fbpx

Motivacija za učenje

Družina, Odnosi, Zanimivo

Priča smo fenomenu »instant uspeha«: udeleži se resničnostnega šova, bodi kontroverzen in postani zvezdnik…

Veliko otrok ni motiviranih za učenje. Marsikdo zna povedati, da tudi  starejše generacije niso bile ljubiteljice šole, pa so se vseeno učile.

Zakaj je učna motivacija dandanes tak problem?

Priča smo fenomenu »instant uspeha«: udeleži se resničnostnega šova, bodi kontroverzen in postani zvezdnik! Obesi svoj video na youtube in glej, kako raste število ogledov!

»Uau, zvezda lahko postaneš že samo, če si na TV in netu; sploh ti ni treba nič delati!«

Pomembno je le, da izstopaš – kar lahko dosežeš z minimalnim trudom.

V izobraževalnih ustanovah se nižajo kriteriji znanja: v nižjih razredih osnovne šole otroci lahko ponavljajo razred samo ob soglasju staršev. Srednje šole in fakultete se borijo za število učencev/študentov in nižajo kriterije vpisa.

»Kul, če delam po liniji najmanjšega odpora, bom speljal!«

Tako pridejo na fakultete mladi odrasli, ki oddajajo pisne izdelke z osnovnimi pravopisnimi napakami (npr. »čakau« namesto »čakal«).

Drži, marsikatera šolska snov nima večje praktične vrednosti  – razen za udeležbo na kvizu. Zakaj bi Maja, ki želi postati prevajalka, morala vedeti, kakšne vezi so med atomi ogljika v butanu? Zakaj bi Jaka, ki bi rad postal strojni inženir, moral poznati vrste priredij in podredij? Razumljivo, da ona ni motivirana za učenje kemije in on ne za učenje slovenščine. Nismo vsi za vse. Nikoli nismo bili. A šolska snov je že desetletja približno enako dolgočasna.

Nihče ne mara početi stvari, ki ga ne zanimajo in mu v prihodnosti verjetno ne bodo koristile. Vendar jih nekateri bolj vestno počnejo kot drugi. To je stvar odgovornosti in delovnih navad. Ali vsi hodimo v službo zato, ker nam je tam zanimivo in ker obožujemo svoje delo? Se navsezgodaj zjutraj zvlečemo iz postelje zato, ker smo motivirani, ali zato, ker smo odgovorni?

otroci-pecejo-in-kuhajoDanašnji otroci so pasivni, ker nimajo izkušenj, kako bi dobro opravili določeno delo. Otroci brez resnejših zadolžitev v gospodinjstvu ne morejo razviti delovnih navad. Tudi otroci, katerih starši dokončajo gospodinjska opravila namesto njih, ne morejo razviti delovnih navad. Razvijejo pa prepričanje, da se težave rešijo brez vlaganja lastnega truda. Menimo, da bomo privarčevali dragoceni čas, če bomo postorili to in ono namesto otroka. Na kratek rok res privarčujemo čas, a na dolgi rok spodbujamo otrokovo pasivnost in ždenje. Podobno velja za kontekst šolanja: če se otrok v 7. razredu še vedno uči s starši, kakšna izkušnja bo to zanj? Kaj ima od uspeha, če zaslug zanj ne more pripisati sebi? Uspeh sam po sebi ni bistven. Pomembno je znati organizirati svoj čas, načrtovati učenje, se učiti na učinkovit način in samostojno, pomembno je razvijanje samodiscipline. Za otroka so bistvene izkušnje, da bo le z lastnim trudom in prizadevanjem deležen uspeha – ob tem mogoče še pohvale, če že boljše ocene ne.

Učenje odgovornosti, delovnih navad in samodiscipline je lažje, če v tem početju vidimo smisel. Kaj je npr. smisel šole? Kaj otrok pridobi, če konča osnovno šolo? Če dobi določeno oceno?

»Starši mi bodo dali mir. Pa na srednjo šolo se lahko vpišem. In potem lažje dobim kakšno službo. Zakaj bi se moral učiti že zdaj? Da mi bo mama dala mir. Pa da mi ne bo ostalo toliko za potem.«

In kaj si sploh želi na koncu semestra in potem šolskega leta?

»Mmmmm … Dobre ocene. To so takšne ocene, da bodo starši zadovoljni in mi bodo dali mir.«

V učenju se sicer skriva več smisla kot le to, da imaš dobre ocene in ti starši dajo mir. A otroci se tega pogosto ne zavedajo.

calculator-scientific-largeOtroci se pogosto učijo zato, da ohranijo dober odnos s starši. Zato je pomembno, da starši ne izgubijo stika s svojimi otroki. To nikakor ne pomeni, da starši zavoljo »harmoničnih odnosov« popuščajo otrokom. Pomeni pa, da otroka spodbujajo in sprašujejo, kaj si misli o svetu naokrog in kaj lahko stori, da se bo v njem čim bolje znašel. Pomeni, da čim manj kritizirajo in očitajo ter čim več postavljajo trdne, jasne, stabilne meje: da jasno povedo, kakšno je želeno vedenje in kakšno neželeno (glede na otrokove zmožnosti). Da določijo, kakšne bodo posledice v enem primeru in kakšne v drugem (te lahko določijo skupaj z otrokom). In predvsem, da se napovedanih posledic tudi držijo.

Tina Milharčič, svetovalka in vodja delavnic učenja na Inštitutu za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio

Po izboru uredništva


Sledite nam