Motnje razpoloženja vplivajo na to, kako doživljamo sebe in okolico. Ne bojte se poiskati pomoči!

Bolezni, Človeško telo, Zanimivo, Zdravje

Zjutraj smo pogosto razpoloženi drugače kot ob koncu dneva. Pogoste in občasno nejasne spremembe razpoloženja in nihanje čustev v dandanašnjem hitenju niso tako nenavadni, toda če postanejo posebej izraziti in vplivajo na naše delo in odnose z drugimi, so lahko znak neodkritih motenj razpoloženja. Te spadajo med najpogostejše psihične motnje sodobnega časa. Poznamo več vrst, ki se med seboj razlikujejo po specifičnih znakih.

Motnja razpoloženja ne pomeni le, da trpite za depresijo. Naše čustveno stanje se lahko nagne tudi v drugo smer – k pretirano privzdignjenemu razpoloženju. Tako poleg depresije in ponavljajoče se depresivne motnje poznamo še druge motnje razpoloženja: trajne razpoloženjske motnje, manijo in bipolarno razpoloženjsko motnjo.

Depresija

Depresivna motnja razpoloženja spada med najbolj znane in najpogostejše motnje ter močno vpliva na opravljanje vsakodnevnih dejavnosti. Osebe, ki se borijo z depresijo, imajo spremenjen pogled nase in na svet, ki jih obdaja. Zaradi pesimističnega razmišljanja o prihodnosti, manjšega samospoštovanja in nizke samozavesti ter šibkejše življenjske energije izgubljajo zanimanje za običajne dejavnosti in zadovoljstvo nad njimi. Posledično se lahko prikradejo misli o samopoškodovanju ali samomoru. Depresija je zelo pogosto povezana tudi z zdravstvenimi težavami: motnjami spanja, izgubo teka, hujšanjem, boleznimi ščitnice in možganov, kot sta huntingtonova in parkinsonova bolezen.

Depresija se lahko ponavlja. Fazi umirjenja simptomov sledijo ponovne depresivne epizode. Ponavljajoče se depresivne motnje ne spremljajo manični simptomi, vendar je prav tako resna, saj se lahko razvije v bipolarno afektivno motnjo in se celo konča s samomorom.

Trajna razpoloženjska motnja

Zanjo so značilne trajne, spremenljive motnje razpoloženja, ki žal ne izpolnjujejo kriterijev za popolno diagnozo razpoloženjske motnje. Zato lahko traja vse življenje in je za osebo, ki se z njo spopada, vir nenehnega stresa. Te motnje spremlja depresija, ki jo občasno prekinja stabilno razpoloženje. Osebe se pogosto počutijo utrujene, slabo spijo in v vsakdanjem življenju ne najdejo zadovoljstva. Vendar pa zmorejo opravljati vsakodnevne naloge in tudi njihovo družabno življenje ni opazneje moteno. Zaradi vsega tega je to motnjo težko odkriti, in tako tudi ne pride do še kako potrebnega zdravljenja.

Manija

Izrazita sreča, veselje, komunikativnost in energičnost, ki presegajo normalne okvire, kažejo na morebitno manično motnjo. Poznamo različne oblike manije, vse pa spremljajo pretirano dobro razpoloženje, hitro govorjenje in povečane motorične dejavnosti. Take osebe ne zdržijo dolgo na enem mestu. Zaradi visoke samozavesti, bliskovitega razmišljanja ter nerealnih in grandioznih predstav se istovetijo z zgodovinskimi osebami ali osebami iz javnega življenja ter se počutijo vsemogočne. Čeprav se določeni temi, projektu ali dejavnosti posvečajo, vse dokler se ne izčrpajo, jim pozornost in zbranost že prej nihata in pod vplivom zunanjih dejavnikov naglo menjavajo dejavnosti, pogosto pa nobene ne dokončajo. Zato tudi zelo malo spijo in namesto tega počnejo razne neustrezne stvari, kot so čiščenje in telefoniranje sredi noči, hitra vožnja, zapravljanje denarja, opijanje in podobno.

Osebe z maničnimi epizodami prepoznamo tudi po zelo vpadljivem videzu. Oblečene so v izrazito živahne barve in so močno naličene. Tudi njihovo vedenje zelo izstopa: obsega tako evforijo in razdražljivost ter neprijetno razpoloženje kot tudi nasilno obnašanje.

Bipolarna afektivna motnja

Ta motnja povzroča skrajne spremembe razpoloženja – od depresije do skrajne čustvene evforije. Diagnosticiramo jo po najmanj dveh epizodah razpoloženjskih motenj:

  • po dveh manijah ali hipomanijah (blažja oblika maničnega razpoloženja),
  • po depresiji in maniji,
  • po depresiji in hipomaniji.

Ne glede na vrsto razpoloženja je treba ob vsakem sumu na motnjo obiskati zdravnika specialista, da zavrnemo ali potrdimo domnevo o bolezni. Motnje bolezni je vsekakor treba zdraviti, kajti ob odsotnosti zdravljenja pride do kopičenja simptomov, ki skupaj vplivajo na spremembe v mišljenju, vedenju in doživljanju sebe in okolice. Take osebe rešitve pogosto ne vidijo v zdravljenju, temveč se zatečejo v samomorilne misli.

Foto: Pexels, Pixabay