fbpx

Misli s svojo glavo! Bodi glas, ne odmev

Odnosi v družini

To so izzivi vzgojiteljev, učiteljev, strokovnih delavcev, staršev, učencev, dijakov, mladih, šole ter sistema vzgoje in izobraževanja

sola testi ucenje piflarija

Boljšega vodila za človeški razvoj ni, kot misliti s svojo glavo. To je naša svoboda, ki nam omogoča, da do nečesa zavzamemo smiselno osebno stališče. Celo takrat, ko gre za tragične dogodke v našem življenju. Zelo so pomembne naša zavestnost, naša vest, naša volja – od tega je odvisen naš odnos do sebe, do drugih in do vsega, kar je.

Ko raziskujem odnos naše družbe do staranja in smrti, se nehote znajdem na področju vzgoje in izobraževanja. Vse je med seboj povezano in soodvisno. Ni noči, brez dneva, ni zime brez pomladi …

Veliko se pogovarjam z mladimi. Želim jih slišati. Neposredno doživljam otroški svet, ki je vpet v vzgojno izobraževalne institucije. Sama se vseskozi izobražujem – tako v institucijah, kot v šoli življenja. Na drugi strani se trudim slišati starše, vzgojitelje, učitelje in ostale strokovne delavce. Kakšne spremembe so potrebne?

Slabo je gledati, kar ni dobro, prav tako slabo tudi ne videti, kar bi morali.

Izzivi vzgojiteljev, učiteljev, strokovnih delavcev       

V vzgojno izobraževalnem procesu so nujni verodostojni učitelji. Učitelji, ki nadomestijo družino tako, da zbudijo zanimanje za Življenje. Zakaj bi se mladim prebudilo zanimanje zanj šele takrat, ko odnesejo pete iz šole? Zakaj?

Toda tudi učitelji so hkrati učenci, ki se ves čas učijo. To, da je nekdo diplomiral, samo po sebi še ne pomeni, da zna dobro opravljati poklic učitelja. Merilec karizme oziroma privlačnosti bi prav prišel na preizkusu osebnosti, ko se nekdo prijavi na razgovor za službo učitelja. Tukaj nam je lahko za vzor dobra praksa Finske, kjer vsak učitelj v določenem obdobju opravi intervju pred komisijo – temeljne spretnosti, ki jih mora imeti, so človeške, pedagoške ter psihosocialne, ki so nujne za učiteljski poklic. Te spretnosti so na Finskem nujne, če hoče kandidat postati učitelj. Pa saj nam že Platon razloži, da poteka učenje preko očaranosti – da se um odpre takrat, ko je vpletena tudi čustvena sfera. Moja ljuba profesorica pravi: »Na srček potrkaj, da jim glavo odpre

Temeljni cilj učiteljev naj bo osebnostno prepoznavanje in uresničevanje posameznika v izvirnosti njegove osebnosti, v odnosih, kjer je pomembno dopolnjevanje.

Učitelji, ki ne premorejo ustrezne osebnosti, da bi osvojili razred na čustveni ravni, imajo v razredu še večje težave z redom. Vsak od nas ima kakšno izkušnjo z učiteljem, ki je bil neustrezen … Malo je zavzetih profesorjev, primanjkuje zdravih avtoritet. Za delo z otroki in mladostniki z vedenjskimi motnjami, ki jih ima od 3 do 5 odstotkov vseh, bi morali imeti učitelji še drugačna znanja in pomoč.

Danes je na mestu tudi vprašanje koliko birokracije in zakonskih formalnosti polni glave profesorjev in jim zato zmanjkuje časa za otroke – za bistvo svojega dela, za svoje poslanstvo. Največkrat brez dovoljenja staršev niti ne morejo več vstopiti v neposreden odnos z otrokom.

Zaupanje v mlade je nujno potrebno – to potrebujejo, tako jim bomo pomagali odrasti. Spoštljiv odnos je tisti, ki dela čudeže. Če je svet narejen preveč po meri odraslih, lahko zaduši pobude, zaduši novo in obsodi mlade na stanje večne mladoletnosti.

Izzivi staršev 

Koliko časa imajo danes starši za pogovor z otroki? Premalo. Za dobro vzgojo so nujni verodostojni starši. Tisti, ki ne opravičujejo brezbrižnosti svojih otrok.

Če starši takoj zadovoljijo želje svojih otrok, ni dobro. Mladi nimajo potrpljenja, da bi spoznali. Odgovor mora biti takoj! Tako deluje internet. Želja in izolnitev nimata presledka.  Toda ljubezen se ne izkazuje le z obdarovanjem – bolj s poslušanjem in empatijo. Če bi lahko starši svoje otroke popolnoma zavarovali pred vsemi izzivi življenja, kaj bi to pomenilo? Ko bi butnila vanje realnost, takrat bi zapadli v depresijo, v brezvoljnost, v razočaranje. Privzgojenega »načela pasivnosti« se je težko znebiti.

Če starši niso nikoli rekli »ne« svojim otrokom, če niso nikoli zahtevali od njih nobene žrtve, če jim niso očitali brezbrižnega vedenja, so velik problem pri njihovi vzgoji. Če tega ne storijo zaradi ljubega miru, profesorjem pa očitajo, kadar od njihovih otrok zahtevajo najmanjšo še zadostno mero vloženega truda – pomoč poiščejo celo pri odvetnikih in grozijo s sodišči. Tisti, ki imajo za to denar. To za otroke ni dobro. Tedaj bi bilo treba starše zadržati zunaj šole.

Zakaj bi starši igrali svojim otrokom vse do konca srednje šole vlogo sindikalnega zastopnika? Tudi atoma več njihove ljubezni in spoštovanja si s tem ne pridobijo. S tem jim le sporočajo, da cenijo njihovo brezbrižnost.

Dobro bi bilo razumeti, da »pravi« učitelji niso otrokovi sovražniki, ampak so njihovi zavezniki. Da so oni tisti, ki jih navdušijo, da dobijo veselje do učenja in strast raziskovanja – če jih le znajo prav motivirati.

Šola ni parkirišče neobvladljivih otrok. Če doma počno, kar jih je volja, ne da bi jim kdo nasprotoval, se bodo enako vedli tudi v šoli. Kazen? Kazen bi izzvala uporništvo, žolčne debate, lahko pa tudi nasilje, uperjeno proti tistemu, ki se je drznil otroku dati ukor ali ga kako drugače kaznovati, za njegovo vedenje.

Vsi smo samo ljudje. Za spremembe ni nikoli prepozno, včasih je potrebno začeti z njimi in (pre)vzgojo najprej pri sebi. Napeto ozračje v odnosih med starši in šolskimi ustanovami je slabo za vse, najbolj pa škodi otrokom in mladostnikom.                                                                                            

Izzivi učencev, dijakov, mladih  

Prenehajmo govoriti o mladih – začnimo se z njimi pogovarjati.

Zakaj danes toliko brezbrižnosti in pomanjkanja volje med mladimi? To velikokrat vodi v depresijo, celo do samomorilskih misli. Zakaj med mladimi nevarno primanjkuje motivacije? Kaj reči mlademu, ki ti pove: »Moje misli, moja občutja, moja čustva, moje domislice ne zanimajo nikogar v šoli.« Ali je šola zgrešila svoj namen? Če mladih ne preverja hkrati v več različnih inteligentnostih, v rahločutnosti, v ustvarjalnosti, v odprtosti za novo, za vrline, ki jih ni mogoče znanstveno ovrednotiti, lahko mirno rečemo, da mlade v njihovih pestrosti talentov zanemarja.

Izzivi mladih s razcepljeno identiteto in njihova izguba veselja do učenja se zrcalijo predvsem v izzivih šole in vzgojno izobraževalnega sistema. Dobesedno sili otroke, da so vsi istih misli – da so vsi kopije sistema, ki na ta način vzpostavlja popoln nadzor.

Potlačitev različnosti drugih, omejevanje drugih, razvrednotenje, pomanjkanje pozornosti – da le ne boš boljši od mene! Ampak identiteta je dar drugega. Izhaja iz priznavanja ali nepriznavanja, ki nam ga namenjajo drugi. Naša samopodoba je odvisna od tega. 

Ne moremo se izolirati od sveta, v katerem živimo, v katerem je vse kratkotrajno, v katerem so odnosi šibki po intenzivnosti, v katerem je doma individualizem, egoizem, hedonizem … V katerem je človek odvisen od aplavza, sicer ga ni … Šola nas ne uči o odnosih. Odnos ni več tako pomemben. Pomembno je delo. Pomembna je učinkovitost.

Dolžnost vsakega posameznika je, da sledi svoji naravi! Tista moč, ki jo zapravljamo za sovraštvo do svojih staršev in učiteljev, je zapravljena. Bolje bi bilo, če bi jo usmeril v iskanje sebe. Kdo lahko zanika dejstvo, da premoremo notranjost? Da se nam nekje znotraj oglaša vest, ki nas vodi čez življenjska križišča.

Pomembno je, da imajo mladi vzgojo v sočutju in jih ozaveščamo, da ne bodo ravnodušni opazovalci, ampak bodo znali misliti s svojo glavo! Da bodo globoko raziskovali sebe, da se bodo dokopali do lastne osebnosti in se spoprijateljili s seboj, da ne bodo več živeli nevede, kajti zdi se, da življenje daje prednost tistim, ki so se srečali s samim seboj …

Do tega pa se ni mogoče dokopati z internetom ali s pametnim telefonom!

Izzivi šole, sistema vzgoje in izobraževanja             

»Ni treba učiti misli, treba je učiti misliti, » pravi Kant.

Kaj, ko bi šola učila razmišljati? Ne le »ponavljalščine«.

Kateri so glavni smotri šole? Temeljni je prav gotovo oblikovanje osebnosti in otrokove samopodobe – velja tako za osnovne kot za srednje šole. Pa bujenje kritičnega čuta v mladih, to je zmožnosti presoje, z namenom preprečevanja nekritičnega sprejemanja prepričanj. Cilj je mlade navaditi preizkovati razloge »za« in »proti« in na ta način argumentirano razpravljati. Ni pomembna obilica podatkov, pomembni so temeljni podatki in njihova sinteza. Pa zmožnost, da v mladih vzbudimo vedoželjnost in jim omogočimo raziskovanje – da jim pomagamo z ustreznimi znanji, metodologijami … Nikakor pa ne bi smel biti namen šole ponavljanje in učiti, da morajo vsi enako misliti.

Mnogo pomembnejših ciljev za izoblikovanje osebnosti mladih bi moralo biti pred tem, kot da vanje trpamo (pre)velike količine podatkov, med katerimi je veliko balasta. Na primer – spoznati kulturno dediščino. Šola mora mladim odgovorno ponuditi načine dela, ki krepijo zmožnost izražanja in pisanja, kar je danes pomanjkljivo tako na srednješolski, kot na univerzitetni stopnji.

Velika krivda šole je le izobraževati in ne vzgajati mladih. Ali so se gimnazije res odpovedale vzgoji mladih? Ocenjevati jih le še po objektivnih merilih, pomeni, da ne morejo v celoti izraziti svoje osebnosti. Na druge se gleda izključno v luči tega, kar bi ti hotel da je. S tem potlačimo in omejujemo različnosti drugih. Okolje, vzgoja in kultura je trojica, ki gradi osebnost.

Manjka učenja o kulturi. S kulturo pridobimo čustva. Bolečina, ki se nas dotakne, je toliko hujša, kolikor manj smo jo sposobni relativizirati, če smo se skozi izogibali kulturi. Naše obzorje je tako preozko. Vedno bolj se razširja čustvena nepismenost mladih. Kakšni so znaki le-te? Zatiranje ustvarjalnosti in razmišljanja z lastno glavo, sramotenje izvirnosti, poveličevanje konformizma … Razumevanje čustev, svojih in drugih, je temeljnega pomena v medsebojnih odnosih.

Če je mlad človek ponižan na stopnjo stroja, kaj lahko od njega pričakujemo? Če živi v kulturi, ki ni spoznala prednosti skupnosti pred posameznikom, čigar interesi so pred interesi skupnosti in je prekinila medgeneracijsko vez.

Šola posreduje mladim kulturo. Nujno bi jim morala nakazati druge vrednote – doseči bi morala, da bodo mladi cenili drugega, drugačnega. Danes šteje samo uspeh in denar. Šteje samopotrditev, pa čeprav na drug račun. Ko moralne vrednote podredimo koristnosti in učinkovitosti, se počutimo »pravične« tudi takrat, ko imamo najslabše namene.  Kakovost poučevanja je zamenjala količina »šolskih proizvodov«, ki so izmerljivi. Zato ne šteje več osebnost otroka, ampak le objektivnost njegovih dosežkov.

Včasih so ljudje pripovedovali bajke, danes nas lahko bogatijo zgodbe – to je tista osnova, ki nam nudi spoznavanje kaj so ljubezen, bolečina, upanje, tragedija … Kaj je smisel življenja in kaj pomeni neizogibnost smrti.

Filozofija v šoli? V vrtcu? Zakaj pa ne? Saj to sploh ni predvsem šolski predmet. To je življenjska drža, to je način bivanja. Pomembna je razlika med tistim, ki si zastavlja vprašanja ter išče rešitve in med tistim, ki si jih ne zastavlja. Ko pa pride do težave, pa se z njo ne zna soočiti. Otrok pri štirih letih nam najraje zastavlja vprašanje »zakaj?«. Učenje filozofije, primerne starosti, takrat, ko je um še mogoče oblikovati, je odlična ideja. Ko so otroci še zmožni prirojenega čudenja.

Ali človek res postaja računalnik – podoben stroju že v otroštvu? Ali se res spreminja v stroj? Kdo si tega želi? Ker računalnik ne bo zapuščal delovnega mesta, ne bo hodil na dopust, ne bo zbolel, ne bo izgorel, ne bo anksiozen ali depresiven, ne bo čustvoval, ne bodo ga zaznamovali družinski vzorci in se ne bo samouresničeval. Programirali ga bodo tisti beli moški določenih let, ki delujejo za hrematizem, katerim je mar samo dobiček, ki želijo le racionalnost v skladu z merili učinkovitosti in produktivnosti. Razum je preračunljiv, hvaležnosti ni več. Ostane le še tesnoba.  Človek počasi ne bo več poznan po imenu, le še po funkciji. V dobi tehnike je s humanizmom konec.

Tehnika ne zasleduje nekega smisla, ne pozna etičnih vprašanj in ne razkriva resnice. Tehnika le deluje in išče koristnost. Zanjo so humanistični svetovi ovire na poti k učinkovitosti in produktivnosti. Vse kar je lepo, pravično, dobro in resnično je odveč. Kaj bo s človekom in njegovim bistvom, ko bo vse virtualno? Zgodila se bo transformacija mišljenja, komunikacije, odnosov …

V tej vedno bolj tržno naravnani družbi se širijo vrednote, ki spodbujajo porabo, uspeh, moč z načelom ugodja kot najpomembnejše kategorije. Manjka vzgoja duha in srca. Tega ne moremo nadomestiti z nekim študijskim programom, ampak z odprtostjo in s strastno vnemo, ko hodimo po različnih poteh življenja.

Institucije si prizadevajo za profesionalnost, cenjena je neprizadetost, nevpletenost. Človek? Mar jim je zanj! Je zamenljiv, je zastarel. Načela pravičnosti, ljubezni, solidarnosti so temeljna načela človeškosti – tega ne bi smeli pozabiti, če nočemo zdrveti v prepad.

V Italiji so odločeni, da bodo v naslednjem šolskem letu v javnih šolah imeli eno šolsko uro na teden posvečeno podnebnim spremembam, ko se bodo učili kako živeti trajnostno, kako se spopasti z onesnaževanjem, ter revščino in družbeno nepravičnostjo. Hkrati bodo tudi določene predmete poučevali z okoljevarstvenega zornega kota. Začeti ni nikoli lahko, saj si lahko tarča kritik in se sproži bes določenih krogov. Ampak splača se začeti s spremembami – kjer je volja, tam je pot.

Posameznikova kriza je odsev družbene. Ali je sploh mogoče izobraževati, če prej ne poskrbimo za gradnjo osebnosti? Če ne pomagamo mladim najti svoje identitete? Pedagoški proces mora postati izobraževanje z dodano vrednostjo oziroma celostna (holistična) vzgoja.

Iz teorije v prakso!

Zapisala: mag. Marja Černelič
Marja Černelič, avtorica knjige Drugo rojstvo, osebna svetovalka ljudem v stiski ter poslovna svetovalka, ki v okviru sociologije pripravlja doktorsko disertacijo na temo odnosa naše družbe do staranja in smrti, bo vesela, če bomo knjigo prebirali tako, da nam bo njena odkritost pomagala.
www.marjacernelic.si


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?