Sodobna mati med dojenjem in propagando

Zdravje in bolezni, Žensko zdravje

Zakaj ne sprašujemo, ali je otrok dojen in zakaj ni dojen – Kako laže razumeti, da nekateri dojenčki niso dojeni?

sodobna ženska

Zakaj ne sprašujemo, ali je otrok dojen in zakaj ni dojen – Kako laže razumeti, da nekateri dojenčki niso dojeni – Kako naj matere sestopimo z lažnega piedistala?

Kaj je gnalo Hirkani, junakinjo starodavne indijanske pripovedke, da je preplezala 300 metrov strme in nevarne pečine in se prebila do svojega dojenčka, da bi ga lahko podojila? Nagoni, uporništvo, ljubezen do komaj rojenega bitja? Vse to.

Sodobna Hirkani, prvič

Sodobne matere smo v več pogledih podobne legendarni Hirkani, ko plezamo prek visokih fizičnih in psihičnih ovir, da bi dojile svoje otroke. Nekaterim uspeva bolje kot drugim. Ženejo nas materinski instinkti, skrb in ljubezen. Ljudje in okoliščine, ki nam pri naravnih začetkih najbolj pomagajo – naša družina, naši osebni pogledi na svet, zdravstveni sistem, vzgojni vzorci in družbene norme – pa nam včasih postavljajo tudi previsoke ovire.

Dojenje in nedojenje v storilnostni družbi

Sodobna mati, ki danes v razviti Evropi, torej tudi v Sloveniji, uspešno doji, v očeh ljudi, ki jo bodisi opazujejo bodisi merijo njene »rezultate« (zdravje in napredovanje njenega otroka), žanje pohvale, neredko je občudovana in spoštovana. V storilnostno naravnani družbi, ki jo določa kapitalistična logika biznisa z izrazito ciljno in dosežkovno naravnanostjo, je mati, ki ji uspeva, razumljena kot nekakšna »wundemutter«, »superwoman«, mati, ki svoj »posel« rojevanja, hranjenja, previjanja in vzgoje dojenčka in malčka naravno obvlada.

Sodobna mati pa je danes tudi mati, ki ne doji ali doji delno, za hranjenje ali dohranjevanje dojenčka pa uporablja prilagojene mlečne formule, ki jih izdeluje industrija. Ta mati ima po mnenju ljudi, ki jo bodisi opazujejo bodisi merijo njene »rezultate« (zdravje in napredovanje njenega otroka), težavo. Tudi, kadar je sama s tem zadovoljna, družba tega na splošno ne sprejema dobro ali sploh ne. Ljudje (se) sprašujejo, zakaj ne doji (dobro). V okolju, kjer prevladuje dosežkovna logika, ta mati žanje nezaupanje, tiho neodobravanje, včasih odkrito kritiko, v najhujših primerih pa pomilovanje, češ – ni zmogla in ni se dovolj trudila.

Dojenje in nedojenje. Zmagoslavje in poraz. Uspeh in polom. Prav in narobe. Dva pogleda. Dve skrajni percepciji. Dve čustveni in močno družbeno pogojeni življenjski situaciji, ki pa še zdaleč ne bi smeli biti tako polarizirani in stereotipizirani.

Nekatere matere se morda ob branju teh vrstic ne bodo počutile, da so (bile) eno ali drugo. Nihče jih morda ni pretirano hvalil in nihče pretirano grajal. In vendar, vsaki ženski godi, ko ji laskajo, da je krasna mamica, ker doji – četudi sama morda sprejema dojenje in nedojenje enako in razume, da biti dobra mati v resnici ni pogojeno z dojenjem. In na drugi strani še tako samozavestna mati, ki je bila na dojenje odlično pripravljena, pa ga morda ni zmogel njen otrok, ima lahko občutke krivde – se sprašuje, kaj bi bilo, če bi bilo: če bi v nosečnosti več telovadila/počivala, če bil porod drugačen/bi rodila drugje, če bi prej iskala pomoč/imela informacije, če bi dlje vztrajala/prej ukrepala, če bi poslušala tisto, čemur ni verjela, in ne bi verjela v mite, če ….

Mit o super dojiljah in upornicah

4123D03A-49B4-11E1-9A3A-B46665B94067Nosečnost, porod in skrb za otroka so naravni procesi. Je torej naravno, da mati ve, kaj početi, četudi tega še ni nikoli prej počela – ker je biološko programirana za materinstvo? Ali materinstvo deluje po zakonih narave?

Kako je pravzaprav s temi super dojiljami? Ali obstajajo matere, ki idealno zaznavajo, kako ravnati, pri hranjenju dojenčka nikoli nimajo težav ali jih hitro instinktivno premagajo? Ne, naš svet ni idealen. Seveda so take matere, ki imajo dobro razvite čute, kako ravnati, znajo dobro opazovati otroka in se mu prilagajati, ne da bi nenehno dvomile, ali ravnajo prav, a tudi one imajo kdaj dvome in velike težave. So tudi take matere, ki jim uspe dojiti leto dni in več, a gotovo so zagotovo ni bilo vedno idealno in brez preizkušenj. Nobena mati ni popolna.

Materinstvo je resda naraven, a tudi družben pojav. Paradoks sodobnega materinstva je, da se družba s svojim vrednostnim sistemom, predsodki, stereotipi, prepadi med generacijami (pri dojenju še posebej), nenehno vpleta v zakone narave, jim nasprotuje ali se z njimi zliva.

Tako kot je superdojilja ideal zakona narave, tako je njeno popolno nasprotje upornica, mati, ki noče »dojiti iz principa«, ker se požvižga na naravni načrt. So take matere? Je mogoče, da mater dojenje odbija in je trdno odločena, da noče in ne bo dojila. Da, to tudi to je mogoče. A pravo vprašanje je, katere izkušnje v življenju jo k temu napeljujejo. Nobena mati ni psihično ali drugače vnaprej »programirana«, da zavrne dojenje (in morda tudi skrb za otroka). Vedno so neki družbeni razlogi, ki so jo k temu vodili, zato nobene matere ne moremo označiti kot nevestne, neskrbne, nesposobne, ne da bi razumeli njeno življenjsko situacijo. Mit o upornici je torej le drugi pol mita o superdojilji. Tako kot ni superdojilje, ki bi naredila vse idealno, tako tudi ni upornice brez razloga, ki si zasluži inkvizicijo.

Ravnanje mater je vedno produkt sodobne družbe, odgovor na pridobljeno znanje, na mite in pritiske, ki jih matere doživljamo ves čas, v nosečnosti, pred porodom, med njim in po njem.

Kdaj dojenje ni mogoče

Zelo redke ženske (okoli dva odstotka populacije) resnično ne zmorejo proizvesti dovolj mleka za polno dojenje ali zaradi fizioloških razlogov ne morejo dojiti, in sicer zaradi:

  • operacij dojk in drugih operacij, kjer so bili prerezani mlečni vodi ali poškodovani glavni živci
  • ostankov posteljice v maternici po porodu
  • okvare možganske žleze hipofize (Sheehanov sindrom)
  • neprimerne hormonske kontracepcije
  • nerazvitih mlečnih celic ali žlez
  • še nekaterih zelo redkih situacij.

Drugi razlogi, zakaj dojenje ne steče in matere ne dojijo, pa so lahko številni. Povezani so s situacijo po porodu, pomočjo in podporo, kisodobna ženska jo dobi mati, njenimi informacijami o dojenju. Naštejmo nekaj tipičnih situacij, ko si mati želi dojiti, ima dovolj znanja o dojenju, vendar ji okoliščine to preprečijo:

  • težak porod, po katerem je dojenček v težavah in ne zmore aktivno sesati ter preveč teže izgublja (morda je zlateničen, pod vplivom pomirjeval, bolan, ima razvojne težave, ipd.), ko pa se okrepi, se kljub trudu matere ne zna dojiti ali se dojenju upira
  • mati nedonošenčka bo skušala spodbujati tvorbo mleka s črpanjem, a se njeni dojki na stimulacijo naprave ne odzivata, dojenček, ki bi znal dojki pravilno stimulirati, pa aktivnega dojenja ne zmore
  • mati mora jemati močna zdravila (npr. za zdravljenje ščitnice, rakavih obolenj, ipd.) ali oditi na zdravljenje, zaradi česar je dojenje treba prekiniti
  • mati ima morda zelo občutljivo kožo in kljub ukrepom v smeri pravilnega pristavljanja njene bradavice močno bolijo, bolečine ne more zdržati, črpanje mleka pa poškodbe še poveča.

Situacije, ko se dojenje nepričakovano ali prekmalu konča zaradi napačnih informacij, pa so najbolj pogoste. Nekatere najbolj tipične so:

  • dojenček pri prsih ni dovolj dolgo, mati omejuje čas podoja, ker je dobila taka navodila
  • razmaki med podoji so predolgi, tri ure in več, dojki sta premalo stimulirani
  • otrok sesa za tolažbo dudo in dobiva tekočine po steklenički, kar se lahko vpleta v dojenje
  • otrok ne dobiva dovolj mleka, ker ni dovolj blizu dojke (sesa le bradavico), ima težave s sesanjem (priraščen jeziček, težave pri požiranju), mati ima dojke nabrekle zaradi preveč mleka (značilno za nekatere matere prve dni po porodu) in otrok ne more pravilno zagrabiti.

Tudi ko dojenje ne gre, čeprav fizioloških ovir ni, moramo vedeti, da so mamice pogosto v hudi stiski, zaznajo težave, a nimajo dovolj moči, znanja, podpore in pomoči, da bi jo rešile, dojenček pa mora seveda vsak dan napredovati.

Za večino mamic je predčasen zaključek dojenja, posebej v prvem in drugem mesecu, zelo stresen, fizično in psihično. Najbolj boli, če je mati deležna očitkov, da se ni dovolj potrudila, zato se potrudimo drugi in skušajmo situacijo razumeti in sprejeti. Vsaka skrbna mamica bo ravnala tako, da bo zavarovala svojega otroka, sebe in svojo družino, in da bo njen otrok napredoval, včasih tudi na račun nadaljevanja dojenja.

Bitke med zagovorniki in nasprotniki dojenja

Miti, da ene ženske hočejo dojiti in druge nočejo, da so nekatere sposobne dojiti in druge ne, da se nekatere dovolj potrudijo, druge premalo, da je treba ženske, ki se premalo trudijo, kregati, uspešne pa hvaliti, kajti tako se bodo družbene norme zasidrale v zavest mater, nosijo sabo čedalje opaznejše družbene posledice.

Doječe, nedoječe in matere v težavah bijejo čustvene (javne ali tihe) bitke za in proti dojenju. Ne sprašujejo se o razlogih, zakaj (ne) doji(m), kar je pri mitih tipično (koga sploh zanimajo vzroki), temveč iščejo zgolj eno – samopotrditev. Po zaslugi sodobne tehnologije so se polemike iz soseske lahko razširile v medije, pri čemer je poseben fenomen internet. Tam so se polemike tako ojačale, postale so vroče in neprijetne (anonimni na internetu pač zapiše, kar mu pade na pamet, ne da bi se moral soočiti s posledicami). Samopotrditev je za večino mamic tam nemogoča, vedno je kdo, ki ji nasprotuje, kritizira, krepijo pa se občutki krivde in samoobtoževanje. Če hoče kdo javno »podkuriti«, mora le reči nekaj takega: »Res ne vem, zakaj kupujete stekleničke pred porodom. Ali ne mislite dojiti?« ali »Po letu in pol je pa res skrajni čas, da nehate dojiti!«

Tak način komunikacije je povsem neprimeren, vsebuje očitke, obtožbe, predsodke, kritike in stališča »jaz vem bolje kot drugi«.

Občutki krivde in poporodne depresije

Matere, ki se zapletajo ostre polemike, zakaj (ne) dojijo, lahko krepijo negativne občutke o sebi in drugih, kajti dilem tako ni mogoče rešiti. Tudi noseče ženske se hitro soočijo z normami, da je sprejemljivo le dojiti. Ko dojenje v očeh mnogih ljudi postane cilj, doktrina, ki jo je »treba izvajati«, da si prislužite odobravanje okolice, ga mati občuti kot breme, morda celo kot propagando, še preden sploh začne dojiti. Pogost odziv je tedaj kritika dojenja ali posploševanje, »da so mnogi otroci gor zrasli s stekleničko, pa so danes popolnoma vredu«.

Predstavljajmo si prvorodko, mamico nedonošenčka, ki je bila pred porodom izpostavljena netolerantnosti obeh vrst. Če dojenje ne steče, bo gojila občutke krivde, morda menila, da je nesposobna mati. Nemalokrat bo zaradi pritiska družbe o tem, kako mora ravnati z otrokom, zapadla v poporodno depresijo. Če pa ji uspe brez težav, se bo morda prav tako zaradi družbenih norm čutila večvredno in morda resnično ne bo razumela, kako to, da nekatere matere ne dojijo, ko pa je sama zmogla dojiti celo v kritičnih razmerah.

Posledica netolerantnosti do mater je tudi pojav, ko se nekatere matere iz krize dojenja izvijejo z obtoževanjem dojenja; dojenje (razumljivo) okrivijo za svojo stisko, s čimer ga demistificirajo. To lahko storijo tiho (se zapro vase in o dojenju nočejo slišati več besede) ali glasno (dojenje označijo za propagando in za odrešiteljico imenujejo stekleničko).

Take neprijetne razprave so ogledalo norm in odnosov v naši družbi. Pokažejo nam, kako zahtevna, neprožna in netolerantna je lahko družba; ne samo do mater, ki hranijo svoje otroke na tak ali drugačen način, ampak tudi do drugih starševskih ravnanj.

Novorojenčku prijazne porodnišnice

Ena najboljših stvari, ki se je slovenskim materam zgodila v minulih dveh desetletjih, je pojav novorojenčku prijaznih porodnišnic. Povezanost matere in otroka so postavile v ospredje. Otrok dobi idealno hrano, dojenje poteka na otrokovo pobudo, omogočeno je sobivanje matere in otroka, ko dojenje odigra vlogo nadomestne popkovine. Veliko pridobivata oba.

A tudi, če soglašamo o prednostih nove porodnišnice, so lahko težave v komunikaciji. Neka mati pravi takole: »Oči zdravstvenega osebja so me obsojale, ker ne morem dojiti, ker se nisem dovolj trudila za dojenje«. Zdravnica, ki jo tak očitek zaboli, poudari, da bi moralo delo osebja temeljiti na empatičnem odnosu: »Seveda moramo zdravstveni delavci ob naših naporih za spodbujanje dojenja ravnati tako, da ne prizadenemo mater, ki ne morejo izključno dojiti ali iz različnih razlogov sploh ne dojijo. Resnično pa me še vedno začudi, kako nekatere mamice težko sprejmejo dejstvo, da jih otrok rabi 24 ur dnevno, predvsem ponoči, ko je dojenje lahko zelo zelo pogosto.«

Boljši od kritik so sveži predlogi, kako bi lahko še izboljšali uspešnost dojenja v Sloveniji. Na primer tako, da bi vnaprej »načrtovali« hranjenje novorojenega člana družine in se o tem več izobraževali. Ali zdravstveni sistem res vloži dovolj denarja v šolanje zdravstvenega osebja o dojenju? Ali partnerja res naredita pravočasno in soglasno skupen načrt o dojenju za otroka, ki je na poti?

Ne kult, ne moda, ne doktrina

Dojenje, ki je bilo v razvitem svetu, tudi pri nas, s pojavom mlečnih nadomestkov (v ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja) odrinjeno, se zdaj zaradi novih spoznanj znanosti z velikimi koraki vrača na mesto, ki ga je imelo nedavno, pred stoletjem in milijone let pred tem.

Dojenje ni ne kult in ne moda. Ni doktrina ali propaganda, lahko pa to postane, če ga vplivne družbene skupine postavijo na piedistal, namesto da bi ostalo to, kar je – nekaj primarnega in naravnega, pri čemer gre lahko z dojenjem seveda tudi kaj narobe.

Kako lahko pomagamo? … z razumevanjem in strpnostjo

Tri najpogostejša vprašanja, ki jih mamici prve tedne po porodu zastavlja ves svet okoli nje je: Ali je dojenček priden? Ali ponoči spi? Ali se dojita?

V vseh treh vprašanjih se zrcalijo družbene norme, pričakovanja in stereotipi. V naši družbi je miren dojenček, ki se doji po urniku in veliko spi, priden dojenček. Dojenček, ki se veliko zbuja, nenehno želi dojiti, pa ne velja za pridnega. Narava je, kako zanimivo, naredila ravno nasprotno.! Dojenčke je »sprogramirala« tako, da se ne dojijo po urnikih in na tri ure, temveč pogosto in v skupkih (del dneva zelo pogosto, kasneje imajo morda večji premor, sledi pa spet skupek več podojev), kajti materino mleko je treba v majhne in toge želodčke dovajati pogosto in prve tedne morda tudi nenehno. Narava je uredila, da se morajo dojenčki pogosto zbujati, kajti s tem je zavarovala njihovo dihanje. Narava tudi ni ustvarila dojenčkov tako, da bi imeli dojenje samo za hranjenje (taki dojenčki so izjema, ki potrjuje pravilo).

Kdor razume, da dobro dojenje in napredovanje dojenčkov ni združljivo z urniki, pridnostjo in ni neposredno povezano s spanjem dojenčka (otrok, ki malo spi in se pogosto doji, ni nujno slabo dojen), se bo o treh zoprnih vprašanjih znal s starši majhnega dojenčka pogovarjati diskretno, spoštljivo, razumevajoče. S tem bo materi pomagal krepiti njeno samozavest, da je dobra in skrbna mati.

Kaj pa, ko dojenje ne gre? Kako lahko materi pomagamo ohraniti samozavest in kako naj jo spodbujamo:

  • Dopustimo, da sama spregovori o svojem dojenčku, ne silimo vanjo in otroka.
  • Pozorno poslušamo, ne da bi takoj vskočili s svojim »preverjenim« nasvetom.
  • Sprašujemo po njenih občutkih in izrazimo razumevanje. Ne kritiziramo!
  • Če smo si blizu, vprašamo, ali jo lahko obiščemo. Ponudimo pomoč v gospodinjstvu.
  • Če smo vprašani za mnenje, bodimo pozitivni. Kratko razložimo svojo izkušnjo, ki ni nujno »recept« za druge. Čim prej se vrnimo na njene težave.
  • Poudarjamo, da je vsak otrok drugačen in da, kar deluje pri enem, morda ne deluje pri drugem.
  • Povežemo ali seznanimo jo z mamicami, ki so uspešno dojile svoje otroke.
  • Sprašujmo jo, kje je doslej dobila največ pomoči in podpore, in jo ponovno napotimo do teh ljudi (denimo do prijazne medicinske sestre v porodnišnico).
  • Pomagamo ji najti telefonske številke porodnišnice, patronaže, svetovalk za dojenje, jo spodbujamo, da poišče nove informacije.

Starša, ki sta deležna kritike in preobilice nasvetov, sta zmedena in zgubita zaupanje do ljudi. Čutita se lahko ogrožena in nerazumljena. S takim pristopom ne moremo pomagati. Če ju bomo kritizirali (npr. Nič ne piješ, saj ni čudno, da nimaš mleka!), delili opazke (npr. Joj, a si res upaš jesti tole, ko dojiš?) in »preverjene« nasvete (npr. Pusti ga malo jokati, boš videla, da bo po desetih minutah zaspal. Mi smo naredili tako in je bil vse prvo leto red.), ne bomo deležni zaupanja. Pomagamo lahko samo ljudem, ki nam zaupajo.

… z izobraževanjem in odpravljanjem mitov

Doječa mati, oče, sorodniki in drugi lahko koristijo včasih že s tem, da ne verjamejo vsega, kar so kdajkoli slišali o dojenju. Kadar za neko ljudsko modrost ne poznamo razlogov in nimamo natančnega odgovora, ali je pravilna, se moramo vprašati, ali ne gre morda za mit oz. neresnico. S širjenjem neresnic lahko zelo vplivamo na matere, posebej prvorodke, ki so prve mesece večinoma zelo negotove.

V vsaki družbi in kulturi obstajajo miti. Nekateri se ne vpletajo v uspešnost dojenja, drugi pa so lahko zelo moteči in škodljivi. Pri nas zaradi medgeneracijskega prepada mitov ni mogoče hitro odpraviti (naše matere so dojile kratek čas in nam največkrat ne morejo dovolj pomagati s svojimi izkušnjami, pa tudi zdravstveni delavci nimajo vsi dovolj znanja o dojenju). Nekatere najpogostejše zmote so:

  • da ženske z majhnimi dojkami ne morejo (dobro) dojiti
  • da prvih nekaj dni mati nima mleka in dojenček potrebuje stekleničko
  • da je normalno, da dojenje boli
  • da mora doječa mati imeti dieto (ko so mnoga živila prepovedana), jesti polento in piti pivo
  • da mora mati piti mleko, da bi imela mleko
  • da mati, ki nima napetih dojk, nima dovolj mleka
  • da naj se otrok doji predpisan čas in po urniku
  • da si je treba preostanek mleka po dojenju izčrpati
  • da mati morda nima dovolj kakovostnega mleka
  • da mleka zmanjka čez noč ali da del dneva (zvečer) mati nima mleka
  • da doječa mati sama ne more ugotoviti, ali dojenček dobi dovolj mleka
  • da test s črpalko pokaže, ali ima mati dovolj mleka
  • da dojen otrok, ki joka, potrebuje stekleničko
  • da dojen otrok potrebuje vodo ali čaj
  • da morajo dojenčki za vsak slučaj znati piti po steklenički
  • da je prilagojeno mleko enako dobro ali celo boljše kot materino mleko
  • da je hranjenje po steklenički enostavnejše kot dojenje
  • da je doječa mati privezana na otroka in nesvobodna
  • da mora bolna ali noseča mati prenehati z dojenjem
  • da je treba dojenčka, ki bruha, ima drisko, začasno nehati dojiti
  • da je polno dojenje dvojčkov pretežko, da bi lahko bilo uspešno
  • da dojenje malčka ni več koristno, ni normalno in škoduje otroku
  • da po odhodu matere v službo dojenje ne bo več mogoče.

S širjenjem teh in drugih mitov lahko povečamo težave in pospešimo zgodnji konec dojenja, posebej če mati nima drugih virov informacij, na katere bi se oprla. Tudi kadar mati ima informacije, ji širjenje neresnic jemlje dragoceno energijo, saj se mora proti njim boriti tako, da najbližje prepričuje; nobeni materi ni vseeno, kaj o njej in njenem ravnanju pravijo najbližji. Izobraževanje vse družine o dojenju, ko ima sama največ skrbi in dvomov, zagotovo ni njena naloga, čeprav se prav to pogosto dogaja.

Neprecenljivo je zaupanje partnerja, če je mati samohranilka, pa osebe, ki preživi največ časa z njo in otrokom. Izkušnje mnogih staršev kažejo, da je zelo koristno, kadar partnerja pred porodom in prve mesece po njem namenita nekaj časa izobraževanju o dojenju v starševskih šolah in podpornih skupinah, prebereta kakovostno knjigo, članke, pobrskata po internetu in se pripravita. Mamica naj partnerja v to ne sili. Če se partner ne znajde ali ne kaže zanimanja, da bi se o dojenju izobraževal z branjem, mu lahko pomaga s pogovorom ali tako, da mu natisne krajši članek in ga prosi, ali bi si lahko prebral samo to, da jo bo znal bodriti. Očki, ki so prebrali članke o prednostih dojenja, o delovanju sistema tvorbe mleka, o zakonu ponudbe in povpraševanja, v kriznih trenutkih pogosto postrežejo s kako ohrabrujočo »tehnično« podrobnostjo in mamico pomirijo.

Miti in neresnice so zelo številni in trdno zakoreninjeni, zato ni pričakovati, da bodo iz naše družbe kar izginili. Z njimi se moramo na ustrezen način soočiti in jih premagati z znanjem.

… s strokovno pomočjo in podporo

Najboljša poteza matere, ki pri dojenju naleti na dvom ali težave, je, da svojo težavo razloži strokovno usposobljeni osebi, ki se ukvarja s svetovanjem doječim materam. Mati natančno opiše svoj problem in pridobi pravilne informacije, ki ji pomagajo, da bo težavo videla v pravi luči in sama sprejela odločitev, ki bo najboljša zanjo, njenega dojenčka in vso družino.

Pravilno dojenje ne obstaja. Možnosti pravilnega ravnanja je zelo veliko, različnih odzivov na težave pa je toliko, kot je družin. Kam in kako pa se obrniti po pomoč?

1. Porodnišnica:

  • Mati dobi pomoč pri pristavljanju prve pol ure po porodu oz. takoj, ko z otrokom otrok dojenje zmoreta; če ni tako, naj vztrajno prosi za pomoč babico.
  • V porodnišnici naj mati takoj prosi za pomoč, ko podvomi, ali dojenje dobro poteka.
  • Mamice, ki so imele težak porod, ki težko vstanejo, sedejo, ki so rodile več otrok ali otroka s posebnimi potrebami, naj prosijo za pomoč pri vsakem podoju, dokler ne zmorejo same.
  • V porodnišnici naj se mamica vsak dan posvetuje, ali je otrok pravilno pristavljen in dobro sesa. Težave pri pristavljanju so glavni vzrok poškodovanih bradavic. Vsaka porodnišnica ima laktacijske svetovalce (njihova imena so na [www2.arnes.si]) ali usposobljene medicinske sestre.

Priporočila veljajo za mamice, ki dojijo prvič, in tiste, ki so že dojile. Vsak otrok je drugačen in vsaka poporodna situacija lahko zahteva drugačno reševanje težav. Če mati meni, da v porodnišnici ne dobiva pomoči, kot bi jo morala, če je porodnic preveč in se sestre ne morejo vsem dovolj posvetiti, naj čim prej poišče dodatno strokovno pomoč.

2. Pomoč po prihodu domov:

  • Mati naj se dobro pogovori s patronažno sestro, ki bo prve dni prišla na dom. Kadar dvomi, ali je ravna prav, naj poišče še drugo mnenje.
  • Mati naj sodeluje z otrokovim pediatrom. Če ima pri dojenju težave, naj se pogovori o napredovanju otroka. Če je mater informacija vznemirila, naj se ponovno pogovori, ali je pravilno razumela, čim prej naj poišče pomoč, lahko pa tudi drugo mnenje.
  • Mati, ki ima težave ali dvomi, lahko pokličite svetovalke za dojenje pri mednarodni zvezi za dojenje La Leche League international (telefonske številke so na [www.dojenje.net])

Mamice in očki, ki obisk patronažne sestre in pregled v posvetovalnici opravijo skupaj, včasih laže presodijo, kako dobro poteka dojenje; mamice smo včasih preveč čustvene in lahko informacije razumemo drugače, kot so bile mišljene. O težavah laže razmislimo skupaj in se odločamo, ali bomo poiskali druga strokovna mnenja in pomoč (mnenje drugega pediatra, laktacijske svetovalke v porodnišnici, patronažne sestre, svetovalke za dojenje La Leche League).

… s pozitivnim čustvovanjem

Človek je impulzivno in čustveno bitje, to je že v naši naravi. Dojenje je močno povezano s čustvi. Mati, ki ima težave v komunikaciji z zdravstvenim osebjem, premalo podpore doma, se sooča z miti in ji dojenje ne gre, je v hudi stiski. Stiska se z večanjem težav pri dojenju običajno močno stopnjuje in vodi v različne stopnje poporodne depresije.

Mati, ki je dobro vzpostavila stik z zdravstvenimi delavci, doji v spodbudnem okolju in obvladuje pritiske, dvome in mite, kljub težavam laže nadaljuje in vztraja pri dojenju, težave hitreje rešuje, pozitivna energija drugih ljudi pa ji pomaga ohranjati samozavest, da je ne glede na dojenje dobra mati.

Skoraj vsaka sodobna mati natanko ve, da je dojenje najboljši način hranjenja otroka. Pridig v tej smeri ne potrebuje. Potrebuje pa informacije in pomoč tedaj, ko se zatakne, predvsem pa veliko podpore in dobrih misli. Kdor meni, da materi ne more biti v oporo, naj ne komentira in kritizira, naj se umakne, opazuje in pomaga najti strokovno pomoč. Tudi to bo pripomoglo, da bo več dojenih otrok, manj poporodnih stisk, več mirnih in zadovoljnih družin, več zdravih otrok, mitom pa bo počasi odzvanjalo.

… z demistificiranjem materinstva in dojenja

»Glej, da boš dojila!« To (dobronamerno, seveda) sliši skoraj vsaka nosečnica, preden se odpravi v porodnišnico. Sodobna družba od mater, kot smo že zapisali, hoče, da jim dojenje uspeva, težko razume in sprejema odstopanja od naravnega načrta.

Mati, ki se odpravlja v porodnišnico, naj ima v mislih zato tudi spoznanje, da naša družba, s svojimi vzorci, normami, stereotipi, vrednostnim sistemom, v veliki meri dojenju (še) ni prijazna. Proces preoblikovanja vrednot, povezanih z dojenjem in ravnanjem z dojenčki, bo verjetno še dolgotrajen in vsaka mamica, ki doji, pripomore, da bo v naši družbi več dojenih otrok,več izkušenj in da bo postalo sprejemljivo in normalno med drugim tudi:

  • dojenje na pobudo otroka brez postavljanja urnikov in omejevanja časa podoja
  • spanje v naročju, nošenje otroka, kadar otrok to potrebuje, brez očitkov o razvajanju
  • spoznanje, da dojenček ne manipulira in izsiljuje, temveč potrebuje
  • da je pogosto zbujanje dojenčka normalno in da dojenčkov morda ni treba učiti spati.

Sodobna družba doječe matere postavlja na piedistal, jih hvali in daje za zgled. Ko gre nekaj narobe, jih postavi na realna tla, oceni kot neuspešne in za rešitev težav ponudi stekleničko. Ljudje pri tem ravnajo dobronamerno ter dojenčku in materi želijo dobro – zaradi premalo znanja o dojenju se mnogi drugače tudi ne znajo odzvati.

Odstavimo sodobno mater s piedistala! Na njem danes namreč ni zato, da bi jo častili, kot so častili denimo boginjo plodnosti v prastarih kulturah, temveč da je bolj vidna, opazovana in inkvizirana, kadar ravna napačno oziroma v nasprotju z normami in verovanji. Postavimo dojenje nazaj, kamor sodi – v intimo družine in materinega doma. Ne bodimo preveč zvedavi, kako se hranita sosedov novorojenček ali malček. Ne kritizirajmo (ne)dojenja prvega in ne grajajmo (ne)odstavljanja drugega. Kadar se mati ali oče o dojenju želita pogovarjati, bodimo pozitivni, ne glede na situacijo. Pomoč ponudimo diskretno in v težavah pomagajmo materi najti prave informacije.

Sodobna Hirkani, drugič

Poskusite si predstavljati, da bi na nevarni pečini obtičala otrok in sodobna mati, ki ji pravijo, da ima premalo mleka. Bi se mati tedaj spraševala, ali ima vodeno in nekakovostno mleko? Bi pomišljala, ali je njen malček prevelik za dojko? Najbrž vemo, kako bi bilo tam v intimi narave in tega nam ni treba razlagati na glas.

Avtorica:
Mojca Vozel, svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Oktober, 2007

Pogovor o temi na forumu >>


Sledite nam