fbpx

Pismo bodočim staršem piše Lidija Bašič Jančar

Koronavirus, Odnosi v družini

Objavljamo pismo družinske in zakonske terapevtke, namenjeno vsem mamicam in očkom, ki v teh dneh in tednih pričakujejo otročka.

novorojenček stopala nogice

Lidija Bašič Jančar je dobra in sočutna strokovnjakinja, zato so jo prosili, če lahko nekaj vzpodbudnega napiše za bodoče mamice in starše, ki v teh dneh pričakujejo novorojenčka.

V porodnišnicah je namreč zaradi izrednih razmer trenutno prepovedana prisotnost očeta pri porodu, kar v stisko spravlja mnoge pare.

Na prošnjo Društva Slojenčki, ki redno spremlja dogajanje v Slovenskih porodnišnicah po Sloveniji in si prizadeva za zdrav prihod otrok na ta svet, je napisala pismo podpore, ki ga delimo z vami. 💕

Za vse mamice in očke, ki ste ali boste zaradi corona virusa ob porodu prikrajšani za prisotnost očkov

Pred natanko osemnajstimi leti sva se z možem pripravljala na rojstvo najinega prvorojenca. Nisem si predstavljala, da bi rodila sama, brez prisotnosti moža, saj bi me je bilo strah in bi se mi zdelo krivično najlepšo stvar v življenju ne deliti s človekom, ki ga imam najrajši. Lajšal mi bi bolečine, mi kaj lepega povedal, me bodril, ter da bi videl, kako pogumna sem. In da bi prvi zagledal najinega sina.

Znašli smo se v situaciji, ko so na preizkušnji tudi bodoči mladi starši, ki pričakujejo otroka. V tem smislu jim čas ni naklonjen. Izgleda, kot neizpodbitno dejstvo. V tem razmišljanju imamo torej dve možnosti: ali se utopiti v jezi in obupu in doživljanju grenke krivice ali pa se pogumno spopasti s to situacijo.

Če se odločimo za drugo, najdemo širši prostor za razmišljanje. V tem primeru nastane prostor med mamico in očkom, ki je lahko zaradi tega še bolj globok, prostor v katerem se lahko povežeta prav na teh občutjih: krivici, hrepenenju, želji, upanju. Ljudje imamo možnost povezovanja in čutenja tudi, če nismo fizično skupaj. Smo torej notranje povezani, kar je še močnejše kot fizična povezanost.

Odnos med možem in ženo oz. med partnerjema je najgloblji, torej je med njima vez, ki se je ne da primerjati z nobeno drugo odnosno. Ob povezanosti, ki ju bosta zgradila prav zaradi tega, ker na porodu fizično ne bosta mogla biti povezana, si bosta lahko zgradila posebno čustveno povezanost. Zakaj?

Tako kot vsaka preizkušnja je to lahko le preizkušnja, ki partnerja razdvoji, lahko pa je izziv, če si to preizkušnjo znata na pravi način ovrednotiti. To se naredi tako, da si povesta, kaj vse to pomeni za njiju ter da si tudi zaupata vse strahove.

Ob zavedanju, da bo očka ves čas miselno in čustveno prisoten ob porodu, je možnost in upanje, da bo to mamico pomirilo v tolikšni meri, da se bo počutila v redu. Čisto konkretno bi jima predlagala sledeče: dejstvo, da so očetom prepovedali prisotnost pri porodu, je marsikatero mamico spravilo v težak položaj. Strah je postal ogromen, kar negativno vpliva nanjo, na telo, dojenčka, nosečnost.

Nikakor si ne dovolite – IN TO JE NAJPOMEMBNEJŠE – da odidete v porodnišnico s temi občutki. Zelo veliko terapevtov je brezplačno na razpolago za stiske, ki so sedaj prisotne pri ljudeh. Naj omenim večja združenja, kot so: Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, Krovna zveza Slovenije, Operando pa tudi zelo veliko posamičnih terapevtov je prostovoljno pripravljenih svoj čas posvetiti stiskam ljudi. Zelo priporočam, da si partnerja to pomoč poiščeta pred porodom, s pomočjo terapevta ubesedita strahove in vsa občutja, s katerim se srečujeta. To je nujno za prihajajočo izkušnjo, ki ju čaka.

Vsakdo v tej virusni krizi krivico občuti na svoj način. Pomembno je, da se znamo o njej pogovarjati. Na sočuten in dovolj varen ter nežen način in ne tako, da vse »vržemo« drug v drugega. Čutenj bo tako preveč in teža vzdušja pretežka za umirjeno komunikacijo. Lahko si čisto na miren način povesta: «Tako me skrbi, da ne bom zmogla brez tebe…in hudo mi je, ko te ne bo, pogrešam te že sedaj.« Ali pa: »Jezen sem, ker se je moralo to zgoditi ravno za čas rojstva najinega otroka, počutim se, kot bi izpadel…skrbi me, da ti bo pretežko…skrbi me, da bo šlo kaj narobe.« Tak pogovor umirja in pomirja ter krivica se počasi preseže. Kar ne pomeni, da se je ne bomo večno spominjali, kot tako. Le ovrednotena bo na poseben, njun način.

Kot v vsaki krizi je pomembno, da se ne prepustimo pesimizmu, še manj pa družbenemu ali vsesplošnemu ustrahovanju. To naredimo tako, da se preprosto umaknemo vase. Umik vase v situaciji, ko vse okoli nas nori in vrši, je izjemno zdravilen. Še posebej pa je lahko umik zdravilen, če ga s prav posebnim namenom storimo v dvojini: tako očistimo svoj strah, zbistrimo misli. To prinaša moč in povrne upanje in vero, da bo vse v redu in da smo povezani tudi preko fizičnih zmožnosti. Ko poskrbimo zase, šele lahko poskrbimo za druge.

Dojenčki, ki bodo rojeni v času virusa, bodo posebni. Prav posebni za očke, ker bodo pogumni in prav posebni za mamice, ker bodo tako zelo sočutni!

Bi radi objavili komentar na pismo, zapisali svojo izkušnjo ali prebrali izkušnje drugih? Obiščite temo na forumu Spremstvo pri porodu.

Povezava do originalne objave

[Pismo mamicam in očkom] 💌 💌Objavljamo pismo družinske in zakonske terapevtke, ki ga namenjamo vsem mamicam in očkom,…

Objavljuje SlojenčkiPetak, 20. ožujka 2020.

Sledite nam