fbpx

Perfekcionizem in motivacija sta v genih

Družina, Življenjski slog

Perfekcionizem se pogosto zamenjuje z uspešnostjo, kar lahko otroku pozneje v življenju povzroča kopico težav. Da bo lahko uspešen, mora ugotoviti, kaj ima zares rad in kaj ga zanima, ter biti za dosego tega cilja primerno motiviran.

Otrok že od najzgodnejših let vsrkava informacije iz okolice. S zgledovanjem po starših razvija občutek za uspešnost, natančnost, vestnost in številne druge vrednote. Pridobiva delovne navade in ljubezen do dela in učenja. Z opazovanjem odziva okolice razvija življenjske nazore in odnos do samega sebe ter si v skladu s tem zastavlja cilje in meje.

Z opazovanjem vedenja staršev in njihovega odnosa do dela otrok razvija motivacijo in željo po uspehu, toda njegova končna uspešnost ni odvisna le od dejavnikov okolja. Pri tem imajo namreč pomemben vpliv tudi geni.

Je za uspeh potreben perfekcionizem?

Mnogi starši se ženejo za visokimi cilji, posredno pa te želje prenašajo tudi na otroke. Želja po uspehu spada med človekove naravne potrebe, dolgo pa bi lahko razpravljali, v kolikšni meri jo je pametno prenašati na otroke. Strokovnjaki menijo, da je otrok perfekcionistov vse več, med razlogi za to pa navajajo neskončne zahteve staršev in njihov pritisk na otroka, naj doseže poklicni uspeh. V težnji po doseganju visokega družbenega položaja se lahko kaže tudi nezavedna želja staršev po zvišanju lastnega ugleda, lahko pa gre le za pametno usmeritev k cilju, da bi si otrok ustvaril lagodno življenje. Koliko je torej uspešnost resnično povezana s perfekcionizmom?

Če izhajamo iz dejstva, da nihče ni in ne more biti popoln, lahko sklepamo, da popolnost za uspeh ni potrebna. Vsak otrok je uspešen na določenem področju, in če mu kdaj ne uspe doseči vseh zastavljenih ciljev, si mora znati odpustiti.

Toda ali so si perfekcionisti sposobni odpustiti? Perfekcionizem je individualno postavljanje izjemno visokih meril dejavnosti ali vedenja, ki so uresničljiva ali pa tudi ne. Zaradi izjemno hitrega duševnega razvoja se posamezniku postavljajo merila, ki pogosto presegajo njegov fizični in socialni razvoj. Otrok morda določene stvari res opravi brezhibno, toda če mu ne uspe, si le težko oprosti. Zastavljanje nerealnih ciljev pogosteje prinaša nenehno skrb in nezadovoljstvo nad tistim, kar smo dosegli. Pridružijo se negativna čustva, tesnoba, zaskrbljenost, potrtost in depresija. Perfekcionisti imajo pogosto občutek, da so ves čas ocenjevani, kritika staršev ali lastne napake pa jih vse bolj dušijo in onesrečujejo. Otroci perfekcionisti čutijo potrebo po zunanjem odobravanju in pohvalah, a čeprav zaidejo na napačno pot, bodo težko odnehali, saj to razumejo kot poraz. Zato so pogosto nagnjeni k prikrivanju svojih napak in kopičenju negativnih čustev. V nasprotju s tovrstnim negativnim perfekcionizmom se pozitivni perfekcionizem kaže v sicer visokih merilih, ki pa ostajajo prožna in prilagodljiva situaciji, v kateri se je oseba znašla. Žal pa so taki ljudje redki.

Če vzgajate otroka v perfekcionista, postavljate na kocko razvoj njegove celotne osebnosti, mu preprečujete, da bi odkril, kaj ga zares veseli in zanima, omejujete njegovo ustvarjalnost in mu onemogočate, da bi v novih izzivih užival, ne da bi ga skrbelo glede končnega rezultata. Ovirate ga pri ustreznem učenju, saj mu s posrednimi zahtevami, naj se odreže najbolje, jemljete energijo, ki bi jo sicer usmeril v pridobivanje kakovostnega znanja.

Motivacija kot ključ do uspeha

Otroci perfekcionisti so pogosto močno notranje ali zunanje motivirani. Motivacija je ob prisotnosti drugih dejavnikov, kot so vztrajnost, volja do učenja, predanost nalogi in nagonska težnja po uspehu, ključni dejavnik uspeha, pogosto pa tudi kazalec pozitivnega perfekcionizma. Motivacija prav tako vpliva na uspešnost otrokovega učenja. Motiviranost za učenje spodbuja več dejavnikov: jasno zastavljeni cilji o tem, česa se otrok želi naučiti, zbranost, usmerjena k cilju, poznavanje poti do uresničitve cilja, pohvale in nagrade s strani staršev. Če so vsi ti dejavniki ustrezno izvedeni, spodbujajo pozitivna čustva, ki sprožijo motivacijo. Vendar pa pri tem zunanji dejavniki niso odločilni. Pogosto motivacijo določajo genski dejavniki oziroma kombinacija obojih.

Perfekcionizem in motivacija sta dedna

Perfekcionizem in motivacija sta zapletena procesa, ki vključujeta vzajemno delovanje okoljskih in genetskih dejavnikov. Raziskava, izpeljana v šestih državah (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Japonska, Nemčija in Rusija), je potrdila, da med posamezniki obstajajo podedovane razlike, ki močno vplivajo na motivacijo. Kar 40 do 50 odstotkov razlik pri motiviranosti otroka za učenje lahko pojasnimo z dedovanjem po starših. Ta ugotovitev izpodbija predpostavko, da na motivacijo vplivajo le zunanji dejavniki, predvsem pa starši.

Na razvoj tako motivacije kot perfekcionizma vpliva kombinacija prirojenih duševnih predispozicij in okolja.

Zaradi zunanjih pritiskov v otroštvu se bo otrok na določenih področjih mogoče vedel perfekcionistično, toda to, ali bo zares postal perfekcionist, v resnici ni pomembno, kajti popoln otrok ne bo srečen in uspešen.

Da bo vaš otrok uspešen, mu ni treba biti popoln, temveč samo ustrezno motiviran.

 

Literatura:

  1. Altun, F., Yazici, H. 2013. Perfectionism, School Motivation, Learning Styles and Academic Achievement of Gifted and Non-Gifted Students. Croatian Journal of Education, 16 (4), 1031–1054.
  2. Grabmeier, Jeff. 2015. Don’t blame kids if they do not enjoy school, study suggests. Genetics helps explain children’s motivation to learn. Personality and Individual Differences.

 


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?