Nujno zlo, ki mu pravimo šola

Nujno zlo, ki mu pravimo šola

Ko prvošolci prestopijo šolski prag, se zapišejo sistemu, v katerem bodo preživeli devet let. Šola jih ne bo le učila, ampak tudi oblikovala, vzgajala. Andraž Zorko razmišlja in piše, kaj pomeni šola za otroke in kako se z njo soočamo starši.

Zbrali so nas v šolski telovadnici. Vonj obrabljenega parketa je prebudil limbični sistem v mojih možganih in v hipu sem se preselil nekaj let nazaj. V množici otrok sem iskal svojega sina. Čez tri dni bo star šest let. Čez nekaj minut ga bodo poklicali po imenu in postavili v eno od nastajajočih skupin. Moj otrok je od tega trenutka naprej šolar. Še ne šestletni fantič, ki zvečer ne more zaspati brez svoje ljube plišaste igrače. V tistem hipu sem se zavedel, da ga prepuščam v roke velikega sistema, ki mu pravimo šola.

Odhod otroka v šolo je ena večjih prelomnic

Čez en mesec bo minilo šest let od zgoraj opisanega dogodka, ki ga očitno ne bom nikoli pozabil. Odhod otroka v šolo je ena večjih prelomnic tako v razvoju otroka kot v odnosu in družinskem razmerju.

Seveda je sistem posegel v ta odnos že v vrtcu. A tam je vendarle nekoliko drugače. Tam je osnova vzgoje igra in, če nimate res smole z vrtcem ali vzgojiteljico, pride otrok iz te ustanove relativno nepoškodovan.

Šola je druga zgodba. Tam gre zares.

Verjetnost poškodb je precej večja. Tudi fizičnih, a v tem primeru seveda ne mislim na te. Šola je pač nujno zlo.

Nekoč, v davnih časih, je bila največja in edina šola življenje samo. Potem smo se nekje vmes odločili, da bodo to vlogo prevzele institucije, ki jim pravimo šole, in v njih ljudje, ki so končali ustrezne šole in so postavljeni za učitelje. In ko je naš malček star šest let, po novem niti ne nujno toliko, ga dobesedno oddamo v vzgojo tej instituciji. Kaj pa potem?

V nadaljevanju preberite, kdo in kaj zares oblikuje otroka in kakšna je vloga staršev pri tem? >>