Novinarsko pero je lahko ostro kot skalpel kirurga

Novinarsko pero je lahko ostro kot skalpel kirurga

Strokovni posvet Zdravstveno komuniciranje med aferami in znanstvenimi dognanji, ki je nastal na pobudo Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb

 Novinarsko pero je lahko ostro kot skalpel kirurga – komunicirajmo odgovorno

Predstavniki medijev, zdravstva, farmacije in organizacij bolnikov si v komunikaciji želijo več  znanosti in preverjenih informacij

“Moč novinarskega peresa je primerljiva s skalpelom kirurga, zato je nujno  nenehno izboljševanje kakovosti in odličnosti v procesu komunikacije in v novinarstvu samem,”

je na strokovnem posvetu z naslovom Zdravstveno komuniciranje med aferami in znanstvenimi dognanji, ki je potekal na Fakulteti za družbene vede, dejala Diana Zajec, dolgoletna novinarka v zdravstvu prva prejemnica Hipokratovega priznanja, ki ne prihaja iz zdravniških vrst. Predstavniki medijev in zdravstva, farmacije in društev bolnikov so spregovorili o ključnih izzivih, s katerimi se srečujejo v medsebojni komunikaciji.

Strinjali so se, da sta stalna časovna stiska in kadrovska podhranjenost na vseh straneh med ključnimi razlogi za težave. Kot je pokazala razprava, dodatne izzive pri sodelovanju prinaša tudi to, da v procesu zdravstvenega komuniciranja sodelujoče strani pomanjkljivo poznajo specifične zahteve in omejitve poklicev partnerjev, s katerimi komunicirajo. Na posvetu so udeleženci opozorili na veliko odgovornost medijev v odnosu do bolnikov ter na pomen točnih in preverjenih informacij, tudi in še posebej pri poročanju o alternativnih poteh do zdravja. Bili so si enotni, da so ključ do uspeha medsebojno spoštovanje, vzpostavljanje in ohranjanje zaupanja, odprtost ter pravočasnost in resničnost informacij.

Zdravstvo je kompleksna tematika

Primož Cirman, podpredsednik Društva novinarjev Slovenije, je v razpravi dejal, da  po raziskavah sodeč upada zaupanje tako v zdravnike kot v medicinske sestre, čeprav slednje niso bile vpletene v nobeno afero. “Zato krivde za upadanje tega zaupanja ne bi pripisoval množičnim medijem, temveč splošnemu stanju v družbi, katerega del je tudi težak položaj slovenskih medijev in novinarjev,” je menil Primož Cirman. Dodal je, da gre javna razprava v medijih pogosto v skrajnosti, na srečo pa je prav zdravstveno novinarstvo tisto področje, kjer so novi lastniki vsaj v večjih medijskih hišah kljub vsemu ohranili specializirane novinarje. “To je namreč kompleksna tematika, ki zahteva multidisciplinarna znanja in za katero potrebuješ  čas, zgodovinski spomin, mrežo virov informacij, izkušnje, poznavanje materije, številnih inštitucij in zakonov,” je opisal Primož Cirman.

Kako pomembne so točne, preverjene in resnične informacije za paciente, sta nazorno predstavili Mojca Senčar in Tanja Španič iz združenja Europa Donna. Opozorili sta na poplavo spletnih medijev, ki brez premisleka in preverjanja znanstvene utemeljenosti objavljajo velike količine prispevkov o čudežnih zdravilih, prehranskih dodatkih in alternativnih oblikah zdravljenja. “Z novinarji uglednih medijev imamo odlične izkušnje, a tu je še veliko drugih medijev, ki objavljajo zelo škodljive informacije, zbujajo lažno upanje, in posameznike vodijo celo do opuščanja učinkovitega zdravljenja,” je bila kritična Mojca Senčar.

Odkrito in ažurno o dobrem in slabem

Ena od specializiranih novinark, ki o zdravju in zdravstvu poroča že dve desetletji, je Delova novinarka Diana Zajec. Izpostavila je, da je novinar kot vrvohodec – biti mora kritičen, a konstruktivno, glavni postulat novinarskega dela pa mora ostati preverjanje informacij in objava resnice. “Za zdravstvene novinarje je zelo pomembno tudi sodelovanje s strokovnjaki za odnose z javnostmi, je pa ključno, da so odzivni ter da so njihove informacije verodostojne in ažurne. Če želimo, da sta obveščanje in osveščanje javnosti uspešna, mora biti želja po sodelovanju prisotna pri vseh in vsi se moramo izogibati komunikacijskim vrzelim. Novinarji nismo zaprti za dobre informacije, za novice o uspehih in odkritjih, vendar moramo odkrito govoriti tudi o slabih plateh. Le tako lahko skupaj naredimo ogromno za premik naprej.” Dejala je, da se je nekaj takšnih premikov v zadnjih dvajsetih letih že zgodilo. “Danes sogovorniki ne bodo rekli ne, ne želimo govoriti z vami, ne bomo odgovorili na vaša vprašanja. Včasih se je to dogajalo. Včasih tudi bolniki niso govorili z mediji o svojih boleznih, danes pa o tem skupaj odkrito govorimo. Kar nekaj vrat smo skupaj torej že odprli, do kratkih stikov pa prihaja tam, kjer stvari še niso narejene, kot denimo zdravstvena reforma ali skrajšanje čakalnih dob.”

Zdravnik o bolniku medijem lahko pove zelo malo

Svoj pogled na zdravstveno komuniciranje sta predstavila tudi predstavnika zdravstva Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, in Janez Lavre, v.d. direktorja UKC Maribor.

“Zdravniki smo sicer vajeni komunikacije s pacienti, svojci in sodelavci. A ta komunikacija je nadzorovana, njen končni rezultat je pogosto nek pisni izdelek, v njej uporabljamo jezik, ki ga razumemo. Komunikacija z mediji pa ni naše vsakdanje delo, nad njo nimamo nadzora, saj nikoli ne vemo, kaj bo zares nastalo iz informacij, ki jih damo medijem. Zato smo pri komuniciranju z mediji pazljivi, radi vidimo, da vprašanja dobimo v pisni obliki, mnogi med nami pa tega zaradi negotovosti enostavno nočejo početi,”

je iskreno povedala Zdenka Čebašek Travnik. Opozorila je, da se novinarji premalo zavedajo, da so zdravniki v komunikaciji z njimi tudi pravno omejeni:

“Novinarji hočejo zgodbe, a ne pomislijo, da je pacientova zgodba le ena plat. Če bi želel zdravnik povedati kaj v svoj zagovor, bi moral za to razkriti informacije o pacientu, česar pa ne sme. Še posebej težko nam je ob tragičnih dogodkih. Nanje nikoli nisi pripravljen, vedno si ob njih v stiski, medijske ekipe pa so že pred vrati in sprašuješ še, kaj naj povem in komu, da ne bo še več škode in več prizadetih.”

Gre tudi brez krvi, solza in seksa

Pa vendar imamo v zdravstvu, medicini in farmaciji tudi dobre zgodbe, o tem ni dvoma. A mediji, kot je opazila Zdenka Čebašek Travnik, o slabih stvareh, aferah in napakah poročajo več mesecev, o dobrih stvareh, kot so uspehi pri zdravljenju, pridobitev nove opreme ali znanstvena odkritja pa le enkratno. Janez Lavre je menil, da je eno od poslanstev javne zdravstvene ustanove tudi posredovanje dobrih zgodb, Majda Hostnik, nekdanja novinarka v zdravstvu in danes vodja službe za odnose z javnostmi na Ministrstvu za zdravje, pa ga je dopolnila, da dobre zgodbe nikakor niso iz mode in da jih imamo veliko v vsaki bolnišnici.

“A če se ves čas ukvarjamo z drugimi vrstami odgovorov medijem, sploh ne pridemo do tega, da bi novinarjem lahko ponudili dobre zgodbe. Me pa zelo veseli, da je nekaj medijev že spoznalo, da se gledanost dviguje tudi z dobrimi zgodbami, torej brez krvi, solza in seksa.”

Bi smernice res pomagale?

Sogovorniki so se med drugim spraševali, ali bi uvedba jasnih, sistematiziranih smernic oziroma komunikacijskih protokolov v zdravstvu resnično pripomogla k manjšemu številu zapletov in k več pozitivnim zgodbam. Zdenka Čebašek Travnik je dejala, da bi morali takšne protokole sprejeti na novinarski in zdravstveni strani:

“Menim, da niso le nepotrebna administracija, temveč bi nam pomagali, da bi hitreje prišli skupaj.”  

Diana Zajec je menila, da bo do sprejetja protokolov zagotovo minilo še veliko časa, “vmes pa lahko že sami veliko naredimo. Ključno je, da novinarji ne naletimo na molk. Če zdravnik noče, ne more ali si ne upa dati izjave, imamo v vseh sistemih odgovorne osebe, te pa morajo dati informacije. Novinar bo zadovoljen, tudi če dobi zelo splošne informacije.” Tudi Primož Cirman je poudaril, se z vsako minuto molka povečuje možnost za različne interpretacije dogodka, ki lahko zajadrajo v smer, ki je druga stran ne more več nadzirati: “Sploh pri izrednih dogodkih je čas za novinarja ključen, hkrati pa se ne smemo slepiti, da nekateri ne ravnajo tudi mrhovinarsko.”

Strateško komuniciranje z jasnimi smernicami

“V zdravstvu res nimamo vzpostavljenih ustreznih pogojev za javno komuniciranje, zato smo seveda ranljivi. V tujini imajo protokole posredovanja informacij na vseh ravneh. Poleg smernic, kako zdraviti pljučnico, imajo tudi smernice, kako o zdravljenju pljučnice komunicirati z bolnikom in s splošno javnostjo. Njihove izkušnje potrjujejo, da sistematično komuniciranje z vsemi deležniki pozitivno vpliva na vse. Zato upam, da bo ta dogodek spodbudil odločevalce k vpeljavi strateškega komuniciranja v zdravstveni sistem,” je ob začetku posveta izpostavila Saška Terseglav, vodja odnosov z javnostmi na Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije.

Vzpodbuda za naprej

Dogodku ob bok je Barbara Stegel, generalna sekretarka Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, ki je bil pobudnik posveta, poudarila, da so skupaj s Fakulteto za družbene vede in Združenjem zdravstvenih zavodov Slovenije strokovni posvet pripravili z željo po odkrivanju  težav, a predvsem tudi z željo po iskanju rešitev za te težave. “Veseli nas, da je bila debata tako odprta in iskrena. Vsekakor je bil dogodek vzpodbuda za naprej in za odličnost v zdravstvenem komuniciranju si bomo prizadevali tudi v prihodnje. Danes smo si lahko enotni, da bo sodelovanje med zdravstvom, medicino in farmacijo ter mediji v prihodnje moralo postati bolj poglobljeno in intenzivno, hkrati pa tudi bolj poljudno in sproščeno. Le tako lahko skupaj zagotovimo, da se zdravstvene, medicinske in farmacevtske vsebine ne bodo izgubile v poplavi rumenega tiska, nepreverjenih in površnih objav, kar ne more in ne sme biti v interesu nikogar od sodelujočih v tem procesu. Naša skupna naloga je, da kakovostne, relevantne in objektivne informacije, ki bodo hkrati zanimive in razumljive, pridejo do najširše javnosti,” je dejala Barbara Stegel.

Novo