Multipla skleroza, še vedno skrivnostna spremljevalka mnogih

Bolezni

Vedno več mladih zboleva za to skrivnostno nevrodegeneracijo, kar je pretresljivo, a hkrati največji izziv znanosti, da čim prej odkrije pravi vzrok zakaj prihaja do takšnih anomalij v …

Nova dognanja, nova upanja tudi pri nas na voljo

Znanstveniki širom po svetu se desetletja ukvarjajo z velikim izzivom, ki ga tudi v Sloveniji dobro poznamo: multipla skleroza (MS).

Vedno več mladih zboleva za to skrivnostno nevrodegeneracijo, kar je pretresljivo, a hkrati največji izziv znanosti, da čim prej odkrije pravi vzrok zakaj prihaja do takšnih anomalij v delovanju možganov in hrbtenjače.

MS ima TISOČ obrazov,zato moramo razumeti, da morajo znanstveniki opraviti na milijone poskusov, da bi mogoče odkrili nekaj novega. Zato so potrebna DESETLETJA in ne leta!

Vedno, ko se odkrije nekaj novega, obetajočega, so pričakovanja nas ljudi ogromna, največkrat prevelika. To je normalno! In zato takim upanjem največkrat sledi razočaranje, ker še ni odkrito čudežno zdravilo, terapija … A kljub temu odkritja in nova spoznanja prihajajo in so dokazana in vodijo v nove terapije.

V začetku 21. stoletja se je zgodila velikanska sprememba v razumevanju osnovnih bioloških procesov. Stara znanja so nadomestila nova, postavili so nove paradigme. Takrat smo “odkrili” veliko vlogo matičnih celic, potem pomen oksidativnega stresa na ravni celice in posledično organizma, dokazali so pomen vpliva okolja na spremembo genoma (epigenetika), ugotovili, da se možgani razvijajo in lahko regenerirajo v pozna zrela leta (nevroplastičnost), odkrili celo kopico novih celic v možganovini, ki imajo velikansko vlogo in bodo tudi ključ za razumevanje danes nepojasnjenih obolenj, propadanja, in še in še.

Vsa ta dognanja so vodila tudi v spoznanja, da NE OBSTAJA čudežna tabletka, temveč, da se je potrebno spopasti z nastalo degeneracijo SISTEMSKO. Način življenja je tisti (epigenetika?!), ki nam pospeši ali upočasni degeneracijo. Tudi razvoj MS. Način življenja pomeni prilagoditi način prehrane, telovadbe – gibanja, počitka in spanja vsakemu posameznemu bolniku posebej. To prilagajanje dobro poznamo pri bolnikih z diabetesom, pri astmatikih,alergikih,revmatskih obolenjih. Ljudje, ki se zavedajo, da morajo način življenja prilagoditi potencialu svojega organizma, tisti ljudje obvladujejo svojo degeneracijo. Zato dandanes diabetes ali astma ali chronova bolezen …  ni več smrtno nevarna in tudi ne povzroča hitrega propadanja organizma. Ljudje lahko živijo zelo kakovostno, aktivno življenje, skoraj popolnoma enako “zdravi, normalno starajoči se” populaciji.

zdravila-multipla-skleroza

Veliko upov je bilo vloženih v uporabo matičnih celic, še posebej pri vseh oblikah sistemskih degeneracij.  Avtoimunska obolenja (MS, astma, revmatska obolenja, ostale nevrodegeneracije, alergije …) so prav te sistemske degeneracije. Zato so bila ob tem odkritju pričakovanja velika. A uporaba le-teh ima tudi velikansko past, saj vodi lahko v cel kup komplikacij in razvoj raka. Ogromno raziskav na matičnih celicah izvedejo vsakodnevno, a so posledice za bolnika, ki ima relativno obvladovano obliko MS, še vedno prevelika.

Tekom stoletja se z MS spopadamo na različne načine

Prvi koraki

Že pred več kot stopetdesetimi leti so poznali to obliko nevrološke bolezni. Skozi desetletja in desetletja se je za razvoj MS krivila dijeta, okužbe, toksini in celo zatrti spomini. Na podlagi teh teorij so bili bolniki podvrženi vrsti terapij, mnoge od katerih so lahko škodljive. Vstavljalo se jih je v “vroče škatle”, okuževalo se jih je z virusi, vbrizgavalo različne snovi in obsevalo z radioaktivnimi žarki. Leta 1936 je ameriški nevrolog Richard Bricker objavil listo dolgo 29 strani na kateri je opisal 158 različnih terapij, ki so bile takrat v uporabi za zdravljenje MS.

Prve znanstvene predpostavke, vpliv imunskega sistema na razvoj MS

V začetku dvajsetega stoletja so dognanja v imunologiji pripeljala do večjega razumevanja vloge imunskega sistema. Znanstveniki so odkrili, da naš lastni imunski sistem napada naše lastne beljakovine v mielinu, ovojnici, ki obdaja in ščiti aksone, dele nevronske celice. Mielin varuje te celice in jim omogoča nemoten prenos impulzov. To odkritje je bilo osnova za teorijo, da je MS primarno avtoimunska bolezen. To je vodilo v razvoj novih oblik zdravljenja.

Danes večina znanstvenikov  verjame, da pri MS naše bele krvničke( limfociti, ki so del zelo kompleksnega imunskega sistema) napadajo beljakovine v mielinu. Te beljakovine mielinske ovojnice so po strukturi zelo podobne beljakovinam, ki jih izločajo ali so sestavni del nekaterih bakterij, virusov, ali drugih zunanjih ali notranjih sistemov.

Iz nam še neznanega vzroka v določenem trenutku, določenih pogojih, naš lastni imunski sistem (limfociti) “prepozna” naše beljakovine mielina kot tujke; “prepozna” jih kot beljakovine, ki naj bi bile bakterijskega, virusnega ali drugega sovražnega izvora, in jih tako napade. Z leti in desetletji pa tovrstno napadanje in uničevanje mielinske ovojnice  vodi v slabšanje prenosa živčnih signalov po nevronih in končno tudi do uničenja nevronov. A te teorije, kljub desetletjem raziskav, znanstveniki še niso uspeli popolnoma potrditi in tako ugotoviti pravega sprožilca za uničevanje mielinske ovojnice.

MS je degenerativni proces, ki ga opažamo samo na osrednjem živčnem sistemu – to je na možgane, hrbtenjačo in optično živčevje. Simptomi so zelo različni, vnetja nastajajo na različnih delih telesa, se pojavijo in pri večini bolnikov za več mesecev ali celo let popolnoma izginejo. Bolniki lahko občutijo te simptome  kot odrevenelost, ščemenja, bodeč in špikajoč občutek, bolečino, mišične spazme, ošvohelost, ravno tako se lahko pojavijo čustvene, psihološke ali zaznavne motnje. Simptomi se lahko spreminjajo. Na primer ošvohelost v nogah lahko izgine, zamenja pa ga obrazna paraliza. Ravno tako ti simptomi izginejo v nekaj dneh in bolniku se stanje povrne v normalno, ki lahko traja nekaj mesecev, let, a se potem ponovno pojavi kateri od simptomov.

Takšna oblika nastajanja in izginjanja različnih oblik simptomov je najpogostejša oblika motnje in so jo poimenovali recidivno remisivna MS (RRMS). Po napadu lahko traja mesece ali celo leta, preden bolnik ponovno občuti kakšen simptom.

Oblike zdravljenj, ki so na voljo danes

 Skoraj vse obstoječe oblike terapij so namenjene preprečevanju imunskega napada. Večinoma so v obliki injekcij, a vedno več zdravil je na voljo tudi v obliki tablet.

– V 60. letih dvajsetega stoletja so bolnikom začeli dajati  močne zaviralce imunskega sistema, to so adrenokortikotropni hormoni – kortikosteroidi,ki stimulirajo nadledvično  žlezo in s tem proizvodnjo kortizola. Sintetični kortikosteroidi kot je metilprednisolon (medrol) se še vedno uporabljajo za zmanjševanje vnetnih procesov, vendar jih zaradi hudih stranskih učinkov – povzročajo diabetes, osteoporozo, povečano možnost okužbe in celo psihozo – ni možno predpisati za daljše obdobje.

Leta raziskav so prinesla in prinašajo boljše razumevanje vpliva imunskega sistema in s tem tudi bolj specifične, ciljane terapije.

– S terapijami, ki so ciljno usmerjene na posamezne celične elemente ali molekule metabolizma, in ki povzročajo manj stranskih škodljivih učinkov, smo dosegli, da bolniki lahko uživajo več deset let isto zdravilo. To je zelo pomembno za upočasnitev razvoja MS.  Študije opravljene v preteklih letih so pokazale, da kontinuirano zdravljenje ne samo zmanjša frekvenco in resnost izbruhov simptomov( zagon), ampak tudi zavira pojavljanje okvar.

Tako posamezna zdravila napadajo ali ovirajo točno določene tipe imunskih celic za katere danes vemo, da so udeležene v času zagona bolnika.

– Druga zdravila vplivajo na imunski sistem  posredno. :

Ena vplivajo na spremembo v pretoku hranil iz krvne plazme v tesno povezano mrežo možganskih celic, ki obdajajo kapilare v osrednjem živčnem sistemu. Ta filter v normalnih pogojih preprečuje, med drugim tudi belim krvničkam (limfocitom), dostop do možganov in hrbtenjače. Pri zagonu pa ta filter med krvjo in možgani postane bolj prepusten, kar imunskim celicam omogoči prehod v osrednji živčni sistem in s tem vnetne procese.

Vsa ta zdravila so v obliki injekcij, ki si jih morajo bolniki sami vbrizgavati nekajkrat tedensko ali kako drugače.

Nova in nova zdravila z različnim mehanizmom delovanja

V zadnjih letih pa so na voljo zdravila v obliki tablet, kar je veliko prijaznejša oblika od injekcij.

Eno od teh novejših zdravil  preprečuje belim krvničkam (limfociti), da bi zapustile bezgavke in prešle v obtok. S tem ne napadejo možganov ali hrbtenjače in povzročajo zagone. To zdravilo ne uničuje belih krvničk, le te še vedno lahko opravljajo veliko večino svojih pomembnih imunskih funkcij, tako imajo bolniki še vedno obrambni sistem proti običajnim okužbam.

Potem so zdravila, ki so bila prvič sproščena l.2013/14 in so tudi pri nas na voljo, so zdravila, ki so v obliki tablet. Delujejo na določene  procese v metabolizmu celic, ki so kakorkoli vzrok ali povezane z demielinizacijo nevronov in hkrati ne zatirajo imunskega sistema.Ta zdravila imajo protivnetne in antioksidativne učinke, ki naj bi pomagali zaščititi nevrone. Morda tudi modulirajo funkcije imunskih celic in zmanjšajo vnetje.

Najnovejša zdravila so na trgu prisotna le dve do tri leta. V Sloveniji so od l. 2015 dalje prisotne čisto vse oblike oralnih zdravil, ki so na voljo tudi v ZDA in širom po svetu. Potrebno bo nekaj let,vsaj 7 do 10 let, da bomo lahko z gotovostjo trdili, kako učinkovita so nova zdravila in koliko posredno škodujejo nekim drugim organom.

Vsak posamezni bolnik pa lahko prispeva k boljšemu razumevanju delovanja zdravil, ko se dobro opazuje, redno uživa zdravila, a hkrati razume, da mora svoj način življenja prilagoditi degeneraciji, ki se pri njemu izraža kot MS.

Vir:
Scientific American, 2012
MS in Focus, 2009, 2010, 2011,2012,2013

Miša Komar Žiberna,univ.dipl.biol.


Sledite nam