Razumevanje in odnos pacientov do terapevtskih skupin zdravil,

Zdravje in bolezni

Raziskavo razumevanja in odnosa pacientov do sistema terapevtskih skupin zdravil je izvedla Katedra za Socialno farmacijo, Fakulteta za farmacijo – Univerza v Ljubljani v sodelovanju s …

Raziskavo razumevanja in odnosa pacientov do sistema terapevtskih skupin zdravil je izvedla Katedra za Socialno farmacijo, Fakulteta za farmacijo – Univerza v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim farmacevtskim društvom. Raziskava se je izvajala v naključno izbranih zunanjih lekarnah po Sloveniji, v času od 15. maja do 15. junija 2014. Vprašalnik, ki je bil uporabljen v raziskavi, je bil oblikovan na podlagi stališč laične in strokovne javnosti. V raziskavo je bilo vključenih 676 pacientov s predpisanim zdravilom iz ene izmed treh terapevtskih skupin zdravil: zaviralcev angiotenzinske konvertaze, zaviralcev protonske črpalke in zdravil za zniževanje ravni serumskih lipidov. Prvi del vprašalnika so pacienti izpolnili s pomočjo magistra farmacije v zunanji lekarni v času, ko jim je bilo izdano eno izmed zdravil iz prej definiranih terapevtskih skupin, drugi del vprašalnika pa doma.

Razumevanje pacientov

Pacienti še v največji meri razumejo, da morajo za zdravilo doplačati, ko je njegova cena višja od cene referenčnega zdravila znotraj terapevtske skupine. Bistveno manj razumejo namen uvedbe sistema v prakso ter  neprestane spremembe cen zdravil, ko je doplačilo za posamezno zdravilo včasih potrebno, spet drugič ne. Slabo razumejo tudi dejstvo, da obstaja drugo, primerljivo zdravilo, ki ne zahteva doplačila. Pacienti zelo slabo razumejo, da lahko v primeru posebnih zdravstvenih razlogov, ki jih opredeli zdravnik, dobijo brez doplačila tudi zdravilo, ki ga je običajno potrebno doplačati. Pacienti najslabše razumejo dejstvo, da mu farmacevti v lekarni ne morejo zamenjati zdravila iz terapevtske skupine, če tega ne želijo doplačati.

raziskava-farmacija

Odnos pacientov

Pacienti zelo nehomogeno ocenjuje nujnost uvedbe sistema terapevtskih skupin v prakso, kot učinkovitega načina upravljanja s stroški, ki predstavlja tudi nujen odziv na finančno krizo. Podobno nehomogen je tudi njihov pogled na potencialne koristi prihrankov sredstev, ki bi omogočalo umeščanje in dostop do novih zdravil oz. ohranjanje obstoječega nabora zdravil. Poseben izziv predstavlja stališče pacientov, ki vidijo v sistemu nepotrebno breme in razlog za zmanjševanje zaupanja v zdravstveni sistem. Pacienti obenem dojemajo usmerjenost sistema k cenejšim zdravilom, kot usmerjenost k slabši kakovosti zdravil. Obstoječ odnos je v veliki meri skladen z osebno oceno pacientov o svoji informiranosti.

Doplačila za zdravila

Povprečno doplačilo za posamezno prezentacijo (škatlico) zdravila iz nabora prej definiranih terapevtskih skupin zdravil je znašalo 2,17 EUR oz. je ocena vrednosti za trimesečno zdravljenje znašala 6,92 EUR. Vrednost je manjša od povprečnega najvišjega zneska doplačila, ki so ga pacienti pripravljeni doplačati za trimesečno zdravljenje z zdravilom in je znašal 10,40 EUR. Uvajanje novih terapevtskih skupin zdravil potencialno lahko pomeni tudi višje zneske doplačil ob sočasni uporabi več zdravil, ki so v sistemu terapevtskih skupin.

Rezultati raziskave posebej izpostavljajo izziv vezan na paciente, ki so starejši, slabše izobraženi, s slabšim zdravstvenim stanjem, nižjim neto mesečnim dohodkom, slabšim razumevanjem sistema terapevtskih skupin zdravil in s sočasno predpisanimi več zdravili.

Kaj so terapevtske skupine zdravil?

Terapevtske skupine zdravil so skupine med seboj podobnih zdravil, ki so namenjena za zdravljenje iste bolezni. To niso med seboj zamenljiva zdravila z enako učinkovino. Za terapevtsko skupino je določena najvišja priznana vrednost (NPV), to je cena t.i. referenčnega zdravila, ki jo na določi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Cene posameznih zdravil znotraj ene TSZ se lahko zelo razlikujejo. Če zdravilo presega NPV, mora pacient razliko med NPV in ceno svojega zdravila doplačati, ali pa ga v lekarni napotimo nazaj k zdravniku, ki mu predpiše drugo zdravilo za zdravljenje njegove bolezni, za katero doplačilo ni potrebno.

Zdravila se med seboj razlikujejo po farmakokinetičnih in farmakodinamičnih  lastnostih, ki so za učinkovito zdravljenje posameznika odločilnega pomena. Gre za razlike v absorpciji, porazdelitvi po telesu, vezavi na plazemske beljakovine, poteh in hitrosti izločanja, razlikujejo se po medsebojnem delovanju z drugimi zdravili  ipd. Pomembno je, da na našem trgu obdržimo širok nabor zdravil, saj le tako lahko posamezni pacient dobi optimalno terapijo za svojo bolezen.

Varčevalni ukrepi na področju zdravljenja z zdravili

Sočasna uporaba več zdravil, kronične bolezni, staranje prebivalstva, vse to so dejstva, ki zahtevajo spremembe v izvajanju lekarniške dejavnosti. Ob preskrbi z zdravili bi moral lekarniški farmacevt veliko večjo skrb nameniti pacientu.  Čas, ki ga ima farmacevt na razpolago za svetovanje o varni, pravilni in učinkoviti uporabi zdravil, je skopo odmerjen. Ukrepi, kot je uvedba TSZ, farmacevtom še skrajšajo dragoceni čas za svetovanje,  saj ga morajo nameniti spremljanju cen, pojasnjevanju o doplačilih, možnostih zamenjave zdravil ipd. Na LZS so pripravili koncept novih kognitivnih storitev, to sta »pregled uporabe zdravil« in »farmakoterapijski pregled«, za katere so prepričani, da bodo prinesle dolgoročne prihranke v zdravstveni blagajni. Gre za storitve, ki bodo v vseh pogledih izboljšale kakovost preskrbe z zdravili, spodbudile paciente kot aktivne partnerje v procesu zdravljena z zdravili, hkrati bodo tudi racionalizirale porabo zdravil.  Za izvajanje novih storitev imamo znanje, ustrezno podporo, žal pa nas pesti izjemno pomanjkanje magistrov farmacije.

Vsi  se strinjajo, da je varčevanje v zdravstvu nujno potrebno. Dejstvo je, da je farmacevtska industrija bistveno znižala cene. Zadnji podatek ZZZS navaja znižanje stroškov za zdravila v višini 25 milijonov EUR (skupni stroški za zdravila so v letu 2013 znašali 300 mio EUR iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, skupni stroški pa 2,3 milijarde EUR). To dejstvo bi bilo spodbudno, če ga ne bi spremljajo potencialno tveganje na strani pacientov. Niti pred uvedbo TSZ, niti eno leto po njej, ni nihče natančno opredelil potencialnih tveganj in s tem povezanih stroškov. Zamenjava za primerljivo zdravilo ima lahko za posledico manj urejeno kronično bolezen in zaradi tega se lahko povečajo drugi stroški, kot je strošek ponovnih obiskov pri osebnem zdravniku, zdravniku specialistu, strošek različnih preiskav in nenazadnje tudi strošek hospitalizacij.

Prav bi bilo, da pri oblikovanju varčevalnih ukrepov v zdravstvu sodeluje stroka in da so ti ukrepi pravični. Stroka, torej izvajalci v zdravstvu, so tisti, ki so dnevno v stiku s pacienti in z našo aktivno vključenostjo v predloge varčevalnih ukrepov, bi le te veliko lažje izpeljali.

ZZZS se  sklicuje na sistem TSZ v drugih evropskih državah. To se težko primerja, saj imamo drugačen sistem zdravstvenega zavarovanja in obstajajo sorazmerno velike razlike v socialno ekonomskem položaju pacientov. Morda bi veljalo razmisliti o sistemu participacije ali o sistemu plačila za zdravila na letni ravni do neke vsote, nad to pa celoten strošek krije zdravstveno zavarovanje. Na ta način bi bilo breme doplačil bolj pravično in najmanj bi bili finančno prizadeti kronični bolniki. Ukrep sicer ne prinaša večjega priliva v zdravstveno blagajno, zagotovo pa racionalizira predpisovanje, zmanjša kopičenje zdravil v domači lekarni in zmanjša količine odpadnih zdravil.

Dolgoročno bodo učinkoviti samo tisti varčevalni ukrepi na področju zdravljenja z zdravili, ki bodo usmerjeni v izboljšanje uspešnosti zdravljenja z zdravili. Uvajati je potrebno ukrepe za izboljšanje zavzetosti za zdravljenje na strani bolnikov, ukrepe za racionalno predpisovanje zdravil in omogočiti lekarniškim farmacevtom izvajanje prej omenjenih kognitivnih storitev za izboljšanje kakovosti na področju preskrbe z zdravili.

Predstavitev raziskave dobite TUKAJ.


Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi