fbpx

”Poročena s čustvenim manipulatorjem”

Odnosi

Kaj razumete pod nazivom čustven manipulator? Ali se čutite manipulirani? V nadaljevanju delimo izmenjavo anonimne forumske uporabnice v nesrečnem zakonu in nasvet strokovnjakinje na področju psihoterapije.

Elll

”Po slabih 10 letih zakona mi je postalo jasno, da sem padla v zakon s čustvenim manipulantom. Znašla sem se na točki, ko ne vem, ali naj zvezo (v kateri se ne pustim več manipulirati) poskusim vzdrževati, zavoljo otrok, ali zaključim zgodbo?

Partnerju sem tako rekoč ustregla v vsaki želji, zase si nisem jemala časa, čeprav je partner rad ponavljal, da naj grem s prijateljicami na pijačo, potem pa “nabijal” slabo vest zaradi tega. V zadnjem letu se je to popolnoma spremenilo, saj se ne pustim več zmanipulirati, zato mi z raznimi besedami ali očitki ne more do živega. V razmerju še vedno vztrajava (verjetno predvsem zaradi otrok), čeprav nekega skupnega odnosa ni, oz. ga je zelo malo.”


Mirjana Frankovic,  spec. dipl. oec. 
Transakcijski analitik – psihoterapevtka

Spoštovani, bi si upala trditi, da je marsikdo tu že zašel v nekaj kar je bilo podobno slepi ulici v svojem partnerskem odnosu… to, da se nam stvari zapletejo, da včasih ne vemo ne kam ne kako, je pač del skupnega življenja. Naš odziv na težave in zahtevne situacije je tisti, ki pove iz kakega testa smo, kaj si želimo v življenju in kako trdo smo pripravljeni delati, da to dosežemo.

Ali pa bomo pač krivili okoliščine, težko življenjske izkušnje, starše ali partnerja, vreme… kogarkoli. Samo vase ne bomo pogledali. V vašem pismu mi nekako manjka pojasnilo, kako ste prišli do zaključka, da je vaš mož “čustveni manipulant”. Kaj pa razumete pod tem nazivom? Ali se vi čutite manipulirani? 

Morda zato, ker vas je najprej spodbujal, da se družite s prijateljicami, potem pa “nabijal slabo vest”, kot pravite. “Slaba vest” se nam oglaša, ko se čutimo krive. Krive za nekaj, kar smo naredili ali ker nečesa nismo naredili… najprej se čutimo dolžne za nekaj, potem odgovorne in če temu ni tako “kot mislimo, da bi moralo biti”, se v končnici počutimo krive.
Občutek krivde je lahko tudi koristen saj nas loči med psihopati in ljudmi, ki smo sposobni odgovornosti, empatije in zrelih spoštljivih medčloveških odnosov. 

In zelo razdiralen tedaj, ko se čutimo dolžne/odgovorne in posledično krive za nekaj, kar objektivno ni in sploh biti ne ne more naša odgovornost. Npr. če bi se zdaj vaš otrok čutil krivega za vajin slab odnos ali bi se čutil dolžan urejati odnos med vama. O občutku krivde bi lahko pisala in elaborirala na treh straneh. Vi ste se odločili, da boste živeli brez teh občutkov krivde. Ok. Partner pa stopnjuje očitke? In se zato vseeno počutite slabo?

In če nadaljujem, v zadnjem letu se ne želite več počutiti krivo, če si vzamete čas zase in svoja veselja – ali na to mislite, ko rečete, da se ne pustite več manipulirati? Super, tukaj se vidi, da vseeno nekoliko bolje razumete čustva in čustvovanje. Namreč odgovornost za to, kaj bomo čutili, je na vsakem posamezniku. Kako bom sebi razložili je odvisno od našega referenčnega okvirja, kjer imamo “zapisano” kaj pomeni nek dražljaj in kako pomembno je to ZAME. In smatram, da je to dobro, ker ste sicer uvodoma zapisali, da ste “padli v zakon” , kot da vas je nekdo drug porinil in si niste moža sami izbrali? Tukaj še ni zaznati neke soodgovornosti za situacijo v kateri sta. 

Brez tega, da prevzamemo odgovornost za svoje postopke, pa četudi so bili vsi v smeri ustrezanju možu in ko smo še v fazi, da za naše nezadovoljstvo iščemo krivdo pri drugih, žal ni neke pametne poti iz situacije. 

Vse dobro, Mirjana


Sledite nam