgotrajnejši, težavnejši je obraten proces. Čeprav je bil napor zdravljenja v glavnem usmerjen predvsem v alkoholičnega starša ali zakonca, je čedalje večje zavedanje, da je celoten družinski sistem prizadet s strani bolezni in da vsi družinski člani potrebujejo zdravljenje. Še vedno otroci alkoholikov ostajajo najbolj zanemarjeni družinski člani v smislu diagnoze in zdravljenja.”

V: “Kaj na primer povejo otroci in odrasli na terapijah, ki so živeli v družini, kjer so se ali se soočajo z alkoholizmom?”

O: “Hvala za vprašanje. Otroci v večini primerov pridejo zraven na uvodno srečanje, potem pa terapevtsko delo nadaljujemo s starši. Največ kar lahko za otroke na terapiji vsaj v začetku naredimo je, da jim pomagamo oditi iz prostora in obenem ustvarimo kraj, kjer lahko odložijo breme, krivdo, sram, ki niso njihovi, jih pa nehote nosijo v sebi. Poskrbimo za osnovne razmejitve, da starši postanejo starši in otroci, otroci. Na starših je, da prevzamejo odgovornost zase in družino.
Na terapijo pridejo ljudje, ki želijo oditi iz težkega vzdušja, ki ga ustvarja alkoholizem. Želijo mir, varnost, se znebiti strahu, jeze, žalosti, sramu, krivde … včasih pa pridejo, ko so že odšli ali se ločili, z željo, da bi odložili breme, izjokali žalost ali morda našli svojo jezo, ki je bila predolgo prepovedana. Pridejo prečutiti svoje doživljanje, poskrbeti zase.
V slovenskih domovih se odvijajo najrazličnejše zgodbe. Največkrat o tem spregovorijo študenti, ki odhajajo od doma ali želijo oditi, pa ne morejo ker je strah kaj bo potem z ostalimi družinskimi člani, ki ostajajo v vzdušju alkoholizma. Obenem jih zadržuje in dobesedno hromi strah pred tem kaj bo z njimi. Vsa ta leta, ko so živeli v vzdušju strahu, večkrat pravega terorja, groze, žalosti, sramu in krivde so jih zaznamovala do te mere, da potem, ko niso več v stiku s tem vzdušjem, pride v ospredje ena praznina, ko se posameznik ne znajde v tem zelo drugačnem svetu, s samim seboj, z občutki, ki mu ostajajo. Gre za zelo inteligentne ljudi, sposobne, včasih celo preveč, saj na svoja ramena mimogrede jemljejo breme drugih, kar pa jim ni treba. Terapevtski odnos in prostor omogočata predelati oziroma prepoznati vzorce, prečutiti težke vsebine in je ta prej omenjena praznina en potencial za rast, ustvarjalnost v smislu preoblikovanja samopodobe, življenjske poti.”

 

V: “Kako je njihovo otroštvo drugačno od drugih ter njihovi strahovi, travme, depresija, tudi kasneje v odrasli dobi?”

O: “Otroci iz alkoholične družine nimajo prave mladosti, pa naj bo alkoholik miren ali nasilen. Najbolj izčrpavajoče, če lahko izpostavim, je pri teh ljudeh to da v resnici nikoli niso mogli biti sproščeni, da jim je občutek varnosti, iskrenosti tako tuj. Ves čas so morali biti na preži. Stalen stres, ki je še zlasti za otroka zelo izčrpavajoč in ga lahko v veliki meri oropa tiste ustvarjalnosti, veselja, radovednosti, ki so ključni za otrokov optimalen razvoj. Da se otrok veseli šole zaradi sošolcev, aktivnosti, novega znanja je normalno, zaželeno, da se otrok veseli šole zato, ker se tam lahko končno sprosti, umiri, počuti varnega, slišanega, opaženega, upoštevanega pa je narobe svet. Za te otroke so počitnice nekaj najbolj strašljivega. Ti otroci pogosto zelo prezgodaj skrbijo za svoje mlajše brate in sestre, tudi starše. Govorimo o osnovnošolcih, ki perejo, kuhajo, likajo, skratka prevzamejo starševsko vlogo in gospodinjska opravila, ne zato da bi postali samostojni, ampak ker le tako lahko preživijo.”

V: “Kako lahko pomagamo družinskim članom alkoholika, ki noče sprejeti pomoči, nasveti?”

O: “Tako, da jim prisluhnemo, da jim omogočimo varen prostor, kje lahko zaupajo svoje doživljanje, mogoče če je tam prisotno nasilje, da jim omogočimo varno zatočišče. Ko govorimo z njimi je bistveno ne obsojati, kritizirati, ker če je alkoholik oče, mož ali mama, žena, je ta za to osebo še vedno oče, mama, sozakonec, partner, je ikona, nekaj svetega.”

V: “Še posebej se mi zdi pomembno vedenje o pomembnosti zdravljenja odvisnosti kot pomoč, podpora ter mogoče spodbuda družini in posamezniku s težavo z alkoholom. Zakaj je terapija pomemben del zdravljenja odvisnosti?”

O: “Po zdravljenju, ko so fiziološki simptomi odvisnosti ponehali, so uporabniki v tveganju za recidiv, ponovitev bolezni. Psihološki in socialni dejavniki so pogosto močna spodbuda za recidiv. Mednje sodijo stres, nenadni življenjski stresorji, srečanje s staro družbo, ki še naprej uporablja drogo.
Terapija lahko posamezniku pomaga pri premagovanju hrepenenja po drogi in učenju po soočanju z življenjem brez drog.”

V: “Kako kot terapevt lahko pomagaš oziroma kaj svetuješ družinskim članom?”

O: “Ljudje, ki pridejo na terapijo iščejo nasvete, imajo za terapevte različna vprašanja, a odgovorov in nasvetov globoko v sebi, od nas, pravzaprav od nikogar, niti ne želijo. Vse odgovore že imajo, jih pa težko razločijo znotraj čustvenega kaosa, ki ga doživljajo. Terapevtova naloga je, da klientu pomaga, ga vodi do teh odgovorov, odstira pogled. Ljudje pravzaprav pridejo po dovoljenje, da lahko spremenijo svoje življenje, poskrbijo zase. Terapevti pa ne dajemo samo dovoljenje, zahtevamo da klienti poskrbijo zase. To je začetek zdravilne poti, ta odločitev za sebe in zaradi sebe. V tem ni nič sebičnega, egoističnega. To je najbolj zdravo in odgovorno. Vedite, da niste sami!”

Osebna izkušnja uporabnika:

  • Ja, podpora družine je zelo pomembna, je pa po bolnišničnem zdravljenju, ko se zdravljenec vrne domov, veliko pasti. Največkrat družina ni pripravljena na življenje z popolnoma drugo osebo npr. velika pričakovanja, nenehno zasledovanje ali bo naredil recidiv, nezaupanje, dovoliti mu, da sedaj ko je trezen ima tudi čas za svoj del dneva in podobno. Veliko, veliko potrpljenja in časa, dejansko se vsi učijo živeti na novo. V pogovorih nikakor NE dovolite, da se vračate kako je bilo in ne daj bog, ne mečite to zdravljencu v obraz.
    Menim, da je potrebnih najmanj 5 let.
    Osebno sem vse to preživel in po 14 letih še zmeraj naletim na kako težavo, sicer manjšo, a vendar.
  • Ja se popolnoma strinjam, veliko je potrebno potrpet in predelati. Pa v zakup si zdravljenec mora vzeti, da je v času popivanja veliko zamudil in da le vsega ni mogoče nadomestiti. Vem kako je težko, sama abstinenca, to gre, a urejanje družinskega življenja je najtrši oreh. Pogum, vztrajnost pa bo.

O: “Hvala, da ste delili svojo dragoceno izkušnjo, ki bo marsikomu lahko v oporo in tolažbo. Zdravljeni alkoholiki se po vrnitvi domov soočajo z najrazličnejšimi preizkušnjami ali pastmi, kot ste dejali. O stiskah zdravljenih alkoholikov se na splošno premalo govori. Pridejo iz zdravljenja in se nekako pričakuje, da bi morali biti v redu, pa je velikokrat zelo drugače. Spet po drugi strani se bližnji zdravljenca soočajo s svojskimi stiskami, saj je zdravljeni zdaj povsem drugačen, želi biti vključen v odnose, delati, zdaj teče, zdaj bere, je prisoten pa prej ni bil ali pa ga ni, pa je prej ves čas bil. Vsi so vedeli, da je v lokalu ali na kavču, po zdravljenju pa je družinsko funkcioniranje pogosto čisto drugačno. Za otroke je lahko pravi šok, ko se oče ali mama želi pogovarjati z njimi, o njihovem doživljanju. S potrpljenjem in iskrenostjo se lahko začnejo vzpostavljati odnosi, katerih je bila družina prej oropana. Je pa tu in predvsem na terapiji mogoč tudi prostor za žalovanje in sicer za vsem kar so ti ljudje izgubili in vsem kar ne bodo nikoli imeli, dobili.
Ob tej priložnosti vam in vsem, ki se soočajo s posledicami alkoholizma želim veliko poguma, moči, čuječnosti in ranljivosti, ki omogočajo nove in zadovoljujoče odnose.”

Vprašanja in odgovori so povzeti po javni tribuni iz foruma Starševski čvek in niso lektorirani.

Gost in sogovornik javne tribune gospod Matjaž Petrič, je zakonski in družinski terapevt v Centru za zakonsko in družinsko terapijo Upanje, ki se pri delu srečuje z mladostniki in njihovimi travmami iz otroštva ter odvisniki v procesu zdravljenja. Na terapijah se sooča s posamezniki, mladostniki in družinami s težavo z alkoholizmom in vsemi težavami, ki sledijo v odraščanju.

O javni tribuni

Javna tribuna poteka v okviru projekta “Kako biti življenju kos?”, ki ga vodimo Zavod Učenje za življenje in Zavod Med.Over.Net v sodelovanju z VZAJEMNA, zdravstvena zavarovalnica. V sklopu dogodkov skupaj s strokovnjaki predstavljamo osebne izkušnje in odgovore stroke na vprašanja, kako obvladati stres, izgorelost, panične napade, tesnobo in depresijo. Več >>