fbpx

Na operacijo se je treba pripraviti, kot se športnik pripravi na tekmo

Zdravje

»Kot kirurg, ki večinoma operiram bolnike z rakom na prebavilih, bi rad poudaril, da se moramo vsi udeleženi na vsako operacijo pripraviti, podobno kot se pripravijo tudi športniki na vsako tekmo. Prav od celostne priprave je zelo odvisno tudi, ali se bomo po operaciji soočili z okužbo kirurške rane, ki spada med najbolj nezaželene pooperativne zaplete,« je glavno sporočilo asist. Tomaža Jakomina, dr. med., spec. abdominalne kirurgije iz SB Izola.

V priprave so vključeni vsi, ki sodelujejo, začne pa se pri bolniku samem. V praksi to pomeni, da »če je le možno, prenehajo kaditi in piti alkoholne pijače. Če imajo previsoko telesno težo, naj skušajo odpraviti vsaj kak odvečen kilogram in naj bodo čim bolj telesno aktivni. T tem izboljšajo mišični tonus, zaradi česar bo okrevanje hitrejše. Pomembno je tudi, da kar najbolj uredijo krvni sladkor, če so sladkorni bolniki, in kar najbolj uredijo tudi morebitne ostale pridružene bolezni,« pove sogovornik. Ob tem doda, da je od tam naprej odgovornost na strani medicinskega osebja.

»Osnova vsega je, da kirurg izvede čim bolje kirurški poseg. Noben ukrep ne pomaga, če je operacija slabo narejena. Poleg dobre tehnike je pomembna tudi dolžina. Poseg, ki traja več kot dve uri, že poveča možnost za nastanek okužbe kirurške rane, kar seveda ne pomeni, da je treba med operacijo zaradi tega brezglavo hiteti.« Ob tem dr. Jakomin navede še, da v standardno predpripravo na operacijo sodi kopanje bolnika, striženje dlak na predelu, ki bo operiran, pri čemer ne uporabljajo britvic, temveč posebne strižnike. Pomembna je tudi ustrezna priprava operativnega polja z za to namenjenimi raztopinami ter zagotovitev čim bolj aseptičnih pogojev dela v operacijski dvorani.

Po operaciji je zelo pomembno, da medicinske sestre na oddelku upoštevajo navodila in pred vsakim prevezovanjem kirurške rane poskrbijo za umivanje in razkuževanje rok. Enako velja tudi za svojce, kadar ti skrbijo za bolnika, ko je odpuščen v domačo nego.

In če se okužba kirurške rane kljub temu pojavi?

Kljub vsem protokolom do okužb kirurške rane še vedno prihaja. Kot pravi asist. Jakomin, se tovrstna okužba lahko pojavi kadar koli v tridesetih dneh po operaciji. Včasih lahko do nje pride celo po več mesecih, tudi enem letu. V tem primeru običajno pride do okužbe organa, ki je bil operiran, ali prostorov med organi.

Okužbe kirurških ran predstavljajo približno četrtino vseh bolnišničnih okužb, predstavljajo pa veliko dodatno breme, saj močno podaljša čas okrevanja ter obenem povzroči dodatne stroške zdravljenja.

Zelo pomembno je, da okužbo kirurške rane prepoznamo čim prej in tudi čim prej odreagiramo, pove sogovornik. Še zlasti pri okužbah globokih kirurških ran je lahko tudi ogroženo življenje bolnika. Če je bolnik v slabši splošni kondiciji in z veliko pridruženimi boleznimi, če je šlo za obsežen kirurški poseg na vitalnih organskih sistemih, denimo v trebušni votlini ali prsnem košu ali če je bil poseg izveden urgentno, je tveganje lahko še višje.

Je torej več možnosti za zaplete, globlje kot gremo v organizem? Ja in ne, odgovarja asist. Jakomin. Predvsem je odvisno od organa, ki ga operirajo. »Jetra so bolj čista, kot je recimo debelo črevo. Predvsem so bolj občutljivi in problematični votli organi, ki imajo že sami po sebi prisotno določeno floro in se namenoma ali pa zaradi nekih nepredvidenih zapletov pri operaciji odprejo in se ta vsebina razlije. Najbolj tvegane so abdominalne oziroma trebušne operacije, zlasti če so urgentne. Na te bolnik pride povsem nepripravljen. Tudi kirurška ekipa se v takem primeru nima časa pripraviti tako, kot bi se sicer, če bi bila operacija načrtovana. Pri urgentnih posegih je vedno kup neznank, ki vse pripomorejo k temu, da je verjetnost, da pride do okužbe kirurške rane, večja, pa tudi dolžina takega posega je praviloma daljša.«

Kateri so znaki okužene kirurške rane?

Okužbe kirurške rane delimo na povrhnje, kjer so klinični znaki nekoliko jasnejši in jih lažje ugotovimo, in na globlje, kjer je diagnozo težje ugotoviti. Najtežje je tovrstno okužbo določiti, ko gre za okužbe notranjih organov ali za prostor med organi, pojasnjuje asist. Jakomin.

»Trebušna votlina je velika in vseh organov in prostorov med njimi ne moremo otipati skozi steno trebuha, zato ugotavljamo posledice bolj posredno. Bolnik, poenostavljeno povedano, ni tak, kot bi pričakovano moral po operaciji biti. Morda opažamo splošne simptome slabega počutja, povišano temperaturo, opažamo porast vnetnih parametrov, lahko pa se pojavijo tudi še bolj posredni simptomi, denimo aritmija ali težko dihanje. V ospredju so sistemski znaki in ne toliko lokalni.«

Kot še pove asist. Jakomin, do okužbe pride običajno zaradi kakšnega hematoma oziroma krvnega strdka, ki je ostal v trebušni votlini ali prsnem košu, na katerega se nacepi okužba. V nadaljevanju se lahko pojavijo opisani sistemski znaki okužbe. Razvoj okužbe je zelo odvisen tudi od tega, ali je imel bolnik tako imenovano antibiotično profilakso oziroma zaščito ali ne.

Zdravljenje je odvisno od vrste okužbe

In kako okužbo kirurške rane obravnavajo, ko do nje pride?
“Povsem odvisno od vrste in tipa okužbe. Pri površinski okužbi ocenimo, ali je prisotno samo vnetje mehkih tkiv brez izločanja gnojne ali krvave tekočine. V tem primeru predpišemo samo antibiotično zdravljenje. Če je v rani prisoten sekret, kar pomeni, da iz rane mezi tekočina, gnoj ali kri, rano delno ali v celoti odpremo. Izcedek očistimo in rano v prvih nekaj dneh trikrat dnevno izpiramo. Pri globljih okužbah, ko je prizadeta še tako imenovana fascija, se odločamo individualno. Praviloma antibiotično zaščito podaljšamo in nato nekaj dni opazujemo, kaj se dogaja. Če se stanje ne izboljša, je marsikdaj potreben dodaten kirurški poseg v anesteziji. S posegom naredimo večjo toaleto rane in vsa nekrotična oziroma odmrla tkiva izrežemo in rano na novo zapremo. Danes imamo kar nekaj dobrih in učinkovitih možnosti, med katerimi je zelo zanimiva tako imenovana VAK terapija. Pri njej z napravo, ki ves čas ustvarja blag negativni pritisk, iz rane odstranjujemo odvečne tekočine in čistimo fibrinske obloge. S tem pospešujemo celjenje. Sprva je bila ta metoda le za okončine, saj je na njih to terapijo tehnično lažje izvesti. Že kar nekaj let pa imamo tudi sisteme, ki jih lahko položimo tudi v trebušno votlino ali prsni koš. Z njimi zdravimo okužbe trebušnih ali prsnih organov in medprostorov. Ta terapija omogoča sanacijo in obenem revizijo rane. Uporabljamo jo vse do takrat, ko je rana prekrita z zdravimi granulacijami,”

pojasni sogovornik in za konec še doda, da “je trajanje takega zdravljenja odvisno od velikosti in obsežnosti ter lege okužene rane“. Iz izkušenj pove, da se večje rane v trebušni votlini celijo najmanj sedem do deset dni, saj je površina trebušne votline velika in v njej veliko medprostorov, zato je potrebnega kar nekaj časa, da okužbo obvladajo.

Piše: Maja Južnič Sotlar
Foto: fotografija je simbolna

Dodatno znanj in vsebine za preprečevanje kirurških okužb

O okužbah kirurških ran bodo strokovnjaki spregovorili na prvem dogodku za širšo javnost, na katerega so vabljeni kirurgi, zdravstveno osebje ter tudi novinarji. Strokovno srečanje z razpravo bo potekalo 13. 4. 2021 z videokonferenco. Prijave na srečanje in dodatne informacije lahko dobite na naslovu Preprečevanje okužb kirurške rane.


Sledite nam