Mladostnik in stres

Družina

Pri besedi "stres" običajno pomislimo na pritisk, zahtevo, prisilo, neprijetno presenečenje, bolečino.

Več kot trideset let se kot zdravnik in psihoterapevt ukvarjam z otroci, šolarji in mladimi Ijudmi sploh in radovedno opazujem odzive mladih na izzive, ki prihajajo ali iz okolja ali iz njihove lastne notranjosti. Opazujem torej in presojam ta dogajanja ter jih primerjam s tistimi, ki sem jih sam doživljal pred 50 leti in več. Ta širok časovni pregled mi hkrati dovoljuje presojati, kako se bodo mladi odzivali čez 20 ali 30 let.

Starejši Ijudje pač radi modrujemo in mladim “nakladamo” o starih dobrih časih – kot da bi bili današnji časi slabi. Ko si mlad, so tudi časi dobri … Kot zdravnik pa sem prav zaradi teh časov zaskrbljen.

Ker so mi v uredništvu revije povedali, da je to pisanje namenjeno vam, mladim, bom skušal prav na kratko povedati, kaj me v teh današnjih časih glede na vsebino razprave – najbolj skrbi.

Najprej nekaj malega o stresu. Pri besedi “stres” po navadi pomislimo na pritisk, zahtevo, prisilo, neprijetno presenečenje, bolečino ali na kaj takega, kar nas bo potisnilo v nelagodje, stisko, strah, trpljenje itd. Okolje nas torej prek stresa sili, da nekaj ukrenemo, neki problem razrešimo, se čemu prilagodimo, česa izognemo, in na ta način vzpostavimo z okoljem novo ravnovesje, ki nam hkrati zagotavlja preživetje in zdravje. Praviloma se torej podrejamo spremembam v okolju, na primer: v mrazu se topleje oblečemo, ko smo utrujeni, ležemo k počitku, lakota nas sili k hranjenju, žeja k pitju, utapljanje k plavanju, dušenje k iskanju zraka itd. Hranjenje, plavanje, dihanje, spanje in drugo so biološke potrebe, ki jih moramo izpolniti, če hočemo preživeti. Kadar doživljamo pomanjkanje, se v telesu sproži alarm: izločati se začne adrenalin oz. noradrenalin, ki povzroča napetost, razburjenje in večjo pozornost vse z namenom, da se lotimo neke dejavnosti in potešimo določeno biološko potrebo. To napetost in razburjenje doživljamo kot stres, ki ni nič drugega kot opozorilo, naj se že vendar lotimo neke dejavnosti, sicer bo zdravje v nevarnosti. Ko dejavnost končamo, stres preneha. Stresov se torej ne bomo zaradi nelagodnosti ali strahu izogibali, ampak preverili, kaj se v nas in okoli nas dogaja, in se nemudoma lotili reševanja problema. Tako nam bosta rasla pogum in samozavest, da smo sposobni reševati probleme sami in da ne bomo iskali opor zunaj sebe.

Že ko sem pisal ta odstavek, so mi misli nenehno uhajale k tebi in tvojim načinom odzivanja na stres. Spomnim se svojih šolskih let in stresov, v katere so me dan za dnem potiskali učitelji. Takrat sem bil nanje jezen, ker sem bil prepričan, da me nalašč mučijo. Zdaj vem, da so me s potiskanjem v stresna stanja hoteli utrditi, me narediti odpornega, samozavestnega, odločnega. Kaj vem, če jim je povsem uspelo. Nekaj pa zagotovo …

04586996-4F3F-11E1-A52E-E45F66B94067

In kako se ti odzivaš na stres:

  • Znaš pri sebi prepoznavati telesne in psihične znake stresa?
  • Si pripravljen za akcijo ali se raje izogneš obveznostim?
  • Kako se lotiš izziva (problema): se mu izogneš ali se z njim soočiš?
  • Zmoreš vztrajati pri začeti dejavnosti do konca in rešiti problem v celoti? Rešuješ probleme sam ali računaš na pomoč drugih?
  • Si pripravljen priznati, da problema ne moreš ali ne znaš rešiti

Vsak bo imel svoje odgovore, vendar bi vas rad opozoril na telesne in psihične znake stresa, ki so tako značilni, da jih ne morete prezreti. V stresu postaneš bled, koža se ti naježi, telo drhti, mišice so napete, usta so suha, v grlu te stisne, srce hitreje utripa, dvigne se krvni tlak, dihanje se pospeši, sili te na blato in na vodo, naraste psihični nemir in napetost, postaneš razdražljiv, občutIjiv. Če se spomniš spraševanja pred tablo ali kakšne pomembne šolske naloge, teh znamenj ne moreš pozabiti. Vsa stvar pa postane zamotana, če je v tebi strah namesto poguma, nemoč namesto bojevitosti in nezaupanje vase namesto samozavesti. Strah, nemoč in nezaupanje vase pa te pred tablo povsem zmedejo in miselno blokirajo. In to me najbolj skrbi, ko razmišljam o tem, kako se mladostniki odzivate na stres.

Zdaj sprašuješ ti mene: kako naj se ubranim treme pred tablo in miselnega bloka pred spraševanjem?

Nemara čakaš, da ti bom posredoval naslov psihoterapevta, ki se ukvarja s takimi motnjami, da ti bo pobrskal po podzavesti, ti predpisal zdravila in te na čudežni način rešil treme pred tablo ali miselne blokade. Niti s prstom ne boš mignil, in stvar bo rešena … Teh pravIjic pač ni, a ti tega nočeš verjeti. In prav to me močno skrbi.

To svojo zaskrbljenost pa bi rad izrazil tudi odraslim, odgovornim in pametnim Ijudem, ki jim zastavljam nekaj vprašanj:

  • Kako bodo mladi Ijudje zajadrali v življenje, če ne znajo obvladovati stresov? Kdo je odgovoren, da se naučijo obvladovati strese in reševati težave?
  • Kako dolgo nameravajo starši reševati probleme za svoje otroke?
  • Kdaj naj bi otrok pridobil svojo izkušnjo o tem, kaj je žeja, lakota, mraz, bolečina, stiska itd.?
  • Kakšne bodo posledice, če otrok teh izkušenj ne bo imel?
  • Kakšen bo življenjski slog razvajenih, neodpornih, plahih, nesamostojnih Ijudi?
  • Kaj bo z našo civilizacijo

Stres – z namenom

Nikogar nočem več mučiti s temi neznosnimi vprašanji, toda resnici moramo pogledati v oči. Človeška bitja na tem planetu smo se razvila do zavidljivo visoke stopnje, zadnjih 50 let pa pozabljamo, da smo le človeška bitja in nič več. Da smo torej bitja, ki so neizprosno odvisna od okolja – in prav to okolje nam daje možnosti preživetja, neverjetno velike možnosti razvoja in še večje možnosti duhovnega razcveta. Toda z enim samim pogojem: ostati z okoljem v naravni zvezi in spoštljivem odnosu. Sodobni človek ne spoštuje več pravil, ki mu jih že milijon let narekuje okolje. Za vsako ceno si ga hoče podrediti in sam postati gospodar, bog. Ta namera se mu maščuje na vsakem koraku, najbolj pri njegovem naraščaju, na katerem se najprej poznajo znaki degeneracije oz. civilizacijskega razkroja.

Narava nas potiska v strese z namenom, da postanemo dejavni, iznajdljivi, da se od rojstva do smrti učimo. Z istim namenom torej, kot so mene potiskali v strese moji učitelji. Lahko sem jim samo hvaležen. Tudi naši otroci bi nam bili nekoč hvaležni za vsako izkušnjo lakote, mraza, žeje, utrujenosti … Če bi jim le dali možnost, da tako izkušnjo doživijo in se ob njej učijo. Če bi narava človeškega rodu ne vodila skozi stresne okoliščine, bi verjetno še sedaj plezali po drevesih in hodili po vseh štirih – saj ne bi čutili potrebe po katerikoli spremembi. Sprašujem torej odrasle: zakaj mislite, da seje v nekaterih narodih in v nekaterih obdobjih razvilo toliko genialnih Ijudi, npr. pri Rusih, Kitajcih, Židih? Če bi vsi ti Ijudje od otroštva daIje živeli v popolnem blagostanju, bi ne iskali novih možnosti. Niso imeli potic, bombonov in kupov igrač, imeli pa so nemara možnost opazovanja narave, poslušanja pravljic, igranja s sovrstniki, raziskovanja okolice, branja, prepevanja itd. Toda prav ta skromnost v materialnih dobrinah je v njih razvijala hrepenenje, ki je najmočnejši motiv za neko dejavnost, spremembo, za katerokoli ustvarjalnost.

Žrtve potrošniške dobe

Nikoli ne bi mogel zagovarjati pravila, da je treba ravnati z otrokom kruto in surovo. Preveč rad imam otroke. Toda prav zato, ker jih imam tako rad, želim, da postanejo samostojni, odgovorni, pogumni, vztrajni. Že več kot 30 let jim dopovedujem, naj se učijo potrpežljivosti v stiski, bojevitosti, poštenosti. To pa je mogoče samo, če jih odrasli naučimo premagovati strese in reševati probleme. Kdor Ijubi svoje otroke, jih ne razvaja, ampak namerno, vendar zlagoma in previdno izpostavlja stresnim stanjem, da se bodo utrdili in ostali zdravi telesno, duševno in duhovno. Otrokom svetujem: ne poližite vsega sladoleda do konca, pustite zadnji grižljaj tortice na krožniku, odpovejte se drugemu bombonu, počakajte na čas kosila, jejte le takrat, ko ste lačni, in pijte, ko ste žejni. Vsak dan opravite neko delo, ki ga sicer ne marate (pospraviti sobo, očistiti čevlje, s psom na sprehod …), in utrjujte se tako, da nenehno premagujete napore. Veliko berite, hodite v naravo, v kino, gledališče, na športne prireditve, ples, družabna srečanja, družinske zabave.

Bojim se namreč tistih, ki so nepotrpežljivi v stiski, ki so preveč občutljivi, ranljivi in nežni, ki so nesamostojni.

Največkrat zabredejo in jih življenje povozi. Končajo kot alkoholiki, odvisniki od drog, nevrotiki, bolniki – in teh je čedalje več. V mestih in na podeželju. Povsod tam, ker jim niso dali priložnosti, da bi se že v otroštvu utrdili in se znali spoprijemati z izzivi okolja. To je moj strah, saj se kot psihoterapevt ukvarjam prav z njimi. Neizmerno se mi smilijo ker so žrtve naše zgrešene, potrošniške dobe.

Piše: Vili Ščuka, dr. med.

Vir: Revija Za srce

Vabljeni k obisku foruma Antistresne strategije, kjer vam bo o spopadanju s stresom svetovala naša strokovnjakinja.


Sledite nam