fbpx

Psihološke razlike med deklicami in dečki – nasveti za pomoč pri vzgoji otroka

Družina, Odnosi v družini, Otroški svet, Zanimivo

Če ste starši in bi vas kdo vprašal, kakšne so razvojne razlike med deklicami in dečki, je zelo verjetno, da bi se hitro spomnili mnogo podobnosti – in še več razlik.

Spol je ena prvih družbenih kategorij, ki jih otroci ozavestijo, saj se znajo opredeliti kot dečki ali kot deklice že v starosti treh let. Vlog, ki so primerne njihovemu spolu, se učijo od svojih staršev. Nekateri starši pričakujejo, da se bodo njihovi sinovi vedli drugače kot hčerke in da jih bodo zanimale druge stvari, zato jih s svojim vedenjem in dejavnostmi učijo, kaj je sprejemljivo za deklice in kaj za dečke, npr. pri izbiri igrač.
Zastavlja pa se vprašanje, ali med dečki in deklicami v resnici obstajajo psihološke razlike. In če obstajajo, ali jih povzročajo biološki dejavniki ali okolje oz. vzgoja in njihove lastne izkušnje? Ali vzgajamo deklice drugače kot dečke? Dejstvo je, da oboje, biološki dejavniki in okolje, enako močno vpliva na vedenje otroka.
Individualni razvoj otroka seveda ne sme biti podvržen kategoriji spola, vendar pa lahko poznavanje razlik med deklicami in dečki starše pripravi na to, kaj lahko pričakujejo od svojih otrok v zgodnjem otroštvu in tudi v njihovem poznejšem razvoju.

Kako biološki dejavniki vplivajo na dečke in kako na deklice?

K največjim razlikam med možgani deklic in možgani dečkov spada obseg možganov, ki je zadolžen za vidno-prostorsko orientacijo in govor. Možgani deklic se hitreje razvijajo na področju govora, zato deklice običajno dosegajo višjo stopnjo razvoja jezika kot enako stari dečki. V poznejših obdobjih so spretnejše v prepoznavanju čustev in spletanju vezi ter imajo bolje razvito fino motoriko, medtem ko se pri dečkih močneje razvijejo vidno-prostorske spretnosti (boljša orientacija v prostoru, razmišljanje v podobah, zlaganje sestavljank, metanje žoge, ciljanje tarče). Vendar to ne pomeni, da se dečki in deklice ne morejo do enake mere naučiti teh dejavnosti in se v njih izpopolniti, temveč le, da so nekateri v večini primerov boljši od drugih. Raven testosterona je pri dečkih višja, slabše se spopadajo s stresom in so pogosteje nagnjeni k »nasilnemu« vedenju. Zdi se, da so njihovi možgani bolj lateralizirani – da možganski polobli med opravljanjem miselnih nalog, kot sta govorjenje in gibanje v prostoru, delujeta bolj neodvisno, medtem ko pri deklicah obe polobli približno enakovredno sodelujeta. V večini primerov so možgani dečkov nekoliko večji.

Kakšen je vpliv okolja?

Poleg bioloških dejavnikov do razlik med dečki in deklicami prihaja tudi zaradi vzgoje, ki jo pogosto spremljajo stereotipi. Nekateri starši, denimo, namenjajo dečkom manj pozornosti, da bi preprečili, da bi njihovi sinovi postali kakor deklice – čustveni in manj odporni proti stresu. Nekateri starši se v situacijah, ko pride pri dečkih do poškodb ali določenih napak, odzovejo manj silovito kot pri deklicah. Pokazalo se je tudi, da so nekateri starši bolj nagnjeni k temu, da pri določenih nalogah priskočijo na pomoč deklicam, kar lahko vpliva na razvoj samostojnosti. Deklice tudi pogosteje spodbujajo, naj bodo prijazne, skrbne in sočutne, medtem ko dečke bolj usmerjajo v prevzemanje dominantne vloge, v asertivnost, samostojnost in tekmovalnost. S temi lastnostmi opremljajo deklice in dečke za njihove vloge v odraslosti v skladu s tem, kar je v naši družbi sprejemljivo in zaželeno.

Kako naj torej vzgajamo svojega otroka?

Mnogi raziskovalci se strinjajo, da so najustreznejše metode starševske vzgoje tiste, ki upoštevajo preplet bioloških dejavnikov in dejavnikov okolja. Jasno je, da se dečki in deklice med seboj razlikujejo z več vidikov, vendar jih je treba vzgajati v enako podpornem okolju. Oboje je treba učiti istih vrednot: sočutja, empatije, spoštljivosti, samozavesti in samostojnosti. Nasilje, denimo, bi moralo imeti enake posledice ne glede na to, ali prihaja od dečkov ali od deklic, in oboje bi morali učiti drugih načinov reševanja težav in konfliktov. Pri tem ne pozabimo, da je vsak otrok drugačen in da so navedene razlike zgolj prikaz povprečja. Obseg razlik je seveda veliko večji od teh med »povprečnim dečkom« in »povprečno deklico«. Zato je prilagodljiv slog starševstva veliko uspešnejši od tistega, ki naj bi veljal za vse otroke. Ključen je ljubeč, avtoritativen in sočuten vzgojni pristop.

Med splošnimi nasveti, kako vzgajati otroka glede na spol, so:

  • Možgani dečkov so bolj logični in racionalni, polobli pa nista povezani tako kot pri deklicah, kar lahko ovira pozorno komunikacijo ali pogled na stvar z več zornih kotov. Zato je dobro dečke vseh starosti učiti pozorne komunikacije.
  • Dečke je dobro vključiti v čim več dejavnosti, ki izboljšujejo njihove vidno-prostorske veščine (npr. plezanje in vožnja z avtomobilčkom).
  • Deklice je iz istega razloga koristno spodbujati k dejavnostim, kot so zlaganje sestavljank ali kock s črkami in gradnja stolpov.
  • Pomembno je, da otroku ne vzamemo poguma, da pri igrah ne gledamo na primernost po spolu, temveč upoštevamo vse tiste dejavnosti, ki spodbujajo otrokov nadaljnji razvoj.
  • Mnogi dečki potrebujejo pohvalo svojih staršev, zlasti očeta. V želji, da bi se njihov sin odrezal kar najbolje, je marsikateri oče nekoliko bolj strog. Treba je najti ravnovesje v vzgoji in otroku dati to, kar potrebuje.
  • Dečki so po naravi nagnjeni k vključevanju v skupine in se radi udeležujejo skupinskih dejavnosti ter so zelo predani odnosom s prijatelji. Večinoma ne želijo izstopati iz skupine, zato je najprimernejše, da jih pohvalimo na štiri oči. Prav tako si ne bomo pridobili njihovega spoštovanja, če jih bomo pred prijatelji omalovaževali ali sramotili.
  • Dečki imajo radi disciplino, red in meje, saj se ob tem počutijo varne. Prav tako se želijo zanesti na to, da se bodo starši držali hišnih pravil, zato se ne bojte biti strogi in odločni, saj je to ključno za discipliniranje dečkov.
  • Dečki potrebujejo razlog za učenje. Če dečka težko motivirate, skušajte povezati učenje s stvarmi, ki ga zanimajo.
  • Spodbudite dečka, da se pogovarja z vami in poimenuje svoje občutke. Pomagajte mu z zgledom, npr.: »Zdaj sem razočaran, ker zaradi dežja ne moreva na sprehod.«
  • Deklice se pozitivno odzivajo na očesni stik, nasmeh in komunikacijo iz oči v oči. Če torej potrebujete odgovor na pomembno vprašanje, uporabljajte odprta vprašanja, in ne zaprtih (da/ne).
  • Če pride do situacije, da deklica naredi napako ali ne zna rešiti naloge, je prav, da ji ne ponudite nemudoma pomoči, saj boste tako krepili njeno sposobnost učenja in sprijaznjenja z napako.
  • Ne pozabite – ne glede na spol ni vzgojnih pravil, ki bi veljala za vse otroke. Vsak otrok je edinstven in pri vsakem je treba uporabiti malce drugačne vzgojne metode. Odkritje ustreznega vzgojnega sloga in poznavanje lastnega otroka, njegovih šibkih in močnih točk ter dejstev o razvoju otroka pa tudi bioloških in okoljskih dejavnikov bosta skupno prispevali k najboljši mogoči vzgoji vašega otroka.

Literatura:

1. Shaffer, D. R., in Kipp, K. (2010). Developmental Psychology. Childhood and Adolescence. Wadsworth, Cengage Learning.
2. Elliot, L. (2010). The Truth about Boys and Girls. Scientific American. 21. 10. 1038.


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?