Prezgodnje rojstvo je lahko huda preizkušnja

Družina, Zanimivo, Zdravje otrok

Rojstvo nedonošenčka je dogodek, ki je večinoma nepričakovan in pri starših ter drugih svojcih povzroči občutek nemoči, strahu, celo obupa, ko vidijo svojega drobnega nebogljenega otroka, kako se na intenzivnem oddelku ves prepreden s cevkami in aparaturami bori za življenje.

Doživljanje situacije je pri vsakem posamezniku različno in seveda odvisno od več različnih dejavnikov. V nadaljevanju preberite, kako so se s težkim obdobjem spopadale mamice in očki, ki so danes nadvse ponosni starši svojih malih borcev.

Katja Bera:

Gal je bil rojen v 29. tednu s 1.390 grami, zaradi moje preklampsije. V porodnišnici sva preživela mesec in pol, imel je hudo dihalno stisko, skoraj do konca bivanja v porodnišnici je bil na kisiku. Drugih težav k sreči ni imel. Bilo mi je zelo hudo, saj naju je doma čakala 3-letna sestrica. Ampak vse mine in danes je zdrav, zelo živahen, pa tudi priden fant. S sestrico se imata neizmerno rada.

Gordana Bajič Bodaghi:

Že v 25. tednu sem bila odprta 3 cm. Po enem tednu v porodnišnici, se je v 26. tednu in po 16-ih urah, rodila Ava Maryam. Ker sem imela notranje krvavitve, jo takoj sploh nisem mogla videti. Šele zvečer so mi dovolili, da sem jo prvič videla. Težka je bila le 910 g. Imela je hudo dihalno stisko, sepso, ROP1. Najbolj sem hvaležna dr. Cerarjevi in vsem sestram na oddelku za intenzivno zdravljenje, ker so zares lepo skrbele za našo borko. Moje delo je bilo črpanje mleka vsake 3 ure in obiskovanje moje princeske. Naša borka je premagala vse težave in po 62 dneh intenzivne nege sem jo končno dobila na oddelek. Ob odhodu domov je imela točno 2000 g in 40 cm. Prvo leto je bilo težko, a smo vse prestali in nekako pozabili. Danes je nasa Ava Maryam zdrava, prava mala navihanka in raziskovalka.

Darja Golek:

Zgodil se je šok. Moja prezgodaj rojena deklica je bila tako majhna in drobcena, da sem se spraševala, ali je to sploh mogoče? In je bilo. Še dolgo časa je trajalo, da sem sploh lahko prišla k sebi. Vse cevke, ki so jo obkrožale, vprašanja, kaj vse se lahko zgodi, je ogrožena …? Vse to me je begalo iz dneva v dan, ko sva preživljali tedne na intenzivni enoti v Ljubljanski porodnišnici. Soočanje s težkimi situacijami me je marsikdaj pripeljalo na rob obupa, vendar sem z močno voljo in podporo partnerja,  domačih, prijateljev, vseh mamic, ki so bile takrat v podobni situaciji ter strokovnega osebja na EINT oddelku, uspela to prebroditi in danes sem ponosna mamica 2-letni pučki, ki nas navdušuje in daje smisel našemu življenju. Hvala Rubi.

Dobrila Tuvić:

“Moje izkušnje z dvojčki: kot prvo, bila sem zdrava nosečnica brez kakršnihkoli težav in ups … se je zgodilo. Na hitro sem se začela odpirati in nato carski rez. Sledi ŠOK, ne veš, kaj bo. Padaš v depresijo … čakam dan za dnem kaj bo. Punčka ok, fant rabi zmeraj več kisika, ima nerazvita pljučka. Izvedela sem, da gre za bronhpulmonalno dizplazijo pljuč. Vstavijo kanilo, spet šok. Sploh nisem vedela, kaj je to, kako to zgleda. Jok, jok, jok … Vsak dan sem bila z njima, jih previjala, negovala, vse kar je bilo možno. Bila sem psihično adijo. Ko so se druge smejale, sem se jaz jokala. Domov smo prišli z respiratorjem in hvala bogu smo se ga hitro znebili. Fant je zdaj zdrav, hodi, govori, je močan fant. No, po vsem tem, se zdaj lahko tudi jaz smejim. Moj fant, zdrav fant. Punčka je pa itak šefica.”

Maja Gašparič Ranzinger:

“V 20. tednu sem bila odprta 2-3 cm, zato so mi zdravniki v Trbovljah rekli, da imam 0.000001 % možnosti, da otrok preživi. Rodila sem v 31. tednu in vse je bilo ok.”

Nataša Buser:

Liam se je rodil v 24. tednu s hudo sepso. V porodni sobi so ga oživljali in nato je dobil tubus. Že takoj je dokazal, da je velik borec. Naslednji dan, ko sem ga lahko videla, pa šok. Tisto malo bitje v inkubatorju, priklopljeno na kup cevk in aparatov, ki so ga ohranjale pri življenju. Zaradi krvavitve 3. stopnje v male možgane, so sledile zunanje drenaže za odvod likvorja in nato je sledila še operacija, ker so mu vstavili notranjo drenažo. Liam je kljub dihalni stiski, operaciji oči, operaciji glavice in sepsam dokazal, da se je vredno boriti. In točno po 3 mesecih sva zapustila porodnišnico. Kaj naj rečem … dnevi so bili težki, psihično in fizično, ker nikoli ne veš, kdaj te pokličejo, da je nekaj narobe. Ampak, ko pogledam nazaj, je bilo vredno, vredno vsakodnevne vožnje iz Šentjurja do Ljubljane, včasih samo za 10 minut, da sem ga videla in oddala načrpano mleko. Po 10-ih letih truda in 4-imi neuspelimi ivfi, se nama je takrat rodila največja sreča z 800 g. Zdaj je navihan dveletnik, čeprav razvojno še v zaostanku (ne hodi in še ne govori) sva srečna, da ga imava. Smo še en dokaz, da se je v življenju vredno boriti in nikoli obupati.

Nataša Pogorevc Strmšek:

Anže in Andraž sta bila rojena v 28. tednu. Andraž je imel kar nekaj težav. Rabil je pomoč pri dihanju, na srečo le za kratek čas. V vmesnem času je prebolel še sepso in bolnišnično okužbo. Anžese je rodil brez večjih zapletov, vmes je protestiral in ni prebavljal mojega mleka, ampak ga je to kar hitro minilo. Ob rojstvu sta imela 1.120 g in 1.100 g. Danes pa sta že prava lumpa. Hvala bogu nas viroze samo oplazijo, če pa že, pa je Anže bistveno bolj občutljiv, kot Andraž.

Urška Majerič:

Nosečnost je pri meni potekala BP do 30. tedna, ko mi je v službi odtekla voda. Rodila sem v 31. tednu, 1.970 g težko deklico. Za dva tedna je morala v toplo posteljico, potem je prišla k meni na oddelek in po tednu dni sva skupaj lahko odšli domov. Zatem nismo imeli nobenih težav, le kakšen smrkav nosek in kašelj jo najde. Je prava mala lumpa in mamina in očitova največja sreča. Ko že skoraj obupaš po dveh neuspešnih IVF poskusih, se ti po 4 letih pokaže plusek.


Jasna Pišlar:

Nosečnost je sprva potekala brez problemov, nato pa so se začele težave s skrajšanim materničnim vratom in mojim previsokim krvnim tlakom, ki so privedle do tega, da so se v 28. tednu odločili za urgentni carski rez, saj se dojenčica v maternici očitno ni več dobro počutila. Po šoku je sledilo veselje, nato pa skrbi. Živa je zadihala sama, potem pa zapadla v hudo dihalno stisko in pristala na umetnem predihavanju. Ker po dobrem tednu še vedno ni zares prebavila mleka in spontano odvajala, so se zdravniki odločili za preiskavo, s katero so ugotovili, da tanko črevo ni prehodno. Čez dva dni je bila iz porodnišnice premeščena na eit pediatrične klinike in prvič operirana. Dr. Gvardijančič je odstranila mekonijski čep in 2 cm črevesja. Živa je dobila bipolarno ileostomo. Ker je imela mekonijski ileus in hude respiratorne težave, so zdravniki posumili na cistično fibrozo. Sledili so mučni trije tedni čakanja na rezultate genetskih testov, ki pa so postavljeno diagnozo k sreči ovrgli. Po dodatnih preiskavah za še nekatere druge možne diagnoze so nekako sklenili, da je za vse te težave kriva ekstremna nedonošenost. Živa je bila po skoraj dveh mesecih premeščena nazaj v porodnišnico, kjer je počasi, a lepo napredovala. Priučila sem se nege stome in pravilnega rokovanja z dojenčico. Ko je vse kazalo na bolje, se je pokazala nova težava. Živina stoma je bila tako visoko v ileumu, da praktično ni bilo nobenega izkoristka zaužite hrane in je bila odvisna od parenteralne mešanice. Če sva hoteli domov je bila tako nujna vstavitev Broviac katetra, zaradi česar je bila ponovno premeščena na pediatrično kliniko. Po dodatnih treh mesecih hospitalizacije, 3 poskusih vstavitve katetra, 1 operaciji stome in številnih zapletih, smo končno zapustili bolnišnico. Domov smo šli z (chimney) ileostomo, Broviac katetrom in kisikom, tako da je bila Živina sobica bolj podobna bolniški, kot otroški. Po dobrem mesecu dni so stomo zaprli, po 4 mesecih ni več potrebovala dodatka kisika, in po dobrem letu so tudi končno odstranili Broviac kateter.
Danes je 2-letnica, ki je polna energije. Zelo rada poje in riše (predvsem po stenah in pohištvu) in nas s svojim nasmehom vsak dan razveseljuje.

Mesec nedonošenčkov podpira: https://www.babycenter.si/


Foto: osebni arhiv


Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi