Prva pomoč

Zdravje, Zdravje in bolezni

Kako ustavimo krvavitev, kako ukrepati ob srčnem zastoju? Kako ravnati v situacijah, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje?

Pravilno prvo pomoč se najlažje naučimo na tečajih, ki jih prirejajo različne organizacije in rdeči križ. Čas, ki ga boste porabili za učenje prve pomoči bodo morda najkoristneje porabljene ure v vašem življenju. Ta kratka navodila naj vas le spomnijo na najnujnejše ukrepe za rešitev življenja in zmanjšanja posledic poškodb. V nadaljevanju pa bomo na naših spletnih straneh prvo pomoč predstavili tudi bolj podrobno in slikovito.

Štiri dejanja za rešitev življenja:

  • Zavaruj ponesrečenca in sebe, da ne bo še več žrtev, posebno na cesti.
  • Prepreči zadušitev.
  • Zaustavi zunanjo krvavitev.
  • Obvesti reševalno službo (pri prometnih nesrečah tudi milico), počakaj na reševalce izjemoma poskrbi za pravilen prevoz v bolnico, kadar s tem ne ogrožaš poškodovanca.

Krvavitev

210D9ECA-CB73-11E1-8546-281566B94067

Krvavitev iz velikih odvodnic, ki jo spoznamo tako, da svetlo rdeča kri v curku brizga iz rane, je smrtno nevarna, pravilna prva pomoč pa lahko reši življenje. Tudi pri poškodbi dovodnic kri lahko zelo močno teče, vendar ne brizga in je temnejše barve. Poškodovanec tudi iz dovodnice lahko izkrvavi. Kri iz odvodnice začasno zaustaviš tako, da pritisneš žilo med rano in srcem ob kost. Ob dovolj močnem in pravilnem pritisku krvavitev preneha. Dokončno jo zaustaviš s kompresijskim povojem: položi na rano sterilno blazinico, čeznjo čvrst nerazvit povoj in preko tega obvezo čvrsto zategni. Namesto nerazvitega povoja lahko uporabiš kakšen primeren obel predmet, ki pritiska naravnost na krvavečo žilo v rani, preprečuje pa, da bi povoj zažel ves ud in ogrozil prekrvavitev. Ud ne sme pobledeti. Na ta način lahko zaustaviš skoraj vsako krvavitev. Na mestih, kjer ni mogoče postaviti kompresijskega povoja (vrat, dimlje). pritisni v rano prst, po možnosti preko sterilne tkanine. Tako neposredno zatisneš krvavečo žilo. Tiščati moraš ves čas prevoza. Ranjenec naj leži, ne dajaj mu piti ničesar, toplo ga pokrij, aktivno ogrevanje s termoforjem pa je prepovedano. če je izgubil dosti krvi naj leži brez vzglavja in z dvignjenim vznožjem. Čimprej ga obzirno spravi v bolnico. Ud po možnosti imobiliziraj.

Poseben primer je krvavitev iz počenih krtic, ki takoj preneha, če bolnik leže in mu krvaveči ud dvignemo za 45°, npr. na narobe obrnjen stol.

Pomni:
Preveza uda, ko popolnoma prekinemo krvni obtok, je zelo nevarna in ni skoraj nikoli potrebna.Če jo v izrednih razmerah vendarle uporabimo, jo moramo nadomesti z manj nevarnim kompresijskim povojem, čim sta ranjenec in reševalec na varnem mestu.

Šok

Vsaka hujša poškodba: opeklina, večja krvavitev, rane, zlomi, posebno če jih spremljajo hude bolečine, lahko povzroči spremembe v kroženju krvi in prekrvavitvi ter prehrani organov. To je šok. Cok neposredno ogroža življenje ponesrečenca, posebno če traja dalj časa.

S prvo pomočjo želimo razvoj šoka po možnosti preprečiti ali vsaj zmanjšati njegovo težo in trajanje. Najpomembnejši ukrep je zaustaviti krvavitev. Bolečine zmanjšamo z dobro imobilizacijo. Prekrvavitev življenjsko najpomembnejših organov izboljšamo začasno tako, da poškodovancu. ki naj bo brez vzglavja, dvignemo vznožje. Potreben je hiter, vendar obziren prevoz v bolnico. Cokirani poškodovanec je žejen, ne smemo pa mu dajati piti, lahko mu le močimo ustnice. Pokrijemo ga toplo, aktivno ogrevanje s termoforji pa je prepovedano.

Postopek z rano

Pri vsaki rani preti nevarnost okužbe. Le praske in drobne ranice lahko oskrbimo sami; temeljito jih umijemo z vodo in milom in pokrijemo s sterilno gazo. Ker pa pri vsaki rani lahko izbruhne tetanus, je najbolje, da tudi takšne rane vidi zdravnik.

Rane se ne dotikamo s prsti in je ne razkužujemo. Tujke, ki so morda v rani, pustimo pri miru. Rano krijemo s sterilno tkanino, najbolje z blazinico prvega povoja, ki jo pričvrstimo tako, da se ne premika. Poškodovani ud imobiliziramo in ranjenca čimprej spravimo do zdravnika, ker je treba rano kirurško oskrbeti v prvih 6 urah, če jo hočemo zaščititi.

Ugriznine

Zaradi nevarnosti stekline, moramo pri ugrizih domačih in še posebno divjih živali postopati nekoliko drugače kot pri drugih ranah. Najprej obrišemo slino živali proč od rane, nato pa rano obilno izperemo z milnico in vodo, da v čimvečji meri odstranimo smrtno nevarni virus, ki je morda prišel v rano. Rano sterilno pokrijemo šele po izpiranju. Vsaka ugriznina sodi k zdravniku, ki bo pretehtal okoliščine ugriza in odločil o potrebnosti cepljenja proti steklini. Rival, ki ni zanesljivo stekla, ne smemo ubiti, ampak jo zapremo, da bo lahko veterinar potrdil ali izključil steklino.

Kačji pik

Pik naših strupenjač za odraslega ni smrtno nevaren, nevaren pa je lahko za otroka. Pičeni naj miruje. Ud nad pičenim mestom narahlo prevežemo, le toliko, da kri in mezga iz kože in podkožja ne more proti srcu. Ud ne sme pobledeti. Imobilizacija, obkladki z raztopino kuhinjske soli in prevoz v najbližjo kirurško ustanovo, oziroma k zdravniku. Prepovedan je alkohol, zarezovanje pičenega mesta ali celo izžiganje. Izsesavanje ne škodi, koristi pa tudi ni velike.

Piki žuželk

Taki piki so lahko zelo neprijetni, le izjemoma pa so tudi nevarni. Pomagamo si s hladnimi obkladki, obkladki s salmijakom, alkoholom ali močno raztopino soli. Vedeti pa moramo, da so nekateri ljudje preobčutljivi na živalske strupe in lahko umro zaradi preobčutljivostnega šoka, ali pa se zaduše zaradi otekline v žrelu. Vse to povzroči lahko navaden osji pik. če človeka po piku obide splošna slabost, ali če začne otekati (navadno okoli oči), naj nemudoma poišče zdravnika. Tisti, ki vedo, da so podvrženi preobčutljivosti, naj imajo vedno pri sebi kakšno antihistaminsko zdravilo.

Poškodbe kosti in sklepov

Sami pogosto ne moremo z gotovostjo ugotoviti za kakšno poškodbo gre. Pa to niti ni pomembno. Pri vsaki boleči poškodbi ud imobilizirajmo s priročnimi sredstvi, tako, da napravimo negibna dva sosednja sklepa. Opornice navadno postavimo kar čez obleko in pazimo, da nikjer ne tišče naravnost na koščene štrline. Priročna sredstva so razne deščice, palice, dežnik, lubje, večkrat preganjen časopis itd. Najenostavneje pa pričvrstimo nogo k nogi, ali zgornji ud k trupu, s povoji ali rutami. Pri zlomih kosti ne poskušamo uravnavati. Pri izpahih sklepov ud pričvrstimo v izpahnjenem položaju, tako, da poškodovanca najmanj boli. Pri odprtih zlomih najprej sterilno pokrijemo rano.

Pomni:
Pri najmanjšem sumu poškodbe hrbtenice poškodovanca ne premikamo, če nimamo vsaj še dveh pomočnikov in nismo natančno seznanjeni s postopkom imobilizacije. Posebno nevarno je premikati poškodovanca z zlomom vratne hrbtenice, saj lahko povzročimo popolno ohromitev. Poškodovance s poškodbo hrbtenice imobiliziramo in prevažamo na trdi podlagi, recimo na snetih vratih. NeodpustIjiva napaka je takega poškodovanca stlačiti v osebni avto. Glavo pri poškodbi vratne hrbtenice najlaže fiksiramo z dvema napolnjenima vrečkama, ki ju z obeh strani pritisnemo od ramen ob vrat in glavo tako, da se čvrsto prilegata.

Postopek z nezavestnim

Življenje nezavestnega je, ne glede na vzrok nezavesti, neposredno ogroženo zaradi nevarnosti zadušitve. Ohlapni jezik nezavestnemu lahko pade nazaj in mu zamaši dihalno pot. Nezavestni se lahko zaduši z izbruhanimi masami, zobno protezo itd. Vse te nevarnosti odvrnemo preprosto s tem, da nezavestnega položimo v stabilno stransko lego.

Oživljanje

Oživljanje je zaporedje postopkov za vzdrževanje življenja pri navidezno mrtvem človeku.

Navidezna smrt je stanje, v katerem se zdi človek mrtev, vendar pa mu še lahko povrnemo življenjske funkcije. Stanje navidezne smrti imenujemo tudi klinična smrt.

Človek je lahko navidezno mrtev in je ogroženo njegovo življenje zaradi: srčnega napada (najpogostejši vzrok pri odraslih), zadušitve (najpogostejši vzrok pri otrocih), zastrupitve (plin, strupi, zdravila), pika žuželke, utopitve, električnega toka, poškodbe (promet, skok v plitvo vodo, napad, padec z višine…), napadov (božjast…), prevelikega odmerka drog in zdravil …

Vedno je to izjemno nujno stanje, ki terja takojšnje ukrepanje. Če pri navidezni smrti takoj učinkovito ne ukrepamo, sledi smrt.

Kljub temu pa moramo najprej zavarovati sebe in poškodovanca (bolnika).

Pri oživljanju upoštevamo štiri starostna obdobja:

  • novorojenček (prvih nekaj ur po rojstvu),
  • dojenček (od nekaj ur po rojstvu do 1. leta),
  • otrok (od 1. leta do pubertete, to je do izraženih sekundarnih spolnih znakov),
  • odrasel (od pubertete, to je od izraženih sekundarnih spolnih znakov dalje).

Oživljamo, kadar je žrtev nezavestna, ne diha ali diha nenormalno (tim. predsmrtno – agonalno dihanje ni normalno, ne zadošča za življenje, se pa pogosto pojavlja pri poškodovancih ali nenadno zbolelih ljudeh).

Ugotavljanje zavesti: žrtev narahlo stresemo za ramena in vprašamo: ali ste v redu? (pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice ne smemo stresati)

Ugotavljanje dihanja: sklonimo se k žrtvi, vzvrnemo glavo in dvignemo brado ter gledamo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje, čutimo zrak na svojem licu. Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice glave ne vzvračamo, ampak izvedemo prirejeni trojni manever. NE smemo ugotavljati z ogledalom ali kosmom vate !!

Nezavest in odsotnost dihanja sta glavna znaka srčnega zastoja. Pri odraslem ne ugotavljamo prisotnosti ali odsotnosti krvnega obtoka, pri otroku, dojenčku in novorojenčku, pa iščemo posredne znake krvnega obtoka (kašljanje, premikanje, normalno dihanje), izšolani pa tudi tipljejo utrip (pri 1. leto starih in starejših na vratni arteriji – a. carotis), pri mlajših pa na nadlahtnični arteriji (a. brachialis); ugotavljanje pa ne sme trajati dlje kot 10 sekund (če nismo prepričani, štejemo, da krvnega obtoka ni).

Pomožni znaki srčnega zastoja (barva kože, širina in odzivnost zenic na svetlobo) niso merilo za začetek oživljanja: cianoze-pomodrelosti pri anemiji (slabokrvnosti) ne vidimo, rdečica je lahko tudi pri zastrupitvi z ogljikovim monoksidom, na širino zenic ne vpliva samo oživljanje, ampak npr. tudi opiati, atropin, očesna proteza.

Kdaj kličemo Nujno medicinsko pomoč (NMP) – telefon 112 (klic v sili)? Če sta dva reševalca, kliče eden takoj, ko ugotovimo neodzivnost, če pa je en reševalec, najprej po ugotovitvi neodzivnosti glasno zakliče ‘na pomoč’, nato vzvrne glavo (ne pri poškodbi hrbtenice !) in preveri dihanje – če ni dihanja, kliče NMP – telefon 112 (takrat kliče tudi za avtomatski defibrilator).

Navedeno navodilo ima izjemo:

Če je reševalec sam pri otroku ali pri utopitvi, da najprej 5 zaporednih vdihov, nato preveri posredne oz. neposredne znake prisotnega krvnega obtoka, in če jih ni, oživlja 1 minuto in nato kliče NMP – telefon 112 (če je otrok srčni bolnik, kliče NMP – telefon 112 takoj); takrat kliče tudi za avtomatski defibrilator.

Opis temeljnega postopka oživljanja

Temeljni postopki oživljanja: navadno so jih označevali s prvimi črkami abecede (A: sprostitev dihalne poti, B: dihanje, C: krvni obtok), po novem pa vključujejo: vzdrževanje proste dihalne poti, umetno dihanje in zunanjo masažo srca, uporabo avtomatskega defibrilatorja, ukrepanje v primeru zadušitve s tujkom, prepoznavo in osnovne ukrepe pri akutnem koronarnem sindromu in pri možganski kapi. Laiki izvajajo TPO brez pripomočkov (z izjemo zaščitnih pripomočkov), študenti MF pa bodo uporabljali tudi pripomočke.

Položaj za nezavestnega (stabilni bočni položaj) pri spontanem dihanju brez suma na poškodbo vratne hrbtenice; izvedemo ga v štirih korakih:

1. korak: Roko, ki nam je bliže, odročimo v pravem kotu in skrčimo v komolcu – dlan je obrnjena navzgor.
2. korak: Oddaljeno roko povlečemo čez prsni koš – dotika se bližnjega lica.
3. korak: Oddaljeno nogo pokrčimo v kolenu tako, da je stopalo na tleh ter nato to nogo (oddaljeno) in oddaljeno ramo povlečemo k sebi – nezavestnega obrnemo na bok.
4. korak: Vzvrnemo glavo in namestimo zgornjo roko pod spodnjo čeljust in uho tako, da ostane glava vzvrnjena.

Umetno dihanje / zunanja masaža srca: žrtev položimo na hrbet na ravno-trdo podlago.

Umetno dihanje:
Glavni vzrok zapore dihalne poti pri nezavestnem človeku so jezik in ohlapna tkiva žrela ter ustne votline (zapora zgornje dihalne poti). Če žrtev ob tem diha, se medrebrni prostori in nadključnične vdolbine med vdihom ugrezajo.

Sprostitev dihalne poti:

Brez suma na poškodbo vratne hrbtenice:

  • vzvrnitev glave in dvig brade,
  • trojni manever.

Sum na poškodbo vratne hrbtenice:

  • glava v nevtralnem položaju (dvig brade z učvrstitvijo vratu in glave v osi),
  • prirejeni trojni manever (brez vzvračanja glave).

Odstranjevanje tujkov:

  • nad glasilkama: tujke odstranjujemo z zaščitenim prstom (rokavica, robec, gaza…), vendar samo, če jih vidimo; pozor – ugriz, če žrtev ni globoko nezavestna.
  • med glasilkama in pod njima.

Pri tem ločimo:

  • delno zaporo: žrtev kašlja, govori, pospešeno diha; ukrep: vzpodbujamo kašelj
  • popolno zaporo: pri tem razlikujemo ali je oseba pri zavesti ali nezavestna
  • pri zavesti: izmenično 5 udarcev med lopatici in 5 stisov trebuha (Heimlichov postopek)
  • nezavestna: takoj TPO

Heimlichovega postopka ne izvajamo pri dojenčkih, novorojenčkih, v 2. in 3. tromesečju nosečnosti (pri vseh teh dajemo samo udarce med lopatici). Z njim tudi ne izlivamo vode iz pljuč pri utopljencu.

Frekvenca umetnega dihanja:

  • odraslemu dajemo 10 vpihov / min,
  • 1 leto staremu dajemo 12 vpihov / min,
  • 1 mesec staremu dajemo 20 vpihov / min.

Ostalim starostim skušamo prilagajati frekvenco vpihov glede na zgornja navodila.

Volumen vpiha: v vseh primerih predihavanja dajemo 500-600 ml (6-7 ml /kg tt); to velja za predihavanje s kisikom ali brez njega in za dihanje usta na usta ali za uporabo ročnega dihalnega balona.

Posamezen vpih traja pri odraslem 1 s, pri vseh ostalih pa 1-1,5 s. Paziti moramo, da ne prenapihnemo pljuč. Vpihujemo nežno in počasi, da ne napihujemo želodca (napihovanje želodca s posledičnim zatekanjem vsebine v dihala je napaka).

Uporaba pripomočkov: k TPO spada samo žepna obrazna maska, zdravniki in zdravstveni delavci pa uporabljajo naslednje pripomočke zaradi lastne in bolnikove / poškodovančeve varnosti: sapnična dihalna cevka, obrazna maska + ročni dihalni balon z nepovratnim ventilom in rezervoarjem za kisik, laringealna maska (LMA), ustnožrelna dihalna cevka, kombitubus;

  • ustnožrelna dihalna cevka se ne uporablja pri povečanem tlaku v želodcu, pri večji krvavitvi ali raztrganinah v ustih
  • kombitubus vstavimo slepo v sapnik ali požiralnik (v 95 % primerov v požiralnik), uporabljamo ga samo za odrasle
  • LMA združuje ustnožrelno dihalno cevko s tesnilnim mešičkom ter dihalno masko; ne zaščiti pred aspiracijo (vdihanjem) želodčne vsebine

Če laik v prvem poskusu vpihovanja ne uspe doseči zadostnega vpiha zraka v pljuča, pregleda usta in žrelo in odstrani morebitne tujke ter preveri in po potrebi popravi položaj glave, nakar poskusi še enkrat vpihniti, nato začne z zunanjo masažo srca ne glede na učinek drugega vpiha; z masažo srca brez vpihovanja začne tudi, če vpihovanje ni možno zaradi drugih vzrokov (strupi, poškodba obraza, slabo tesnjenje, nezmožnost odprtja ust, …).

Najpogostejše napake pri umetnem dihanju: reševalčeva usta ne tesnijo dovolj, dihalna pot ni prosta, ni dovolj premora za izdih, nos pri dihanju usta na usta ni zatesnjen med vpihom in sproščen med izdihom, usta pri dihanju usta na nos niso zatesnjena med vpihom in odprta med izdihom.

Zunanja masaža srca: peta dlani dominantne roke se položi na sredino prsnega koša vzporedno s prsnico, na roko položimo drugo roko in sklenemo prste ter pritiskamo na prsnico (pri pravilni namestitvi rok je to pritisk na spodnjo tretjino prsnice). Pri otroku masiramo lahko tudi samo z eno roko (glede na velikost otroka), pri dojenčku in novorojenčku pa z 2 prstoma ene roke ali s palcema obeh rok.

Frekvenca stisov: odraslim, otrokom in dojenčkom dajemo 100 stisov / min, novorojenčkom vsaj 120 stisov / min (idealno je 140 stisov / min, kar pa je v praksi težko izvedljivo). Pri mlajših od 1. leta masiramo srce tudi pri upočasnitvi srčnega utripa pod 60 utripov / min.

Žrtev položimo na hrbet na ravno-trdo podlago. Pokleknemo ob telo poškodovanca (bolnika). Ramena so navpično nad mestom masaže, komolci so iztegnjeni. ‘Peta’ roke je vzporedno s prsnico, prsti so odmaknjeni od reber. Časovno trajanje pritiska mora biti enako časovnemu trajanju popustitve (1 : 1). Pri popustitvi roka ostane na mestu masaže, a ne pritiska na prsni koš. Prsni koš se mora ugrezniti pri odraslem za 4-5 cm, pri otrocih, dojenčkih in novorojenčkih pa za 1/3 debeline prsnega koša.

Če med masažo zaslišimo pok rebra, preverimo (ev. popravimo) položaj rok in nadaljujemo z masažo.

Najpogostejše napake pri zunanji masaži srca: roka med popustitvijo pritiska ne ostane na prsnem košu, prsni koš premalo stisnemo, prepočasen ritem masaže, ne pritiskamo navpično, razmerje med stisom in popustitvijo ni 1 : 1, komolci niso iztegnjeni, prsti pritiskajo na prsni koš.

Kombinacija vpihov in stisov:

En reševalec:

  • odraslim daje 30 stisov s frekvenco 100 stisov / min in 2 vpiha z odmorom za izdih
  • otrokom in dojenčkom daje 30 stisov s frekvenco 100 stisov / min in 2 vpiha z odmorom za izdih
  • novorojenčkom daje 3 stise s frekvenco vsaj 120 stisov / min in 1 vpih

Dva reševalca:

  • če bolnik / poškodovanec nima zagotovljene proste dihalne poti s pripomočkom (sapnični tubus, laringealna maska, kombitubus) in ga predihavamo z usti oz. z dihalnim balonom z masko ali pa med vpihovanjem vpihani zrak močno uhaja mimo dihal, dajeta 2 reševalca:
  • odraslim 30 stisov s frekvenco 100 stisov / min in 2 vpiha z odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 30. stisu počaka 1 s za vsak vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem
  • otrokom in dojenčkom 15 stisov s frekvenco 100 stisov / min in 2 vpiha z odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 15. stisu počaka 1-1,5 s za vsak vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem
  • novorojenčkom 3 stise s frekvenco vsaj 120 stisov / min in 1 vpih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem 3. stisu počaka 1-1,5 s za vpih in nadaljuje z masažo že med bolnikovim / poškodovančevim pasivnim izdihovanjem
  • če ima bolnik / poškodovanec zagotovljeno prosto dihalno pot s pripomočkom (sapnični tubus, laringealna maska, kombitubus), reševalec, ki masira srce, masaže ne prekinja za vpihe, ampak daje odraslim, otrokom in dojenčkom 100 stisov / min neprekinjeno, novorojenčkom pa vsaj 120 stisov / min neprekinjeno.

Kadar sta pri laikih na voljo dva reševalca, priporočajo, naj oživljata kot eden: najprej eden daje tako stise kot vpihe, drugi reševalec pa ga vsaki 1-2 minuti zamenja, da se ne utrudita preveč.

Zaporedje postopkov (algoritem) oživljanja. Če bolnik / poškodovanec ne diha ali diha nenormalno, izvajamo stise in vpihe.

Prenehamo v naslednjih primerih:

  • če prične žrtev normalno spontano dihati
  • če pride pomoč
  • če smo povsem izčrpani
  • začasno prekinemo takoj, ko je na voljo avtomatski defibrilator in nadaljujemo glede na navodila defibrilatorja.

Posebna primera oživljanja:

  • Poškodbe z električnim tokom: najprej prekinemo električni krog.
  • Utopitev: vode ne izlivamo iz pljuč; čim prej začnemo z umetnim dihanjem. Nešolani reševalci rešujejo samo s pomočjo deske in predihavajo v čolnu ali na obali (ne pa v vodi).

V obeh primerih poskrbimo za varnost reševalca.

Ne oživljamo: kadar poškodba ni združljiva z življenjem, kadar so nastopili očitni znaki smrti.

Tudi po daljšem času od nastanka klinične smrti oživljamo: pomodrelega otroka, ki je vdihnil hrano, podhlajenega človeka.

Velika je vloga laikov in zdravnikov pri prepoznavanju znakov akutnega koronarnega sindroma in možganske kapi; pri obeh je potrebno znake čim prej spoznati, takoj dati kisik, če je na voljo, po potrebi predihavati in ravnati po ostalih navodilih.

Akutni koronarni sindrom (AKS)

AKS vključuje nestabilno angino pektoris (prehodno pomanjkanje kisika v srčni mišici) in akutni srčni infarkt (pomanjkanje kisika v srčni mišici z okvaro mišice).

Znaki: stiskajoča bolečina za prsnico, ki lahko izžareva v levo roko, spodnjo čeljust, hrbet, med lopatici, težko dihanje (‘lovljenje sape’), slabost, bruhanje, mrzel znoj, omedlevica.

Ukrepi: človeka z bolečino v prsih pomirimo in namestimo v ugoden položaj; če trajajo našteti znaki 5 minut, je potrebno poklicati NMP – telefon 112, takoj dati kisik z masko (4-8 l / min), če je na voljo, bolnikovo tableto nitroglicerina pod jezik ali pršilo in pol tablete aspirina (250 mg) za žvečenje, če bolnik ni preobčutljiv nanj; bolnika opazujemo, po potrebi izvajamo TPO. Tableto nitroglicerina ali pršilo damo samo, če je krvni tlak večji od 12 kPa (90 mmHg); odmerek lahko ponovimo največ še dvakrat, vsakokrat v presledku dveh minut.

Možganska kap

Je nenadna prekinitev oskrbe s kisikom v možganih. Nastane zaradi krvavitve ali zamašitve možganske žile.

Znaki: pareza (ohromitev) obraznih mišic (npr. povešen ustni kot), otežen, nerazumljiv ali blebetav govor, motnja zavesti od zmedenosti do kome, oslabljena moč ali odrevenelost na obrazu, roki, nogi, po eni polovici telesa, omotica ali nenaden padec brez razloga, zamegljen ali zmanjšan vid, navadno na eno oko, močan glavobol, ev. z bruhanjem. Značilna je prizadetost polovice obraza ali polovice telesa.

Ukrepi: znake moramo hitro prepoznati, takoj klicati NMP – telefon 112, bolnika namestiti v položaj, da počiva, takoj dati kisik, če je na voljo, če se ne odziva, pričnemo s TPO. Najpogosteje je ogroženo dihanje (predihavaj s frekvenco 10 vpihov / minuto), lahko so tudi motnje srčnega ritma, tudi fibrilacija prekatov. Obvezno je treba zapisati čas nastanka motnje zaradi nadaljnjega zdravljenja.

Avtomatski defibrilator
Je naprava, ki samodejno prepozna motnjo srčnega ritma, nakar reševalec ob zvočnem signalu sproži električni tok. Uporabljamo ga pri odraslih in otrocih, starejših od enega leta. Pri otrocih uporabimo otroške elektrode in na defibrilatorju odberemo nastavitev za otroka (če ni možno, uporabimo avtomatski defibrilator za odrasle).

Postopek: pri neodzivnosti in odsotnem ali nezadostnem dihanju izvajaj stise in vpihe, dokler ni na voljo avtomatski defibrilator, nato uporabi avtomatski defibrilator in preveri srčni ritem (žrtve se ne dotikaj):

  • če električni šok ni priporočen, takoj nadaljuj s stisi in vpihi v predpisanem razmerju in po dveh minutah ponovno preveri srčni ritem ter ukrepaj po govornih / vizualnih ukazih; s postopkom nadaljuj, dokler žrtev ne prične zadovoljivo spontano dihati ali dokler ne pride pomoč ali dokler nisi povsem izčrpan
  • če je električni šok priporočen, enkrat defibriliraj ter takoj nadaljuj s stisi in vpihi v predpisanem razmerju in po dveh minutah ponovno preveri srčni ritem ter ukrepaj po govornih / vizualnih ukazih; s postopkom nadaljuj, dokler žrtev ne prične zadovoljivo spontano dihati ali dokler ne pride pomoč ali dokler nisi povsem izčrpan.

Neavtomatski defibrilator (je omenjen, čeprav ne spada med TPO): Kadar ne uporabljamo avtomatskega defibrilatorja, damo pri otrocih, mlajših od enega leta, električni šok z energijo 4 J / kg tt, pri odraslih pa električni šok z bifazno energijo 150 – 360 J ali z monofazno energijo 360 J.

Vir:http://www.mf.uni-lj.si >>>

Poškodbe z električnim tokom

Ne pozabi izključiti toka! Žico odstrani tako, da jo odrineš z dolgo leseno palico. Pazi, da ne ubije še tebe! Oživljaj kot je opisano zgoraj.

Utopitve

D5D5D47E-CB75-11E1-B827-281566B94067

Utopljencu ne izlivaj vode iz pljuč, ker to ne more uspeti. Čim moreš, sprosti s pravilno držo glave dihalno pot in začni z umetnim dihanjem usta na usta. Če čutiš v dihalni poti odpor, izbriši usta z dvema prstoma in odstrani morebitne tujke. Z umetnim dihanjem nadaljuj, dokler utopljenec ne začne sam dihati, sicer pa vsaj 2 uri. Upanje na oživitev je veliko. Vsakdo, ki je bil potreben oživljanja spada v bolnico!

Dušenje

Kadar se kdo duši, ker je vdihnil tujek, ga s plosko roko nekajkrat krepko udari po hrbtu, otroka pa pri tem še obrni za noge na glavo. Tako boš tujek navadno “izstrelil” iz sapnika.

Opekline

Opekline so med najpogostejšimi poškodbami, posebno pri otrocih. S takojšnjo in pravilno prvo pomočjo lahko v veliki meri zmanjšamo posledice te strašne poškodbe. Vsako opeklino moramo čimprej ohladiti z vodo. Če so opečeni manjši deli jih enostavno potopimo v mrzlo vodo, ali držimo pod curkom vodovodne pipe. Pri obsežnih opeklinah hladimo z menjavanjem hladnih obkladkov: z vodo namočene čiste brisače itd.

Gorečega pogasimo z odejo ali plaščem, obleke ne trgamo s telesa, ampak čim hitreje hladimo. Oparjenemu obleko hitro slečemo, ker ta sicer zadržuje toploto. Opeklino hladimo, dokler boli, recimo 1/2 ure, nato jo sterilno pokrijemo. Opečeni spada v bolnico.

Le pri majhnih in povrhnjih opeklinah, ko ni mehurjev lahko počakamo in gremo k zdravniku šele, če se pojavijo mehurji.

Sončne opekline

Najbolje je, da jih preprečimo s pametnim in postopnim sončenjem ob uporabi zaščitnih krem. če pa nas sonce že opeče, pomagajo hladni obkladki in kakšno hladilno mazilo, ki ga imamo skoraj pri vsaki hiši.

Sončarica

Če močno sonce predolgo sije na nezaščiteno glavo, lahko dobimo sončarico, nevarno pregretje možganov. Bolnika boli glava, je zmeden, lahko blede, dobi vročino, v najhujših primerih pade v nezavest.

Takoj ga prenesemo v senco ali hladen prostor, glavo obložimo s hladnimi obkladki. Če je pri zavesti naj pije hladne osvežilne pijače. Alkohol in kava sta prepovedana. Čimprej v bolnišnico!

Poškodbe zaradi mraza. Lokalne omrzline

Na prostem grej roke tako, da jih tiščiš pod pazduho. Premikaj prste na nogah, čeprav jih ne čutiš. Na vsak način se preobleci v suho. če ti je omrznil nos, lica, ušesa, jih grej z rokami. Drgnjenje s snegom, alkohol in kajenje je prepovedano. Ko prideš v hišo potopi ude v hladno vodo, ki jo z dolivanjem tople 4 1 do 2 urah segreješ na 40 stopinj. Hitro ogrevanje ob peči poveča obseg odmrtja zaradi omrzlin. Pij vroč sladkan čaj. Sterilno pokrij in k zdravniku.

Splošna podhladitev

Podhladimo se lahko počasi, npr. v snežnem viharju ali pa na hitro – padec v ledeno vodo. Na prostem podhlajenega zavijemo v suhe odeje, ogrevamo ga lahko z lastno toploto, da se prijatelji stisnejo obenj, ne smemo ga pustiti hoditi, tudi če je pri zavesti. Transportiramo ga leže. če je pri zavesti, topli napitki. Nezavestnemu seveda v usta ne vlivamo ničesar! Navidezno mrtvemu dajemo počasno umetno dihanje z usti: 8 x na minuto.

V hiši ogrevamo tako imenovano jedro. Preko perila položimo na prsni koš in trebuh 5x zloženo rjuho, ki smo jo namočili v topli vodi 40°C. Preko tega oblečemo pulover in anorak, zavijemo trup v astronavtsko (metalizirano) folijo, ude pustimo zunaj in nato vsega zamotamo v več odej. Posebno pomembno je, da ga tesno pokrijemo okoli vratu. Toplotni ovoj ponovimo vsako uro. Ob hitri možnosti transporta ne izgubljajmo časa z ogrevanjem! Podhlajenega dobro zavijemo v suhe odeje in ga ob potrebnem oživljanju, čim hitreje prepeljemo v bolnico. Alkohol je škodljiv.

Poškodbe oči

Najpogosteje v oko pade smet ali mušica. Najbolje je počakati, da tujek odplavijo solze. Pomagaš lahko tako, da zgornjo veko narahlo povlečeš preko spodnje, kar lahko nekajkrat ponoviš. Če tujka solze ne odplavijo, ga lahko odstraniš z namočenim koncem čistega robca. Kadar je tujek pod zgornjo veko, jo moramo včasih obrniti, da pridemo do njega. Veko obrnemo preko vžigalice tako, da s prsti primemo za trepalnice. Pri obračanju veke naj poškodovanec gleda navzdol. Prej si dobro umij roke! Zapičenih tujkov ne poskušaj odstranjevati! Oko pokrij s sterilno tkanino ali s čistim robcem in takoj k zdravniku. Tako ravnaj tudi pri vsaki hujši poškodbi očesa.

Poškodbe oči z jedkimi tekočinami in apnom

Samo takojšnje izdatno izpiranje z vodo lahko prepreči uničujoči učinek kemikalij, ki sicer pogosto povzroče slepoto. Izpirati moramo kljub bolečinam. Pomočnik naj z obema rokama drži prizadeto oko široko odprto. Po izpiranju sterilen povoj in k okulistu.

Snežna slepota

Izpostavljenost oči ultravijoličnim žarkom, posebno na spomladanskih smučiščih in visokogorskih turah, lahko povzroči boleče vnetje veznic in roženice, okvaro globljih delov očesa in začasno slepoto. Bolnik mora v temen prostor, na oči hladni obkladki s čisto vodo ali še bolje ohlajenim kamiličnim čajem in nekaj dni temna očala. Tudi varjenje brez zaščitnih očal povzroči podobne težave, prva pomoč je enaka.

Zastrupitev

Strup lahko vdre v telo skozi usta, dihala in kožo. Če je bolnik strup (zdravila alkohol, pesticidi in pd.) Zaužil in je pri zavesti, mu daj piti obilo vode, potem mu s prstom draži žrelo, da bo čim več strupene snovi izbruhal. Ne daj mu piti mleka. Ctevilni strupi so topni v maščobah, s pitjem mleka pa bi na ta način še pospešil prehod strupa iz črevesja v kri. Če je kdo popil jedko kislino ali lug, naj tudi pije vodo, da s tem razredčimo jedkanino; ne smemo pa ga siliti na bljuvanje. Prav tako ne smemo siliti na bljuvanje zastrupljenca, če je močno zaspan ali nezavesten. Namestimo ga v stabilno stransko lego ter takoj pokličemo zdravnika oz. rešilni avto.

Zastrupitve z gobami

Ne jej gob, ki jih ne poznaš. Tudi užitna goba lahko povzroči zastrupitev, če smo jo jedli pogreto, ali pa je stara več kot en dan. Smrtno nevarna je zastrupitev z zeleno mušnico. Navadno se tu pojavijo prvi znaki zastrupitve (bljuvanje, driska, trebušni krči) šele čez 6-24 ur po zaužitju gob. Vsak sum na tako zastrupitev sodi nemudoma v bolnišnico.

Pri zastrupitvah s strupenimi plini pride praktično najčešče v poštev ogljikov monoksid. Le-ta nastaja povsod tam, kjer gore ali tle organske snovi ob pomanjkanju kisika. Nahajamo ga predvsem v mestnem plinu izpušnem plinu avtomobilskih motorjev (zaprta garaža!), v zaprtih prostorih, kjer kurijo v pečeh in štedilnikih in odvodi v dimnik niso brezhibni, pri požarih, eksplozijah itd. Zastrupljenca čim preje odstranimo iz nevarnega okolja in ga nesemo na sveži zrak. Če ne diha, mu izvajamo umetno dihanje. Poskrbimo za nagel prevoz v bolnišnico.

Številni strupi (npr. pesticidi ob neupoštevanju zaščitnih predpisov) prehajajo v telo tudi skozi kožo. V takem primeru moramo bolnika takoj povsem sleči, še pred prevozom v bolnišnico. S tem preprečimo nadaljni vdor strupa v telo. Če čas dopušča, ga tudi umijemo z mlačno milnico.

Zastrupljenca naj spremlja v bolnišnico vedno nekdo od svojcev, da bo lahko takoj posredoval vse podatke o sami zastrupitvi in o morebitnih prejšnjih boleznih. Spremljevalec naj pokaže zdravniku oz. nese v bolnišnico vse preostanke zdravil, kemikalij, pesticidov itd. ter vso zdevno embalažo. S tem bo marsikdaj zelo pomagal pri uspešnem zdravljenju zastrupljenca.

Za posvet o posameznih boleznih in stanjih, obiščite naše spletne Zdravstvene posvetovalnice.


Sledite nam